Dr. Turka smo povprašali o tem kako je zadovoljen z nedavnim uspehom na evropskih volitvah, o tem kaj čaka Evropsko unijo v prihodnjih letih ter o slovenski vladi in njenih potezah, ki Slovenijo vlečejo nazaj v čase preživete skupne države.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno, čast pa je največ kar človek ima, kajti rezultat dela ni samo čast, je tudi premoženje in premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti. Delu torej, tekočemu in preteklemu, morata pripadati čast in oblast, oblast pa ne sme pripadati zavistnim ampak delovnim.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Pred petimi leti so evropske volitve prinesle veliko zmago za slovensko pomlad, saj so takrat pomladne stranke dobile 5 poslancev od 8. Tako kot takrat, bodo evropske volitve tudi tokrat pokazale prava razmerja v slovenski politiki, še posebej za desno-sredinske stranke.Te volitve bodo dale končni odgovor na vprašanje, katera od vodilnih slovenskih strank, LMŠ ali SDS, uživa večjo podporo volivcev. Za razliko od prejšnjih volitev leta 2014 bo tokrat SLS nastopal z SDS in ne z NSi.Obenem ostaja odprto vprašanje statusa Viktorja Orbana, ki deli Evropsko ljudsko stranko in s tem tudi njene slovenske predstavnice.Evropska ljudska stranka je največja politična skupina v Evropskem parlamentu (EP) in že več kot desetletje vodi Evropsko unijo. EPP združuje krščansko-demokratske, konservativne in liberalno konservativne stranke, ki se označujejo za desno sredinske. Stranka, ki jo bo na volitve vodil nemški Manfred Weber, se v predvolilni kampanji sooča z različnimi problematikami, kot so rast evroskeptičnih strank, migracijska kriza, Brexit in seveda notranja bitka v stranki v zvezi z discipliniranjem, oziroma izključitvijo Fidesza. O tej zadnji temi imajo naše pomladne stranke različna mnenja.Nova Slovenija: močan, novi, a nevaren pristopKljub temu, da sta SLS in NSi na prejšnjih evropskih volitvah nastopili z enotno listo, je vodstvo NSi tokrat sestavila samostojno listo, ki prinaša presenečenja in nov veter. Tokrat Nova Slovenija s pomočjo Ljudmile Novak in dr. Žiga Turka poskuša pritegniti nove, netradicionalne volivce.Izbor Ljudmile Novak za nosilko liste je presenečenje, saj je listo do sedaj uspešno vodil Lojze Peterle, ki sicer ostaja na listi, vendar šele kot tretji kandidat. To odločitev lahko razumemo kot poskus pritegnitve volivcev, ki običajno ne volijo za NSi, a vendar vidijo v Ljudmili Novak desno alternativo, ki nasprotuje SDS oziroma Janezu Janši. Sicer pa se bo šele pokazalo, ali se bodo ti volivci morda obrnili k strankam, kot so LMŠ in SNS, kar se je v preteklosti že dogajalo.Drugo presenečenje je seveda dr. Žiga Turk, ki je bil kot eden od dveh predstavnikov civilne družbe izbran za kandidata na listi NSi-ja. Tukaj se spet vidi želja NSi, da bi pridobila liberalce, ki so se doslej združili samo enkrat (v Državljanski listi), podobno kot so že poskusili na lokalnih volitvah v Ljubljani. Ta manever bi lahko pridobil volivce SMC in bi s tem lahko postavil NSi bolj na sredino. Njihov premik v smeri zahodnega modela krščanske demokracije kaže tudi reakcija v razpravi o statusu Orbana v EPP, saj je NSi edina slovenska stranka iz vrst EPP, ki je podpirala zamrznitev članstva Fidesza.Kljub novemu vetru pa je NSi tudi dala na listo močne osebnosti z dolgo kilometrino v stranki, kot sta Lojze Peterle in Jožef Horvat. Za NSi bodo te volitve preizkus, ali lahko zvišajo svojo podporo pri volivcih in s tem postanejo vplivnejša stranka na slovenski politični sceni.Slovenska demokratska stranka se reorganiziraMedtem, ko večina strank v Sloveniji nasprotuje Orbanu, SDS poleg SLS na zadovoljstvo mainstream medijev ostaja edina zagovornica madžarskega premiera pri nas. Čeprav so iz stranke večkrat prihajale evroskeptične izjave in kritike evropski podpori mednarodnim pogodbam, kot je bila Marakeška deklaracija, je SDS pred kratkim na svojem kongresu ob 30. obletnici ustanovitve stranke ponovila svoje prvotne in pro-evropske politične misli.Med obiskom »spitzen kandidata« EPP na letošnjih evropskih volitvah Manfreda Webra je SDS zagotovila svojo podporo enotni, močni Evropi in Evropski uniji, ki bi več dala na evropsko enotnost in varnost njenih državljanov.SDS je tudi zagotovila, da bo kljub svoji zavezi Evropskiuniji še vedno nasprotovala migracijski politiki odprtih vrat. Kljub poskusu SDS, da bi združila in poenotila svoje volivce, ki segajo desno od sredine pa do bolj radikalnih desnih volivcev, se je na njeni poti do zmage na letošnjih evropskih volitvah pojavila nova, čeprav majhna, nevarnost.Pred tedni se je na twitterju pojavila nova radikalno desna iniciativa imenovana Domovinska Liga, ki ostro nasprotuje Evropski uniji v obstoječi izvedbi, pro-evropskim strankam v EP, in kakršnikoli migracijski politiki EU. Do sedaj pa kaže, da se SDS-a glede te grožnje pretirano ne obremenjuje, saj je predstavila skupno listo z SLS, na kateri so večinoma klasični kandidati. Pri tem se tudi vidi, da je SLS potisnjen na rob, saj je Franc Bogovič šele na četrtem mestu in Franc Kangler mesto za njim na skupni listi.Boj za preživetje Slovenske ljudske strankeKot smo že omenili, je že odločeno, da bosta SLS in NSi na letošnjih volitvah nastopili z ločenima listama. Čeprav se zdi, da je Marjanu Podobniku do sedaj uspelo združiti nekdanje volivce SLS s prvotno skupno listo z Novo ljudsko stranko in s priključkom Zelenih Slovenije pridobiti nekatere mlade ekološke glasove, se je vodstvo stranke kljub temu odločilo za skupno listo z SDS. Že prej so nekateri člani stranke namigovali na to, a ta odločitev ostaja presenečenje, saj SLS kot stranka te možnosti prej ni omenjala.Morda je NSi za to taktiko izvedela že prej in se je zaradi možnosti, da bi padla v skupno listo z SDS, raje odločila za samostojno pot. Na drugi strani je pa morda SLS videl skupno listo s SDS kot edino rešitev pred neuspehom na volitvah oz. smrtjo stranke.Na vsak način pa je vidno, da se SLS res hoče vrniti v politiko, saj se je pripravljena povezovati z SDS, čeprav ostaja nevarnost, da bo v očeh javnosti izpadla kot kmet na šahovnici dominantne stranke desno od sredine.Bitka za osem sedežev v Evropskem parlamentu se nadaljujeVsekakor se stranke slovenske pomladi pripravljajo na volitve z različnimi strategijami. Vidimo pa tudi, da tokrat morda desne stranke ciljajo za 6 sedežev v EP. Je pa treba v zvezi s tem dodati, da se priprave strank na evropske volitve razlikujejo od priprav na državnozborske volitve, saj pri evropskih volitvah stranke poskušajo pripeljati na volišča specifične volivce, ki se običajno udeležujejo teh, sicer manj obiskanih volitev.Danes so vsi igralci te igre že predstavljeni in zdaj se bo začela prava kampanja, ki bo pri nas verjetno ostra. Slovenska pomlad se je zdaj razdelila na NSi, ki se predstavlja kot desno-sredinska stranka, ki povezuje desnico z liberalci in ostaja do sedaj edina resnična alternativa na desnici, in na SDS, ki poskuša na vsak način združevati desno usmerjene volivce preko različnih metod, tudi s skupno listo z SLS.Pomladne stranke bodo težko ponovile volilni uspeh iz leta 2014. Zato ni pomembno, koliko sedežev bo dobila posamezna stranka, ampak koliko jih bo pripadlo pomladnim strankam. Osvojitev petih sedežev bi lahko, kot je zapisal analitik Aleš Maver, lahko pomenila up za prihodnje domače volitve in prihodnost Slovenije.Komentator Domovine Peter Jerman, sicer dijak zadnjega letnika Prve Evropske Šole v Bruslju, bo na Domovini v nekaj člankih predstavil perspektive in možnosti strank iz posameznih političnih skupin na prihajajočih volitvah v Evropski parlament

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil projekt Evropa 2030. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj. Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

Socialna pravičnost v Evropski uniji je utopija. To je v razpravi, ki jo je pripravila Katedrala svobode, poudaril profesor Žiga Turk. Z njim se strinja tudi pobudnik tega zbora intelektualcev Peter Jambrek, ki je opozoril, da ni mogoče pričakovati, da bodo v luči socialnih transferjev Nemci plačevali slovenske korupcijske škandale v zdravstvu. Z obema se je pogovarjal Alen Salihović.

Zaradi bolezni je bil namesto dr. Žiga Turka v tokratni oddaji z nami profesor dr. Stane Grando. Z njim smo govorili o letošnjem prazniku kulture in tokratnih nagrajencih, beseda pa se je ustavila tudi pri ministrstvu za kulturo in aferi Kobal.

Skoraj dvajset duhovnikov na čelu z nadškofom Antonom Stresom je v sprevodu od kapele sv. Nikolaja pospremilo profesorja Stanovnika v cerkev Vseh svetih. Za krsto so stopali domači, prijatelji in številni člani Nove Slovenske zaveze, Študijskega centra za narodno spravo, politiki in profesorji, med njimi Tamara Grieser Pečar, Andreja Valič Zver, Janez Janša, Ljudmila Novak in Žiga Turk. Nadškof Stres je uvodoma opozoril, da je bilo profesorju Stanovniku večji del življenja onemogočeno, da bi spregovoril resnico o nekdanjem sistemu, ki jo je poimenoval »tragedija«. To je lahko storil šele po demokratizaciji.

Svoboda je dragocena in si zasluži katedralo! Svobode pri nas ne maramo, zato se avtor sprašuje, če je razlog v tem, da svobode sploh ne poznamo.Razlaga svobode levih in desnih je različna. Nekateri poudarjajo ekonomsko svobodo, drugi osebno svobodo. Kje je razlika?

Kako vplivni so v Sloveniji nekateri pravoverni levičarji, ki se borijo proti “ekstremistom” na desnici, je iz dneva v dan bolj jasno. Gre za relativno nepomembne ljudi, ki s svojimi tviti in izjavami na socialnih omrežjih dosegajo na prvi pogled nemogoče stvari ...

Dr. Žiga Turk je podal nekaj pogledov in misli o aktualnih potezah vlade, o nedavnem podpisu marakeške pogodbe, o obisku svetovno znanega Jordana Petersona in drugem.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je bil gost dr. Žiga Turk. V pogovoru smo prečesali aktualno politično dogajanje v državi.

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je dr. Žiga Turk razmišljal o morebitni izvolitvi Marjana Šarca za mandatarja nove vlade. Ali bo stranka Levica vladala iz opozicije, kako se kaže kadrovski razrez in kakšni možni scenariji v prihodnjih tednih.Druga tema oddaje pa je bil intervju na RTV Slovenija ki ga je opravil dr Jože Možina z dr. Jožetom Dežmanom.Ta je med drugim odgovoril Spomenki Hribar: Kot si nekoč ustavljala desnico, danes ustavljaš resnico!

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo gostili dr. Žiga Turka. V ospredju pogovora so bile predčasne volitve, pozicioniranje strank v predvolilnem obdobju in medijski vplivi na mnenje volivcev.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo tokrat prvič gostili dr. Žiga Turka, ki je sodeloval kot minister v dveh vladah, politika in aktualne družbene razmere pa zdaj spremlja bolj iz ozadja. Ostaja zvest svoji kritični misli in pronicljivosti. V oddaji smo slišali, kakšen je njegov pogled na trenutno vlado, na dosedanje poigravanje z državljani pri referendumih in na stavkovna gibanja, ki so trenutno v razmahu.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo pogledali, kakšne načrte in želje za spremembe v državi imajo naši redni sogovorniki v letu 2018. Slišali ste poglede Branka Cestnika, akademika Janeza Juhanta, dr. Ernesta Petriča, dr. Staneta Grando, dr. Aleša Mavra, dr. Žiga Turka in dr. Klemna Jakliča. To so namreč sogovorniki, ki sodelujejo v letu 2018.