Gost mag. Branko Cestnik

V oddaji Spoznanje več predsodek manj je bil z nami pisatelj in duhovnik mag. Branko Cestnik. Med drugim smo govorili o misijonu v dekaniji Kranj, dobršen del oddaje pa smo posvetili tragičnemu dogodku v Novem mestu, kjer je skupina Romov do smrti pretepla 48 letnega domačina.  Ali so smrt domačina povzročili Romi ali kriminalci? Kakšne bi bile lahko rešitve (le 20 odstotkov Romov konča osnovno šolo, večina jih živi od socialne pomoči in kriminala)?

Martin Nahtigal: Novo mesto krvavi, vlada molči: mafija vodi igro, Romi le fasada?

V Novem mestu je umrl človek. Oče, mož, član lokalne skupnosti. Pred lokalom, pred očmi ljudi, v času, ko država rada govori o skupnosti, strpnosti in dialogu. Ko so fotografije in posnetki krožili po spletu, so mediji povedali, kar so pač lahko povedali; nekateri previdno, drugi bolj neposredno. Policija je delala svoje, premier je sklical krizni sestanek. Zgolj trenutna kriza? Pošteno bi bilo povedati resnico: kriza ni včerajšnja, kriza je večletna. In ni lokalna, je nacionalna. Več.

Barbara Jaki o razstavi Barok v Narodni galeriji

V Narodni galeriji v Ljubljani se zaključuje velika umetnostna razstava Barok slikarstvo in kiparstvo. Na ogled bo še do 9. novembra in pred mikrofon smo povabili direktorico dr. Barbaro Jaki, ki nas je v času jesenskih počitnic povabila k ogledu nekaterih največjih likovnih zakladov pri nas. Hkrati pa nam je predstavila tudi tri prihajajoče razstave, ki bodo obiskovalce razveselile v mesecu novembru.

Jubilej podjetnikov, 35 let skavtov, diakon Luka Anžič, okrogla miza jezuitov, pogreb Vlada Leskovarja

Podjetniki, skavti in diakon Luka so bili gostje tokratne oddaje. V Novem mestu je namreč potekal svetoletni shod podjetnikov, Luka Anžiča je v Ihanu ljubljanski nadškof Stanislav Zore posvetil v diakona, skavti pa so v Festivalni dvorani praznovali 35 letnico. Prisluhnili smo tudi povzetku okrogle mize pri jezuitih, na kateri so sogovorniki razmišljali o verovanju mladih in mislim celjskega škofa Maksimilijana Matjaža na maši zadušnici za pokojnega duhovnika Vlada Leskovarja.

Pogovori z Vosovci - Franc Stadler Pepe 1.del

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.

Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. 

Življenjepis iz slovenske biografije:

Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

Prostovoljstvo pri JRS

Pri Jezuitskem združenju za begunce Slovenije je že več let tudi možnost prostovoljstva. Več o tem je povedal direktor omenjenega združenja p. Robin Scheweiger. V oddaji smo objavili tudi novice iz domovine in tujine z begunsko tematiko, med drugim polletne podatke o prosilcih za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. 

Maribor, Jesenice, Solčava, Dolenjske Toplice, Lendava

Poročali smo o gradnji biofarmacevtskega obrata v Lendavi, namestitvenih možnostih za brezdomce v Mariboru, težavah pri vodooskrbi v Jesenicah, sanaciji poškodovane ceste v Solčavi in desetem državnem tekmovanju v pripravi jabolčnega zavitka.

Jani Kramar iz društva Hospic o spremljanju bolnikov v zadnjem obdobju življenja

V dneh pred praznikom Vseh svetih več premišljujemo o naši minljivosti, o smrti. O tem, kaj je dostojanstvena smrt, gotovo iz prve roke lahko povedo sodelavci Slovenskega društva Hospic. Janij Kramar nam je v pogovoru povedal, da svojce opolnomočijo, da so ob domačem, ko odhaja s tega sveta, kar jim pomaga ne le bolje žalovati, ampak tudi ustvarjati bolj sočutno družbo.