Za tokratno oddajo Sol in luč, smo izbrali odlomek iz Evangelija po Čušinu. Govori o smrti, o vpletenosti Boga v usodo življenja in o vstajenju. Odlomek nam je prebral avtor Gregor Čušin.
Za tokratno oddajo Sol in luč, smo izbrali odlomek iz Evangelija po Čušinu. Govori o smrti, o vpletenosti Boga v usodo življenja in o vstajenju. Odlomek nam je prebral avtor Gregor Čušin.
Sol in luč
Vsebino knjige, ki jo tokrat predstavljamo, je prevajalka Katarina Bogataj Gradišnik v predgovoru takole povzela:
»Pričujoče besedilo je eno redkih v literaturi modernega časa, ki greh hkrati z drugimi novodobnimi tabuji, kakor so smrt, bolezen, staranje, še imenuje z njihovimi imeni. Ta so sicer iz modernega besednjaka skoraj izginila, nadomestila jih je množica evfemizmov. Psihologija in zlasti psihoanaliza sta za greh našli toliko pojasnil, ki so hkrati že opravičila, da se je pojem krivde in odgovornosti, s tem pa tudi človekovega dostojanstva, marsikje že čisto izgubil. A Pisma izkušenega hudiča se v svoji peklenski dialektiki ne menijo za tabuje in na duhovit, osvežujoč način povsem naravnost govorijo o nekaterih temeljnih vprašanjih našega bivanja.« Knjigo je napisal Clive Staples Lewis, leta 1996 pa je izšla pri založbi Ognjišče.
Sol in luč
Vsebino knjige, ki jo tokrat predstavljamo, je prevajalka Katarina Bogataj Gradišnik v predgovoru takole povzela:
»Pričujoče besedilo je eno redkih v literaturi modernega časa, ki greh hkrati z drugimi novodobnimi tabuji, kakor so smrt, bolezen, staranje, še imenuje z njihovimi imeni. Ta so sicer iz modernega besednjaka skoraj izginila, nadomestila jih je množica evfemizmov. Psihologija in zlasti psihoanaliza sta za greh našli toliko pojasnil, ki so hkrati že opravičila, da se je pojem krivde in odgovornosti, s tem pa tudi človekovega dostojanstva, marsikje že čisto izgubil. A Pisma izkušenega hudiča se v svoji peklenski dialektiki ne menijo za tabuje in na duhovit, osvežujoč način povsem naravnost govorijo o nekaterih temeljnih vprašanjih našega bivanja.« Knjigo je napisal Clive Staples Lewis, leta 1996 pa je izšla pri založbi Ognjišče.
Sol in luč
Ob slovenskem kulturnem prazniku smo oddajo Sol in luč pripravili v duhu lepote umetniške besede. Z uvodom v svojo zbirko Madrigalov, nas bo iz 16. stoletja nagovoril Iacobus Gallus, ker pa oddaja želi nagovarjati s presežnim, smo izbrali knjigo z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, Vladimirja Truhlarja in prebrali pesmi Ketteja in Cankarja.
Sol in luč
Ob slovenskem kulturnem prazniku smo oddajo Sol in luč pripravili v duhu lepote umetniške besede. Z uvodom v svojo zbirko Madrigalov, nas bo iz 16. stoletja nagovoril Iacobus Gallus, ker pa oddaja želi nagovarjati s presežnim, smo izbrali knjigo z naslovom Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, Vladimirja Truhlarja in prebrali pesmi Ketteja in Cankarja.
Sol in luč
Ljudje si postavljamo različne cilje, toda mnogih zaradi različnih ovir ne bomo mogli nikoli uresničiti. Gre za »vrzel resničnosti,« boleč razkorak med želeno in dejansko resničnostjo. Večja kot je, več bolečine prinaša. Cilji torej niso vedno uresničljivi, vrednote pa, zato so neizčrpen vir moči. Misel je iz knjige z naslovom Past sreče iz katere smo prebrali nekaj odlomkov. Napisal jo je dr. Russ Harris, izšla pa je pri založbi Učila.
Sol in luč
Ljudje si postavljamo različne cilje, toda mnogih zaradi različnih ovir ne bomo mogli nikoli uresničiti. Gre za »vrzel resničnosti,« boleč razkorak med želeno in dejansko resničnostjo. Večja kot je, več bolečine prinaša. Cilji torej niso vedno uresničljivi, vrednote pa, zato so neizčrpen vir moči. Misel je iz knjige z naslovom Past sreče iz katere smo prebrali nekaj odlomkov. Napisal jo je dr. Russ Harris, izšla pa je pri založbi Učila.
Sol in luč
Kdo, če ne benediktinski pater Anselm Grün, lahko o desetih zapovedih razmišlja na svež in aktualen način. Pri zapovedih je namreč temeljno vprašanje, ali je ljubezen podlaga našega življenja. Brez ljubezni so zapovedi prazne, brez ljubezni tudi ne moremo izpolniti nobene zapovedi.
S temi besedami so pospremili na pot knjigo z naslovom Deset zapovedi pri Celjski Mohorjevi družbi, kjer je izšla.
Sol in luč
Kdo, če ne benediktinski pater Anselm Grün, lahko o desetih zapovedih razmišlja na svež in aktualen način. Pri zapovedih je namreč temeljno vprašanje, ali je ljubezen podlaga našega življenja. Brez ljubezni so zapovedi prazne, brez ljubezni tudi ne moremo izpolniti nobene zapovedi.
S temi besedami so pospremili na pot knjigo z naslovom Deset zapovedi pri Celjski Mohorjevi družbi, kjer je izšla.
Sol in luč
Tokrat je pred nami nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Ko odnosi postanejo družina. Gre za monografijo, znanstveno delo, ki pa odstira vpogled v družinski razvoj, v medosebno dinamiko družinskih odnosov in v družinske odnose. Vsem fazam je dodan tudi primer za lažje spremljanje vsebine. Knjigo je napisala prof. dr. Saša Poljak Lukek, izšla pa je pri Celjski Mohorjevi družbi.
Sol in luč
Tokrat je pred nami nekaj odlomkov iz knjige z naslovom Ko odnosi postanejo družina. Gre za monografijo, znanstveno delo, ki pa odstira vpogled v družinski razvoj, v medosebno dinamiko družinskih odnosov in v družinske odnose. Vsem fazam je dodan tudi primer za lažje spremljanje vsebine. Knjigo je napisala prof. dr. Saša Poljak Lukek, izšla pa je pri Celjski Mohorjevi družbi.
Sol in luč
»Sreča ni nek dogodek. Sreča so očala, s katerimi lahko vidiš lepoto določenega dogodka. Sreča je kot kruh. Nauči se ga mesiti. Ko ga boš pekel, pa odpri okna. Naj diši po vsej soseski.« Odlomek je le del zgodbe, ki opisuje dotike lepote drobnih trenutkov življenja, ki se nas dotaknejo, če le znamo opazovati svet in ljudi. Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi z naslovom Življenje je darilo. Še tri smo prebrali v tokratni oddaji.
Sol in luč
»Sreča ni nek dogodek. Sreča so očala, s katerimi lahko vidiš lepoto določenega dogodka. Sreča je kot kruh. Nauči se ga mesiti. Ko ga boš pekel, pa odpri okna. Naj diši po vsej soseski.« Odlomek je le del zgodbe, ki opisuje dotike lepote drobnih trenutkov življenja, ki se nas dotaknejo, če le znamo opazovati svet in ljudi. Stefanos Ksenakis je odličen opazovalec in trenutke, ki so se dotaknili njegove notranjosti je zbral in izdal v knjigi z naslovom Življenje je darilo. Še tri smo prebrali v tokratni oddaji.
Sol in luč
Prebrali smo nekaj odlomkov iz knjige Phila Bosmansa o katerih je Ulrich Schütz zapisal, da so: “kot sončni žarki, ki lahko prinesejo luč v temo življenja.” Knjiga “Živi vsak dan, 365 vitaminov za srce,” je izšla pri založbi Ognjišče.
Sol in luč
Prebrali smo nekaj odlomkov iz knjige Phila Bosmansa o katerih je Ulrich Schütz zapisal, da so: “kot sončni žarki, ki lahko prinesejo luč v temo življenja.” Knjiga “Živi vsak dan, 365 vitaminov za srce,” je izšla pri založbi Ognjišče.
Sol in luč
Duša, ki dobi krila, živi lahkotneje, pravi pater Anselm. Če ste izgoreli, v skrbeh, pesimistični ali brezvoljni, potem vabimo, da prisluhnete nekaj odlomkom knjižice z naslovom Angel preprostost, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Sol in luč
Duša, ki dobi krila, živi lahkotneje, pravi pater Anselm. Če ste izgoreli, v skrbeh, pesimistični ali brezvoljni, potem vabimo, da prisluhnete nekaj odlomkom knjižice z naslovom Angel preprostost, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Sol in luč
Sol da okus in ščiti pred pokvarljivostjo, poleg tega je simbol modrosti, prijateljstva in požrtvovalnosti. Skupnost je sol, kadar ima okus po blagrih. Luč je vir stvarjenja. Kdor je razsvetljen, tudi sam sveti drugim. Oddaja govori o smislu življenja, ter o tem, kako se opremiti, kako živeti, da ta smisel, cilj, tudi dosežemo.
Duhovna misel
Je mogoče hrepeneti po čem večjem kot je Božja ljubezen? To je vendar večna ljubezen, o kateri beremo v Evangeliju: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni …
Naš gost
Z nami je bil dr. Jože Duhovnik. Njegova poklicna in življenjska pot je izredno bogata. Doktoriral je na Fakulteti za strojništvo, kjer je bil pozneje redni profesor in dekan. Profesorsko pot je prepletal s sodelovanjem z gospodarstvom, njegovi izvedeni projekti pa delujejo na vseh celinah. Aktivno je sodeloval pri demokratizaciji Slovenije v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo. Bil je član, podpredsednik in predsednik mnogih upravnih organov pomembnih slovenskih podjetij in eden od soorganizatorjev in mecen dveh tradicionalnih počastitev državnih praznikov.
Naš pogled
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 24. februar 2026 ob 05-ih
Globine
Stavek, s katerim se začenja prva knjiga Stare zaveze, poznamo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo«. Kaj pa Géneza (s hebrejsko besedo Beréšit, ki označuje začetek) pove v nadaljevanju o odnosu Bog – človek? Kako je nastajala, kakšno vlogo imajo dolgi rodovniki in kako si razlagati visoko starost očakov – Metuzalem je umrl v starosti 969 let? Prisluhnite 2. oddaji v ciklu s škofom dr. Jurijem Bizjakom, v katerem raziskujemo Staro zavezo - tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče!
Spoznanje več, predsodek manj
Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil urednik, pisatelj, duhovnik klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi tokrat smo začeli z dobro novico in nato komentirali aktualno življenje v Cerkvi in družbi. Vabljeni k poslušanju na Radiu Ognjišče ob 17. uri in ogledu na Planet TV po večerni oddaji Planet 18.
Kulturni utrinki
Akademski slikar Jošt Snoj v tem tednu odpira kar dve slikarski razstavi. Konec tedna bo v Mokronogu potekal že 27. mednarodni festival ustnih harmonik: »Ah te orglice.« V Barceloni pa so dokončali najvišji stolp znamenite bazilike Svete družine - Sagrada Familia.
Naš pogled
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Kuhajmo s sestro Nikolino
Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.