USZS pripravlja Slovenski večer v Parizu

V Parizu bo jutri otvoritvena slovesnost letošnjih olimpijskih iger. Teh se veselijo tudi naši rojaki, ki živijo v Franciji in v njenem glavnem mestu. Tako Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravlja Slovenski večer. Tako je o tem na letošnjem Vseslovenskem srečanju v državnem zboru spregovoril minister Matej Arčon: »Mladim moramo dati priložnost, da se izkažejo, zato Urad slovesnost za Slovence v Franciji ob Olimpijskih igrah v Parizu pripravlja skupaj z društvoma Mladi Pariz in Vtis.« Dogodek, ki bo v torek, 30. 7. 2024, potekal v olimpijski Slovenski hiši, bo namenjen Slovencem iz Francije in ostalim rojakom, ki se bodo ta dan mudili v francoski prestolnici. Sicer pa je minister Arčon na že omenjenem vseslovenskem srečanju podčrtal še: »Z jesenjo bo ob kmetijski in gospodarski zaživela tudi zamejska športna koordinacija. Zavedamo se, še posebej ko obiščemo klube v zamejstvu, da je šport včasih najkrajša in najboljša pot do mladega srca. Ter da so treningi in tekme priložnost, da se slovenska identiteta in jezik krepita – na najmanj dolgočasen način. Nenazadnje, če končno omenim najpomembnejšo temo teh dni  – h kvalifikaciji slovenske nogometne reprezentance na Euro je pripomogel tudi argentinski Slovenec Andrej Vombergar.« Glede slednjega morda še to: po eni sezoni v Združenih arabskih emiratih se vrača v Argentino. Znova bo oblekel dres San Lorenza, za katerega je že igral v sezoni 2022/23 in bil kar 11-krat natančen. Nekdanji član Olimpije in občasni slovenski reprezentant, zbral je tri nastope v državnem dresu, je podpisal pogodbo, ki velja do decembra 2025.

Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

Mag. Branko Cestnik o aktualnem političnem dogajanju

Gost je bil mag. Branko Cestnik. Začeli smo s Krištofovo nedeljo, nadaljevali s pozitivnim sporočilo minulega evropskega nogometnega prvenstva. Dotaknili smo se odstopa predsednika ZDA Joa Bidna iz tamkajšnje prihajajoče predsedniške kampanje, pa tudi nove evropske komisije, za katero se zdi, da je na razpotju! 

Eva Hren

Tokrat smo gostili kitaristko in pevko zabavne glasbe Evo Hren. Izvrstno se znajde ob orkestru, etno zasedbah, s kitaro, pa tudi na festivalih. Na letošnji Popevki je s skladbo Žige Pirnata Kako zveni pomlad prepričala strokovno žirijo. Eva Hren je bila z nami v oddaji, ki se je začela ob dvajsetih. 

Pričevanje Miklavž Kavčič - 2. del

Poslušate lahko nadaljevanje pričevanja Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom. V prejšnji oddaji je spregovoril o nasilni partizanski propagandi za OF, o nastanku VŠ v Šentjoštu in o prvem partizanskem napadu. Tokrat nadaljujemo s pripovedjo o neuspešnem partizanskem napadu na Šentjošt in o revolucionarnem maščevanju, ki je temu sledilo. Partizani so se kruto znesli nad civilisti, nedolžnimi domačini.