Komentar Časnik.si

VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

časnivolitveeualeš maverkomentar

Komentar Časnik.si

Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.
VEČ ...|22. 5. 2019
Aleš Maver: Izbira slovenskih EU poslancev ima zlasti notranjepolitično razsežnost
Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Aleš Maver

časnivolitveeualeš maverkomentar

Informativni prispevki

VEČ ...|27. 3. 2019
Savinjsko-šaleška regija z novo turistično znamko

Razvojna agencija Saša je z zunanjim izvajalcem Nea Culpa v okviru projekta Turizem Savinjsko-šaleške doline razvila novo turistično znamko Savinjska čez Alpe in doline. Od znamke si po pojasnilih direktorice agencije Saša Biljane Škarja obetajo bolj učinkovito trženje destinacije in sodelovanje turističnih deležnikov. Podobno je za Radio Ognjišče povedala tudi vodja projektov Savinjsko-šaleške območne razvojne agencije Urška Ošljak.

Savinjsko-šaleška regija z novo turistično znamko

Razvojna agencija Saša je z zunanjim izvajalcem Nea Culpa v okviru projekta Turizem Savinjsko-šaleške doline razvila novo turistično znamko Savinjska čez Alpe in doline. Od znamke si po pojasnilih direktorice agencije Saša Biljane Škarja obetajo bolj učinkovito trženje destinacije in sodelovanje turističnih deležnikov. Podobno je za Radio Ognjišče povedala tudi vodja projektov Savinjsko-šaleške območne razvojne agencije Urška Ošljak.

sašaregijanova znamkaturizem

Informativni prispevki

Savinjsko-šaleška regija z novo turistično znamko
Razvojna agencija Saša je z zunanjim izvajalcem Nea Culpa v okviru projekta Turizem Savinjsko-šaleške doline razvila novo turistično znamko Savinjska čez Alpe in doline. Od znamke si po pojasnilih direktorice agencije Saša Biljane Škarja obetajo bolj učinkovito trženje destinacije in sodelovanje turističnih deležnikov. Podobno je za Radio Ognjišče povedala tudi vodja projektov Savinjsko-šaleške območne razvojne agencije Urška Ošljak.
VEČ ...|27. 3. 2019
Savinjsko-šaleška regija z novo turistično znamko
Razvojna agencija Saša je z zunanjim izvajalcem Nea Culpa v okviru projekta Turizem Savinjsko-šaleške doline razvila novo turistično znamko Savinjska čez Alpe in doline. Od znamke si po pojasnilih direktorice agencije Saša Biljane Škarja obetajo bolj učinkovito trženje destinacije in sodelovanje turističnih deležnikov. Podobno je za Radio Ognjišče povedala tudi vodja projektov Savinjsko-šaleške območne razvojne agencije Urška Ošljak.

Alen Salihović

sašaregijanova znamkaturizem

Doživetja narave

VEČ ...|11. 1. 2019
Po rumeni poti Čez Alpe

Po tem, ko je Igor Gruber v 107 dneh prepešačil 2640 km po Rdeči Vii Alpini, se je poleti leta 2018 spet podal na pot. Tokrat po rumeni različici te alpske daljinske poti, ki vodi od Trsta do Obersdorfa. Tokrat je svoji hoji od morja do višine nekaj nad 3000 m dodal dober namen: zbiranje sredstev za pomoč dekletom in ženam v stiski nepričakovane nosečnosti.

Po rumeni poti Čez Alpe

Po tem, ko je Igor Gruber v 107 dneh prepešačil 2640 km po Rdeči Vii Alpini, se je poleti leta 2018 spet podal na pot. Tokrat po rumeni različici te alpske daljinske poti, ki vodi od Trsta do Obersdorfa. Tokrat je svoji hoji od morja do višine nekaj nad 3000 m dodal dober namen: zbiranje sredstev za pomoč dekletom in ženam v stiski nepričakovane nosečnosti.

naravaAlpepohodništvoVia Alpina

Doživetja narave

Po rumeni poti Čez Alpe
Po tem, ko je Igor Gruber v 107 dneh prepešačil 2640 km po Rdeči Vii Alpini, se je poleti leta 2018 spet podal na pot. Tokrat po rumeni različici te alpske daljinske poti, ki vodi od Trsta do Obersdorfa. Tokrat je svoji hoji od morja do višine nekaj nad 3000 m dodal dober namen: zbiranje sredstev za pomoč dekletom in ženam v stiski nepričakovane nosečnosti.
VEČ ...|11. 1. 2019
Po rumeni poti Čez Alpe
Po tem, ko je Igor Gruber v 107 dneh prepešačil 2640 km po Rdeči Vii Alpini, se je poleti leta 2018 spet podal na pot. Tokrat po rumeni različici te alpske daljinske poti, ki vodi od Trsta do Obersdorfa. Tokrat je svoji hoji od morja do višine nekaj nad 3000 m dodal dober namen: zbiranje sredstev za pomoč dekletom in ženam v stiski nepričakovane nosečnosti.

Blaž Lesnik

naravaAlpepohodništvoVia Alpina

Doživetja narave

VEČ ...|25. 5. 2018
Alpe in turizem, CIPRA, Evropski dan parkov

V mozaičnih Doživetjih narave je bil naš gost predsednik Gorniškega kluba dr. Henrika Tume - Silvo Klemenčič. Slovenija na Bledu gosti letno konferenco CIPRE na temo turizma in kakovosti življenja v Alpah, slišali pa boste tudi, kako so evropski dan parkov obeležili v našem edinem narodnem parku.

Alpe in turizem, CIPRA, Evropski dan parkov

V mozaičnih Doživetjih narave je bil naš gost predsednik Gorniškega kluba dr. Henrika Tume - Silvo Klemenčič. Slovenija na Bledu gosti letno konferenco CIPRE na temo turizma in kakovosti življenja v Alpah, slišali pa boste tudi, kako so evropski dan parkov obeležili v našem edinem narodnem parku.

Doživetja narave

Alpe in turizem, CIPRA, Evropski dan parkov
V mozaičnih Doživetjih narave je bil naš gost predsednik Gorniškega kluba dr. Henrika Tume - Silvo Klemenčič. Slovenija na Bledu gosti letno konferenco CIPRE na temo turizma in kakovosti življenja v Alpah, slišali pa boste tudi, kako so evropski dan parkov obeležili v našem edinem narodnem parku.
VEČ ...|25. 5. 2018
Alpe in turizem, CIPRA, Evropski dan parkov
V mozaičnih Doživetjih narave je bil naš gost predsednik Gorniškega kluba dr. Henrika Tume - Silvo Klemenčič. Slovenija na Bledu gosti letno konferenco CIPRE na temo turizma in kakovosti življenja v Alpah, slišali pa boste tudi, kako so evropski dan parkov obeležili v našem edinem narodnem parku.

Blaž Lesnik

Priporočamo
|
Aktualno

Naš pogled

VEČ ...|17. 9. 2019
Saj ne vedo kaj delajo

Avtor kritično razmišlja o praznovanju vrnitve Primorske k matični domovini pod rdečo zvezdo. Pod to isto zvezdo je še leta 1990 padel prebežnik, ki je skušal prečkati mejo med Jugoslavijo in italijo.

Saj ne vedo kaj delajo

Avtor kritično razmišlja o praznovanju vrnitve Primorske k matični domovini pod rdečo zvezdo. Pod to isto zvezdo je še leta 1990 padel prebežnik, ki je skušal prečkati mejo med Jugoslavijo in italijo.

Renato Podbersič

komentar

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|15. 9. 2019
John Kumše, oktet Castrum v Kanadi

Kjer delujejo slovenske župnije, so skupnosti rojakov močne. Tako ugotavlja Miran Rustja, umetniški vodja okteta Castrum, ki je bil na gostovanju v Kanadi. Pogovarjali smo z župnikom slovenske župnije Marije Vnebovzete Johnom Kumšetom. Slišali ste o praznovanjih 60. obletnice Slovenskega kulturnega in družabnega kluba Triglav v Londonu v Ontariu v Kanadi in 70-letnice Društva Slovencev v Mendozi ter napoved Slofesta 2019.

John Kumše, oktet Castrum v Kanadi

Kjer delujejo slovenske župnije, so skupnosti rojakov močne. Tako ugotavlja Miran Rustja, umetniški vodja okteta Castrum, ki je bil na gostovanju v Kanadi. Pogovarjali smo z župnikom slovenske župnije Marije Vnebovzete Johnom Kumšetom. Slišali ste o praznovanjih 60. obletnice Slovenskega kulturnega in družabnega kluba Triglav v Londonu v Ontariu v Kanadi in 70-letnice Društva Slovencev v Mendozi ter napoved Slofesta 2019.

Matjaž Merljak

inforojakicleveland

Pogovor o

VEČ ...|11. 9. 2019
Opozicija ob prvi obletnici Šarčeve vlade

Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.

Opozicija ob prvi obletnici Šarčeve vlade

Gostili smo Jelko Godec, SDS, Jožeta Horvata, NSI in Zmaga Jelinčiča, SNS. Kritično so ocenili dosedanje delo vlade, zlasti ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, neambiciozno pokojninsko reformo in zamujanje pri infrastrukturnih projektih. Menijo, da je Slovenija nazadovala tudi pri mednarodnem ugledu, kar kaže komisarsko mesto, ki ga je dobila v Evropski komisiji.

Tanja Dominko

politikaopozicija

Doživetja narave

VEČ ...|13. 9. 2019
Dobitnik Zlatega cepina Luka Stražar

V tokratni oddaji je o svojem doživljanju gora, navpičnic v skalah in večnega ledu spregovoril aktualni dobitnik Zlatega cepina Luka Stražar.

Dobitnik Zlatega cepina Luka Stražar

V tokratni oddaji je o svojem doživljanju gora, navpičnic v skalah in večnega ledu spregovoril aktualni dobitnik Zlatega cepina Luka Stražar.

Blaž Lesnik

naravapogovoršportLuka Stražarzlati cepin

Sol in luč

VEČ ...|17. 9. 2019
Thomas Erikson; O štirih vrstah vedenjskih tipov.

Vsi smo se že kdaj spraševali zakaj nekateri ničesar ne razumejo. Rdeči so dominantni in gospodovalni, rumeni družabni in optimistični, zeleni so sproščeni in prijazni, modri pa analitični in natančni. Predstavili smo knjigo (mednarodno uspešnico) z naslovom Obkroženi z idioti, avtorja Thomasa Eriksona.

Thomas Erikson; O štirih vrstah vedenjskih tipov.

Vsi smo se že kdaj spraševali zakaj nekateri ničesar ne razumejo. Rdeči so dominantni in gospodovalni, rumeni družabni in optimistični, zeleni so sproščeni in prijazni, modri pa analitični in natančni. Predstavili smo knjigo (mednarodno uspešnico) z naslovom Obkroženi z idioti, avtorja Thomasa Eriksona.

Tadej Sadar

družbaodnosi

Kulturni utrinki

VEČ ...|18. 9. 2019
Kustos za en dan Rafko Valenčič - Razstava Aleša Novaka - KD Mohorjan Prevalje vabi na glasbeno jesen

Narodna galerija vabi jutri na javno vodstvo v okviru cikla Kustos za en dan, ko bo nastopil prof. dr. Rafko Valenčič.Galerija Kemijskega inštituta v Ljubljani vabi na razstavo kiparskih del Boštjana Novaka z naslovom »Abstraktni ključ«.Prihaja bogata glasbena jesen KD Mohorjan Prevalje, ki jo posvečajo sto letnici prihoda Mohorjeve iz Celovca na Prevalje in 85. letnici rojstva Lojzeta Lebiča.

Kustos za en dan Rafko Valenčič - Razstava Aleša Novaka - KD Mohorjan Prevalje vabi na glasbeno jesen

Narodna galerija vabi jutri na javno vodstvo v okviru cikla Kustos za en dan, ko bo nastopil prof. dr. Rafko Valenčič.Galerija Kemijskega inštituta v Ljubljani vabi na razstavo kiparskih del Boštjana Novaka z naslovom »Abstraktni ključ«.Prihaja bogata glasbena jesen KD Mohorjan Prevalje, ki jo posvečajo sto letnici prihoda Mohorjeve iz Celovca na Prevalje in 85. letnici rojstva Lojzeta Lebiča.

Jože Bartolj

kulturaRafko ValenčičJožko KertBoštjan Novak

Iz Betanije

VEČ ...|18. 9. 2019
Vzgoja za vrednote

Helena Alenka Bizjak govori o knjigi Učna ura pod cvetočo češnjo.

Vzgoja za vrednote

Helena Alenka Bizjak govori o knjigi Učna ura pod cvetočo češnjo.

Mateja Subotičanec

mladivzgoja

Svetovalnica

VEČ ...|18. 9. 2019
Pravne zagate

Z nami je bila naša redna gostja odvetnica Mateja Maček, ki je odgovarjala na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Pravne zagate

Z nami je bila naša redna gostja odvetnica Mateja Maček, ki je odgovarjala na vprašanja povezana s pravnimi zagatami.

Jože Bartolj

svetovanjepogovor

Duhovna misel

VEČ ...|18. 9. 2019
On je prišel za vse.

Prišel je Sin človekov, ki je in pije, pa pravite: Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov. (Lk 7, 34)

On je prišel za vse.

Prišel je Sin človekov, ki je in pije, pa pravite: Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov. (Lk 7, 34)

Gregor Čušin

duhovnost

Rožni venec

VEČ ...|18. 9. 2019
Častitljivi del

Molile so redovnice - Sestre svetega Križa.

Častitljivi del

Molile so redovnice - Sestre svetega Križa.

Radio Ognjišče

duhovnost