Lovec je tekel za plenom in utrujen v mrazu severa obstal na ledeni plošči, ki se je odlomila od gore. Rešil ga je severni medved, duh, ki varuje lovce v kanadskih prostranstvih.

Pravljica, ki prihaja iz Združenih držav Amerike, spominja na slovensko ljudsko, ki s podobnimi junaki in skoraj enakim zapletom glavnega junaka pripelje do bogastva. Prav zanimivo je, kako se pravljični motivi ponavljajo na različnih koncih sveta.

Francoska narodna pravljica pripoveduje o mladem dekletu, ki je s svojo pridnostjo osrečevalo očeta, grajskega vrtnarja. Očaralo je tudi grofico, ki pa je v zmoti mislila, da ji je dekle ukradlo ogrlico. Brez skrbi, saj veste, da v pravljicah dobro vedno premaga zlo, resnica pa krivico.

Si predstavljate, da bi sonce uslišalo vašo željo in ne bi nikdar več zašlo? Glavni junak hrvaške pravljice je izprosil prav to. Pohlep ga je vodil, zemlja mu je neznansko bogato rodila … Pa se je vendar zapletlo.

Prisluhnite zanimivim in poučnim zgodbam s Hrvaške, Francije, iz Združenih držav Amerike, Kanade …

Če imate radi pravljice, ki se začenjajo z besedami: »Nekoč je v lepem mestu živel bogat mož … », končajo pa s stavkom: »In še veliko let sta srečno in veselo živela v krogu svojih otrok.« potem ne preslišite pravljice o vozu, ki je sam šel.

Pravljica o konju, ki je preživel obisk konjederca, se poln gosjih peruti odpravil na polet in pisatelju, ki je rad lagal. Na veliko lagal.

Avstrijska narodna pravljica pripoveduje o čudežnem konjičku, ki ga je marljiv in prijazen fant dobil v zahvalo. Če fantu in konjiču dodamo še kralja, kraljično in hvaležno staro ženo, poznate že skoraj vse junake lepe pripovedi.

Svetniki so bili ljudje. Vendar so se od drugih razlikovali po globoki veri v nebeškega Očeta. Bili so njegovi prijatelji, se veliko pogovarjali z njim in tudi trpljenje so sprejemali kot Božjo voljo, ki je nekaj dobrega.

Tudi danes na svetu živijo svetniki. Eden izmed njih, sodobnih svetnikov, je bil Carlo Acutis. Računalnike uporabljamo vsi in brez njih si ne predstavljamo več življenja. Carlo je razumel, da računalnik ne služi zgolj za delo in zabavo, temveč se z njegovo pomočjo lahko širi tudi evangelij in oznanja Božje kraljestvo, zato je vneto razvijal programe z versko vsebino in verskimi odgovori.

Med številnimi romarji, ki so v nebesih, je najbolj znan sveti Rok iz Francije. Bogato dediščino, ki so mu jo zapustili starši, je razdelil med reveže in se odpravil na romanje v Rim. Ko je izbruhnila kuga, je skrbel za bolnike in pozneje tudi sam zbolel. Osamljen je ležal v gozdu. Angel mu je nosil pijačo, da ne bi umrl od žeje, pes pa mu je z bližnjega gradu nosil kruh in meso, da ni umrl od lakote.

Sveta Notburga je bila dekla. Serafinček pravi, da je bila po srcu zelo dobra in ponižnega duha. Gospodar je hotel, da bi v soboto žela žito, ko je že zvonilo v cerkvenem zvoniku in naznanjalo »delopust«. Takrat je rekla gospodarju, naj srp sam odloči. Dvignila je srp, ki je obvisel v zraku, kar je bilo očitno znamenje, kako mora ravnati.

Sveti Roman Melodes ni bil pesnik že od zgodnjega otroštva kot mnogi drugi. Poseben pesniški dar je prejel pozneje. Med božično mašo je na koru zaspal in v sanjah se mu je prikazala Marija. V roke mu je položila zvitek papirja z naročilom, naj ga poje. To je storil in od tistega trenutka naprej je imel poseben dar, da je pisal besedila, ki so slavila Boga.

Tokrat spoznajmo smo svetnika, ki je bil trgovec, a je ravnal drugače od mnogih, ki jim gre le za dobiček. To je sveti Homobonus. Njegovo ime v prevodu pomeni dober človek. Bil je skromen in ni nikoli goljufal. Vedel je, da je tudi poklic trgovca plemenit, če je trgovec plemenit človek.

Ali lahko rane dišijo? Serafinček je predstavil kapucinskega patra svetega Pija iz Pietrelcine. Na svojem telesu je nosil stigme oziroma Kristusove rane, ki so bile posledica žebljev in sulice, ko ga je vojak prebodel. Teh ran ni mogel pozdraviti noben zdravnik in včasih se je iz njih širil prijeten vonj. Pater Pij je veliko spovedoval in še več molil. Zato je bil vreden nositi ta znamenja na telesu.

Med vsemi svetniki v nebesih je najbolj znana in priljubljena svetnica nedvomno Jezusova mati Marija. Njena družina ni bila niti bogata niti vplivna. Marija je bila preprosto dekle iz Nazareta. Zaradi svoje skromnosti, globoke vere in ljubezni do Boga je bila izbrana za mater Božjemu Sinu. Zato je bila obvarovana tudi izvirnega greha.

Od župnikov se pričakuje, da so dobri vzgojitelji, razumevajoči poslušalci, modri svetovalci, skrbni gospodarji, odlični pevci, spretni govorci in prijetni za družbo. Kaj pa, ko je župnikova modrost pomanjkljiva? Takrat nastopi Bog in mu pomaga. Tak primer je sveti Janez Vianney, arški župnik.

Serafinček nam je predstavil posebnega svetnika, Jožefa Kopertinskega. Ni se odlikoval po pameti, spretnosti in iznajdljivosti, težko se je učil … Pa mu je vendar uspelo, da je postal duhovnik. Znan je tudi po tem, da je med mašo, ko je Jezus prišel na oltar, lebdel v zraku.

Svetniki v nebesih so dokaz, da v življenju ni pomembno kakšen poklic opravljaš, v katerem času živiš in kako bogat si. V vsakem primeru si lahko zaslužiš svetništvo. Ena takšnih je bila tudi Marjeta Bays. Šivilja, ki se ni nikoli poročila, temveč predano skrbel za družino svojega brata, v kateri je živela. Veliko je pomagala tudi v župniji.

Pogosto mislimo, da so mučenci le odrasli ljudje. To ne drži popolnoma. Maria Goretti je mučenka, ki je umrla, ko je bila še skoraj otrok. Zgodba njenega svetništva je tudi zgodba o iskrenem odpuščanju.

V nebesih je veliko svetnikov, ki bi svoje življenje lahko preživeli v bogastvu in razkošju, pa so se temu odpovedali. Eden takšnih je sveti Frančišek Asiški. Oče je bil bogat trgovec in tudi Frančišek bi se lahko ukvarjal s tem poklicem. Vendar ga je Bog poklical, naj raje stopi v njegovo službo, oznanja evangelij in preživi življenje v uboštvu. Frančišek je sledil Božjemu glasu in namesto hoje po stopinjah zemeljskega očeta je stopil na pot po stopinjah nebeškega Očeta.

Sveti Maksimilijan Kolbe je svetnik, ki je v življenju izpolnil Jezusove besede, da nima nihče večje ljubezni kot tisti, ki da življenje za svojega bližnjega. Ko je bil v taborišču, je namesto družinskega očeta prostovoljno odšel v bunker smrti. Kot otroku se mu je v sanjah prikazala Marija z dvema vencema, rdečim in belim. Naročila mu je, naj si izbere enega. On je izbral oba. Beli je pomenil, da bo duhovnik. Rdeči pa, da bo umrl kot mučenec.

Revežev je na tem svetu veliko. Pravzaprav jih je veliko več kot bogatih ljudi. Le redki pa svoje življenje posvetijo skrbi za revne, ki si sami ne morejo pomagati. Ena takšnih je bila sveta mati Terezija. Kot redovnica je živela v Indiji. Po ulicah je pobirala bolne in umirajoče reveže. Bila je skromna, predana molitvi in skrbi za ljudi, ki so živeli na robu družbe.

Svetnike razumemo kot zelo resne ljudi in za nikogar od njih ni zapisano, da se je veliko in rad smejal ali stresal šale. Vendar je tudi med svetniki predstavnik šaljivcev. Ta svetnik je Filip Neri. Zanj je bilo značilno, da so ga ljudje imeli radi in so bili radi v njegovi družbi prav zaradi šaljivega načina govorjenja. Zato so mu mnogi zaupali svoje težave in iskali njegov nasvet.

Umetniki so posebna vrsta ljudi. Na svet gledajo drugače in ga razumejo čisto po svoje. Med njimi so tudi slikarji, ki prenesejo lepoto Božjega stvarstva na platno. Eden takšnih slikarjev je bil Janez iz Fiesole. Zanj je bilo značilno, da je veliko molil in prepustil Bogu, da je vodil poteze njegovega čopiča.

Biti zdravnik ni le poklic, je tudi način življenja. Zdravnik sveti Jožef Moscati se je zelo žrtvoval za svoje paciente. Najočitneje je to dokazal, ko je ognjenik Vezuv začel bruhati lavo in se je kljub veliki nevarnosti odpravil v mesto pod vznožjem vulkana, od koder je rešil številne bolnike iz tamkajšnje bolnišnice, ki se je takoj zatem podrla.

»Moj Gospod in moj Bog, vzemi mi vse, kar bi me oviralo, da ne pridem k tebi, in daj mi vse, kar mi bo pomagalo, da pridem k tebi. Vzemi mene meni in daj mene tebi!« To je molitev, ki jo je molil samotar sveti Nikolaj iz Flüe,slišali jo boste v zanimivem delu šmarnic.

Tako kot matere so za otroke in njihovo vzgojo potrebni tudi očetje, ki svoje otroke vzgajajo z besedo, največ pa z osebnim zgledom. Takega očeta smo spoznali včeraj. To je sveti Vincenc Vilar David. Kot oče je bil dober in pravičen. Svojim otrokom je dal zgled zvestobe in življenja krščanskih vrednot.

Veliko pesmi in misli je posvečenih materam. Matere so tiste, ki najiskreneje ljubijo svoje otroke, se zanje trudijo in jih nikoli ne prenehajo nositi v svojem srcu. Ena takšnih je bila tudi sveta Monika, mati svetega Avguština.

Spokorniki so posebne vrste svetniki, ki so se v življenju pokorili za grehe vseh ljudi, ne le za svoje. Niso le molili za grešnike, temveč so zanje tudi trpeli tako, da so se postili, bičali, nosili posebne obleke, ki so bile neprijetne, ker so bile tako grobe. Taka je bila tudi sveta Marjeta iz italijanskega mesta Cortona.

Vzgojiteljice imate otroci še radi, težje pa je z učitelji, ki od vas zahtevajo, da se učite, delate domače naloge in se lepo obnašate. Vendar so v nebesih tudi učitelji in vzgojitelji. Spoznali boste dobro, skrbno in ljubečo vzgojiteljico in učiteljico. Otroci, za katere je skrbela Julija Bililart skrbela, so jo oboževali. Ni jih le vzgajala, temveč jim je tudi svetovala in jih po potrebi tolažila. Bila je učiteljica, ki je otroke iskreno ljubila.

Spoznajmo Frančiška in Jacinto, ki sta doživela nekaj, kar ni dano vsakemu človeku: videla sta Marijo, Božjo Mater. Serafinček nam je predstavil tudi Dominika Savia, ki je bil dober in zvest otrok. Tudi ko je zbolel in je bilo jasno, da bo moral umreti, se tega ni bal, ker je vedel, da gre k Očetu v nebesih.

Svetnik novega dne šmarnic je sveti Benedikt Jožef Labre, predstavnik revežev in romarjev v nebesih. Navzven je deloval zapuščeno in zanemarjeno. Kdor ga ni poznal, se ni dobro počutil v njegovi prisotnosti. Vendar pa je bil v resnici romar. Hodil je kot berač iz kraja v kraj, obiskoval cerkve in v njih goreče molil.

Danes bo Serafinček predstavil francoskega kralja Ludvika in angleško kraljico Marjeto Škotsko in njuno dobroto. Kralj Ludvik je celo stregel gobavcem, ki se jih mnogi niso hoteli niti dotakniti. Angleška kraljica Marjeta Škotska pa je bila kot mati mnogim ljudem in ni prenesla, če se je komu dogajala krivica.

Vsem svetnikom je skupno, da ni nihče živel sveto z namenom, da bi postal svetnik. Hoteli so le, da bi bili dobri ljudje in zvesti Božji otroci. Hrepeneli so po življenju, ki ga bodo po smrti živeli pri nebeškem Očetu. Skupna sta jim globoka vera in iskren odnos do Boga.

Svetništvo ni rezervirano le za papeže in škofe. Veliko jih je, ki se v nebesih veselijo med svetniki. Med papeži svetniki je najbolj znan sveti Peter, ki je bil po naravi precej vihrav človek. Jezus mu je izročil ključe nebeškega kraljestva. Slovencem pa je od škofov v nebesih najbližji blaženi Anton Martin Slomšek.

Bog ne želi, da bi se kakšen človek pogubil. Njegova goreča želja je, da bi vsi ljudje postali svetniki. Za nikogar ne moremo reči, da je zloben in da v njegovem srcu ni dobrote. Ljudje smo namreč delo Božjih rok, iz Božjih rok pa ne more priti nič slabega, kajti Bog je ljubezen.

Ali so bili svetniki posebni nadljudje ali čisto navadna človeška bitja? Naši junaki šmarnic so bili prepričani, da je svetnik lahko le človek, ki je nekaj posebnega in brez napak. Serafinček pa jim je prijazno povedal, da so živeli tudi svetniki, ki so imeli različne napake. Zato so hodili tudi k spovedi. Vsak človek je poklican, da postane svetnik, nikomur pa ni ob rojstvu določeno, da bo to postal.

Na prvi dan naših šmarnic, smo govorili o svetem Jožefu, ki je bil Jezusov krušni oče. Mali angel Serafinček se je pridružil otrokom, ki so se na poti od verouka pogovarjali o tem, kar jim je govoril gospod župnik. Serafinček je svetega Jožefa predstavil kot skrbnega in zanesljivega moža.

Zgodba o kukavici je gotovo nastajala ob poslušanju ali branju Svetega pisma. V njej nastopa tudi Jezus, govori o časih, ko so ga Judje hoteli ujeti. 

Pravljica o deklici, ki se je izgubila. Pomoč je iskala pri zajčku, žabici in kači. No, pri očetu Kaču. Kaj pravite, kdo ji je pomagal? No, verjetno tisti, ki se je znašel tudi v naslovu zgodbe, kajne?

V starih časih ježek ni imel bodljikave kože. Ne! Menda je bil poraščen žametno mehkim kožuščkom. Le kaj se je zgodilo, da je danes tak, kot je …

Nenavadno! Slovenska ljudska pravljica, pa tak naslov. O obilju dobrega govori, o sanjah verjetno lačnih ljudi.

Ljudske pravljice prinašajo zdravila za marsikaj. Tudi za izbirčnost pri jedi …

To je pripoved o jelovškem gorskem škratu, ki je spoštoval resnico, da kdor je reven, je pošten. Prisluhnite slovenski ljudski o dobrem škratu in revnem siromaku.

V slovenskih pravljicah in pripovedkah, ki jih je zbrala Dušica Kunaver, je veliko življenjskih resnic, pa tudi bogastva minulih dni. Pred vami je zgodba o možu, ki so ga nekdaj gozdarji in lovci srečevali na samotnih poteh. Nič kaj pretirano prijazen ni bil …

Slovenska ljudska pripoved vam bo razodela skrivnost o tem, kako je nastala Šmarna gora in povedala lepo resnico: »Ni vse moč, ki jo ima kdo v rokah, veliko več sta vredna bistra pamet in hrabro srce!«

Ste že slišali, da je dobrota sirota? Brez skrbi, ne drži! Slovenska ljudska pripovedka o pastirčku nas uči, da se dobro z dobrim vrača. Dokazano!

Slovenske ljudske pripovedke pripovedujejo tudi o lepotah naše dežele. Tokrat bomo odkrili lepoto jame na Krasu, ki je celo najstarejša turistična jama v Evropi.

Vsi naši gozdovi so bili nekdaj prebivališče vil, žarkžen, škratov, gorskih in gozdnih mož, bedancev in skrivnih bitij. Tudi v pohorskih gozdovih so živeli ti skrivnostneži. Prisluhnite in spoznali boste pohorske vile.