Letošnji teden molitve za edinost kristjanov poteka v času sinodalnega dogajanja. Vsi krščeni smo povabljeni, da se v teh mesecih vključimo v sinodalna srečanja v območju škofij. Za škofovsko sinodo o sinodalnosti, ki poteka do oktobra naslednje leto, je ta del izjemno pomemben.

Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Slovenska javnost je v preteklosti imela v večini negativen odnos do Evropske unije in njenih institucij. Zgovoren je zgled prejšnjega predsednika vlade, ki so ga evropske institucije povabile v Bruselj, kjer naj bi, najbrž v luči predsedovanja Slovenije, nagovoril evropske poslance. Toda takratni premier je to vabilo gladko odklonil. Prijaznemu evropskemu vabilu je pljunil v obraz in v Sloveniji se niso zgražali nad tem dejanjem, ampak so ga slavili kot narodnega junaka kot nekakšnega Davida, ki si je upal izzvati »zateženega« evropskega Goljata. Pesnica Svetlana Makarovič ga je slavila kot narodnega junaka, ki se je upal upreti tistim zamaščenim bruseljskim birokratom, ki si nekaj domišljajo!

Komentira urednik revije Ognjišče Božo Rustja.

Pred nami so veliki izzivi pri katerih so dialog, solidarnost in mir še posebej na preizkušnji. Najprej tisti, povezani z zdravstveno in socialno krizo. Potem izziv razcepljenosti, neenotnosti, nestrpnosti in izključevanja … Če vidimo ta znamenja časov, zberimo dovolj modrosti in razumnosti in se kot modri odpravimo na skupno pot reševanja in grajenja svetlejše prihodnosti.

Ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart. 

V prvem nadstropju slovenskega paviljona na EXPU so pripravili zelo zanimiv film o gospodarskih dosežkih Slovenije ter uspešnih posameznikih, ki so zaznamovali ne samo našo, ampak tudi svetovno zgodovino. Na predstavitvi se prepletajo osebe različnih znanj, od inovatorjev, športnikov, glasbenikov, arhitektov in duhovnikov. In ko sediš v sredini tistega prostora, si ponosen, da lahko rečeš, Slovenec sem. A doma je situacija povsem drugačna, namesto, da bi bili ponosni na vse tehnološke dosežke, na uspešne športnike, se delimo na cepljene in necepljene, leve in desne, in še mnogo tega bi našli.

… Tako sem videl in doživljal življenje v tistem času. O enakopravnosti moških in žensk se ni govorilo, še manj o enakosti. Vedeli pa smo, da otrok pri petem letu starosti že lahko pase krave, vedeli smo, kakšno delo je primerno za ženske in kakšne so dolžnosti moškega, predvsem moža in očeta. Ne vem, kako bi si morali po pravilih današnjih razsvetljencev in prebujencev razdeliti delo, da ne bi kršili človekovih pravic enakosti. Saj vemo, da je bila v tistih zaostalih časih ženska priklenjena k štedilniku, moški pa je v gostilni zapravljal denar…

V Sloveniji je desni ekstremizem prisoten predvsem v retoriki levičarjev, v realnosti pa ga je malo ali nič, morda v vrstah varde. In natanko tako je bilo tudi pred drugo svetovno vojno. Tudi takrat v Sloveniji ni bilo ne fašistov, ne nacistov. Ti so nastali zgolj in samo s pomočjo komunistične retorike in revolucionarne radikalizacije.

Izredni profesor za pravo človekovih pravic se ustavlja ob bližnji trideseti obletnici sprejetja slovenske ustave, ki je po desetletjih sistematičnega kršenja človekovih pravic in temljnih svoboščin vzpostavila sodobno pravno varstvo. Ugostavlja, da ustava še vedno ni nekaj samoumevnega in pravilno razumljena ter da nam manjka dejanska medsebojna ustavnost. 

Komentator se sprašuje kakšna je razlika med ljudmi, ki razumejo pomoč, da se zmanjša nevarnost epidemije, in tistimi, ki je ne. Odgovor je: pomanjkanje modrosti. Kaj pa je razlog, da so poslanci že petič zavrnili obsodbo totalitarnih režimov?

Zavedati se moramo, da ko mi umolknemo, ne damo glasu dobroti in ljubezni, resnici in pravici v javnosti. Toda če ne bomo mi govorili, potem bodo prišli drugi in kaj rado se bo zgodilo, da bodo zagovarjali nasprotne vrednote. Torej pogumno v javnost, pa naj bo (L)levici to všeč ali ne!

Odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Namesto prepirov potrebujemo enovit, skupen nastop, da se bomo končno izkopali iz te klavrne situacije. Medijem in vsem nam lahko služi za vzor nedavna skupna oddaja nacionalne in komercialne televizije. Zaupajmo v Hipokratove besede, da zdravnik zdravi, narava ozdravi, pri čemer je življenje najboljši učitelj in zdravnik.

Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

V slovenski družbi in Cerkvi se borimo z bremeni polpreteklosti in počasi sprejemamo Kantovo opredelitev: “Razsvetljenstvo je izhod človeka iz njegove nezrelosti, ki si jo je povzročil sam.” Znanstveno-razsvetljenska doba s svojim programom človeštvu ni izpolnila sanj o razsvetljenosti, kar je predmet osebnega zorenja in učenja, za kar naj skrbi izobrazba v domači hiši, v šolstvu in danes vse bolj prek medijev. A če so pokvarjeni kompasi, bo uspeh problem.

Pred nekaj meseci se je pri nas mudila delegacija Evropskega Parlamenta in opravila monitoring stanja na področju pravne države in svobode medijev. Člani delegacije so ugotovili, da pri nas ustanove delujejo, erozije institucij pravne države pa ni, kot so povedali na novinarski konferenci. Še več, članica te delegacije Assita Kanko, ki je bila rojena, kot je sama povedala, v diktatorski državi, je izjavila: »Odraščala sem v afriški diktaturi in svojim kolegom v parlamentu in komisiji lahko zagotovim, da Slovenija ne postaja diktatura.«
Da nekdo z visoko izobrazbo in akademskim nazivom ob omenjenih dejstvih zapiše tako diametralno drugačno ugotovitev, je zame nedoumljivo. Da svojih obtožb z ničemer ne argumentirajo, pa je skregano z osnovami znanstvenega pristopa, katerega nosilci so prav sami.

O minljivosti nas prav gotovo še dolgo ne bodo učili še tako dobri učitelji in profesorji, ker tega ni v nobenem šolskem programu. Najboljša učilnica za spoznanje te realnosti, je samo življenje, najboljša praksa pa je prisotnost ob bolnih, trpečih, umirajočih, vse do njihovega konca. Takrat namreč odpadejo vse maske z našega srca in naše duše, četudi moramo na obrazu maske še zmeraj nositi. Če v svojem srcu nosimo vero v Kristusa, potem se preko dotika minljivosti že čuti svetlost večnosti. Kristus s svojimi prebodenimi rokami, ki so tako kot mi, doživele minljivost in smrt, drži odprta vrata večnega življenja, saj je On eden in edini, ki je premagal smrt in vstal od mrtvih. Boljšega zdravila za strah od minljivosti in smrti, ne poznam.

Komentar je pripravila sodelavka projekta dolgotrajne oskrbe v Domu sv. Jožefa, Celje, sestra Emanuela Žerdin.

Javni prostor je poln izrazov, ki imajo komaj kakšno zvezo z opisanim predmetom in dejanjem, poln je sramotilnih in žaljivih besed, pretiravanj in diskreditiranj. Tako v komenatrju tedna ramišlja prevajalka in publicistka Alenka Puhar.

Čeprav imajo vsi protesti, ki smo jim v Sloveniji priča, skupni imenovalec (izključevalnost in nestrpnost), pa je potrebno vendarle ločiti protivladne proteste od anticovid protestov, ki so zmes iracionalnega uporništva in prepričanja o ploščati zemlji.

Esence prava ne tvorijo ustave, mednarodne konvencije, zakoni, odloki, uredbe, direktive, pravilniki, sodne odločbe, običaji, avtonomna pravila, znanstvena doktrina, politika ali mediji. Bistvo prava je Človek v vsej svoji razsežnosti, občutljivosti in kompleksnosti.

Če pravnik ali kdorkoli osebnostno šepa in se spotika ob lastnih vedenjskih, moralnih in etičnih nevednostih ter zablodah,  ga še tako domišljen predpis ne bo rešil pred hudimi posledicami, ki jih utegne povzročiti njegovo klavrno delovanje ali pasivnost. Zatorej menim, da človeškemu vidiku posvečamo premalo pozornosti in preslabo vzgajamo pravniški podmladek v duhu, da bi vsakdo zmogel vztrajno in nenehno stremeti k samoizboljšanju. 

Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

Slovenska družba v krizi razodeva svoj nedodelani obraz, ki se le počasi izčiščuje, saj nam manipulatorji poleg starih bremen nalagajo spet in spet nove ovire. Medtem ko v Nemčiji resne stranke ne sklepajo koalicij, pri nas sedanja opozicija, ki ni bila sposobna vladati, brez resnega programa ponavlja svoje primitivne, sovražne floskule brez državniške teže in obetov za prihodnost države.

Komentar tedna je pripravil profesor doktor Janez Juhant.

V tokratnem komentarju ne moremo mimo imena, ki je v koledarju zapisan pod današnji dan, petek, 24. septembra. Iz koledarja prav sije in žari ime prvega slovenskega blaženega Antona Martina Slomška. Danes torej goduje naš Slomšek. In tema komentarja se mi je ponudila sama od sebe, saj tako velikega Slovenca in škofa ne moremo prezreti. Njegove zasluge za naš narod so zelo velike, njegovo delo obsežno, lahko bi rekli tudi usodno, saj je v veliki meri oblikoval slovensko narodno, prosvetno, kulturno in duhovo bit. Koliko talentov in poslanstev se je zvrstilo v njegovem življenju: bil je goreč duhovnik in škof, priznani pridigar, pesnik, pisatelj, pedagog, organizator šolstva in kulturnega dogajanja, narodni buditelj in ponosni Slovenec. Iz svoje duhovniške in domoljubne vneme je že svoje sovrstnike v bogoslovju navduševal za slovenski jezik, širil svoje ideje z ustanavljanjem društev in bratovščin, se zavzemal za šolo na slovenskem podeželju … Lotil se je tudi založništva, njegova Mohorjeva družba je generacije Slovencev naučila brati, jih duhovno in praktično izobraževala in utrjevala narodnostni ponos. In nenazadnje, kot lavantinski škof je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor, kar je združilo velik del štajerskih Slovencev in odločilno vplivalo na ustalitev meja … 

Ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart. 

Pri zdravilih pa bi naj bila vse ena sama velika zarota in goljufija? Takšen zaključek je razumsko težko sprejeti. Vera v znanost in tehnologijo seveda ni enaka veri v Boga, obe pa nista in ne smeta biti skregani z zdravo pametjo. Za to, pamet v roke. 

Kdo se ne spomni, kako smo ob začetku epidemije držali pesti, navijali in tudi molili, da bi znanost čim hitreje odkrila cepivo in zdravilo, da se ta huda nadloga zajezi, ublaži in končno iztrebi. V Sloveniji s poldemokracijo, ki nas z eno nogo drži v lažeh in manipulacijah prejšnjega režima, smo vajeni vsega mogočega.

Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.

Zadnja leta in mesece se izpostavljajo izjemna nesoglasja med državami članici Evropske unije o evropskih vrednotah in njihovi vsebini. Nesoglasja ne presenečajo. Evropske družbe so izjemno raznolike. Tradicije, običaji in zgodovinska dediščina se med državami razlikujejo.

Mesec september, ali kot mu ljudsko rečemo kimavec, naznanja konec sproščenega poletja in obrača naš vsakdanjik v delovno rutino. Središče življenjskega utripa postanejo šole, vrtci, fakultete, ki široko odpirajo vrata. Začetek je vedno poln pričakovanj, ambicij, iskanj tako v primarnih družinah, kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Vsako šolsko leto je zgodba zase, z novimi, zahtevnejšimi vsebinami, številnimi dogodki, zapleti in razpleti ter težko pričakovanim zaključkom.

Z novim šolskim letom pa stopamo tudi v šolo vere. Naj bodo naša dejanja, dejanja izpolnjevanja Božjega načrta.

Komentar je pripravila profesorica kemije Jasna Korbar.

Človek je v stalni skušnjavi, da bi postal prvi in zadnji odločevalec o življenju in smrti. 

Življenje je večno in ni omejeno na rojstvo in smrt človeka. 

Virus je postal orožje tistih, ki se gredo v času epidemije boga z malo začetnico.

O aktualnem dogajanju razmišlja dr. Ivan Štuhec.

Če spoznam, da kakšna beseda ni bila pri Bogu, otresem besedo iz svojih ušes in iz svojega srca in iščem drugo, ki prihaja iz dobrega vira, z dobrim namenom. Potrebno je torej aktivno sprejemanje besed. Potrebno je razmišljanje. Potreben je pogost počitek pri Besedi, ki je bila v začetku. Kajti v njej je življenje in življenje je luč ljudi. In luč Besede sveti tudi v najtrši temi.

Komentar je pripravil generalni vikar murskosoboške škofije, Lojze Kozar ml.

Imperij ZDA bo trajal še desetletja, Evropa pa mora znotraj danega okvira poskušati zase pridobiti čim večji manevrski prostor tudi zato, ker če bi se svet - kot ga poznamo danes – porušil, je skoraj nemogoče, da bi Evropska unija, kot jo zgrajena danes, preživela. 

Komentar je pripravil Predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

Epidemija Covid 19 z nizko precepljenostjo na svetovni ravni kaže, da še ne bo kmalu končana.

Čez dva tedna bo minilo leto dni, odkar je Beirut prizadela strahotna eksplozija, ki je uničila pristanišče, mestno infrastrukturo spravila na kolena in 300 tisoč ljudem odvzela domove. Kakšne so vzporednice tega dogodka z dogajanjem v Sloveniji?

Komentira kancler slovenske asociacije Roman Vučajnk.

Človekova biološka narava in njegova kulturna moč ne moreta biti v konfliktu in medsebojnem zanikanju. Samo v medsebojni solidarnosti in sožitju lahko obe razsežnosti ustrezno odgovarjata na realne in tudi navidezne probleme. Človekova narava ni popolna, kdaj je tudi obremenjujoče nepopolna. V takih primerih ima sodobni človek ustrezne in učinkovite kulturne rešitve, ki vsaj delno lahko naravi vrnejo tisto, kar je sama izgubila ali deformirala. Nasilno vstopanje kulture v naravo in njeno zavestno sprevračanje, ne more biti v službi človeka in njegovega dostojanstva. Nekakšen novi razredni boj, med naravo in kulturo, ki posnema onega, med delom in kapitalom ni rešitev problema. Še manj pa je rešitev v tem, da nekateri želijo iz tega narediti ideologijo pluralnih spolnih identitet. To modno muho zahodnjakov bodo brez težav povozili vitalisti iz Afrike in Azije. In to upravičeno, saj vedno zmaga moč življenja. Kdor jo ima, mu pripada prihodnost. Kdor moč življenja ubija in zanika, si piše sodbo sam. Evropa, quo vadis?

Večina Slovencev se veseli praznovanja tridesetletnice samostojne države in predsedovanja slovenske Vlade Svetu EZ. Očitno pa to ne gre v račun njim, ki jim (sicer počasi a vendar) polzi iz rok absolutna oblast, prisvojena z revolucijo. Zato revolucionarni nasledniki vztrajajo na svojih metodah: vse ali nič in z vsemi sredstvi. Celo praznovanje so levičarji izkoristili za svoje pritlehno politikantsko nastopaštvo, ko očitno ne zmorejo prispevati kaj pozitivnega za dolgoročni razvoj samostojne Slovenije. Začudeni in prizadeti smo, da so se dali za začetek predsedovanja v to vplesti evropski voditelji, ki smo jim pripisovali vsaj priznavanje demokratičnih standardov zato je to višek cinizma in posmeh demokraciji. To veliko pove tudi o njih, ki naj bi spoštovali svoje dokumente ter ne dovolili poveličevanja totalitarnih simbolov. Človek se sprašuje, kaj je z njihovim pojmom demokracije ter politike na krščanskih temeljih, če to še sploh obstaja. 

Slovesnost ob dnevu državnosti še ni bila zajeta v petkove komentarje, zato ji danes namenjamo par besed. Kdor je bil pretekli petek tam, je lahko čutil zanos, ki nas je na istem trgu preveval pred tremi desetletji. Sanje, ki so nam jih dovolili za tisti davni dan, vendarle niso zamrle. Vztrajno nam sicer poskušajo jemati veselje do naše države, a niso uspeli. Še vedno znamo biti nanjo ponosni, še vedno smo zanjo iz srca hvaležni. 

Čeprav je vprašanje iz pesmi »Veš poet, svoj dolg?« že tisočkrat uporabljeno, je vedno znova na mestu. Kot učiteljici mi je pomagalo pogledati v oči domovini in učiteljskemu stanu. V dobri veri, da izobražujemo in vzgajamo za svetlo prihodnost Slovenije, tudi sama vzklikam: Bodi zdrava, domovina, mili moj Slovenski kraj! 

Vem, da kapitalizem ni idealen družbeni sistem. Kapitalizem zagovarja napredek za vsako ceno, tudi za ceno ekološke škode. Še bolj, ko v iskanju dobička zanemarja družinsko življenje. Starejši imajo tako nizke pokojnine, da se z njimi ne morejo dostojno preživljati. V Sloveniji so stvari še bolj zapletene, saj so se v kapitaliste velikokrat prelevili rdeči direktorji, ki so iz upravljavcev tovarn postali njihovi lastniki. Stranka Levica ni prijateljica zasebne lastnine. Tako da na bi neki način rad videl politike Levice, ki bi odvzemali premoženje svojim nekdanjim somišljenikom, ki so si v času »prvotne akumulacije« pridobili veliko premoženje. Velikokrat tudi na nepravičen način.

Vselej, ko je bilo slovenskemu človeku najtežje, se je na obzorju njegovega upanja razodela Marija – Kristusova in naša Mati – ter vstopila v njegovo zavest kot Pomočnica in Rešiteljica. O tem pričuje veliko število romarjev; skoraj ni ure, da ne bi našli zbrane ljudi pred Marijinim oltarjem, romarjev potopljenih v globok pogovor z njo, ki ji kličemo: Marija, pomoč kristjanov!

Komentar je pripravila vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt.

Konferenca o prihodnosti Evropske unije je enkratna priložnost za vse nas, da sistematično in strukturirano pripravimo mnenje o zgoraj omenjenih temah, jih podkrepimo z dejstvi, o njih razpravljamo ter jih na ta način predstavimo evropskim političnim odločevalcem. Pri tem ostajamo realni glede dometa tovrstnih mnenj, vendar je prav, da v razpravi sodelujemo, prispevamo po najboljših močeh in na ta način soustvarjamo našo skupno prihodnost. Še posebej bo to pomembno v naslednjih mesecih in letih, saj pregreta nacionalna ozračja znotraj več evropskih držav ne predstavljajo več garancije, da je Evropska unija samoumevna in trajna.

Komentar je pripravil predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

Naša država bo kmalu praznovala svoj trideseti rojstni dan. Nisem zgodovinarka niti novinarka ali pomembna politična osebnost, sem le hvaležna naslednica slovenskih junakov in borcev, ki so leta sanjali o svoji samostojni državi in imeli pogum, da v pravem trenutku spoznajo neponovljivo priložnost zgodovinskega trenutka in ga izpolnijo. Zato si lahko dovolim, da danes spregovori srce, pa ne samo moje, ampak tudi v imenu vseh tistih, ki ne morejo ali nočejo priti do medijev, a neskončno in ponosno ljubijo našo domovino in vidijo v njej zaklad, ki se ga splača ohraniti za prihodnost naših otrok.

Lahko je vladati v deželi, kjer si, če si seveda prave barve, zavarovan pred kritičnostjo organizacij civilne družbe in budnostjo medijev, katerih naloga je, da so »psi čuvarji« in opozorijo na nepravilnosti v družbi. Če bi svojo vlogo opravljali resno, bi seveda povzdignili glas ob vsaki nepravilnosti, ne pa da ga povzdignejo samo pri nekaterih ter se tako iz kritičnega očesa družbe in četrte veje oblasti spreminjajo v plehke politične delavce in še plehkejše propagandiste, ki navijajo za določeno politično opcijo.

Tale maj je kot naročen za komentarje, ki stojijo na križišču aktualnega in zgodovinskega. Vse mogoče se mi utrinja, ampak zmagal je Franc Jeza. Za tem nenavadnim imenom – krstno je najbolj pogosto moško ime med nami, priimek pa… redek in čuden – no, za tem imenom nastopa nenavadna, izrazita in pomembna oseba. Ena tistih, ki v času spomina na osamosvojitev in nastanek slovenske države - zasluži posebno pozornost. 

Danes nam je svoje razmišljanje predstavila prevajalka in publicistka Alenka Puhar.

Kadar me v kovidskem obdobju pobarate, kako prenašam obsedeno pandemično stanje, mi je nerodno, ker mi ni nič hudega, nasprotno, že dolgo nisem bil tako predan najdražjim, umirjen, kreativen in vsaj navidezno srečen. 

Zakaj pravim - navidezno?

Središče, osnova, ki krepi vero, to pomeni duhovnik med ljudmi. Ni duhovnik središče in osnova, on to samo omogoča. Tudi redovniki in redovnice imajo pomembno vlogo. Pa seveda laiki, ki svojo vero živijo sredi vsakdanjega okolja, ki Jezusa nosijo v svojih mislih in v svojem srcu, ki jim je Cerkev dom in mati. In pa starši, ki svojim otrokom z ljubeznijo, z vsakodnevno skrbjo posredujejo dar vere.

Sprememba na vrhu nacionalnega medija je skoraj tako pomembna kot na vrhu oblasti. Nacionalni medij bi moral imeti ambicijo, da postane osrednji, najkvalitetnejši informativni in formativni medij v državi, v ogledalo katerega bi se morali pogledati vsi ostali mediji.

Ravno v tem tednu, ko se spominjamo 30. letnico prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in 15. letnico ustanovitve novih škofij, bi tega veselja in odločnosti potrebovali še bolj. In če pogledamo nazaj v tiste čase, vidimo in spoznamo, da smo takrat to odločnost in pogum že imeli. 

Bomo ob tem prejeli tudi nekaj prepotrebnega poguma, da v prihodnje opozorimo na nujnost spoštovanja osebne in institucionalne verske svobodne, pa naj gre za dilemo totalne blokade zakramentov in duhovne oskrbe ali pa sago o kršenju temeljnih človekovih pravic, povezanih z nespoštovanjem odločne Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol?

Komentar je pripravil ravnatelj v Domu sv. Jožefa v Celju, Jure Levart.

Na laži smo se navadili kot na smeti ob cesti. In to je tragično. Laž namreč kvari lepoto sozvočja in sobivanja.

Smo v času, ki nagovarja. In pri tem ne mislim na vsakodnevne novice o virusu, ki na takšen ali drugačen način širi svoje lovke, ne na politične spletke in mešetarjenja, ampak na različne spodbude, ki nas opogumljajo. »Hôdi za menoj« je naslov današnjega misijona na Radiju Ognjišče. Besede, ki jih je Jezus pri Tiberijskem jezeru dejal učencem, ko se jim je že tretjič razodel, odkar je bil obujen od mrtvih. Učenci zbegani, prestrašeni, v tolikšni meri, da si Jezusa ne upajo vprašati niti kdo je?! In potem nastopi znano trikratno Jezusovo vprašanje Petru, Ali me ljubiš? Kakšen je bil Petrov odgovor vemo, ali vemo tudi kakšen je naš odgovor danes, vsak dan, vsak trenutek našega življenja.

Komentar je pripravila vodja romarskega urada na Brezjah, dr. Andreja Eržen Firšt.

Verjamem, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nam vsem, ne le nekaterim. To želim sebi in Vam, zato si prizadevajmo in se pogumno zavzemajmo za uresničitev pravičnih razmer med nami. Kristus in številni mučenci so v tej veri šli v smrt. So ljudje, »in njim je pripadal Rilke, ki vzamejo trpljenje nase, se podredijo usodi in se ne upirajo temu, da je pred njihovimi očmi krona, ki so jo drugi časi hranili za pesnike, v današnjem času postala trnova krona. Te pesnike občudujem, ljubim jih in želim biti njihov brat.« 

Za današnji komentar tedna smo izbrali besedilo iz pastoralne spodbude, ki jo je zapisal koprski škof Jurij Bizjak.

Vladavina prava je ključna za delovanje sodobne demokratične družbe. Omogoča, da družba varuje človekovo dostojanstvo in da prav vsakdo uživa enake možnosti za svoje samouresničenje. Vladavina prava zahteva, da ljudje v državnih institucijah, javnem sektorju in zasebnem sektorju, odločajo na podlagi prava in da ne zlorabljajo svoje moči.

Slovenščina je te dni sredi našega epidemijskega razkola edina stvar, ki povezuje tiste na levi in tiste na desni politični strani.

Slovenščina lahko tekmuje z drugimi jeziki s svojo sposobnostjo ustvarjalnosti, izrazoslovja, z bogastvom besednega zaklada in s tako prepoznavno dvojino.

Mi, mali narodi, moramo svoje jezik ohranjati bolj skrbno kot veliki narodi. Moramo se naučiti ljubit svoj jezik tako kot ljubimo svoje matere, saj smo z njimi zrasli, ob njem živimo, z njim prenašamo svoje dosežke in svoje srčne lepote novim rodovom.

Vsi iz koalicije ustavnega loka in njihovi propagandisti so se v pustni torek zbudili rdeči kot purman. Za urbane bicikliste naj povem, da se je v kmečkem okolju uporabljala ta primerjava za nekoga, ki se je razjezil in mu je kri udarila v glavo. Tak je bil rdeč kot purman, ki se je hud in ves našopirjen zaganja v tarčo. Koalicija ustavnega loka se je šopirila od jeseni naprej a je zgrešila tarčo. Puščica je odfrčala mimo Janeza Janše, ker je Karel slabo meril ali pa preslabo napel lok. Ker tarča ni padla, so od jeze pordečeli …

Naš največji pesnik bržkone povsem trezno negoduje v onstranstvu zaradi naše pritlehnosti, da raje opevamo njegovo smrt namesto rojstva. Mar se decembra že preveč praznuje ali pa drži Frommova prerokba, da se nekdaj prevladujoča biofilna orientacija človeka, katere bistvo je ljubezen do živega, težnja po ohranitvi življenja in upiranje smrti, počasi degenerira v nekrofilno usmeritev, ki časti trupla?