Počitniško pozdravljeni!
Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.
V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej.
Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo.
Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.
Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.
Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic.
V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne.
Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh.
Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.
Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom.
Pa lepe počitnice!
Počitniško pozdravljeni!
Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.
V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej.
Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo.
Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.
Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.
Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic.
V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne.
Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh.
Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.
Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom.
Pa lepe počitnice!
Počitniško pozdravljeni!
Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.
V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej.
Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo.
Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.
Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.
Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic.
V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne.
Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh.
Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.
Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom.
Pa lepe počitnice!
Naš pogled
mag. Emilija Snoj, logoterapevtka in imago terapevtka.
Naš pogled
mag. Emilija Snoj, logoterapevtka in imago terapevtka.
Naš pogled
Sredstev, s katerimi je EU podpirala kmetijstvo, da je bila hrana cenejša, zmanjkuje. Obeta se zlom Skupne kmetijske politike, NVO-ji pa že postavljajo zahteve, kaj je družbeno sprejemljiva pridelava in kaj ne ...
Naš pogled
Sredstev, s katerimi je EU podpirala kmetijstvo, da je bila hrana cenejša, zmanjkuje. Obeta se zlom Skupne kmetijske politike, NVO-ji pa že postavljajo zahteve, kaj je družbeno sprejemljiva pridelava in kaj ne ...
Naš pogled
Duhovnik Ljubljanske nadškofije Marko Čižman je prepričan, da je kristjan dolžen spoštovati svetost življenja od spočetja do naravne smrti. V Našem pogledu je predstavil svoje osebno mnenje o asistiranem samomoru.
Naš pogled
Duhovnik Ljubljanske nadškofije Marko Čižman je prepričan, da je kristjan dolžen spoštovati svetost življenja od spočetja do naravne smrti. V Našem pogledu je predstavil svoje osebno mnenje o asistiranem samomoru.
Naš pogled
Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.
Naš pogled
Komentar ob tragičnemu dogodku v Novem mestu opozarja na dolgotrajno nereševanje težav v romskih naseljih, kjer trenutne politične in varnostne rešitve ne delujejo. Poudarja pomen skupnosti, ki mora biti slišana, ter izpostavlja besede diakona, terapevta in romarja upanja Matica Vidica o nujnosti učinkovitega pravnega sistema, pravične socialne politike in večjih pooblastil policije. Gre za pokroviteljski odnos politike do ljudi, ki živijo v strahu. Tu se primerjava z drugo aktualno tematiko - z upravljanjem z divjimi zvermi, kjer odločitve sprejemajo tisti, ki posledic ne občutijo, poraja sama po sebi.
Naš pogled
Vrednote so tisto, kar nam daje smisel v življenju. Gre za temeljna prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pomembno in kaj ni. Naše vrednote oblikujejo naše odločitve, naše odnose in našo osebnost. Vrednote so ključnega pomena za uspeh in zadovoljstvo v življenju. Tak zapis je moč najti na spletu in še mnogo drugih, pomensko zelo podobnih. Vsi vemo, kaj vrednote so, so del nas, a kako so nastale in kako jih zasledujemo? Tukaj se bom danes nekoliko ustavila.
Naš pogled
Vrednote so tisto, kar nam daje smisel v življenju. Gre za temeljna prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pomembno in kaj ni. Naše vrednote oblikujejo naše odločitve, naše odnose in našo osebnost. Vrednote so ključnega pomena za uspeh in zadovoljstvo v življenju. Tak zapis je moč najti na spletu in še mnogo drugih, pomensko zelo podobnih. Vsi vemo, kaj vrednote so, so del nas, a kako so nastale in kako jih zasledujemo? Tukaj se bom danes nekoliko ustavila.
Naš pogled
Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.
Naš pogled
Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.
Naš pogled
Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.
Naš pogled
Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.
Naš pogled
Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.
Naš pogled
Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Kmetijska oddaja
Najprej smo podčrtali lepo in spodbudno zgodbo, ki jo piše letošnji inovativni mladi kmet Aleš Čadež, potem pa smo se bomo ustavili še ob aktualnih vprašanjih, ki jih sproža pravkar končan Teden slovenske hrane, ki je mineval v senci vladne potrditve sporazuma Mercosur, ki skrbi slovenske in EU kmete.
Komentar tedna
Predstavljajte si, da se v mraku sprehajate. Pridete do mostu. Na ograji stoji dekle. Previdno jo povprašate, kaj dela. Vidno se vas ustraši. Ni vas pričakovala. »Nima smisla!» reče, »bolečine so prehude. Nihče me ne bo pogrešal. Dovolj imam, pustite me!« Stoji na ograji in okleva. Jo boste potisnili? Ji boste pomagali narediti samomor?« Če je odgovor ne, potem veste kako glasovati.
Komentar je pripravila doktorica zgodovine, Helena Jaklitsch.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 24. november 2025 ob 05-ih
Moja zgodba
Poslušate lahko še zadnjo, šesto oddajo iz znanstvene konference z naslovom Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje. Dr. Matjaž Ambrožič je predstavil jezuita patra ddr. Antona Prešerna, dr. Pavlina Bobič pa duhovnika Franceta Dolinarja, ki ga je poimenovala "plemič kulture, teolog in zgodovinar".
Pogovor o
Župnija Ljubljana–Šentvid in Radio Ognjišče sta v Zavodu sv. Stanislava pripravila javno radijsko oddajo. Na njej so o pasteh asistiranega samomora spregovorili dolgoletna delavka Hospica Tatjana Fink, profesor ustavnega prava dr. Jernej Letnar Černič, profesor pediatrije in medicinske etike dr. Urh Grošelj ter duhovnik in profesor duhovne teologije p. Ivan Platovnjak. Posnetku pogovora ste lahko prisluhnili v oddaji.
Slovencem po svetu in domovini
Krovni zakon o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je doživel drugo posodobitev od sprejetja v letu 2006. Novela, ki jo je v petek podprlo vseh 79 prisotnih poslancev, nihče ni bil proti, prinaša predvsem novosti za rojake v sosednjih državah. Najpomembnejša sprememba je nov sklop, povezan s spodbujanjem njihovega gospodarskega razvoja. S tem bo omogočeno izvajanje programa, za katerega ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport že zagotavlja sredstva v naslednjih proračunih. V naslednjih štirih letih bo za to namenjenih deset milijonov evrov. Na področju regionalnega sodelovanja novela določa organ, pri katerem se zagotavljajo proračunska sredstva za uresničitev prevzetih mednarodnih obveznosti, ki se izvajajo v interesu Slovencev v zamejstvu. Poleg tega novela rešuje prostorsko stisko Slovenske izseljenske matice in Svetovnega slovenskega kongresa. Na petkovem zasedanju je bilo med drugim slišati željo, da bi država podoben model našla tudi za krepitev gospodarskega sodelovanja med Slovenci po svetu.
Spoznanje več, predsodek manj
Gost oddaje Spoznanje več predsodek manj je bil pisatelj in duhovnik mag. Branko Cestnik. Prva tema pogovora je bila komentar po nedeljskem referendumu o asistiranem samomoru. Zanimivo je, da se je tokom kampanje ustvarilo posebno gibanje za življenje, pravcata anti-nihilistična fronta. Pozornost smo namenili tudi preganjanju kristjanov v Nigeriji in se za konec ustavili še na Slovenskem knjižnem sejmu, ki se je danes začel in rekli kakšno o romanu Alme Karlin o Maksimiljanu Celjskem.
Kulturni utrinki
Danes se na Gospodarskem razstavišču začenja 41. Slovenski knjižni sejem. Med 24. in 30. novembrom bo to znova največji slovenski dogodek, posvečen knjigam, založništvu in literaturi. Mi smo vas na ta dogodek in k branju povabili v pogovoru s najbolj plodovitim in enim najbolj branih slovenskih pisateljev, ki se s številom izdanih del bliža številki 200. To je seveda mag. Ivan Sivec, ki je pred kratkim izdal knjigo Opojni cvetovi življenja o zadnji sevniški grofici Matildi.
Komentar Zanima.me
»Tabor proti evtanaziji je zmagal, kljub temu da je imel na voljo bistveno manj financ, bistveno manj dostopa v vodilne medije, doživljal celo cenzuro, tako pri naročenih oglasih kot celo pri blokadah računov na družbenih omrežjih. Tudi politične stranke opozicije so bile tokrat bistveno manj angažirane, saj jim ni bil v interesu referendum tik pred volitvami, kjer je bila zmaga vse prej kot gotova,« je zapisal Peter Merše.