Kaj, kako? Krompir in naše življenje? Od kod pa zdaj krompir? V kakšno prispodobo bi ga lahko vpletla Marija? Krompir lahko pojemo in ga ne bo več. Lahko pa ga damo v zemljo. “Umrl” bo, a kljub temu rodil nove sadove, nove krompirje …

Uvod v današnjo šmarnično zgodbo je precej zahtevni del evangelija. Otrokom, junakom pripovedi, ga bo razložila Marija. Tudi nas bo spomnila na lepoto zakramenta sprave in na pomembno vlogo mučencev v krščanski zgodovini. 

Otrokom se zdi grozno in neverjetno, da je Juda Iškarijot izdal Jezusa. Njegov učenec je bil, poslušal ga je in hodil za njim, potem pa … Nemogoče! Marija pa jih vpraša: “Mislite, da ga vi ne bi mogli izdati?” Začelo se je izpraševanje vesti.

Glavni junaki naših šmarnic nam tokrat povedo, da Gospod ne kaznuje, da nam nikoli ne želi slabega. Odpušča in želi, da po padcu pademo.

Naši prijatelji so, po Marijinem vabilu, na srečanje s Kraljico pripeljali nove prijatelje. Marija je spregovorila tudi o obletnici prikazanja fatimskim pastirčkom.

Otroci, glavni junaki letošnjih šmarnic, tokrat razmišljajo o Jezusu, ki je pastir. Ovce ga poslušajo, ker vedo, da jih ima rad in zaupajo Vanj, ki jim bo pokazal pot do dobre paše. Jezus je torej pastir, pa mi, smo res njegove ovce?

Tokrat že naslov pove vse in lepo vabi k poslušanju šmarnic. Bog deluje, Božja beseda nagovarja, če ji le dovolimo, da vstopi v nas.

Erazem je v dvomih. “Pravijo, da je Jezus usmiljen in da ljubi vse ljudi, tudi grešnike. Le zakaj je potem tako nepopustljiv? Zakaj pusti, da ga učenci zapuščajo, jim res ne more ustreči?”