Is podcast Nov napad na slovensko kmetijstvo? Is podcast
Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

Robert Božič

komentar kmetijstvo

30. 1. 2024
Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

Robert Božič

VEČ ...|30. 1. 2024
Nov napad na slovensko kmetijstvo?

V Vodniku po trajnostni potrošnji, ki naj bi bralce spodbudil k odgovornemu obnašanju do okolja, smo spet priča napadom na kmetijstvo. Kako si to razložiti?

Robert Božič

komentarkmetijstvo

Naš pogled

VEČ ...|27. 2. 2024
Manca Hribar: »Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

Manca Hribar: »Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

komentar

Naš pogled

Manca Hribar: »Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

VEČ ...|27. 2. 2024
Manca Hribar: »Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

Manca Hribar

komentar

Naš pogled

VEČ ...|20. 2. 2024
Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

komentar mednarodni dan maternega jezika slovenščina uporaba jezika nacionalna preverjanja znanja branje generacije učenje jezika večjezičnost

Naš pogled

Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

VEČ ...|20. 2. 2024
Damijana Medved: Mednarodni dan maternega jezika

Mladi premalo cenijo slovenščino, kar se odraža v rezultatih nacionalnih preverjanj znanja, kjer so bolj uspešni pri tujih jezikih kot pri materinščini. Spodbujanje branja v slovenščini je ključno za povezovanje med generacijami in ohranjanje jezika. Poleg tega je učenje jezika okolja pomembno za integracijo. Kljub večjezičnosti ne smemo zanemariti maternega jezika, ki je temeljna in izrazna spretnost.

Damijana Medved

komentar mednarodni dan maternega jezika slovenščina uporaba jezika nacionalna preverjanja znanja branje generacije učenje jezika večjezičnost

Naš pogled

VEČ ...|13. 2. 2024
Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

komentar

Naš pogled

Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

VEČ ...|13. 2. 2024
Pustno dobro delo in neizmerna hvaležnost

Za nami je dobrodelna sobota, 22. Pustna Sobotna iskrica, ki je rodila tako lep sad, da mi v srcu še danes odmevajo besede misijonarke s. Urše Marinčič: »Počutim se tako majhno, a hkrati neskončno ponosno in hvaležno, da pripadam narodu s tako velikim srcem in posluhom za najmanjše. Boglonaj. Bog žívi Slovenijo!«

Jure Sešek

komentar

Naš pogled

VEČ ...|6. 2. 2024
Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

komentar politika info vlada korupcija SD Gibanjesvoboda Levica

Naš pogled

Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

VEČ ...|6. 2. 2024
Spopad na levici, kot ga že dolgo ni bilo in dvojna igra Roberta Goloba

Aktualni politični komentar.

Alen Salihović

komentar politika info vlada korupcija SD Gibanjesvoboda Levica

Naš pogled

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

komentar

Naš pogled

Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

VEČ ...|23. 1. 2024
Poteze arhitekture življenja

Pogled se mi tokrat sam po sebi odpira k mojstru Plečniku, ne samo zaradi njegovega izjemnega in svojskega razumevanja prostora, tankočuntnega razbiranja simbioze med ljudmi in okoljem, njune medsebojne prepletenosti in obojestranskega vpliva, ampak tudi zaradi Plečnikove osebnosti, izrazite asketske in duhovno premišljene osebnostne drže. Na današnji dan se spominjamo obletnice rojstva tega apostola resnice in lepote, ki je poklic arhitekta ne samo izoblikoval v visok ideal, on je ideal vrisoval v naš skupni prostor in ga v večni zgled družbi – kar je danes znova zelo aktualno – odgovorno tudi živel. Kot se rado zgodi, tega velikega moža za časa njegovega življenja niso vedno razumeli - ne vsi, še manj, niso sprejemali njegovih idej, kot bi si zaslužil. A, kot se prav tako rado zgodi, po smrti mu vendarle narod poje večno slavo. In, še več, se z njim in z njegovimi deli ponosno postavlja v svetu.
Tega se je dobro zavedal, dejal je: »Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.«

Po prostoru danes marsikdaj dobesedno »tacamo«, brez odgovornosti in premisleka o dolgoročnih posledicah, vnašamo vanj kvarne elemente, ki ne prispevajo k povezovanju in tudi ne h kakovosti bivanja. So osamelci slave peščice, ki na-polnijo z žvenketom nekaj žepov. Množici pa ti bleščavi in pogostokrat v steklo odeti, brezoblični in brezdušni objekti, ne pomenijo prav dosti. So arhitekturna modna hiba.

»Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.«, je ravno tako Plečnikova misel. Komu pa danes posvečenost še kaj pomeni? Sveto nam je največkrat le tisto, kar je naše, moje osebno. O skupnem se že ne zmoremo več dogovoriti, saj hitro vsak po-vleče na svoje.

Brez občutka za skupno in dobro vseh, pa težko gradimo povezanost, dobre zgodbe, ki niso samo za nekatere v elito izbrane posameznike, ampak so za nas, za narod, za ljudi.

»Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli«, je dejal mojster. In nadaljeval: »Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

Ko govorimo o presežkih, govorimo o visokem stanju duha. Smrtniki mislimo, da je to nedosegljivo. Mogoče je pa med nami, le prepoznati je treba.
V zadnjih tednih sem doživela nekaj majhnih, za koga nepomembnih trenutkov ob srečanjih, ki so me napolnili s toplimi občutji. Omenjam dva. Nenapovedano sem na Silvestra s polno glavo drugačnih zamisli za preživljanje večera, po sprehodu ob polmraku postala dve uri pri sosedu. S poti je poklical: Pridi, bova nazdravila. Klepet o vsem in o ničemer tako pomembnem. A je imelo svojo vrednost.

Ali pa, pred nekaj dnevi, povsem drugačna zgodba, ko je po vzponu na hrib pristopil od nikoder pes, že dorasel, a po vedenju mladič. Spremljal me je vso pot, nazaj do doma. Nočilo se je in hladilo. Ne more biti kar na hladnem, temperature bodo šle globoko pod ledišče. Kaj sem pa hotela, razposajenec štiri-tačnik se mi je zasmilil, pa sem šla nazaj, še enkrat isti krog, v upanju, da se spomni, kje je zanj odmerjeno toplo domovanje. Po uri hoda v globoki noči, po sveže zapadlem snegu, nikjer žive duše, le midva, skupaj – pa vsak v svojem – ob sicer prekrasnem zvezdnatem nebu, premražena in utrujena, a k sreči pod vrhom oba pomirjena, kuža se je očitno spomnil, kje ga verjetno že težko čakajo. Lahko si predstavljate, kako lahkotnega srca sem se vračala domov, utrujena a hvaležna, da sem pospremila prezaupljivega kosmatinca do njegovih lastnikov. To so drobni, vsakdanji dogodki, vsi jih doživljamo in marsikaterim žal ne dajemo večjega pomena, prinesejo pa posebno toplino.

»Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje«, je govoril Plečnik. In, tudi tako: »Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!«
Ob tem Plečnikovem stavku, z vami podelim še en dogodek. Ob sklepu lanskega leta sem bila na odprtju razstave ob zaključnem delu študentskega sodelovanja ali kot se danes govori, projekta, ko so se študenti slavistike in arhitekture poglobili v dopisovanje med Alice Masarykovo in Jožetom Plečnikom o obnovi praškega gradu. Mladi so se pohvalno zelo poglobili, resno vzeli na roko pisana pisma, ki jih je težko razbrati, razvozlati pojme in avtentičen pomen zapisanega. Sestavili so tudi igro, ki laikom razloži nekatere osnovne izraze v arhitekturi, za lažje razumevanje. Predstavitev so pripravili v Plečnikovi hiši. Študenti, mentorji in prisotni smo bili nad prikazanim in povedanim navdušeni. Toda ne gospod, ki se z mojstrom ukvarja skoraj vse svoje življenje, in mu gre vse priznanje, da ne bo pomote, toda ob sklepu je v komentarju - po mojem mnenju – po nepotrebnem moraliziral, kako to, kar so povedali študenti, on in še nekateri že vedo in da jim ni treba odkrivati tople vode. Dobesedno tako.

Ja, križ Božji, sem si mislila, če bi mu bilo res toliko do dediščine Plečnika, bi skakal od veselja zaradi zanimanja mladih, njihovega vloženega raziskovalnega dela, časa in zavzetosti. Kaj ni to namen? Vzbuditi ljubezen do umetnosti, do preteklega, do zapuščine. Dediščina zaživi, ko do nje vzpostavimo odnos, sicer je mrtva. K sreči je dotična skupina mladih razumela in zaradi nevmestne kritike njihovo navdušenje za Plečnika ni splahnelo.

»Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek. Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih... »

Biti človek človeku in vsem živim bitjem. Ne stopita nadnje, ne podnje, biti vzporedno.
Tega si želim.

Nataša Ličen

komentar

Naš pogled

VEČ ...|16. 1. 2024
Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

komentar družba spomin

Naš pogled

Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

VEČ ...|16. 1. 2024
Tone Gorjup: Dražgoše

Dražgoše. Nujne za ohranjanje revolucionarne dediščine. Matjaž Nemec je ob obletnici slavne bitke, ki se je skozi desetletja oblikovala v mit, dejal, da Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Tako so pred njim pridigali tudi drugi govorniki na kraju, ki je bil za domačine predvsem kraj velikega trpljenja in tragedije. Tokrat so ga uporabili za začetek volilne kampanje pred evropskimi parlamentarnimi volitvami.  

Tone Gorjup

komentar družba spomin

Naš pogled

VEČ ...|9. 1. 2024
Naš pogled - Kmetje na Barikadah

Naš pogled - Kmetje na Barikadah

komentar

Naš pogled

Naš pogled - Kmetje na Barikadah
VEČ ...|9. 1. 2024
Naš pogled - Kmetje na Barikadah

Jože Bartolj

komentar

Naš pogled

Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.

Jože Bartolj

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|26. 2. 2024
Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Umor Alekseja Navalnega in pomen njegovega zgleda

Več kot teden dni po umoru ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega so njegovo truplo vendarle izročili njegovi materi. V oddaji Spoznanje več, predsodek manj popoldne smo se ustavili ob pogledu na tega izjemnega borca za drugačno Rusijo, pa tudi ob volitvah v Belorusiji in prihajajočih volitvah v Rusiji. Naš gost je bil zgodovinar in politični analitik dr. Aleš Maver.

Robert Božič

politika

Kmetijska oddaja

VEČ ...|25. 2. 2024
O položaju kmetov in viziji kmetijske politike

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dnevi, na zahtevo NSi razpravljal o položaju kmetov in viziji kmetijske politike. Nekaj poudarkov smo zbrali v nedeljski kmetijski oddaji.

O položaju kmetov in viziji kmetijske politike

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred dnevi, na zahtevo NSi razpravljal o položaju kmetov in viziji kmetijske politike. Nekaj poudarkov smo zbrali v nedeljski kmetijski oddaji.

Robert Božič

kmetijstvonaravavrt

Sol in luč

VEČ ...|27. 2. 2024
Viktor Frankl: Zdravnik in duša - drugi del.

Vse duševno dognanje naj bi bilo določeno samo z načelom užitka. V resnici užitek na splošno ni cilj naših prizadevanj, ampak je posledica njihove izpolnitve. Na to je opozoril že Kant, Schiller pa je dejal, da užitek ni cilj kakšne dejavnosti, ampak da taka dejavnost tako rekoč nosi užitek že na ramenih.

To je le odlomek iz knjige slovitega utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske smeri – Logoterapije - dr. Viktorja Frankla, z naslovom Zdravnik in duša. Pri nas je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Viktor Frankl: Zdravnik in duša - drugi del.

Vse duševno dognanje naj bi bilo določeno samo z načelom užitka. V resnici užitek na splošno ni cilj naših prizadevanj, ampak je posledica njihove izpolnitve. Na to je opozoril že Kant, Schiller pa je dejal, da užitek ni cilj kakšne dejavnosti, ampak da taka dejavnost tako rekoč nosi užitek že na ramenih.

To je le odlomek iz knjige slovitega utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske smeri – Logoterapije - dr. Viktorja Frankla, z naslovom Zdravnik in duša. Pri nas je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Tadej Sadar

odnosizdravstvo

Zgodbe za otroke

VEČ ...|31. 5. 2023
Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta. 

Stvari

V zadnji zgodbi nam Filip zaupa kdo bo njegova birmanska botra, kakšne načrte imajo za poletje, kdaj se vrne mama in koliko mu je pomenilo srečevanje s pesmimi in življenjem blaženega Grozdeta. 

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbaGrozdeDragica Šteh

Naš pogled

VEČ ...|27. 2. 2024
Manca Hribar: »Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

Manca Hribar: »Ti pa znaš na dušo pihat« ali smo še zmožni iskrenih pohval?

Razočaranja so neizogiben del življenja. Spomnim se, da jih na začetku moje pevske poti ni bilo malo. A nobena zavrnitev, noben »ne« me ni zabolel tako, kot neizrečena pohvala ljudi, na katere mnenja sem dala ogromno. Živo se spomnim besed človeka, staroste slovenske glasbe, ki me je potolažil z besedami: »Manca, nekaj si zapomni, dokler so ljudje tiho, pomeni, da ti gre dobro.«

Manca Hribar

komentar

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|27. 2. 2024
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 27. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Modrost v očeh

VEČ ...|27. 2. 2024
Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Cirkus za seniorje

V prvi letošnji oddaji Modrost v očeh je vodja cirkusa Fuskabo Zef Berišaj predstavil cirkus za seniorje: pilotni program za učenje cirkuških veščin, namenjen vsem, ki so stari 60 let ali več in ob tem povabil vse starejše, da se jim pridružijo tudi kot gledalci cirkuške predstave Cirkodejeva piščal. V drugem delu oddaje pa je odgovorna urednica revije Vzajemnost Jožica Dorniž predstavila zadnjo številko in povabila k branju revije, ki nepretrgoma izhaja že 50 let .

Damijana Medved

FuskabocirkusstarejšiCirkodejeva piščalVzajemnost

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|27. 2. 2024
70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija v Argentini neprekinjeno deluje že 70 let. Obletnico so obeležili z zahvalno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču prestolnice. Za jubilejno leto v prvi polovici načrtujejo še koncert v Buenos Airesu, simpozij v prostorih Slovenske matice in NUK-u ter priložnostno tudi v Državnem zboru v Ljubljani. V drugi polovici leta bo osrednja obeležitev in peščica kulturnih večerov v Buenos Airesu ter tri nove publikacije v Trstu, Sloveniji in Buenos Airesu. Rednima glasiloma Glas SKA in Meddobje se bo pridružil tudi zbornik, je za Svobodno Slovenijo povedal predsednik Damijan Ahlin. V Meddobju so v vseh teh desetletjih objavljali najpomembnejši slovenski kulturni delavci v zdomstvu, a tudi zamejstvu, revija je znana tudi po prilogah izvrstnih umetnikov. Meddobje še danes ohranja odlično kakovost, pa čeprav so se vrste zdomskih piscev v slovenskem jeziku zredčile, mlajše generacije vse manj obvladajo knjižni jezik in jih vse več piše v drugem jeziku. A kljub temu zadnje Meddobje premore 230 strani, ki jih je sooblikovalo približno dvajset peres od Koroške do Primorske, Argentine in ZDA, Mehike, vse do Peruja, pa tudi iz Slovenije. 

Matjaž Merljak

družbarojakikultura

Sol in luč

VEČ ...|27. 2. 2024
Viktor Frankl: Zdravnik in duša - drugi del.

Vse duševno dognanje naj bi bilo določeno samo z načelom užitka. V resnici užitek na splošno ni cilj naših prizadevanj, ampak je posledica njihove izpolnitve. Na to je opozoril že Kant, Schiller pa je dejal, da užitek ni cilj kakšne dejavnosti, ampak da taka dejavnost tako rekoč nosi užitek že na ramenih.

To je le odlomek iz knjige slovitega utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske smeri – Logoterapije - dr. Viktorja Frankla, z naslovom Zdravnik in duša. Pri nas je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Viktor Frankl: Zdravnik in duša - drugi del.

Vse duševno dognanje naj bi bilo določeno samo z načelom užitka. V resnici užitek na splošno ni cilj naših prizadevanj, ampak je posledica njihove izpolnitve. Na to je opozoril že Kant, Schiller pa je dejal, da užitek ni cilj kakšne dejavnosti, ampak da taka dejavnost tako rekoč nosi užitek že na ramenih.

To je le odlomek iz knjige slovitega utemeljitelja tretje dunajske psihoterapevtske smeri – Logoterapije - dr. Viktorja Frankla, z naslovom Zdravnik in duša. Pri nas je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Tadej Sadar

odnosizdravstvo