Primož Lorbek: Spremembe se ne začnejo zgoraj, ampak tukaj – v meni

Sporočilo tega tedna je: da Bog deluje tudi tam, kjer se nam zdi, da je vse obstalo. Da upanje ni naivnost, ampak odločitev. In da se prihodnost naše družbe začne tam, kjer dovolimo, da nas vodi Beseda – tiho, zvesto in pogumno.

Komentar je pripravil Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše.

Milan Knep: Razlika med tradicionalno in krščansko družino

Pred uveljavitvijo novega Družinskega zakonika leta 2019 smo mnogi v naši družbi močno nasprotovali takšnemu pojmovanju zakona in družine, kot je sedaj uzakonjen. Pri tem smo se sklicevali tudi na t. i. tradicionalno družino. Izhajali smo iz prepričanja, da je lahko zakon samo skupnost moškega in ženske. Zvezi dveh oseb istega spola naj država sicer zagotovi pravno varnost, ne pa tudi nenaravne pravice do posvojitve otrok in heterologne oploditve. Tradicijo ruši tudi izenačitev zunajzakonske skupnosti z zakonsko skupnostjo moškega in ženske, ki se poročita pred matičarjem ali v Cerkvi. Po naravi stvari je takšna izenačitev nedopustna. Kako sprevrženo je, da je cerkvena poroka v naši državi brez pravne vrednosti, čeprav je sklenjena po temeljiti pripravi, in po pravno zelo dodelanem postopku, ki se je oblikoval skozi stoletja. 

Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.

Iz Egipta je lažje oditi kot iz sebe

Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.

Matej Cepin: Ko se leto začne z visokimi valovi

Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

Medijska pristranskost: Od evtanazije do totalitarne dediščine

Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.

Marija Pisk: Korenine narodovega drevesa

Danes je praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Le dva dneva sta minila od tedaj, ko smo še sedeli v šolskih klopeh. Je takrat že kaj dišalo po tem prazniku? Je stekla beseda o njem? Smo učence spodbudili, jih povabili in zapeljali v pogovor o časih, ki so bili za nas, Slovence, tako zelo pomembni in odločilni?

Komentar je pripravila članica Društva katoliških pedagogov Slovenije, Marija Pisk.

Matej Cepin: Kaj nam pa morejo

Advent ni le čas veselja, je tudi čas pričakovanja. In za vsakogar od nas, ki želimo slediti Kristusu kot prinašalci luči, se mi zdijo na mestu vprašanja: »Kaj sploh pričakujem? Kaj me bo rešilo? Božičnica? Spomladanske volitve? Kateri od političnih ali civilnodružbenih voditeljev? Kaj čisto zares pričakujem? O čem si upam sanjati?«

Škoda bi bilo, da bi šle te sanje mimo nas, ker se sami sebi ne bi zdeli dovolj vredni, da se nam zgodijo.

Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.

Alenka Puhar: Puharca pod mizo

V mogočnih dveh knjigah o temnih in svetli strani Dela, ki ju je prejšnji mesec poslal na svetlo Igor Omerza, je tam proti koncu fotografija nasmejane ženske, ki ima za hrbtom napis: Nisu sve kurve iste. In ta ženska sem jaz, Alenka Puhar, v polovico mlajši izdaji. Le kaj mi je bilo?! Izjava, da vse kurbe niso enake, seveda pomeni, da so nekatere malo boljše, oziroma malo manj pokvarjene… Sem bila tako pijana, da sem padla pod mizo?! In to celo v službi?! 

Ne, to o Puharci pod mizo mi ni prišlo na misel zaradi možnosti, da bi se tako sramotno napila. Povezano je s starim pregovorom, da se lastna hvala pod mizo vala. In takšne hvale, toliko pozitivnih besed, kot se jih najde v tistem koncu knjige, ki je posvečen svetli strani Dela in meni osebno, zlepa nisem deležna. Že res, začne se s hudo negativno oznako, ki pravi …

Komentar je pripravila prevajalka in publicistka, Alenka Puhar.