V Hiši eksperimentov so razvili spletno in mobilno aplikacijo, s pomočjo katerih nekatere eksperimente, preizkuse, lahko izvajamo tudi od doma. O e-eksperimentih je v kratkem pogovoru spregovoril dr. Miha Kos in povabil tudi na številna aktualna spletna predavanja.

Poleg zdravstvenih delavcev in policistov so v teh dneh na udaru tudi predstavniki Civilne zaščite. Ti ponekod dostavljajo hrano, skrbijo za logistiko in so, ne glede na vse, ves čas pripravljeni priskočiti na pomoč. To zagotavljajo tudi občine. Poklicali smo poveljnika štaba regijske Civilne zaščite za Notranjsko Sandija Curka, poveljnika Civilne zaščite mestne občine Maribor Aleša Ciringerja, poveljnika Regijskega štaba Civilne zaščite za Gorenjsko Klemena Šmida ter župana Ivačne Gorice Dušana Strnada, ki vodi občinski razširjeni štab Civilne zaščite.

S pomočjo založbe Prepih Media smo prisluhnili Rethu Walkerju in zasedbi Hillsong Young and Free. Dobra sodobna krščanska glasba in zanimive zgodbe.

V petek, 13. marca 2020 smo dobili novo vlado. Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu je postala Helena Jaklitsch. V svoji predstavitvi pred komisijo je povedala, da je vedno občudovala trud in požrtvovalnost rojakov, da so ohranili slovensko kulturo, identiteto in jezik. Zavzela se je za to, da bi pri uresničevanju zaveze Slovenije do njenih rojakov zunaj meja sodelovalo več ministrstev. Izpostavila je tudi, da je treba posebno pozornost nameniti mladim. Posebno poslanstvo urada vidi v spodbujanju in podpiranju učenja slovenskega jezika, tako formalnega kot neformalnega. Sodelovanja s Slovenci v zamejstvu pa ne vidi le kot finančno pomoč ampak tudi kot podporo različnim dejavnostim. Podporo rojakom pri njihovih dejavnostih je treba pokazati s prisotnostjo

V pomoč kamniškim gorskim reševalcem to leto študenti, aktivni pri Študentskem klubu Kamnik, pripravljajo Dobrodelni marec. Doris Jeretina, Maja Toni in Žiga Lipovšek so predstavili aktivnosti, povabili na pohod, tržnico sladkih dobrot, izmenjavo nepokvarljivih predmetov iz druge roke in na zaključni aprilski koncert.

Možje gradijo hiše, žene ustvarjajo dom, pravi angleški pregovor, ki smo ga izbrali, ker smo v današnji Svetovalnici gradili. S pomočjo gosta Bojana Žnidaršiča smo razčistili, kaj pomeni pasivna gradnja, kakšna je razlika med zidano in leseno hišo in kako izkoristiti moč sonca pri ogrevanju.

Namenjena je zbiranju pomoči za revne v Jugovzhodni Evropi. Pomoč iz Slovenije, natančneje iz Nadškofijske karitas Maribor pa prejema tudi nekaj občin v Srbiji.

Tokrat smo govorili o celoviti energetski obnovi objektov, gostja je bila arhitekta Neva Jejčič iz gradbenega inštituta ZRMK. Poudarila je, da je obnova najbolj nujna, kadar pušča streha ali zamaka v kleti, pomembno pa je, da pristopimo k delom s pomočjo strokovnjakov in da vnaprej predvidimo svoje zmožnosti kritja stroškov. Pri obnovi je dobro uporabiti okolju prijazne materiale in se zavedati, da hiša poleg kakovostnih oken potrebuje tudi prezračevanje.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice. Molitev je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.

V oddaji smo se s pomočjo književnosti potopili v lepote narave.

Vstopili smo v teden, ki prinaša tudi Pustno Sobotno iskrico. Nanjo smo vas skušali pripraviti tudi v oddaji Prijatelji Radia Ognjišče, ki je prinesla nekaj afriškega odmeva, misel, da smo lahko ponosni na slovenske misijonarje in misijonarke. Posebej smo bili povezani s sestro Vesno Hiti, ki v Burundiju skrbi za center Akamuri in otroke s posebnimi potrebami. Nestrpno pričakuje našo pomoč.

26. februarja, na pepelnično sredo, se začenja tradicionalna preventivna akcija 40 dni brez alkohola. To in druge postne pobude Slovenske karitas sta predstavila Peter Tomažič in Helena Zevnik Rozman.

Sobotna iskrica pred pustno dobrodelno izvedbo naše otroške oddaje je skoraj v celoti nastala v Burundiju, afriški državi, ki ji bomo tokrat priskočili na pomoč. Sestri Vesna Hiti in Bogdana Kavčič ter sodelavka Slovenske Karitas Jana Lampe so predstavile prizadevanja centra Akamuri, vsakdan afriških otrok in njihov klic na pomoč, ki bo, upamo, slišan čez teden dni. Saj veste, kajne? Na Pustni Sobotni iskrici nas bodo zabavali Modrijani in Pedenjped za male in velike.

Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

V datumu 11. februar se skriva številka za klic v sili 112. Zato ta dan zaznamujemo mednarodni dan številke, na katero je mogoče kjer koli v Evropski uniji in tudi v večini ostalih držav stare celine brezplačno poklicati reševalce ali ostale sile za zaščito in reševanje. Za več informacij smo se obrnili na vodjo Centra za obveščanje Republike Slovenije Janeza Aljančiča.

Naredimo prijetno mehko, dobro pregneteno kvašeno testo. Ko je vzhajanje pri koncu, z žlico, ki smo jo pomočili v vroče olje, zajemamo žličnike ter ocvremo z obeh strani. Treba je paziti na pravo temperaturo olja. Damo na cedilo in po potrebi potresemo s sladkorjem.

Bliža se Pustna Sobotna iskrica, ki bo letos pomagala otrokom v Burundiju. Radi bi obnovili del centra za otroke s posebnimi potrebami, med katerimi deluje s. Vesna Hiti. Tokrat nam je deželo, ki je ena najrevnejših v Afriki in nujno potrebna pomoči, predstavila s. Bogdana Kavčič, Afriki predana misijonarka že skoraj petdeset let.

Bakala, zdrobovi cmoki, strojni piškoti, kruh, pomoč pri prehladu, kvašeni piškoti brez jajc, goveji zrezki, šarkelj, čokoladna torta - so bile teme/vprašanja tokratne oddaje.

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Terapevtka Theresa Burke iz ZDA je zaradi svojih dolgoletnih izkušnjah dela z ženskami, ki imajo za seboj umetni splav, ustanovila duhovne vaje z imenom Rahelin vinograd. Z njimi želi pristopiti na pomoč materam in očetom, ki se soočajo s hudimi posledicami po opravljenem splavu. Ker je ta zakonsko dovoljen, staršem po splavu še vedno ni dovoljeno žalovati. Theresa Burke je zato napisala knjigo Prepovedano žalovanje, ki je nedavno izšla tudi v slovenščini. Ob tem je obiskala Slovenijo in mi smo jo povabili v naš studio.

Skupnost Srečanje je obeležila 25 let delovanja. O tem, zakaj je komuna za pomoč zasvojenim tudi po toliko letih še vedno dobrodošla, ste slišali v oddaji Karitas, danes ob 18.30. Z nami je bil Zvone Horvat Žnidaršič, že od samega začetka idejni in strokovni vodja programa.

Psihoterapevt bo vaše težave verjetno povezal z očetom ali mamo, družinski terapevt bo morda rekel: To kar se dogaja je v kontekstu tvoje družine, hipnoza pa ima večjo moč kot vaša volja, ker ima kontakt z Vašo podzavestjo. Tako so zapisali na straneh hipnoterapije, besede pa smo izbrali, ker smo v zdravstveni Svetovalnici govorili o pomoči otrokom s pomočjo medicinske hipnoze. Naša gostja je bila pediatrinja Helena Mole, ki s hipnozo pomaga otrokom pri različnih težavah.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice.

Z nami sta bila doktor Tomaž Erzar in doktor Tadej Stegu. Človek danes velikokrat pade pod težo bremen in išče pomoč, je vse bolj osamljen in izoliran. Teološka fakulteta s svojimi programi pomaga pri oblikovanju posameznikov, ki današnjemu človeku lahko nudijo pomoč. Prinaša tako programe psihoterapije, družinske terapije kot tudi humanitarnega in karitativnega dela.

Kaj pomeni “biti samostojen”, se verjetno prvič zavemo, ko smo odvisni od pomoči drugega. V današnji Svetovalnici je bil z nami Dušan Kaplan iz društva Polžek.

Sklenila se je letošnja Trikraljevska koledniška akcija, ki vsako leto znova predstavlja obuditev lepe tradicije in zelo konkretno pomoč pri delu slovenskih misijonarjv. Spoznali smo sadove minulega leta in upanje za uspeh pravkar minulega romanja kolednikov.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice. Molitev je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice.

Iztok Čančula je pred več kot četrt stoletja vodil projekt obnove in priprave radijskih prostorov Radia Ognjišče. S skupino prijateljev pa je v zadnjih nekaj letih v 12-ih državah sveta postavil strehe številnim pomoči potrebnim. Dobrodelni projekt, družbena odgovornost, človekoljubna aktivnost, so vsebine pogovora z njim.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice.

Na nedeljo Svete Družine smo v oddaji Iz Življenja vesoljne Cerkve predvajali pogovor s terapevtko Thereso Burke iz ZDA, ki je ustanovila duhovne vaje z imenom Rahelin vinograd. Z njimi želi pristopiti na pomoč materam in očetom, ki se soočajo s hudimi posledicami po opravljenem splavu.

Zazrli smo se na misijonske poljane in s pomočjo Misijonskih obzorij pogledali v Ukrajino in v zgodovino. Spomnili smo se stote obletnice rojstva misijonarja Jožka Kramarja

V oddaji Karitas ste slišali pogovor z voditeljico Župnijske karitas Grobelno Katjo Kropec. Kaj ji pomeni to delo in kakšno pomoč nudijo prostovoljci ljudem v stiski?

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice. Molitev je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf.

Sv. Miklavž v naš studio prihaja z drobno zamudo. Poslušalcem Sobotne iskrice je namreč prinesel čudovita darila. S pomočjo Mavrice, med drugim, družabno igro in ogled Božične zgodbe v živalskem vrtu v Ljubljani, s pomočjo ljubljanske Opere in Baleta pa kup vstopnic za ogled decembrske uspešnice vseh sezon Hrestača. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju. Posebna Sobotna iskrica je to!

Miklavž naj prinese več izpolnitve, pomiritve, spodbude in več volje za polnejše življenje. V oddaji Via positiva smo s Polono Kisovec, avtorico dveh knjig, prva govori o ločitvi, je pravljična zgodba v pomoč otrokom ločenih staršev, v drugi knjigi pa nas povabi, da odklopimo srečo in vklopimo življenje, govorili o iskanju zadovoljstva, pristnejšem stiku s seboj in svojimi hotenji. Ni preprosto, je pa vredno delati na sebi, pravi marketinška strokovnjakinja, ki predvsem očara z iskrenostjo.

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Z nami je bil terapevt Drago Sukić iz Zavoda Pelikan, ki nudi pomoč pri odvisnostih.

Lahko ga resnično cenimo, saj se je tudi v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in škofovskemu poslanstvu. A za nekatere še naprej ostaja izdajalec in nasprotnik revolucije.

Gost oddaje Karitas je bil strokovni vodja programa Skupnost Srečanje Zvonko Horvat Žnidaršič. Skupnost Srečanje je program za pomoč zasvojenim in njihovim svojcem, sogovornika smo vprašali o preventivnih aktivnostih boja proti odvisnosti.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice.

Glasba je zvesti spremljevalec našega življenja, mnogim pa tudi pomoč in opora. Cerkvena glasba pa naj bi imela v sebi še kaj več. Pred godom zavetnice cerkvenih glasbenikov in pevcev, svete Cecilije, v Petkovem večeru nekaj razmišljanja o njej ter o glasbi, pa seveda mnogo dobre glasbe ...

Naredimo bolj gosto testo, pripravljeno z vodo. Iz trakov spletemo preste in jih damo počivati. Nato jih za nekaj sekud pomočimo v vrelo vodo, postavimo na pekač, posujemo s soljo in spečemo.

Otrok noče spati, odklanja hrano, zjutraj noče v vrtec, ne uboga, ne sliši prošenj po pomoči pri hišnih opravilih in kako z ljubosumjem pri skoraj tridesetih letih, so bila izhodišča za pogovor s specialnim pedagogom Markom Juhantom.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice.

Sv. mašo je daroval duhovni pomočnik Janez Vagner. Med obredom smo slišali misli božje služabnice Cvetane Priol.

Molile so redovnice - Hčere Marije Pomočnice.

Od 24. novembra do 1. decembra bo potekal Teden Karitas, geslo katerega bo Dobro iz vsakega srca. Glavne dogodke in aktivnosti nam je predstavila sodelavka Slovenske karitas Mojca Kepic.

V kozmološki nadaljevanki smo se vprašali, ali je vesolje smotrno, lepo, harmonično in ali v njem ni naključij. Bolj kot odgovore smo prava vprašanja o tej temi iskali s pomočjo gosta: s filozofom dr. Markom Uršičem smo govorili o filozofiji astronomije.

V oddaji smo premierno zavrteli misijonsko pesem Poslani v svet, misijonsko pesem duhovnika, jezuita, pomočnika v župniji Žiri in podravnatelja Akademskega kolegija Marka Pavliča, ki jo je napisal kot odgovor na razpis Misijonskega središča Slovenije. Ta je ob papeževi posvetitvi letošnjega oktobra za misijonski mesec pripravila razpis za misijonsko glasbo oz. glasbo, ki spodbuja in izžareva misijonskega duha. Več o pesmi in priložnosti za katero je pesem nastala pa nam je Marko zaupal v pogovoru. Drug del oddaje pa je tokrat prinesel pogled k letošnjih Dove Awards, nagrada, ki že 50 let prinašajo priznanje najboljšim avtorjem in izvajalcem sodobne krščanske glasbe v ZDA.

V oddaji smo zavrteli: ESPÉ - Na krídlach lásky , Marko Pavlič - Poslani v svet, Lauren Daigle - Rescue, MercyMe - Almost Home, TobyMac - The Elements, TobyMac - Scars.