Komentar Časnik.si

VEČ ...|21. 8. 2019
Praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji tudi dan, ko je umrl Ivan Oman

Ivan Oman je verjetno bil zadnji kmet v naši zgodovini, ki je vstal iz kmečke modrosti in stopil na politični oder. Ko se spominjam različnih dogodkov, na katerih so se pojavljali politiki Demosa, je Oman izstopal kot kmet modrec med intelektualci urbanega porekla. Poosebljal je zdravo kmečko pamet, ki je danes žal tudi na podeželju ne najdete prepogosto, odločno in preprosto ljudsko govorico, kleno slovensko in krščansko držo, politično razgledanost in preudarnost, predvsem pa srce, veliko srce za Slovenke in Slovence, za državo Slovenijo in njeno demokratično ureditev.

Praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji tudi dan, ko je umrl Ivan Oman

Ivan Oman je verjetno bil zadnji kmet v naši zgodovini, ki je vstal iz kmečke modrosti in stopil na politični oder. Ko se spominjam različnih dogodkov, na katerih so se pojavljali politiki Demosa, je Oman izstopal kot kmet modrec med intelektualci urbanega porekla. Poosebljal je zdravo kmečko pamet, ki je danes žal tudi na podeželju ne najdete prepogosto, odločno in preprosto ljudsko govorico, kleno slovensko in krščansko držo, politično razgledanost in preudarnost, predvsem pa srce, veliko srce za Slovenke in Slovence, za državo Slovenijo in njeno demokratično ureditev.

komentar

Komentar Časnik.si

Praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji tudi dan, ko je umrl Ivan Oman
Ivan Oman je verjetno bil zadnji kmet v naši zgodovini, ki je vstal iz kmečke modrosti in stopil na politični oder. Ko se spominjam različnih dogodkov, na katerih so se pojavljali politiki Demosa, je Oman izstopal kot kmet modrec med intelektualci urbanega porekla. Poosebljal je zdravo kmečko pamet, ki je danes žal tudi na podeželju ne najdete prepogosto, odločno in preprosto ljudsko govorico, kleno slovensko in krščansko držo, politično razgledanost in preudarnost, predvsem pa srce, veliko srce za Slovenke in Slovence, za državo Slovenijo in njeno demokratično ureditev.
VEČ ...|21. 8. 2019
Praznik priključitve Prekmurja k matični Sloveniji tudi dan, ko je umrl Ivan Oman
Ivan Oman je verjetno bil zadnji kmet v naši zgodovini, ki je vstal iz kmečke modrosti in stopil na politični oder. Ko se spominjam različnih dogodkov, na katerih so se pojavljali politiki Demosa, je Oman izstopal kot kmet modrec med intelektualci urbanega porekla. Poosebljal je zdravo kmečko pamet, ki je danes žal tudi na podeželju ne najdete prepogosto, odločno in preprosto ljudsko govorico, kleno slovensko in krščansko držo, politično razgledanost in preudarnost, predvsem pa srce, veliko srce za Slovenke in Slovence, za državo Slovenijo in njeno demokratično ureditev.

Ivan Štuhec

komentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|14. 8. 2019
Kulturni boj v 21. stoletju

Prisluhnili ste komentarju, v katerem avtor piše o cenzuri medijev kot orodje za diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje.

Kulturni boj v 21. stoletju

Prisluhnili ste komentarju, v katerem avtor piše o cenzuri medijev kot orodje za diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje.

komentarpolitikadružbaodnosi

Komentar Časnik.si

Kulturni boj v 21. stoletju
Prisluhnili ste komentarju, v katerem avtor piše o cenzuri medijev kot orodje za diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje.
VEČ ...|14. 8. 2019
Kulturni boj v 21. stoletju
Prisluhnili ste komentarju, v katerem avtor piše o cenzuri medijev kot orodje za diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje.

Žiga Turk

komentarpolitikadružbaodnosi

Komentar Časnik.si

VEČ ...|7. 8. 2019
V Sloveniji je slabo, če si bil komunist in ti je ime Janez Janša

V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Mateja Kovača.

V Sloveniji je slabo, če si bil komunist in ti je ime Janez Janša

V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Mateja Kovača.

komentarpolitikacasnik

Komentar Časnik.si

V Sloveniji je slabo, če si bil komunist in ti je ime Janez Janša
V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Mateja Kovača.
VEČ ...|7. 8. 2019
V Sloveniji je slabo, če si bil komunist in ti je ime Janez Janša
V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Mateja Kovača.

Matej Kovač

komentarpolitikacasnik

Komentar Časnik.si

VEČ ...|31. 7. 2019
Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?

V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Franca Mihiča. V komentarju se sprašuje: Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?

Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?

V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Franca Mihiča. V komentarju se sprašuje: Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?

komentarpolitikacasnik

Komentar Časnik.si

Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?
V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Franca Mihiča. V komentarju se sprašuje: Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?
VEČ ...|31. 7. 2019
Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?
V tokratnem komentarju Spletnega portala Časnik.si smo prebirali besede Franca Mihiča. V komentarju se sprašuje: Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?

Franc Mihič

komentarpolitikacasnik

Komentar Časnik.si

VEČ ...|24. 7. 2019
Zanikovalci genocida v ogledalu Srebrenice

Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.

Zanikovalci genocida v ogledalu Srebrenice

Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.

komentar

Komentar Časnik.si

Zanikovalci genocida v ogledalu Srebrenice
Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.
VEČ ...|24. 7. 2019
Zanikovalci genocida v ogledalu Srebrenice
Za genocid je mednarodna skupnost priznala tudi sistematični pomor Bošnjakov v Srebrnici julija 1995. O tamkajšnji spominski slovesnosti so naši dominantni mediji obširno poročali. Karmelina Husejnović je na 24ur popisala pretresljivo izpoved Mevludina Orića (49), ki so ga krogle po čudežu zgrešile.

Drago K. Ocvirk

komentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|17. 7. 2019
Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

politika

Komentar Časnik.si

Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?
Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!
VEČ ...|17. 7. 2019
Franci Feltrin: Kdo bo oddal svoj glas ZA in koliko bo zanj iztržil?
Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Franci Feltrin

politika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|10. 7. 2019
Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe

Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe

Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

komentar

Komentar Časnik.si

Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe
Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.
VEČ ...|10. 7. 2019
Revolucija se nadaljuje z uveljavljanjem ustavne odločbe
Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

Ivan Štuhec

komentar

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|7. 7. 2019
Vabljeni govorci na 18. Vseslovenskem srečanju

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi odhajajo je naslov srečanja rojakov iz zamejstva in vsega sveta, ki je že osemnajstič potekalo v veliki dvorani parlamenta. Gre za tradicionalno srečanje, ki je lani zaradi predčasnih parlamentarnih volitev odpadlo in si je letos zadalo izzivalno tematiko: katere ukrepe bi morala sprejeti država, da bi mlade spodbujala k vračanju iz tujine domov. Kot uvodni razpravljalci so nastopili ustavni sodnik prof. ddr. Klemen Jaklič, izredni profesor računalništva na Univerzi Stanford v Kaliforniji, raziskovalec in soustanovitelj fundacije ASEF dr. Jure Leskovec, parlamentarna asistentka v Evropskem parlamentu mag. Nežka Figelj in sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu doc. dr. Dejan Valentinčič.

Vabljeni govorci na 18. Vseslovenskem srečanju

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi odhajajo je naslov srečanja rojakov iz zamejstva in vsega sveta, ki je že osemnajstič potekalo v veliki dvorani parlamenta. Gre za tradicionalno srečanje, ki je lani zaradi predčasnih parlamentarnih volitev odpadlo in si je letos zadalo izzivalno tematiko: katere ukrepe bi morala sprejeti država, da bi mlade spodbujala k vračanju iz tujine domov. Kot uvodni razpravljalci so nastopili ustavni sodnik prof. ddr. Klemen Jaklič, izredni profesor računalništva na Univerzi Stanford v Kaliforniji, raziskovalec in soustanovitelj fundacije ASEF dr. Jure Leskovec, parlamentarna asistentka v Evropskem parlamentu mag. Nežka Figelj in sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu doc. dr. Dejan Valentinčič.

rojakiinfo

Slovencem po svetu in domovini

Vabljeni govorci na 18. Vseslovenskem srečanju
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi odhajajo je naslov srečanja rojakov iz zamejstva in vsega sveta, ki je že osemnajstič potekalo v veliki dvorani parlamenta. Gre za tradicionalno srečanje, ki je lani zaradi predčasnih parlamentarnih volitev odpadlo in si je letos zadalo izzivalno tematiko: katere ukrepe bi morala sprejeti država, da bi mlade spodbujala k vračanju iz tujine domov. Kot uvodni razpravljalci so nastopili ustavni sodnik prof. ddr. Klemen Jaklič, izredni profesor računalništva na Univerzi Stanford v Kaliforniji, raziskovalec in soustanovitelj fundacije ASEF dr. Jure Leskovec, parlamentarna asistentka v Evropskem parlamentu mag. Nežka Figelj in sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu doc. dr. Dejan Valentinčič.
VEČ ...|7. 7. 2019
Vabljeni govorci na 18. Vseslovenskem srečanju
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi odhajajo je naslov srečanja rojakov iz zamejstva in vsega sveta, ki je že osemnajstič potekalo v veliki dvorani parlamenta. Gre za tradicionalno srečanje, ki je lani zaradi predčasnih parlamentarnih volitev odpadlo in si je letos zadalo izzivalno tematiko: katere ukrepe bi morala sprejeti država, da bi mlade spodbujala k vračanju iz tujine domov. Kot uvodni razpravljalci so nastopili ustavni sodnik prof. ddr. Klemen Jaklič, izredni profesor računalništva na Univerzi Stanford v Kaliforniji, raziskovalec in soustanovitelj fundacije ASEF dr. Jure Leskovec, parlamentarna asistentka v Evropskem parlamentu mag. Nežka Figelj in sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu doc. dr. Dejan Valentinčič.

Matjaž Merljak

rojakiinfo

Komentar Časnik.si

VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?

Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

družbapolitika

Komentar Časnik.si

Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.
VEČ ...|26. 6. 2019
Dr. Aleš Maver: Bodi zdrava domovina?
Avtor ob domovinskem prazniku ne skriva razočaranja nad izvoljenimi predstavniki državnih ustanov in premijeja kar naravnost imenuje aroganten nastopač. Žalosti ga tudi dejstvo, da se zdi, da so ljudje kar zadovoljni s trenutnim stanjem.Ne vem, zakaj se me je v dneh pred dnevom državnosti lotilo precejšnje svetobolje. Morda je to še najbolj povezano s strahom pred poletno vročino, ki jo dandanašnji prenašam mnogo teže kot v času osamosvajanja. Morda gre preprosto za refleks tistega višnjanskega modrijarha, ki je, preden je predlagal, naj skupaj s kozlom Liscem obesijo še njegovega gospodarja Lukeža Drnuljo, da bo naslednjič kozla vsaj znal pošteno privezati, nostalgično spregovoril o tem, kako je bilo v časih, ko v Višnji Gori še niso imeli studenca z deskami kritega, vse boljše. Seveda predvsem zaradi tega, ker je sam tedaj bolje videl in bolje slišal.Neprepoznavna domovina Verjetno iz podobnih razlogov se mi je te dni zdelo, da je leta Gospodovega 1991 vse napovedovalo nekaj boljšega, kot se je do danes izcimilo. Do uradnega obleževanja dneva državnosti čutim vsako leto manj naklonjenosti, saj tam v vodilnih vlogah nastopajo posamezniki (in posameznice), ki jih nekako ne znam povezati s tistim, za kar sem kot dvanajstletni mulc mislil, celo verjel, da se dogaja. Tedaj si nisem predstavljal, da bosta tri desetletja pozneje med osrednjimi osebnostmi pravkar nastale države aroganten nastopač v vlogi premierja, ki z aroganco prikriva zlaganost svoje domnevne politične samoniklosti, in predsednik parlamenta, za katerega ni videti, da bi imel o čemer koli zares lastno mnenje. Seveda si nisem predstavljal niti, da se bo vsa državna smetana skupaj z večino državljanov cedila ob vsakem izrazu naklonjenosti kremeljskih aparatčikov, ki so z vsem, kar delajo in predstavljajo, čisto nasprotje idealov s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Predvsem pa me jezi, ker ni prav nič videti, da bi se parada instantnih voditeljev brez zveze z mojo idejo slovenske države, ki jih napihnejo kot balon in jih potem skoraj enako hitro objestno dobesedno razblinijo, kakor koli približevala svojemu koncu. In ob tej zase žalostni ugotovitvi bi v prejšnjih časih naredil piko. Letošnje melanholično razpoloženje pa mi je navdihnilo še eno drznejšo misel.Čigava želja? Res je torej, da se moje predstave o tem, kakšna bo Slovenija politično leta 2019, niso uresničile skoraj v ničemer. Ampak navsezadnje v politiki veliko vlogo igrajo simboli, seveda tudi zame. Če ne bi bilo simbolnega nezadovoljstva, ker mojo državo predstavljajo tisti, za katere si tega nisem ne želel ne pričakoval, bi moral namreč zapisati, da v njej živim čisto dobro. Kadar sem dobre volje, se zavedam, da spadam med tiste ljudi, ki so imeli srečo. Če ne bi bilo poletne vročine, bi celo rekel, da je malo okolij na tem svetu, kjer bi se počutil bolje. Tu in tam me prešine kar krivoverska misel, da moje osebno življenje bržkone ne bi bilo boljše niti, če bi se mi izpolnila goreča želja in bi se tudi na simbolni ravni uresničile ideje, ki jih gojim kot dediščino mirne revolucije ob padanju Berlinskega zidu. Seveda pa bi bil vsaj za kakšen dan ali dva še neprimerno bolj zadovoljen.Vseeno se spodobi in je pravično, da si ob dnevu državnosti zastavim vprašanje, ali ni morda Slovenija po meri idealov iz leta 1991 predvsem moja fiksna ideja, pa naj bo še tako lepa. Da je večina mojih rojakov in rojakinj pač zadovoljna s politiki, ki so baloni za enkratno uporabo, se navdušuje nad gretjem v soncu milosti velikega ruskega brata in ob uživanju vseh zahodnih dobrin za zabavo nostalgično pogleduje na jugovzhod. Večina dosedanjih javnih izrekanj kaže, da je tako. Zaradi tega jih lahko zmerjam z različnimi vzdevki (kar ob lagodno pitih kavicah, še eni dobrini, ki jo povezujem s svojo službo in državo, neizmerno rad počnem), ampak ali je moja vizija zares toliko boljša od njihove? Seveda bi se lahko oholo postavil na piedestal kot Daenerys Nevihtnorojena in zatrdil, da je prav moja predstava o Sloveniji najbolj (in edina) prava, ampak tisti, ki ste vzdržali do konca Igre prestolov, veste, kako se stvar konča. (Pa še zmajev nimam pri roki.) Zato bom tudi letošnji dan državnosti sicer pričakal z nelagodjem v grlu, a bom vseeno z nekim veseljem rekel: Na zdravje, domovina. In rojaki.

Aleš Maver

družbapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|19. 6. 2019
Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti

Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti

Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

komentar

Komentar Časnik.si

Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti
Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.
VEČ ...|19. 6. 2019
Človekoljubnost: temelj državnosti in civiliziranosti
Če je po eni strani izredna milost, da imamo Slovenci svojo državo, pa je po drugi vsaj tolikšna tudi milost, da jo Ustava opredeljuje kot demokratično, pravno in socialno, v kateri je zagotavlja svoboda prepričanja, vere in govora.

Drago K. Ocvirk

komentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|12. 6. 2019
Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

politika

Komentar Časnik.si

Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.
VEČ ...|12. 6. 2019
Andrej Marko Poznič: Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma
Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

Andrej Marko Poznič

politika

Dogodki

VEČ ...|5. 6. 2019
V krasnem jutru premagali trojanski klanec

V bistvu je šlo brez težav, krasno spremstvo imamo, ki je na dveh električnih kolesih v klancu pred nami rezalo zrak... zdi se, kot da vse skupaj prehitro mineva, dobro nam gre, tak krasen dan je, bo treba malce upočasniti, je Matjažu na vrhu Trojan, s krofom v roki razlagal Blaž. Super, užitek, fajn je bil značilno redkobeseden naš tehnik Andrej Novljan, ki je na ta podvig med radijci vsekakor najbolje pripravljen. Andrej Jerman pa je o svojih občutjih trojanskega klanca dodal:Super, glih razlagam da sem prav užival...! Vsem petim kolesarjem pa tudi njihovemu spremstvu je zdaj prav prišel planiran kratek počitek. Kmalu pa sledi spust proti Domžalam in naprej k Španu na Brezovici pri Ljubljani.

V krasnem jutru premagali trojanski klanec

V bistvu je šlo brez težav, krasno spremstvo imamo, ki je na dveh električnih kolesih v klancu pred nami rezalo zrak... zdi se, kot da vse skupaj prehitro mineva, dobro nam gre, tak krasen dan je, bo treba malce upočasniti, je Matjažu na vrhu Trojan, s krofom v roki razlagal Blaž. Super, užitek, fajn je bil značilno redkobeseden naš tehnik Andrej Novljan, ki je na ta podvig med radijci vsekakor najbolje pripravljen. Andrej Jerman pa je o svojih občutjih trojanskega klanca dodal:Super, glih razlagam da sem prav užival...! Vsem petim kolesarjem pa tudi njihovemu spremstvu je zdaj prav prišel planiran kratek počitek. Kmalu pa sledi spust proti Domžalam in naprej k Španu na Brezovici pri Ljubljani.

srebrna diagonala slovenije

Dogodki

V krasnem jutru premagali trojanski klanec
V bistvu je šlo brez težav, krasno spremstvo imamo, ki je na dveh električnih kolesih v klancu pred nami rezalo zrak... zdi se, kot da vse skupaj prehitro mineva, dobro nam gre, tak krasen dan je, bo treba malce upočasniti, je Matjažu na vrhu Trojan, s krofom v roki razlagal Blaž. Super, užitek, fajn je bil značilno redkobeseden naš tehnik Andrej Novljan, ki je na ta podvig med radijci vsekakor najbolje pripravljen. Andrej Jerman pa je o svojih občutjih trojanskega klanca dodal:Super, glih razlagam da sem prav užival...! Vsem petim kolesarjem pa tudi njihovemu spremstvu je zdaj prav prišel planiran kratek počitek. Kmalu pa sledi spust proti Domžalam in naprej k Španu na Brezovici pri Ljubljani.
VEČ ...|5. 6. 2019
V krasnem jutru premagali trojanski klanec
V bistvu je šlo brez težav, krasno spremstvo imamo, ki je na dveh električnih kolesih v klancu pred nami rezalo zrak... zdi se, kot da vse skupaj prehitro mineva, dobro nam gre, tak krasen dan je, bo treba malce upočasniti, je Matjažu na vrhu Trojan, s krofom v roki razlagal Blaž. Super, užitek, fajn je bil značilno redkobeseden naš tehnik Andrej Novljan, ki je na ta podvig med radijci vsekakor najbolje pripravljen. Andrej Jerman pa je o svojih občutjih trojanskega klanca dodal:Super, glih razlagam da sem prav užival...! Vsem petim kolesarjem pa tudi njihovemu spremstvu je zdaj prav prišel planiran kratek počitek. Kmalu pa sledi spust proti Domžalam in naprej k Španu na Brezovici pri Ljubljani.

Marjan Bunič

srebrna diagonala slovenije

Dogodki

VEČ ...|5. 6. 2019
Postojna postala predčasni leteči cilj

Peterici radijskih kolesarjev uspeva hitreje napredovati na poti proti končnemu cilju na markovcu nad Koprom. Utrinke je zbral Matjaž Merljak.

Postojna postala predčasni leteči cilj

Peterici radijskih kolesarjev uspeva hitreje napredovati na poti proti končnemu cilju na markovcu nad Koprom. Utrinke je zbral Matjaž Merljak.

srebrna diagonala slovenije

Dogodki

Postojna postala predčasni leteči cilj
Peterici radijskih kolesarjev uspeva hitreje napredovati na poti proti končnemu cilju na markovcu nad Koprom. Utrinke je zbral Matjaž Merljak.
VEČ ...|5. 6. 2019
Postojna postala predčasni leteči cilj
Peterici radijskih kolesarjev uspeva hitreje napredovati na poti proti končnemu cilju na markovcu nad Koprom. Utrinke je zbral Matjaž Merljak.

Damjana Medved

srebrna diagonala slovenije

Komentar Časnik.si

VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

Manipulacije s spolnimi zlorabami

Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

družbakomentar

Komentar Časnik.si

Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.
VEČ ...|5. 6. 2019
Manipulacije s spolnimi zlorabami
Od kar se je ustanovila civilna pobuda Dovolj.je, je vprašanje spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tedensko na dnevnem redu, v različnih oblikah in oddajah. Že februarja je Branko Cestnik v svojem komentarju opozoril, da zaradi nekaterih primerov spolnih zlorab katoliški duhovniki ne bomo sprejeli vloge grešnega kozla. Na žalost se v slovenskem medijskem prostoru in tudi pravosodju začenja dogajati natančno to.

dr. Ivan Štuhec

družbakomentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

časnikkomentarslovenijadomoljubjevolitve

Komentar Časnik.si

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.
VEČ ...|29. 5. 2019
Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!
Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

dr. Stane Granda

časnikkomentarslovenijadomoljubjevolitve

Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|15. 5. 2019
Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice

Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.

Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice

Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.

politikadružba

Komentar Časnik.si

Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice
Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.
VEČ ...|15. 5. 2019
Domen Mezek: Receptura za uspeh slovenske levice
Nad pop kulturo, politiko in družbenimi omrežji bedijo tisti, ki so ob konc prejšnjega tisočletja veljali za anarhiste in pripadnike subkultur.

Domen Mezek

politikadružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|8. 5. 2019
Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe

Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.

Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe

Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.

politikazgodovina

Komentar Časnik.si

Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe
Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.
VEČ ...|8. 5. 2019
Igor Podbrežnik - 8. maja 1989 na Kongresnem trgu: Vrhunec in začetek konca Tomšičeve dobe
Ob obletnici Majniške deklaracije se spominjamo Franceta Tomšiča, ki je v govoru na Kongresnem trgu opozoril na izgubo vojaške, varnostne in finančne suverenosti, na kršenje človekovih pravic kmetom ter podrejanje slovenske državnosti centralizmu v Beogradu. Imel je velik sloves in vpliv med slovenskim delavstvom. Bil je neposreden, pošten in korekten politik, ki je bil moteč tako za komuniste kot tudi za novonastale opozicijske skupine. Po velikem razočaranju, ki ga je doživel na volitvah za predsednika Republike Slovenije, se je leta 1992 dokončno umaknil iz politike.

Igor Podbrežnik

politikazgodovina

Pogovor o

VEČ ...|1. 5. 2019
Plače rastejo počasni, kršitve delavcev ostajajo

Ob prazniku dela smo s predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič in izvršnim direktorjem Kluba Slovenskih podjetnikov Goranom Novkovićem spregovorili o položaju delavcev, njihovih pravicah, plačah, stanju na trgu dela in pokojninski reformi. Pripravili pa smo tudi pogovor z glavnim inšpektorjem za delo Jadrankom Grlićem o kršitvah pravic delavcev.

Plače rastejo počasni, kršitve delavcev ostajajo

Ob prazniku dela smo s predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič in izvršnim direktorjem Kluba Slovenskih podjetnikov Goranom Novkovićem spregovorili o položaju delavcev, njihovih pravicah, plačah, stanju na trgu dela in pokojninski reformi. Pripravili pa smo tudi pogovor z glavnim inšpektorjem za delo Jadrankom Grlićem o kršitvah pravic delavcev.

praznikdelopodjetništvopokojnina

Pogovor o

Plače rastejo počasni, kršitve delavcev ostajajo
Ob prazniku dela smo s predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič in izvršnim direktorjem Kluba Slovenskih podjetnikov Goranom Novkovićem spregovorili o položaju delavcev, njihovih pravicah, plačah, stanju na trgu dela in pokojninski reformi. Pripravili pa smo tudi pogovor z glavnim inšpektorjem za delo Jadrankom Grlićem o kršitvah pravic delavcev.
VEČ ...|1. 5. 2019
Plače rastejo počasni, kršitve delavcev ostajajo
Ob prazniku dela smo s predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič in izvršnim direktorjem Kluba Slovenskih podjetnikov Goranom Novkovićem spregovorili o položaju delavcev, njihovih pravicah, plačah, stanju na trgu dela in pokojninski reformi. Pripravili pa smo tudi pogovor z glavnim inšpektorjem za delo Jadrankom Grlićem o kršitvah pravic delavcev.

Andrej Šinko

praznikdelopodjetništvopokojnina

Komentar Časnik.si

VEČ ...|1. 5. 2019
Žiga Turk: Delu čast in oblast!

Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

Žiga Turk: Delu čast in oblast!

Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

delopremoženje

Komentar Časnik.si

Žiga Turk: Delu čast in oblast!
Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.
VEČ ...|1. 5. 2019
Žiga Turk: Delu čast in oblast!
Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

Žiga Turk

delopremoženje

Komentar Časnik.si

VEČ ...|24. 4. 2019
Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”

Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.

Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”

Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.

komentarsplav

Komentar Časnik.si

Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”
Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.
VEČ ...|24. 4. 2019
Tine Goleš: “Nenačrtovana”, “Koča strica Toma” in “Žeti veter”
Abby Johnson je bila nekoč zaposlena na kliniki, kjer je pomagala pri ubijanju živih bitij, malih soljudi, danes v filmu Nenačrtovan gledamo njeno zgodbo. Bila je eno izmed osrednjih koles dobro podmazane mašinerije in končno spoznala, kaj se v resnici dogaja.

Tine Goleš

komentarsplav

Komentar Časnik.si

VEČ ...|17. 4. 2019
Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?

Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.

Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?

Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.

komentar

Komentar Časnik.si

Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?
Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.
VEČ ...|17. 4. 2019
Naša Gospa v plamenih – ali je Evropa vendarle krščanska?
Tragedija, ki je zadela Francijo, je velika za Evropo. Ko je zagorela Notre-Dame, se je v trenutku vsa pozornost usmerila v Pariz.

Matevž Vidmar

komentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|10. 4. 2019
Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni

Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.

Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni

Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.

evtanazijadružbapolitika

Komentar Časnik.si

Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni
Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.
VEČ ...|10. 4. 2019
Maša Purič: Klic po evtanaziji se pojavlja samo tam, kjer ni ljubezni
Učinkovito pomaga le zadostno število postelj v hospicih.

Maša Purič

evtanazijadružbapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|3. 4. 2019
Žiga Turk: Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Žiga Turk: Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

eučasnikkomentaržiga turkpolitikainfo

Komentar Časnik.si

Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.
VEČ ...|3. 4. 2019
Žiga Turk: Evropa ni projekt
Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Žiga Turk

eučasnikkomentaržiga turkpolitikainfo

Komentar Časnik.si

VEČ ...|27. 3. 2019
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?

Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?

Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

komentardružbademografijarodnostpolitika

Komentar Časnik.si

Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.
VEČ ...|27. 3. 2019
Drago Čepar - Demografska politika: Ali vlada potrebuje daljnogled?
Strahovit primanjkljaj ljudi v delovni starosti bo vsako leto za 10.000 do 15.000 večji, že sedaj pa veže roke gospodarstvu. Poleti smo po radiu slišali, da gostinci zaposlijo vsakega, ki lahko hodi. Podjetja so ponujala nagrado tistemu, ki bi priskrbel določene poklice. Klinike ne obratujejo, ker ni zdravnikov … Plujemo proti ledeni gori, katere vrh je vedno višje nad gladino, kapitan pa, kot na Titaniku, ne gleda naprej, ampak se posveča hitrostnim rekordom. Ne vpraša se, ali bo imel kdo graditi na »dolgoročnih razvojnih temeljih Slovenije«.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

Drago Čepar

komentardružbademografijarodnostpolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|20. 3. 2019
Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB

Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.

Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB

Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.

politikakomentar

Komentar Časnik.si

Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB
Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.
VEČ ...|20. 3. 2019
Toni Mrvič: Prav je, da govorimo na glas, tudi za ceno blokiranja na FB
Pred dnevi nas je presenetila novica o terorističnem napadu na muslimanske vernike v Novi Zelandiji. Danes v nizozemskem Utrechtu. Grozno! Nedopustiljivo! Vredno vsakega obsojanja! Vendar ne pričakovano. Nasilje porodi nasilje, in če ga ne ustavimo, se bo nadaljevalo.

Toni Mrvič

politikakomentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|13. 3. 2019
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Italijavojna

Komentar Časnik.si

Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.
VEČ ...|13. 3. 2019
Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Ogromni napis TITO na Sabotinu še vedno zbuja spomin na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče italijanskih državljanov. To je ovira za dobre medsosedske odnose med Italijo in Slovenijo. Žal italijanski državljani ne vedo dovolj o fašističnem nasilju, ki so ga bili deležni Slovenci. Sovraštvo rodi sovraštvo. Zgradimo raje ogromno katedralo, ki naj postane dom vseh vojnih in povojnih žrtev - v opomin današnjim in prihodnjim rodovom, ter v spodbudo za dobre sosedske odnose.

Franci Feltrin

Italijavojna

Komentar Časnik.si

VEČ ...|6. 3. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji

Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji

Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

politikaevropski parlamentvolitve

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.
VEČ ...|6. 3. 2019
Dr. Ivan Štuhec: Amatersko je, da za evropski parlament kandidirajo čisti začetki in luzerji
Slovenska politika je zapisana amaterizmu in eksperimentiranju.

Ivan Štuhec

politikaevropski parlamentvolitve

Komentar Časnik.si

VEČ ...|27. 2. 2019
Dr. Stane Granda o predsedniku vlade

Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.

Dr. Stane Granda o predsedniku vlade

Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.

politika

Komentar Časnik.si

Dr. Stane Granda o predsedniku vlade
Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.
VEČ ...|27. 2. 2019
Dr. Stane Granda o predsedniku vlade
Marjan Šarec ne pozna in ne razume slovenske zgodovine ter s tem podpira delovanje preoblečenih komunistov v svoji vladi.Slovenci smo si z zadnjimi volitvami zelo otežili življenje.

Stane Granda

politika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|20. 2. 2019
Andrej M. Poznič: Nujno zlo

Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.

Andrej M. Poznič: Nujno zlo

Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.

komentardružbapolitika

Komentar Časnik.si

Andrej M. Poznič: Nujno zlo
Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.
VEČ ...|20. 2. 2019
Andrej M. Poznič: Nujno zlo
Svetopisemska modrost nas uči, da se zlo skriva. Nikoli ne nastopi odkrito, ampak vedno posredno, svojih pravih namenov ne razglaša. zato je md mislijo, besedo in dejanjem vedno nameren razkorak, ki ga imenujemo laž.

Andrej M. Poznič

komentardružbapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|13. 2. 2019
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra

Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra

Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

družbakulturapolitika

Komentar Časnik.si

Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.
VEČ ...|13. 2. 2019
Država, utemeljena na kulturi, brez kulturnega ministra
Komentator se ozira na kulturni praznik in kritično ugotavlja, da je ključni problem strahotna nestrpnost v slovenski družbi. Dotika se plagiatorstva, dejstva, da še vedno nimamo ministra za kulturo in da prave urbane - to je meščanske - kulture ni.

prof. dr. Stane Granda

družbakulturapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|6. 2. 2019
Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu

Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.

Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu

Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.

šolstvopolitika

Komentar Časnik.si

Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu
Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.
VEČ ...|6. 2. 2019
Dr. Ivan J. Štuhec: Pri predsedniku države o šolstvu
Predsednik države Borut Pahor je sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol.Približki, predsodki in izkrivljene informacije o zasebnem šolstvu samo dodatno krepijo brezplodno ideološko razpravo, dogovora okoli temeljnih postulatov pa ni pravi dr. Štuhec.

Ivan Štuhec

šolstvopolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|30. 1. 2019
Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.

Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.

Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.

Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.

politika

Komentar Časnik.si

Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.
Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.
VEČ ...|30. 1. 2019
Matej Kovač: Ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu z negativnim, a tudi s pozitivnim izidom.
Glasovalni poraz predlagateljev je omogočil, da so Marjan Šarec in njegova ekipa še dodatno razpihovali predsodke zoper zasebno šolstvo, vendar pa so se morali terminsko zavezati k izpolnitvi razsodbe Ustavnega sodišča. Vse bolj tudi postaja jasno, da se Marjan Šarec postavlja v položaj vodje slovenske tranzicijske levice.

Matej Kovač

politika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|23. 1. 2019
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?

Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?

Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

družbakomentarbrexitsvoboda govora

Komentar Časnik.si

Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.
VEČ ...|23. 1. 2019
Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas po brexitu čaka vojna?
Komentator vzdušje v sedanji Evropi primerja s tistim v Beogradu nekdanje Jugoslavije. Navaja primere svobodnega izražanja mnenj, za katere so po njegovem predvidene sankcije ali se jih razume kot kaznivo dejanje (nasprotovanje istospolnim porokam, splavu...). Tudi v primeru brexita bi tako nekateri radi preslišali voljo ljudstva.

Toni Mrvič

družbakomentarbrexitsvoboda govora

Komentar Časnik.si

VEČ ...|16. 1. 2019
Svobodo človeku

Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

Svobodo človeku

Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

družbapolitika

Komentar Časnik.si

Svobodo človeku
Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?
VEČ ...|16. 1. 2019
Svobodo človeku
Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

Žiga Turk

družbapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|9. 1. 2019
Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...

V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...

Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...

V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...

politikagospodarstvo

Komentar Časnik.si

Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...
V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...
VEČ ...|9. 1. 2019
Kozina, a vi to resno? Podjetnike izgnati, da boste delavcem vrnili dostojanstvo ...
V Sloveniji naj bi bili za vse odgovorni podjetniki, ki jih vladajoča politična elita označuje za požrešne kapitaliste ... ter jih pošilja v tujino, če jim obdavčitve v Sloveniji ne odgovarjajo...Ob tem politična elita pozablja, da podjetniki skrbijo za zaposlene in posredno za njihove družine ter nenazadnje da podjetniki prispevajo denar za plače te politične elite...

Primož Jelševar

politikagospodarstvo

Informativni prispevki

VEČ ...|7. 1. 2019
Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah

Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah

Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

infopogovorpolitikamedijisvoboda govora

Informativni prispevki

Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah
Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.
VEČ ...|7. 1. 2019
Jančič: Ko začne politika govoriti, da bo uredila medije, nas mora postati strah
Časnik Delo letos praznuje 60 let. Osrednja slovesnost ob tem jubileju bo v sredo. Da gre za dnevnik, ki ima neke vrste monopol med slovenskimi tiskanimi mediji, je za naš radio opozoril nekdanji odgovorni urednik in novinar Dela Peter Jančič. Ta je že pred leti dejal, da je bilo Delo zlorabljeno za politično propagando.

Alen Salihović

infopogovorpolitikamedijisvoboda govora

Komentar Časnik.si

VEČ ...|2. 1. 2019
Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?

Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?

Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?

Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?

sovražni govordemosplebiscitdomovinapolitika

Komentar Časnik.si

Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?
Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?
VEČ ...|2. 1. 2019
Franci Feltrin: Je sovražni govor tudi resnica o čudežu velike enotnosti, ki nam je prinesla samostojnost?
Ko smo aprila leta 1990 Slovenci in državljani Slovenije prvič po drugi svetovni vojni, odšli na večstrankarske volitve, je na njih zmagala koalicija pomladnih strank, združena pod skupnim imenom DEMOS. Resnica je, da so v letih 1990/91 bile vse stranke levice v opoziciji ter so sprejemanju številnih zakonov, nujno potrebnih za slovensko samostojnost, v večini nasprotovale, zato ni jasno, zakaj nekateri skušajo osamosvojitveni čas in tudi dogodke, izničiti, zasluge pa pripisati akterjem iz komunistične elite. Je to sovražni govor?

Franci Feltrin

sovražni govordemosplebiscitdomovinapolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|26. 12. 2018
Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo

Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.

Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo

Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.

politikaspominkomentar

Komentar Časnik.si

Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo
Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.
VEČ ...|26. 12. 2018
Igor Podbrežnik - Plebiscit za samostojno slovenijo
Na današnji dan pred 28 leti smo imeli v takratni skupščini Republike Slovenije slovesno razglasitev rezultatov plebiscita za samostojno slovenijo. Jugoslavije ni bilo več.

Igor Podbrežnik

politikaspominkomentar

Komentar Časnik.si

VEČ ...|19. 12. 2018
Neznosna lahkotnost obsojenja

Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.

Neznosna lahkotnost obsojenja

Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.

komentardružba

Komentar Časnik.si

Neznosna lahkotnost obsojenja
Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.
VEČ ...|19. 12. 2018
Neznosna lahkotnost obsojenja
Kot, da človek skoti desetletja nima pravice do lastnega duhovnega razvoja, do novih spoznanj in s tem povezanega spreminjanja lastnih pogledov. Dvomim, da bi lahko bil kdorkoli tako brezmadežen, da bi se ne dalo z brskanjem po preteklih desetletjih njegovega življenja najti kaj politično alli drugače spotakljivega.

Milan Gregorič

komentardružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|12. 12. 2018
Anton Urankar o definiciji sovražnega govora

Anton Urankar o definiciji sovražnega govora

komentarpolitikainfo

Komentar Časnik.si

Anton Urankar o definiciji sovražnega govora
VEČ ...|12. 12. 2018
Anton Urankar o definiciji sovražnega govora

Anton Urankar

komentarpolitikainfo

Komentar Časnik.si

VEČ ...|5. 12. 2018
Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima

Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?

Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima

Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?

komentarpolitikadružba

Komentar Časnik.si

Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?
VEČ ...|5. 12. 2018
Ivan Štuhec: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima
Skupno vprašanje državnozborskih in lokalnih volitev bi lahko bilo, kako si predstavljamo demokratično ureditev, ali so politične stranke njen konstitutivni element, ali pa so ad hoc skupine postale nek nov način participacije državljanov pri političnem odločanju?

Ivan Štuhec

komentarpolitikadružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|28. 11. 2018
Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi

Komentar je pripravil Matevž Sedej.

Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi

Komentar je pripravil Matevž Sedej.

komentarpolitikadružba

Komentar Časnik.si

Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi
Komentar je pripravil Matevž Sedej.
VEČ ...|28. 11. 2018
Slovenski stereotipi - primer Asie Bibi
Komentar je pripravil Matevž Sedej.

Matevž Sedej

komentarpolitikadružba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|21. 11. 2018
Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala

Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.

Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala

Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.

komentarpolitikavolitve

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala
Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.
VEČ ...|21. 11. 2018
Aleš Maver: Volitve brez jasnega signala
Verjetno je že moč reči, da na lokalnih volitvah opoziciji ni uspel kak velik preboj, četudi niti vladajoče koalicije ni mogoče razglasiti za zmagovalko.

Aleš Maver

komentarpolitikavolitve

Komentar Časnik.si

VEČ ...|14. 11. 2018
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec

Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec

Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

politikavolitve

Komentar Časnik.si

Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.
VEČ ...|14. 11. 2018
Lokalna samouprava kliče po reformi - dr. Ivan Štuhec
Kampanja za lokalne volitve, še posebej županske, je prišla v finalni del. Komentar dr. Ivana Štuheca je prebrala Slavi Košir.

Ivan Štuhec

politikavolitve

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|11. 11. 2018
Pluralizem po slovensko

Oddaja je prinesla razmišljanje časnikarke in javne delavke iz Gorice Erike Jazbar z letošnje Drage, ki ga je naslovila Pluralizem po slovensko. Iz Queenslanda (Kraljičine dežele) iz Avstralije se nam je oglasil Mirko Cuderman.

Pluralizem po slovensko

Oddaja je prinesla razmišljanje časnikarke in javne delavke iz Gorice Erike Jazbar z letošnje Drage, ki ga je naslovila Pluralizem po slovensko. Iz Queenslanda (Kraljičine dežele) iz Avstralije se nam je oglasil Mirko Cuderman.

inforojakikultura

Slovencem po svetu in domovini

Pluralizem po slovensko
Oddaja je prinesla razmišljanje časnikarke in javne delavke iz Gorice Erike Jazbar z letošnje Drage, ki ga je naslovila Pluralizem po slovensko. Iz Queenslanda (Kraljičine dežele) iz Avstralije se nam je oglasil Mirko Cuderman.
VEČ ...|11. 11. 2018
Pluralizem po slovensko
Oddaja je prinesla razmišljanje časnikarke in javne delavke iz Gorice Erike Jazbar z letošnje Drage, ki ga je naslovila Pluralizem po slovensko. Iz Queenslanda (Kraljičine dežele) iz Avstralije se nam je oglasil Mirko Cuderman.

Matjaž Merljak

inforojakikultura

Komentar Časnik.si

VEČ ...|7. 11. 2018
Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej

Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?

Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej

Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?

komentarpolitika

Komentar Časnik.si

Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?
VEČ ...|7. 11. 2018
Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo? - Matevž Sedej
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?

Matevž Sedej

komentarpolitika

Komentar Časnik.si

VEČ ...|31. 10. 2018
Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep

Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep

Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

komentarzgodovinarevolucijagenocid

Komentar Časnik.si

Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep
Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).
VEČ ...|31. 10. 2018
Ko prideš domov, pojdi k moji mami in ji povej, kje ležimo - Milan Knep
Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

Milan Knep

komentarzgodovinarevolucijagenocid

Komentar Časnik.si

VEČ ...|24. 10. 2018
Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar

O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.

Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar

O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.

družba

Komentar Časnik.si

Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar
O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.
VEČ ...|24. 10. 2018
Ogrožena svoboda vesti - Mojca Kucler Dolinar
O problematiki tako imenovane mavrične ideologije. Komentar Mojce Kucler Dolinar je prebrala Alenka Žibert.

Mojca Kucler Dolinar

družba

Komentar Časnik.si

VEČ ...|17. 10. 2018
Jankovič v meni - Andrej M. Poznič

Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.

Jankovič v meni - Andrej M. Poznič

Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.

komentarpolitika

Komentar Časnik.si

Jankovič v meni - Andrej M. Poznič
Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.
VEČ ...|17. 10. 2018
Jankovič v meni - Andrej M. Poznič
Avtor opozarja na aktualne družbene razmere ob prihajajočih lokalnih volitvah. Ost razmišljanja usmeri v prestolnico, kjer so volilci pred izbiro po ohranjanju preverjetno starega, kar pooseblja Jankovič na eni in novo svežino na drugi strani. Hkrati trka na vest slehernega meščana in državljana.

Andrej M. Poznič

komentarpolitika

Priporočamo
|
Aktualno

Doživetja narave

VEČ ...|16. 8. 2019
Dolomiti, podolgem in počez

Tokrat smo vstopili v svet Bledih gora, kot so Dolomitom rekli nekoč. Danes, ko je ta greben južnih apneniških Alp tudi na Unescovem seznamu naravne dediščine, ga obiskuje vse več Slovencev. Naš gost je bil odličen poznavalec Dolomitov dr. Andrej Mašera. Nedavno je namreč pri Planinski založbi izšel njegov dopolnjen vodnik.

Dolomiti, podolgem in počez

Tokrat smo vstopili v svet Bledih gora, kot so Dolomitom rekli nekoč. Danes, ko je ta greben južnih apneniških Alp tudi na Unescovem seznamu naravne dediščine, ga obiskuje vse več Slovencev. Naš gost je bil odličen poznavalec Dolomitov dr. Andrej Mašera. Nedavno je namreč pri Planinski založbi izšel njegov dopolnjen vodnik.

Blaž Lesnik

naravagorevodnikplaninstvoferate

Program zadnjega tedna

VEČ ...|22. 8. 2019
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 22. avgust 2019 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 22. avgust 2019 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Naš gost

VEČ ...|17. 8. 2019
Prekmurski duhovnik dr. Stanislav Zver

Na svoji dušnopastirski poti je služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, dve leti je bil spiritual v bogoslovju v Mariboru, zadnjih 32 let pa je župnik v župniji Bogojina. Pred kratkim je izšla njegova knjiga: Tebi, slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom, v kateri med drugim predstavlja življenje in delo Jožefa Klekla st.

Prekmurski duhovnik dr. Stanislav Zver

Na svoji dušnopastirski poti je služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, dve leti je bil spiritual v bogoslovju v Mariboru, zadnjih 32 let pa je župnik v župniji Bogojina. Pred kratkim je izšla njegova knjiga: Tebi, slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom, v kateri med drugim predstavlja življenje in delo Jožefa Klekla st.

Damijana Medved

Stanislav ZverJožef Klekl st.PrekmurjeBogojinaJože Plečnikkultura

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|19. 8. 2019
Pogovor z vrhovno sodnico Barbaro Zobec in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem

V oddaji smo se z vrhovno sodnico Barbaro Zobec in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem pogovarjali o meji med tremi vejami oblasti ter o spoštovanju odločitev ustavnega sodišča.

Pogovor z vrhovno sodnico Barbaro Zobec in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem

V oddaji smo se z vrhovno sodnico Barbaro Zobec in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem pogovarjali o meji med tremi vejami oblasti ter o spoštovanju odločitev ustavnega sodišča.

Alen Salihović

družbapogovorpolitika

Duhovna misel

VEČ ...|22. 8. 2019
Če si povabljen - greš!

Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. (Mt 22, 2-3)

Če si povabljen - greš!

Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. (Mt 22, 2-3)

Gregor Čušin

duhovnost

Svetovalnica

VEČ ...|22. 8. 2019
Artroza kolen

V tokratni zdravstveni Svetovalnici smo govorili o eni najpogostejših ortopedskih bolezni: artrozi. V pogovornem jeziku se je za to degenerativno obolenje prijel izraz obraba. O artrozi kolen je spregovoril specialist kirurg za endoprotetiko kolen in kolkov dr. Drago Dolinar.

Artroza kolen

V tokratni zdravstveni Svetovalnici smo govorili o eni najpogostejših ortopedskih bolezni: artrozi. V pogovornem jeziku se je za to degenerativno obolenje prijel izraz obraba. O artrozi kolen je spregovoril specialist kirurg za endoprotetiko kolen in kolkov dr. Drago Dolinar.

Blaž Lesnik

svetovanjepogovorzdravstvo

Duhovna misel

VEČ ...|22. 8. 2019
Če si povabljen - greš!

Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. (Mt 22, 2-3)

Če si povabljen - greš!

Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. In poslal je svoje služabnike klicat povabljene na svatbo, pa niso hoteli priti. (Mt 22, 2-3)

Gregor Čušin

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|22. 8. 2019
Svetli del

Molili so člani skupnosti Pelikan in Karitas.

Svetli del

Molili so člani skupnosti Pelikan in Karitas.

Radio Ognjišče

duhovnost

Svetnik dneva

VEČ ...|22. 8. 2019
Sv. Devica Marija Kraljica

Sv. Devica Marija Kraljica

Jure Sešek

duhovnost

Za nasmeh

VEČ ...|22. 8. 2019
Nasmeh bogati tistega, ki ga prejme, in tistega, ki ga daje.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Nasmeh bogati tistega, ki ga prejme, in tistega, ki ga daje.

Rubriko pripravlja Marjan Bunič

Radio Ognjišče