Smrt je del našega življenja, a v naši družbi čisto preveč potisnjena v ozadje. S tem pa tudi žalujoči, ki so izgubili drago osebo. Tamara Tedesco Ljutić iz Slovenskega društva Hospic to ve iz lastne izkušnje izgube najstniške hčerke, ki je zbolela za rakom. Marjetica Stojanovič Verdinek pa je v prometni nesreči izgubila moža in sina. Za obema je dolg proces žalovanja, zdaj pa pri Slovenskem društvu Hospic pomagata drugim, da odžalujejo in začnejo novo življenje.

15. september je v Cerkvi v Sloveniji postal Dan žalujočih. Zato  smo tokrat spregovorili o procesu žalovanja otrok, ki so večkrat prezrti žalovalci, pravita gostji iz Slovenskega društva Hospic Marjetica Stojanovič Verdinek in Tamara Tedesco Ljutić. Kako žalujejo otroci in katerih napak odrasli pri tem ne smemo delati? Kako poteka program Levjesrčnih in katere sadove daje? 

Don Boskova mama Marjeta se je odzvala na sinov klic in odšla v njegov oratorij. Kuhala, šivala, učila je petsto otrok. Ja, petsto! Tako lepo je raslo Janezovo delo, tako pomemben je postajal njegov oratorij.

Janez Bosko spozna, da nimajo vsi fantje, ki pridejo v njegovo zavetje, dobrih namenov. Pa se ne maščuje, z molitvijo skuša poskrbeti, da bi znova stopili na pravo pot. In k takemu ravnanju spodbuja tudi druge, tudi nas.

Janez Bosko je postal don Bosko, postal je duhovnik. Slišali boste kako je začel izpolnjevati željo, da bi pomagal zapuščenim fantom, ki so bili zaradi revščine prepuščeni sami sebi.

Naš velikan, ki ga spoznavamo, je vse od otroških let imel željo postati duhovnik. V tem delu zgodbe boste spoznali kaj vse je bil pripravljen storiti, da bi le lahko stopil na pot, ki ga je peljala proti izbranemu cilju.

Janez Bosko je bil bistre glave, zelo rad je bral, naučil se je mnoge čarovniške trike, postajal pravi akrobat. Vse osvojene veščine je uporabljal za prav poseben namen.

V zgodbi boste izvedeli kdo je glavni junak nadaljevanja zgodbe o dveh velikanih in še večji mamici. To je Janez … Janez … O, ne! Prisluhnite, pa boste izvedeli.