V Petkovem večeru je bil z nami Teo Collori, izjemni kitarist, čigar ubiranje strun lahko slišimo na več kot sto različnih albumih. V zadnjem obdobju se s skupino »Teo Collori in Momento cigano« posveča zvrsti gypsy jazz. V oddajo je prinesel iskriv pogled na svet in glasbo ter izvrstne melodije.
V Petkovem večeru je bil z nami Teo Collori, izjemni kitarist, čigar ubiranje strun lahko slišimo na več kot sto različnih albumih. V zadnjem obdobju se s skupino »Teo Collori in Momento cigano« posveča zvrsti gypsy jazz. V oddajo je prinesel iskriv pogled na svet in glasbo ter izvrstne melodije.
V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.
Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih.
Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek.
Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.
Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!
Menih je šel po poljski poti. Bilo je še zgodaj zjutraj in odpravil se je na obisk k dobrim ...
Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Za treking, ki v njenem vznožju obkroži najvišjo goro v Alpah Mont Blanc, pravijo, da je eden izmed najlepših trekingov v Evropi. Prečka tri države - Italijo, Francijo in Švico. Izziva se vsako leto lotijo tudi tekači na legendarni preizkušnji Ultra Trail du Mont Blanc, ki 170 km in 10.000 višinskih metrov brez daljših premorov pretečejo v enem kosu. O duhovni izkušnji te preizkušnje je razmišljal asistent pri Katedri za sveto pismo in judovstvo in duhovnik ljubljanske nadškofije dr. Matjaž Celarc.
Na nedavnem srečanju s katoliškimi novinarji nas je nadškof Stanislav Zore spodbudil, naj iščemo dobro v svetu, ki ga je veliko več kot slabega; naj prinašamo dobre zgodbe, ki bodo ljudi navdihnile. Ko sem premišljevala, kaj bi pisala v tokratnem Našem pogledu, sem ob prazniku svečnice, ki je tudi dan posvečenega življenja, pomislila na mnoge skrite darovalce, ki dan za dnem, mnogi v tihoti in umaknjeni od medijskih žarometov, dvigujejo dušo našega sveta. Gre za posvečene Bogu, kot so redovniki, redovnice in laiki z obljubami.
Z novim ciklom smo vstopili že v osmo leto oddaje Globine, ki jo bo odslej spremljal tudi video podkast. V svetem letu želimo odpreti komunikacijo med teisti in ateisti, spodbuditi dialog, spraševanje, poslušanje in razumevanje drug drugega. V uvodni oddaji smo se z jezuitom p. Damjanom Ristićem pogovarjali o ateizmu, njegovih opredelitvah in pomenu v sodobni družbi. Oddaja je na voljo tudi v video obliki na youtube kanalu Radia Ognjišče
Msgr. Riccardo Lamba, ki je po lanski veliki noči nastopil službo nadškofa v Vidmu, prej pa je bil pomožni škof v rimski škofiji, je držal obljubo, ki jo je dal v odmevnem božičnem intervjuju za kulturno-verski petnajstdnevnik Dom, in je danes na obisku v Benečiji. Začel je v multimedijskem muzeju SMO v Špetru, nadaljeval z večernicami v cerkvi svetega Lenarta v Podutani, sledilo je srečanje s slovenskimi organizacijami, duhovniki, ki delujejo na tem področju in z župani, in sicer tudi o vprašanjih, ki zadevajo slovensko narodno skupnost. V omenjenem intervjuju je nadškof povedal, da so mu zelo všeč melodije slovenskih pesmi in želi, da se bodo pri svetih mašah uporabljali domači jeziki. Ti naj se slišijo tudi pri velikih slovesnostih v katedrali v Vidmu. Ker skoraj ni več beneških duhovnikov, je nadškof mnenja, da se morajo tisti, ki študirajo za ta poklic, naučiti tudi slovensko, da bodo jezik lahko uporabljali v slovenskih župnijah. Msgr. Lamba se je rodil leta 1956 v Venezueli v družini italijanskih priseljencev. Leta 1965 se je preselil v Italijo in se izšolal za zdravnika, nato pa šele vstopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1989, v škofa pa leta 2002.
Ob slovenskem kulturnem prazniku bodo v galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava odprli razstavo slik akademskega slikarja in grafika Marijana Tršarja. Odprtje bo v sredo, 5. februarja, ob 18. uri v Kregarjevem atriju. Razstavo nam je predstavila mag. Bernarda Stenovec.
Pred kratkim je Gibanje Svoboda praznovalo svoj tretji rojstni dan. Ob obletnici so zapisali, da so njihove vrednote enake kot ob nastanku stranke. Na svoji spletni strani jih navajajo: svoboda, spoštovanje, vključenost, gibanje in skupnost.
Te vrednote so res spoštovanja vredne. In dobre. Toda po treh letih obstoja Gibanja in po skoraj treh letih vladanja Svobode lahko na vseh področjih v praksi doživljamo popolno nasprotje zgoraj omenjenih vrednot.
Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.
Poslušalko bi rada pripravila čokoladne in sadne mafine in jo je zanimalo, kako naj jih nadeva. Večkrat jih je že poskušala napolniti z nutello, tako da jo je v model vlila malo mase, dodala žličko nutelle in nato pokrila z drugim delom mase. A je v teh primerih vedno nastala luknja v mafinih. Sestra Nikolina je povedala, da do luknja pride zato, ker so pripravljeni s pecilnim praškom, ki dviga testo. Zato v to sladico dajemo koščke čokolade ali naribano čokolado, lahko tudi kakšno suho sadje (brusnice, rozine, marelice ...). To umešamo v maso, ki jo nato nalagamo v modele.