Nedeljski klepet

VEČ ...|1. 6. 2025
Pomen sprave za umirajoče

V junijskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Tatjana Fink, ki je pred nedavno upokojitvijo vodila hišo Ljubhospic. V tokratnem pogovoru poudarja pomen sprave za umirajočega pa tudi za njegove bližnje. Spregovori tudi o pomenu slovesa od umrlega telesa. Naša gostja poudarja pomen odpuščanja, ki lahko bistveno spremeni odnose med umirajočim in njegovimi bližnjimi. 

Pomen sprave za umirajoče

V junijskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Tatjana Fink, ki je pred nedavno upokojitvijo vodila hišo Ljubhospic. V tokratnem pogovoru poudarja pomen sprave za umirajočega pa tudi za njegove bližnje. Spregovori tudi o pomenu slovesa od umrlega telesa. Naša gostja poudarja pomen odpuščanja, ki lahko bistveno spremeni odnose med umirajočim in njegovimi bližnjimi. 

umiranježivljenjespravaodpuščanježalovanje

Nedeljski klepet

Pomen sprave za umirajoče

V junijskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Tatjana Fink, ki je pred nedavno upokojitvijo vodila hišo Ljubhospic. V tokratnem pogovoru poudarja pomen sprave za umirajočega pa tudi za njegove bližnje. Spregovori tudi o pomenu slovesa od umrlega telesa. Naša gostja poudarja pomen odpuščanja, ki lahko bistveno spremeni odnose med umirajočim in njegovimi bližnjimi. 

VEČ ...|1. 6. 2025
Pomen sprave za umirajoče

V junijskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Tatjana Fink, ki je pred nedavno upokojitvijo vodila hišo Ljubhospic. V tokratnem pogovoru poudarja pomen sprave za umirajočega pa tudi za njegove bližnje. Spregovori tudi o pomenu slovesa od umrlega telesa. Naša gostja poudarja pomen odpuščanja, ki lahko bistveno spremeni odnose med umirajočim in njegovimi bližnjimi. 

Damijana Medved

umiranježivljenjespravaodpuščanježalovanje

Komentar tedna

VEČ ...|9. 5. 2025
Dr. Janez Juhant - Konec vojne ne pa zatiranja

Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«. 

Dr. Janez Juhant - Konec vojne ne pa zatiranja

Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«. 

komentarrevolucijasprava

Komentar tedna

Dr. Janez Juhant - Konec vojne ne pa zatiranja

Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«. 

VEČ ...|9. 5. 2025
Dr. Janez Juhant - Konec vojne ne pa zatiranja

Skrajni čas je, da demokratična Slovenija, naslednica totalitarne države, opravi državniško dolžnost in rehabilitira nedolžne žrtve tega nasilja, kot je večina Evrope rehabilitirala žrtve fašizma, komunizma in nacizma. Dostojno je treba pokopati mrtve, označiti krivce in uresničiti demokratične standarde, ki so pogoj za spravo, kot so naša društva zapisala v Izjavi 1945 z naslovom »Edinost sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo«. 

Janez Juhant

komentarrevolucijasprava

Informativni prispevki

VEČ ...|3. 1. 2025
Se bo zgodovina znova ponovila?

Spomladi bo minilo 80 let od konca druge svetovne vojne v Evropi. V Aziji in na Pacifiku bodo jubilej zaznamovali ob koncu poletja. Pred mikrofon smo povabili zgodovinarja, mag. Jurija Pavla Emeršiča. Vprašali smo ga, ali je mir postal preveč samoumeven del naše vsakodnevne resničnosti. Ker se zdi, da smo na pragu širšega konflikta, nas je prav tako zanimalo, katere zgodovinske vzporednice s predvojnimi časi ga najbolj skrbijo.

Se bo zgodovina znova ponovila?

Spomladi bo minilo 80 let od konca druge svetovne vojne v Evropi. V Aziji in na Pacifiku bodo jubilej zaznamovali ob koncu poletja. Pred mikrofon smo povabili zgodovinarja, mag. Jurija Pavla Emeršiča. Vprašali smo ga, ali je mir postal preveč samoumeven del naše vsakodnevne resničnosti. Ker se zdi, da smo na pragu širšega konflikta, nas je prav tako zanimalo, katere zgodovinske vzporednice s predvojnimi časi ga najbolj skrbijo.

infopogovorzgodovinavojnamirsprava

Informativni prispevki

Se bo zgodovina znova ponovila?

Spomladi bo minilo 80 let od konca druge svetovne vojne v Evropi. V Aziji in na Pacifiku bodo jubilej zaznamovali ob koncu poletja. Pred mikrofon smo povabili zgodovinarja, mag. Jurija Pavla Emeršiča. Vprašali smo ga, ali je mir postal preveč samoumeven del naše vsakodnevne resničnosti. Ker se zdi, da smo na pragu širšega konflikta, nas je prav tako zanimalo, katere zgodovinske vzporednice s predvojnimi časi ga najbolj skrbijo.

VEČ ...|3. 1. 2025
Se bo zgodovina znova ponovila?

Spomladi bo minilo 80 let od konca druge svetovne vojne v Evropi. V Aziji in na Pacifiku bodo jubilej zaznamovali ob koncu poletja. Pred mikrofon smo povabili zgodovinarja, mag. Jurija Pavla Emeršiča. Vprašali smo ga, ali je mir postal preveč samoumeven del naše vsakodnevne resničnosti. Ker se zdi, da smo na pragu širšega konflikta, nas je prav tako zanimalo, katere zgodovinske vzporednice s predvojnimi časi ga najbolj skrbijo.

Helena Križnik

infopogovorzgodovinavojnamirsprava

Komentar Časnik.si

VEČ ...|19. 6. 2024
Janez Juhant: Ustvarjalna svoboda, ne izključevanje – upanje za vse

Avtor kritizira sedanjo oblast zaradi ohranjanja komunističnih laži, zlorabe demokracije in gospodarskega izkoriščanja. Poudarja pomen krščanskih načel in potrebo po spravi ter ozdravitvi narodnih travm. Dokumenti in pričevanja razkrivajo zločine slovenskih partijskih veljakov med in po drugi svetovni vojni. Juhant poziva k sodelovanju in spravi za boljšo prihodnost Slovenije. Celoten komentar si lahko tudi preberete na tej strani.

Janez Juhant: Ustvarjalna svoboda, ne izključevanje – upanje za vse

Avtor kritizira sedanjo oblast zaradi ohranjanja komunističnih laži, zlorabe demokracije in gospodarskega izkoriščanja. Poudarja pomen krščanskih načel in potrebo po spravi ter ozdravitvi narodnih travm. Dokumenti in pričevanja razkrivajo zločine slovenskih partijskih veljakov med in po drugi svetovni vojni. Juhant poziva k sodelovanju in spravi za boljšo prihodnost Slovenije. Celoten komentar si lahko tudi preberete na tej strani.

komentarevropske volitvečlovekove pravicedružinanaroddemokracijakrščanstvosocializemkomunizemzgodovinska zavestsprava

Komentar Časnik.si

Janez Juhant: Ustvarjalna svoboda, ne izključevanje – upanje za vse

Avtor kritizira sedanjo oblast zaradi ohranjanja komunističnih laži, zlorabe demokracije in gospodarskega izkoriščanja. Poudarja pomen krščanskih načel in potrebo po spravi ter ozdravitvi narodnih travm. Dokumenti in pričevanja razkrivajo zločine slovenskih partijskih veljakov med in po drugi svetovni vojni. Juhant poziva k sodelovanju in spravi za boljšo prihodnost Slovenije. Celoten komentar si lahko tudi preberete na tej strani.

VEČ ...|19. 6. 2024
Janez Juhant: Ustvarjalna svoboda, ne izključevanje – upanje za vse

Avtor kritizira sedanjo oblast zaradi ohranjanja komunističnih laži, zlorabe demokracije in gospodarskega izkoriščanja. Poudarja pomen krščanskih načel in potrebo po spravi ter ozdravitvi narodnih travm. Dokumenti in pričevanja razkrivajo zločine slovenskih partijskih veljakov med in po drugi svetovni vojni. Juhant poziva k sodelovanju in spravi za boljšo prihodnost Slovenije. Celoten komentar si lahko tudi preberete na tej strani.

Janez Juhant

komentarevropske volitvečlovekove pravicedružinanaroddemokracijakrščanstvosocializemkomunizemzgodovinska zavestsprava

Komentar Časnik.si

VEČ ...|3. 4. 2024
Luka Rozman: 3450 umorjenih

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

Luka Rozman: 3450 umorjenih

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

komentar Razstava3450 umorjenihMacesnova goricaslovenski Katindruga svetovna vojnaarheološki izkopizgodovinska analizaspravaskrita zgodovina

Komentar Časnik.si

Luka Rozman: 3450 umorjenih

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

VEČ ...|3. 4. 2024
Luka Rozman: 3450 umorjenih

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

Luka Rozman

komentar Razstava3450 umorjenihMacesnova goricaslovenski Katindruga svetovna vojnaarheološki izkopizgodovinska analizaspravaskrita zgodovina

Informativni prispevki

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Informativni prispevki

Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

VEČ ...|4. 6. 2023
Pridiga predsednik SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta v Kočevskem rogu

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina. 

Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. 

Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánjaNikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«

Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost. 

Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval. 

Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257). 

V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale. 

Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki. 

Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa. 

Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference 

Vatican News

infospravakočevski rogAndrej sajedružbaduhovnostpolitika

Od slike do besede

VEČ ...|4. 4. 2023
Misli Justina Stanovnika

Aprila pred petindevetdesetimi leti se je na Lesnem Brdu rodil Justin Stanovnik. V oddaji smo poslušali njegove misli, ki so izšle v drobni knjižici z naslovom Slovenska sprava. 

Misli Justina Stanovnika

Aprila pred petindevetdesetimi leti se je na Lesnem Brdu rodil Justin Stanovnik. V oddaji smo poslušali njegove misli, ki so izšle v drobni knjižici z naslovom Slovenska sprava. 

knjigabranjesprava

Od slike do besede

Misli Justina Stanovnika

Aprila pred petindevetdesetimi leti se je na Lesnem Brdu rodil Justin Stanovnik. V oddaji smo poslušali njegove misli, ki so izšle v drobni knjižici z naslovom Slovenska sprava. 

VEČ ...|4. 4. 2023
Misli Justina Stanovnika

Aprila pred petindevetdesetimi leti se je na Lesnem Brdu rodil Justin Stanovnik. V oddaji smo poslušali njegove misli, ki so izšle v drobni knjižici z naslovom Slovenska sprava. 

Mateja Subotičanec

knjigabranjesprava

Radijski misijon 2023

VEČ ...|31. 3. 2023
6. dan: Pričevanje – Darja Ovsenik

Žena, mati petih otrok, podjetnica - kako najde čas za Boga in kako tudi njena družina lahko postane kraj sprave in odpuščanja? O tem je pričevala Darja Ovsenik z Gorenjske. 

6. dan: Pričevanje – Darja Ovsenik

Žena, mati petih otrok, podjetnica - kako najde čas za Boga in kako tudi njena družina lahko postane kraj sprave in odpuščanja? O tem je pričevala Darja Ovsenik z Gorenjske. 

duhovnostodnosidružinaspravaodpuščanjemisijon2023

Radijski misijon 2023

6. dan: Pričevanje – Darja Ovsenik

Žena, mati petih otrok, podjetnica - kako najde čas za Boga in kako tudi njena družina lahko postane kraj sprave in odpuščanja? O tem je pričevala Darja Ovsenik z Gorenjske. 

VEČ ...|31. 3. 2023
6. dan: Pričevanje – Darja Ovsenik

Žena, mati petih otrok, podjetnica - kako najde čas za Boga in kako tudi njena družina lahko postane kraj sprave in odpuščanja? O tem je pričevala Darja Ovsenik z Gorenjske. 

Radio Ognjišče

duhovnostodnosidružinaspravaodpuščanjemisijon2023

Priporočamo
|
Aktualno

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|30. 6. 2025
Gosta dr. Helena Jaklitsch in dr. Renato Podbersič

Gosta oddaje Spoznanje več, predsodek manj, sta bila zgodovinarja mlajše generacije dr. Renato Podbersič mlajši in dr. Helena Jaklitsch. Ob 80-letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in povojnih pobojev, smo komentirali obeležitev teh dogodkov, se dotaknili pobude pokopa nepokopanih žrtev revolucije in omenili tudi nekatere izstopajoče dogodke, ki dajejo upanje za prihodnost.

Gosta dr. Helena Jaklitsch in dr. Renato Podbersič

Gosta oddaje Spoznanje več, predsodek manj, sta bila zgodovinarja mlajše generacije dr. Renato Podbersič mlajši in dr. Helena Jaklitsch. Ob 80-letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in povojnih pobojev, smo komentirali obeležitev teh dogodkov, se dotaknili pobude pokopa nepokopanih žrtev revolucije in omenili tudi nekatere izstopajoče dogodke, ki dajejo upanje za prihodnost.

Radio Ognjišče

politikaRenato PodbersičHelena Jaklitsch

Globine

VEČ ...|10. 6. 2025
Dialog z ateizmom #5 - O trpljenju, bolečini in izgubi

Tokrat smo se ustavili ob enem od ključnih življenjskih vprašanj: ali ima trpljenje smisel in zakaj bolečina. Kako na to vprašanje gleda ateist Simon Rigač in kakšen je pogled jezuita p. Damjana Ristića? Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.

Dialog z ateizmom #5 - O trpljenju, bolečini in izgubi

Tokrat smo se ustavili ob enem od ključnih življenjskih vprašanj: ali ima trpljenje smisel in zakaj bolečina. Kako na to vprašanje gleda ateist Simon Rigač in kakšen je pogled jezuita p. Damjana Ristića? Pogovor si lahko ogledate tudi na youtube kanalu Radia Ognjišče.

Blaž Lesnik

duhovnostateizemtrpljenjesmrtodnosidialog

Program zadnjega tedna

VEČ ...|3. 7. 2025
Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 03. julij 2025 ob 05-ih

Program Radia Ognjišče od 5. do 6. ure.

Posnetek programa Radia Ognjišče dne 03. julij 2025 ob 05-ih

Radio Ognjišče

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|3. 7. 2025
V svetu nas je več kot pol milijona

Pred nami je izseljenska nedelja. Več kot pol milijona Slovencev živi zunaj meja domovine, ob tem opozarjajo pri Rafaelovi družbi. Ravnatelj Lenart Rihar nas spodbuja, naj ob tem spomnimo na dvoje: dosežke naših rojakov in kako trdoživo ohranjanje vrednote. Pomislimo tudi na vse občutke, ki obdajajo tistega, ki mora na silo oditi iz svojega doma. Letos mineva 35 let od vnovične ustanovitve Rafaelove družbe v Sloveniji, njeni začetki segajo v začetek 20. stoletja. Več boste slišali v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini.

V svetu nas je več kot pol milijona

Pred nami je izseljenska nedelja. Več kot pol milijona Slovencev živi zunaj meja domovine, ob tem opozarjajo pri Rafaelovi družbi. Ravnatelj Lenart Rihar nas spodbuja, naj ob tem spomnimo na dvoje: dosežke naših rojakov in kako trdoživo ohranjanje vrednote. Pomislimo tudi na vse občutke, ki obdajajo tistega, ki mora na silo oditi iz svojega doma. Letos mineva 35 let od vnovične ustanovitve Rafaelove družbe v Sloveniji, njeni začetki segajo v začetek 20. stoletja. Več boste slišali v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini.

Matjaž Merljak

družbarojaki

Pogovor o

VEČ ...|2. 7. 2025
Janez Cigler Kralj o pestrem političnem dogajanju

V Pogovor o smo povabili vodjo poslanske skupine NSi Janeza Ciglerja Kralja. Z njim smo se pogovarjali o pestrem dogajanju v stranki, državnem zboru in tudi o povezovanju med strankami.

Janez Cigler Kralj o pestrem političnem dogajanju

V Pogovor o smo povabili vodjo poslanske skupine NSi Janeza Ciglerja Kralja. Z njim smo se pogovarjali o pestrem dogajanju v stranki, državnem zboru in tudi o povezovanju med strankami.

Radio Ognjišče, Alen Salihović

politikaživljenje

Radijski roman

VEČ ...|3. 7. 2025
Kruh močnih, 27. del

Sila in Pavel odslužita svojo kazen, pripovedujeta, kako sta se znašla vzelo težkih okoliščinah, ki jih nista doživela tako tragično.

Kruh močnih, 27. del

Sila in Pavel odslužita svojo kazen, pripovedujeta, kako sta se znašla vzelo težkih okoliščinah, ki jih nista doživela tako tragično.

Mateja Subotičanec

knjiga

Ob radijskem ognjišču

VEČ ...|3. 7. 2025
Ivanka Kraševec, Ivo Robić, Nana Mouskouri, Engelbert Humperdinck

Ivanka Kraševec - Čas počitnic (Pendant les vacances), Maruška Šinković i Ivo Robić - Dok Traje Ljeto, Harold Melvin & The Blue Notes - If You Dont Know Me By Now, Majda Sepe – Toplo hladno morje, Riccardo Fogli - Storie Di Tutti I Giorni, Bill Withers - Lean on Me, Moni Kovačič - Brez ljubezni mi živeti ni, Love is life, Nana Mouskouri - Roses Blaches De Corfou, Frank Sinatra – Theme from New York New York, Nace Junkar in Meta Močnik - Čuvaj to ljubezen, Tony Marshall - Bora Bora, Engelbert Humperdinck – Quando, Quando, Quando  ... 

Ivanka Kraševec, Ivo Robić, Nana Mouskouri, Engelbert Humperdinck

Ivanka Kraševec - Čas počitnic (Pendant les vacances), Maruška Šinković i Ivo Robić - Dok Traje Ljeto, Harold Melvin & The Blue Notes - If You Dont Know Me By Now, Majda Sepe – Toplo hladno morje, Riccardo Fogli - Storie Di Tutti I Giorni, Bill Withers - Lean on Me, Moni Kovačič - Brez ljubezni mi živeti ni, Love is life, Nana Mouskouri - Roses Blaches De Corfou, Frank Sinatra – Theme from New York New York, Nace Junkar in Meta Močnik - Čuvaj to ljubezen, Tony Marshall - Bora Bora, Engelbert Humperdinck – Quando, Quando, Quando  ... 

Matjaž Merljak, Marko Zupan

glasbaspomin

Via positiva

VEČ ...|3. 7. 2025
Tereza Poljanič - kulinarična mornarka

Tereza Poljanič je že od rane mladosti prepoznaven medijski obraz. Med prvimi je  z inovativnimi recepti in pripravo jedi pred kamero vstopila v odgovornejši način prehranjevanja, tudi z rabo lokalnega, sezonskega in čim bolj naravnega. Prve televizijske oddaje je začela pripravljati na Novi Zelandiji. Po dveh uspešnih sezonah pa tretjo ustvarila v domačem slovenskem okolju. Je blogerka, televizijska voditeljica, organizatorka počitnic in avtorica kuharskih knjig, nas pa je v pogovoru zanimalo njeno širše razumevanje življenja in ohranjanje zdravja. 

Tereza Poljanič - kulinarična mornarka

Tereza Poljanič je že od rane mladosti prepoznaven medijski obraz. Med prvimi je  z inovativnimi recepti in pripravo jedi pred kamero vstopila v odgovornejši način prehranjevanja, tudi z rabo lokalnega, sezonskega in čim bolj naravnega. Prve televizijske oddaje je začela pripravljati na Novi Zelandiji. Po dveh uspešnih sezonah pa tretjo ustvarila v domačem slovenskem okolju. Je blogerka, televizijska voditeljica, organizatorka počitnic in avtorica kuharskih knjig, nas pa je v pogovoru zanimalo njeno širše razumevanje življenja in ohranjanje zdravja. 

Nataša Ličen

kulinarikazdravjepogovorodnosi

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|3. 7. 2025
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 3. 7.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 3. 7.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan