Gosta oddaje - Verena in Andrej Perko

Čas počitnic - ko se lahko posvetimo sebi.

Cerkev v vsaki hiši

V Egiptu je muslimanski vladar kalif Al Hakim ukazal ...

Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

O pravoslavju

Tokrat smo gostili upokojenega beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja. Spregovorili smo o glavnih značilnostih pravoslavja, ki sodi med tri glavne veje krščanstva. Gost je osvetlil razlike in skupne točke in zajel zgodovinske, teološke in kulturne vidike, ki oblikujejo odnos med katoliško in pravoslavno vero danes. 

Pogovor z Brankom Tomažičem

Že vse od osamosvojitvenih časov velja, da je družinska kmetija temelj slovenskega kmetijstva. Pa je temu res tako? Koliko uspešnih družinskih kmetij bomo še imeli čez recimo 20 let, na katerih osrednja aktivna generacija ne bo pregorevala od dela, ki konec koncev mora biti narejeno, ni pa nikoli plačano?O  tem je v odprtem pismu minuli teden razmišljal Branko Tomažič, državni svetnik in Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu Republike Slovenije. Nekatere trditve mnogi razumejo tudi kot zelo polemične, zato sem vesel, da se je odzval našemu vabilu in smo se lahko širše ustavili ob njegovih svarilih.