Milena Miklavčič: Ali je naša družba kot mati, ki ve, kdaj mora pobožati?

Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.

Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.

O tradiciji nabožnih predmetov, verske opreme in o ponudbi le tega v Knjigarnah Ognjišče, v pogovoru s Tanjo in Jernejem 

V Bologni je bil nedavno sejem nabožnih predmetov, ki sta ga obiskala tudi Jernej Hrovatin in Tanja Štuhec iz knjigarne Ognjišče. Vprašali smo ju o dediščini verske opreme in če je napredek viden tudi na omenjenem področju.  

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc

Folklorna skupina Vinko Korže iz Cirkovc je najstarejša folklorna skupina v Sloveniji in pomemben del slovenskega pustnega časa. Ob devetdesetletnici delovanja, ki so jo obeležili lani, so mladi člani tisti, ki ohranjajo in skrbijo za izročilo. Vodi jih Tina Urih, s katero smo se pogovarjali. V pustnem času so poznani kot Cirkuški ploharji zaradi običaja vleke borovega ploha, ki so ga uspešno vpisali tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo RS.    

Pomen in simbol olja v zakramentih Cerkve

V nedeljo smo obhajali Svetovni dan bolnikov in prav je, da nekaj besed v našem programu namenimo njim. Natančneje zakramentu bolniškega maziljenja, kjer sta vidno znamenje nevidne milosti dotik in olje. Kakšno je to olje in od kod ta duhovna tradicija, nam je pojasnil bolniški duhovnik iz Maribora p. Ivan Hočevar.

Pogovor o jeziku s prof. dr. Markom Jesenškom

Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.

Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno? 
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«

Umetnostni jezik in bogastvo besednega zaklada

»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«

Slovenščina in njena usoda

»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«

»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«

V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.

Pomen in simbol olja v zakramentih Cerkve

V nedeljo smo obhajali Svetovni dan bolnikov in prav je, da nekaj besed v našem programu namenimo njim. Natančneje zakramentu bolniškega maziljenja, kjer sta vidno znamenje nevidne milosti dotik in olje. Kakšno je to olje in od kod ta duhovna tradicija, nam je pojasnil bolniški duhovnik iz Maribora p. Ivan Hočevar.

Krušna dobrota - sončnica

V Cerkljah ob Krki, kjer smo se v letu 2023 srečali s skupino poslušalk in poslušalcev ob tradicionalnem kolesarskem romanju, nas je pogostila tudi Helena Volčanšek z umetelno spečeno krušno dobroto - sončnico. Njena je posebna, ker je maslena in sladkega okusa, speče jo največkrat za posebne priložnosti. 

Miljana Cunta dobitnica nagrade Prešernovega sklada za literaturo

V oddaji Naš gost je bila z nami letošnja nagrajenka Prešernovega sklada za literaturo, pesnica Miljana Cunta. Je avtorica štirih pesniških zbirk in za zadnjo z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, ki je lani izšla pri Slovenski matici, je prejela najvišjo državno nagrado za umetniške dosežke zadnjih dveh let. V tehtnem, vsebinskem pogovoru nam je razkrila med drugim, da jo pri pisanju navdihujeta tudi evropska kulturna tradicija in duhovnost.