Is podcast
Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.
Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.
Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.
Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.
Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.
Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.
Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.
Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.
Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.
Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.
Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.
Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.
Jožica Jeromel je članica Društva kmetic Mislinjske doline, ki so ponosne na značilni koroški rženi kruh, pripravljen po stari recepturi z domačim kislim testom, in sodi med najpomembnejša živila koroške košte. Njegova vloga v vsakdanji in praznični prehrani presega okvire običajnega ravnanja s hrano. Pri pripravi testa, postopkih peke kruha in pri uživanju, so še ohranjena številna dejanja blagoslavljanja hrane, ki dajejo kruhu posebno mesto. Ima tudi pomembno vlogo v letnem prazničnem ciklu, kjer je vrhunec doživel kot zakramental, položen na božično mizo. Hleb rženega kruha je veljal za plačilno sredstvo, kos rženega kruha krajc pa je darilo prvemu, ki ga sreča sprevod z novorojencem, ko ga nesejo h krstu. Kislo testo, ki se hrani od peke do peke, se prenaša iz roda v rod, prav tako znanje priprave in peke kruha.
Ministrstvo za kulturo je 27. 3. 2023 na predlog nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine vpisalo Pripravo koroškega rženega kruha v Register nesnovne kulturne dediščine. Za vpis so odločilne nosilke nesnovne kulturne dediščine (članice društev kmetic na Koroškem), saj so zagotovilo, da bodo znanja in veščine preživele in se prilagajale izzivom sodobnega časa.
Priprave na peko se začnejo na predvečer, ko si gospodinje pripravijo celotno količino moke, da se ogreje na sobno temperaturo. Posušenemu kislemu testu (kvas) dodajo moko in vodo, sestavine stepejo in pustijo, da se kislo testo čez noč aktivira.
Peko nadaljujejo praviloma naslednje dopoldne. V rženo moko zamešajo kvasni pripravek (razmes) in sol ter zamesijo testo z mlačno vodo. S postopnim dolivanjem dosežejo pravilno čvrstost testa. Ročno mesijo tako dolgo, da je testo gladko in se zlahka loči od rok, nekatere gospodinje pa si pomagajo tudi z električnimi mešalniki. Testo pustijo vzhajati dobro uro, nato ga preložijo v leseno posodo (krnica, krušna skleda), v kateri ga z rahlim metanjem oblikujejo. Testo ponovno vzhaja v pomokani okrogli slamnati posodi (krušnjak, slamica). Vzhajan hleb obrnejo na lopar in ga z nožem zarežejo ter naložijo v peč, kjer ga pečejo približno eno uro.
Po približno dvajsetih minutah preverijo, kako se peče. Ko je kruh pečen, ga vzamejo iz peči, z metlico očistijo odvečno moko, ga obrišejo z vlažno krpo in obrnjenega s spodnjo stranjo navzgor ohladijo v slamnati posodi, v kateri je vzhajal. Rženi kruh ima praviloma obliko hleba in lahko tehta tudi od tri do štiri kilograme.
Koroški rženi kruh je pomemben del lokalne gostinske ponudbe s tradicionalno hrano.
Pletarja Janeza Krišlja smo spoznali v sobotni popoldanski oddaji Naš gost - pogovor je na voljo v radijskem arhivu. Posebej za rubriko o dediščini pa je podrobneje opisal material, iz katerega plete košare. Zakaj leska in ne vrba?
Pletarja Janeza Krišlja smo spoznali v sobotni popoldanski oddaji Naš gost - pogovor je na voljo v radijskem arhivu. Posebej za rubriko o dediščini pa je podrobneje opisal material, iz katerega plete košare. Zakaj leska in ne vrba?
Ob godu sv. Jurija smo govorili o Jurjevem, pomladnem prazniku, ki naznani začetek setve, paše na prostem, skratka nov življenjski krog. v Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija splošno razširjen, do danes pa se je najbolj slikovito ohranil v Beli krajini. Govorili smo s Klavdijo Žalec Štrekelj iz Folklorne skupine Zeleni Jurij iz Črnomlja.
Ob godu sv. Jurija smo govorili o Jurjevem, pomladnem prazniku, ki naznani začetek setve, paše na prostem, skratka nov življenjski krog. v Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija splošno razširjen, do danes pa se je najbolj slikovito ohranil v Beli krajini. Govorili smo s Klavdijo Žalec Štrekelj iz Folklorne skupine Zeleni Jurij iz Črnomlja.
Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.
Poklic jamskega vodnika je tako redek, da bi ga lahko primerjali z izjemnostjo najdbe rožnatega diamanta. Na svetu je samo nekaj sto poklicnih jamskih vodnikov, od tega kar petdeset v Postojnski jami. Prav v njej je bila pred dvesto leti, leta 1824, ustanovljena prva jamska vodniška služba na svetu, ki je še danes zgled odličnega vodenja in logistike za turistične obiske v jami. Ob praznovanju smo pred mikrofon povabili Stanislava Glažarja, ki se je po dolgoletni uspešni poklicni poti jamskega vodnika upokojil.
V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”.
Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).
Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij.
V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.
V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”.
Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).
Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij.
V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.
Brigita Rajšter je muzejska svetnica Koroškega pokrajinskega muzeja, raziskuje tudi gastronomsko dediščino, torej koroške domače jedi, ki so postale kulturna vrednota. Hrana, ki je od nekdaj ljudi povezovala, povezuje še danes. Tako je hrani pot v kulturno dediščino odprta. V register nesnovne kulturne dediščine je med drugim vpisan tudi koroški rženi kruh. Kruh je vrednota, ki izraža skromnost, in je edino živilo, ki se ga skozi proces dela še vedno blagoslavlja. Preden gre v peč, se ga blagoslovi. Zanimivo je tudi, da se ob registraciji živila v register ne zapiše recepta. Zaščiti se le kultura in odnos ljudi do kruha. S tem ima odprto možnost, da dediščina živi naprej in ga vsak peče po svoje.
Brigita Rajšter je muzejska svetnica Koroškega pokrajinskega muzeja, raziskuje tudi gastronomsko dediščino, torej koroške domače jedi, ki so postale kulturna vrednota. Hrana, ki je od nekdaj ljudi povezovala, povezuje še danes. Tako je hrani pot v kulturno dediščino odprta. V register nesnovne kulturne dediščine je med drugim vpisan tudi koroški rženi kruh. Kruh je vrednota, ki izraža skromnost, in je edino živilo, ki se ga skozi proces dela še vedno blagoslavlja. Preden gre v peč, se ga blagoslovi. Zanimivo je tudi, da se ob registraciji živila v register ne zapiše recepta. Zaščiti se le kultura in odnos ljudi do kruha. S tem ima odprto možnost, da dediščina živi naprej in ga vsak peče po svoje.
V Rádehovi in Volíčini za cvetno nedeljo ob tradicionalnih manjših butaricah oziroma - kot jim rečejo v njihovih krajih že od nekdaj, presmecih, izdelajo še enega, ki je visok osem metrov ali več. Do cerkve ga na blagoslov pripeljejo kar s kolesi. Več je povedala Darja Ornik iz občine Lenart.
V Rádehovi in Volíčini za cvetno nedeljo ob tradicionalnih manjših butaricah oziroma - kot jim rečejo v njihovih krajih že od nekdaj, presmecih, izdelajo še enega, ki je visok osem metrov ali več. Do cerkve ga na blagoslov pripeljejo kar s kolesi. Več je povedala Darja Ornik iz občine Lenart.
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.
Ivan Filipič iz Stare Oselice je v domači župniji pripravil razstavo starih razglednic in podobic. Razstavljal je tudi že v več drugih krajih. Z njim smo se pogovarjali o številčnosti in raznovrstnosti njegove zbirke, kje jih najde in išče, kakšno je sporočilo starih razglednic in podobic verske vsebine, pa spregovorili tudi o pomenu in bogastvu z vidika dediščine in kulture.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
V sklopu Zavoda Antona Martina Slomška deluje tudi Glasbena in baletna šola. Aleš Marčič, ravnatelj, in Tadej Kušar, profesor glasbe, sta skupaj z dijakoma in dijakinjo predstavila ohranjanje tradicije koledovanja in podoknice na Gregorjevo.
Naša domovina je v izročilu bogata in raznolika. Odkrivamo ga v kratkih, nekaj minutnih rubrikah "Zakladi naše dediščine". V strnjenih pogovorih predstavljamo mojstre domačih in umetnostnih obrti, govorimo s strokovnjaki posameznih etnoloških področjih. Včasih gostimo tudi pevce ali skupine, ki ohranjajo ljudsko pesem. Pogosto se udeležujemo dogodkov z etnološko vsebino, na katerih v prepletanju znanja in veščin iz preteklosti, odkrivamo sodobnejše prikaze slovenske dediščine.
Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih.
Govorili smo o razmerah na trgu dela, ki so zelo ugodne, saj brezposelnost vztraja na rekordno nizkih ravneh. Zaradi tega imajo težave delodajalci, ki kadre iščejo tudi v bolj oddaljenih deželah. Spregovorili bomo tudi o kršitvah delovnopravne zakonodaje, inšpekcijskih nadzorih in pokojninski ter davčni reformi, ki ju je napovedala vlada. O omenjenem smo spregovorili s predsednico Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidijo Jerkič, predsednikom Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Blažem Cvarom in ministrom za delo Lukom Mescem.
Smo v prazničnem tednu, v času tradicionalnih prvomajskih praznikov. Jutri bo spet večina naših medijev polnih novic o delu, delavcih in delavskih pravicah, in še posebej, ko bodo objavljali povzetke nagovorov najrazličnejših politikov, ki tistega pravega fizičnega dela od blizu nikoli še videli niso in bodo, po utečeni navadi, peli slavo revolucionarnim vrednotam, se bomo mnogi, ki smo že malo bolj v zrelih letih le hudomušno nasmehnili.
Posvetili smo se astronomu, jezuitu in direktorju pekinškega observatorija Avguštinu Hallersteinu. Mineva 280 let od njegove smrti, v Ljubljani pa so letošnjega februarja nasproti Arhiva Slovenije odkrili več kot tri metre visok spomenik njemu v čast. Naš gost je bil dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Zoran, Andrejev brat, zaradi škrlatinke umre, pa tudi Andrej je zaradi bolezni zelo oslabel. Nekaj mesecev se je šolal zasebno, poučevala ga je gospa, ki je delala v pekarni.
Ustavili smo se pri novem albumu bratov Smallbone, ki ju poznamo pod umetniškim imenom for KING & COUNTRY. Pred dnevi je namreč svojo premiero doživel celovečerni film Unsung Hero, ki pripoveduje zgodbo njune družine. Ta se je pred mnogimi leti v upanju na boljši jutri iz Avstralije preselila v Združene države Amerike. Ob njem pa je izšel tudi glasbeni album z istim naslovom, ki prinaša nabor različnih pesmi, katere so tako ali drugače zaznamovale zgodbo družine Smallbone.
V oddaji smo slišali:
»Petkov večer« je gostil izjemna glasbenika, ki dihata kot eno tako na glasbenih odrih kot doma. Duet Maraaya, ki ga sestavljata Marjetka in Aleš Vovk (Raay), letos praznuje 10 let uspešnega delovanja. Beseda je tekla o mnogih hitih in evrovizijskem nastopu, veliki koncertni turneji ter lepih okroglih jubilejih in še čem.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Posvetili smo se astronomu, jezuitu in direktorju pekinškega observatorija Avguštinu Hallersteinu. Mineva 280 let od njegove smrti, v Ljubljani pa so letošnjega februarja nasproti Arhiva Slovenije odkrili več kot tri metre visok spomenik njemu v čast. Naš gost je bil dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.