Polonina sestrica Lučka je v šoli dobila novo sošolko. Ime ji je Rahela in prihaja iz Sirije. V šoli so deklico lepo sprejeli, nekateri pa so se iz nje norčevali.

Direktor Slovenskega regionalno razvojnega sklada Velislav Žvipelj pojasnjuje, kako lahko zainteresirani, ki jih je prizadela pozeba ali so se v stiski znašli zaradi pandemije novega koronavirusa, zaprosijo za ugodno posojilo za obratna sredstva.

Miriam Gajšek je v sklopu projekta Pota preživela pet tednov v Indiji, kjer je pomagala v tamkajšnji sirotišnici za dekleta. Ob tem je spoznavala izjemno težek položaj deklet in žensk v Indiji.

Ljubo Sirc se je rodil v Kranju 19. aprila 1920. Njegov korektno strnjen življenjepis je na voljo na slovenski Wikipediji. Sam sem se srečal z njim junija 1993 in ostala sva v stikih skoraj do njegove smrti 1. decembra 2016. Ob stoletnici njegovega rojstva čutim dolžnost, da slovensko javnost opozorim na velikega človeka. Ljubo Sirc večine svojega življenja ni preživel v Sloveniji, je pa bila Slovenija vedno v njegovem srcu in mislih. Za poživitev spomina na Ljuba bo primeren nagovor, ki sem ga imel, ko sem v imenu družine Sirc sprejel nagrado dr. Jožeta Pučnika, ki je bila Ljubu Sircu posmrtno podeljena leta 2017.

Celotno razmišljanje o Ljubu Sircu si lahko preberete v komentarju Mateja Kovača na spletni strani Časnik.si.

Množičnost umiranja v pandemiji postavlja vsakogar od nas v resničnost osebne smrti. Zahodnjaki smo bolj kot ne opazovali umiranje na daljavo - npr. lačnih otrok v Afriki, žrtev vojn v Siriji in drugod, od blizu so nas oplazili le teroristični napadi ali umiranje na cestah. Za časa vojne v republikah bivše Jugoslavije so politiki štiri leta ponavljali: »Če bodo Srbi pobili še toliko ljudi, jih bomo pa ustavili.« A preden je NATO po diplomatskih prerekanjih naposled le končal vojno, smo bili priče genocidnim pokolom v Srebrenici in drugod. Zdaj pa ni sredstev zoper smrt razen samoizolacije, virus je nepredvidljiv, na udaru smo starejši, odrinjeni na rob družbe. Množično umiranje torej daje misliti in nam sprašuje vest.

Celoten komentar si lahko preberete na radio.ognjisce.si.

Kaj lahko uporabimo namesto sladkorja pri pripravi mlečnega kruha, sprašuje poslušalka. Sestra ga niti ne uporablja, ker je mlečni kruh sam po sebi sladikav, razen tiste pol žličke pri kvasu. Svetuje, da sladkor nadomesti z žličko medu. Pri tem kruhu dobro dene pinjenec ali sirotka. Tak mlečni kruh zabelimo z mešanico olja in masla. Tudi tekočine naj bo dovolj, da bo testo mehko in se kruh pri rezanju ne do drobil.

Potrebujemo: 30 dag moke, sol, 1-1,5 dag kvasa, sladkor, malo mleka, olje ... V jamico v moki damo vzhajati kvas, ob strani damo sol. Mešamo in počasi prilivamo mleko (lahko tudi malo vode). Ko se začne delati testo, dolijemo nekaj žlic olja. Dobro pognetemo, damo vzhajati ter nato razvaljamo. Na pekač, ki smo ga namazali z maslom, naložimo razvaljano testo in nato premažemo s paradižnikovo mezgo. Potresemo lahko z narezanimi kisli kumaricami, olivami, salamo ... na koncu bogato naribamo s sirom ter potresemo z origanom. Pečemo 15-20 minut pri 190-200 stopinjah.

Z novinarko Katarino Ropret smo se v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve pogovarjali o zapletenem in vedno težjem položaju kristjanov v Indiji. Poklicali pa smo tudi predstojnika salezijancev Marka Košnika, ki smo ga povprašali o pričakovanjih pred 28. vrhovnim zborom salezijanske družbe. Na njem bodo prvič sodelovali tudi laiki. Slišali pa boste tudi, da je izšel dokument o sinodi o Amazoniji.

Ob devetih se zasliši: Sobotna iskrica rešitve išče, priključi Radio Ognjišče ... V naši otroški oddaji smo se ustavili pri lepoti slovenske besede in pesmi, slišali ste slovensko ljudsko pripoved o prevarani lisici. Gostili smo Mavrico in Melito Košir, z Markom Ivánovim pa smo se odpeljali v dirkaške avtomobilistične vode. Vabljeni k poslušanju Sobotne iskrice.

Za nadev špinačo sesekljamo, dodamo rumenjake oz. cela jajca, smetano, česen, skuto. Dodamo polovico bešamela. Sestavljamo lazanjo, na vrhu naj bo bešamel in potresemo s sirom. Lahko naredimo tudi mešano lazanjo: špinačno plast in mesno plast izmenično.

Trije prijatelji se pripravljajo na čolnarsko popotovanje po reki Temzi. Za takšno dogodivščino je potrebno vse dobro načrtovati. Le kakšno hrano naj vzamejo s seboj? Vsekakor nobenega sira! Zakaj? Prisluhnite.

Tanja Valantič Širok, svetovalka specialistka na Kmetijsko Gozdarskem Zavodu Nova Gorica bo v naslednjih minutah opozorila na dva pomembna datuma, ki ju ne smete spregledati.

Kako je z rokom uporabe mlečnih izdelkov, kifeljčki iz masti, jedi iz radiča, sirove štručke, količina maščobe in sladkorja v receptih, količina vode pri ajdovem kruhu - to so bila vprašanja v tokratni oddaji, ki ste jo s svojimi izkušnjami oblikovali tudi vi.

Naredi se kvašeno testo - iz bele ali pirine moke ali mešano. Damo vzhajati, nato se oblikujejo štručke in damo na pekač s peki papirjem. Pustimo drugič vzhajati, pomažemo z jajcem (ali vsaj z beljakom). Nato potresem z naribanim sirom. Lahko se sir nareže in naredimo s sirom polnjene štručke. Pečemo pri 200 stopinjah, da dobijo primerno barvo.

Gremo na območje Sirije, kjer je deloval Jakob iz Seruga.

Lansko leto oktobra je na Brdu pri Kranju potekal Festival sirov in na njem smo za vas posneli uspešne zgodbe mladih sirarjev.

Predstavljene skladbe: KiNG FOO – Beautiful world; Eva Boto – Zavedno; Gaja Prestor - Le tebe rabim; Nina Pušlar – Svet na dlani; Magnifico – Pegica; Lea Sirk – Po svoje; Fed horses - Jaz in nebo; Karra – Spet in spet; 2B – Najini koraki; Sara Lamprečnik – Proti toku; Žan Serčič – Tebe ne dam; zalagasper – Sebi; Okustični – Enkratna, neponovljiva; Samuel Lucas – Sebe dajem; Proper – Ti boš tam;

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Lahko jo naredimo iz pire krompirja ali krompirja, ki smo ga skuhali v olupku in nato narezali na liste. Med plasti krompirja damo haše iz mletega mesa. Prelijemo z jajčnim mlekom in na vrhu naribamo sir. Pečemo pri 190 stopinjah, dokler se ne obarva rumeno-rdeče.

Predstavljene skladbe: Primož Križaj - Le hodi; Primož Križaj - S tvojim ritmom; Primož Križaj - Draga družba; Harry Styles – Watermelon sugar; Lea Sirk – V dvoje; Khalid – Up all night; Fed horses – Jaz in nebo; Lauv feat. LANY – Mean it; King Foo – Beautiful world; Eni od sedmih milijard – Castellina in Chianti; Coldplay - Daddy; Rudi Bučar - Kakšni so takšni;

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča. (Lk 21, 1-2)

Mohorjeva družba Celovec je nedavno v glavnem mestu avstrijske Koroške kupila dodatno poslopje, v katerem bo od začetka prihodnjega šolskega leta Slomškova hiša z dodatno dvojezično skupino v otroškem vrtcu, prvimi dvojezičnimi otroškimi jaslimi v Celovcu ter novim prostorom za dvojezični dijaški dom. Pogovarjali smo se z direktorjem dr. Karlom Hrenom.

Odločitev arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško je taka, da se da z njo živeti, pravi dr. Ernest Petrič. V pogovoru z njim tudi o zavrnitvi pristopnih pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo, o razmerah na severu Sirije, o napetostih na ustavnem sodišču ter med Sovo in Knovsom.

Dopoldne bo vsem zainteresiranim rejcem odprl vrata Osemenjevalni center Preska, kjer bo potekal voden ogled tamkajšnjih plemenjakov.

V četrtkovem večeru z zimzeleno glasbo smo predvajali: Bele rože iz Aten in Prodajalka vijolic - Ivanka Kraševec; Only the lonely - Roy Orbison, Nathalie - Gilbert Becaud, Vračam se - Elda Viler, Jesen stiže dunjo moja – Oliver Dragojević, Ferry across the Mersey - Gerry And The Pacemakers, Sirota – Majda Sepe, San Francisco – Bor Gostiša, Good Vibrations - The Beach Boys, Il Pullover - Gianni Meccia, Kaj mi mar – Matija Cerar ...

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

Delno jih odpravimo s pasirko, nekaj naredimo tudi s paličnim mešalnikom. Sicer pa jih preprečimo tako, da moko, ki smo jo dali na maslo, zalijemo s hladno tekočino (juho ali mlekom) in da mešamo z metlico. Paziti moramo, da ne zalijemo vse tekočine naenkrat, ampak počasi prilivamo.

Rožljanje orožja na severovzhodu Sirije ne pojenja. Turčija tam nadaljuje operacijo proti Kurdom, gluha je za vse pozive k umiritvi razmer. Z nemirnega območja so se umaknile človekoljubne organizacije, več deset tisoč razseljenih ljudi je zdaj prepuščenih samim sebi. Za komentar smo poklicali dobrega poznavalca dogajanja na Bližnjem vzhodu dr. Primoža Šterbenca.

To je zato, ker je testo pretrdo, pregosto, zato bo potrebno dodati več tekočine (vodo, mleko, sirotko ...) Testo mora biti skoraj tako mehko kot pri peki potice.

NSI je vložila zahtevo za ustavno presojo zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Več o tem v tokratni kmetijski oddaji, v njej pa tudi reportaža z 2. festivala slovenskih sirov.

Današnje popoldne, vse od 12. ure naprej, bo zaznamovano z II. festivalom Slovenskih sirov, ki se bo odvijal v čudovitem okolju na Brdu pri Kranju. Predsednik Združenja kmečkih sirarjev Milan Brence vabi k udeležbi, saj si kmečki sirarji želijo z vsakoletnim Festivalom slovenskih sirov predstaviti bogato slovensko zgodbo tega področja in izpostaviti pomen ohranjanja kmečkega sirarstva na Slovenskem.

Jutri se bo na Brdu pri Kranju odvijal letošnji II. festival slovenskih sirov. Že pred odprtjem bo čas za poslovna srečanja med sirarji in večjimi odjemalci, sledilo bo slavnostno odprtje z nagovori visokih gostov, nato pa bodo obiskovalci imeli možnost spoznavanja ponudbe slovenskih sirov.Podpredsednica združenja Kmečkih sirarjev Monika Ravnik pravi, da bodo slednje nadgradili z degustacijsko zgodbo iz Bohinjskega kota, ki ostaja skrivnost, povezana pa bo s sirom in krompirjem

Kmečki sirarji so lansko leto, ko so ob 20. letnici uspešnega povezovanja na Brdu pri Kranju pripravili odmeven in zelo lepo sprejet 1. festival slovenskih sirov, sklenili, da bo odslej vsak prvi torek v oktobru njihov praznik, ki ga bodo poskušali obeležiti s podobnim festivalskim dogajanjem. Drugi festival sirov se bo tako zgodil v torek, predstavilo pa se bo okrog 30 kmečkih sirarjev, vsak s svojimi tremi najbolj prepoznavnimi siri, je minuli teden poudaril predsednik Združenja kmečkih sirarjev Milan Brence.

Združenje za ekološko kmetovanje dopoldne vabi na jubilejni 20. Praznik ekoloških kmetij. Strokovnjaki KGZ Maribor bodo zainteresiranim razstavljalcem omogočili tudi organoleptično ocenjevanje in nasvete glede njihovih izdelkov.

V tokratni oddaji ste našo gostjo spraševali o grudicah v marmeladi iz grozdja vrsta izabela, paradižnikovi mezgi oz. kečapu, bananinih palačinkah, slivovih cmokih iz krompirjevega testa, pripravi mesa kozlička, pečenju krompirja v pečici, hladnuh polnjenih paprikah, lupljenju lešnikov, in kako pravilno ocvreti sir in bučke.

Očiščen in razrezan paradižnik v širši posodi, ki ji dno malo namastimo, počasi kuhamo in vmes večkrat pomešamo (za kečap spoti odvzemamo tekočino). Dodamo vejice zelene, peteršilja in bazilike. Prepasiramo in nato osolimo (5 l mezge 1-2 žlici soli) ter kuhamo 10 minut. Če je prekislo, jo posladkamo. Nalivamo v pogrete kozarce ali steklenice.

Sir pripravimo na dunajski način (moka, jajce, drobtine), bučke in jajčevce pa lahko v pivovem testu. Najprej pa jih posolimo in nato obrišemo s servieto. Cvrenje naj poteka v odprti posodi, sicer bo para dvignila skorjico. .

Nadev: kašo naj gosto skuhamo v mleku in jo malo sladkamo. Skuto je treba prepasirati, da je gladka. Dodamo sol in rumenjake, limonino aromo, vanilni sladkor in rozino. Iz vsega tega naredimo nadev, ki ga naložimo na vlečeno testo in zavijemo ter skuhamo ali spečemo.

Pravilno je, da ga blanširamo, tako ga tudi lažje spravimo in boljše se obnese. A blanširamo na kratko - ob prvih vrelcih vode, v katero damo žlico sladkorja, ga poberemo iz vode.

V poletnih mesecih obstajajo različni načini, kako se odžejati na čim bolj zdrav način. Naša gostja je bila Metka Brozovič iz Bele Krajine, ki je mojstrica priprave različnih sirupov. Slišali ste zgodbo njene družine, kako se je v dolini Kolpe začela njihova podjetniška pot, čeprav tako ona kot mož Miran pravita, da nista podjetnika.

Na Zvezi potrošnikov Slovenije začenjajo skupinski nakup kakovostnih kaminskih peči na pelete, s katerim želijo potrošnikom ponuditi možnost nakupa na neodvisnem mednarodnem primerjalnem testu potrošniških organizacij preverjenih kaminskih peči po čim bolj ugodnih pogojih. V prvi fazi zbirajo prijave zainteresiranih potrošnikov, ki bodo v začetku septembra obveščeni o ponudbi skupinskega nakupa – takrat se bodo odločili, ali bodo kupili katerega izmed modelov kaminskih peči na pelete pri izbranem ponudniku skupinskega nakupa.

Predvajane skladbe: Proper – Pesem o njej; Sara Bareilles - Fire; Lea Sirk – Po svoje; Nick Jonas - Home; James Bay feat. Julia Michaels – Peer pressure; BQL – Ko je ni; Zedd & Katy Perry - 365; Eva Boto - ZAVEDNO; Tom Walker feat. Zara Larsson – Now you‘re gone; Alejandro Sanz & Camila Camello – Mi persona favorita; Ellie Goulding - Sixteen; LANY & Julia Michaels - okay; Modrijani – Sreča je v naju; Kacey Musgraves – Oh, what a world; Okustični - Se vrti (Ko si na tleh); Lauren Daigle – You say;

Bolj ko se predsednik države Borut Pahor prizadeva za spravo slovenskega naroda, bolj razdiralno deluje sedanja vladna koalicija in z njo, v parlamentarnih razpravah, njena poslanska večina. S tem vlada javno pokaže, da predsednikovih mnenj ne spoštuje. Vladnim načelom, brez lastnega razmišljanja, potem sledijo poslanci. Še več, v vročih razpravah sledijo levemu revanšizmu. Vedno bolj pogosto pljuvajo na temelje slovenskega naroda, na katerih je rastel, zrastel, obstal in stoji. To je, krščanstvo!Te misli so se mi utrnile, ko sem preko TV ekrana gledal in poslušal dolge razprave poslank in poslancev o odločbi Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da mora država osnovnošolski program, ki ga določa in zahteva država, privatnim osnovnim šolam finansirati enako kot vsem ostalim šolam, ki jih je ustanovila država. Celotno dopoldne so se poslanci ukvarjali z vprašanjem, ki na letni ravni zahteva nekaj več 300.000 evrov.Na to odločitev Ustavnega sodišča RS se je iz koalicijskih vrst poslank in poslancev vsul plaz ločevalnega in razdiralnega govora. In zakon, ki naj bi po mnenju ministra Pikala, ta prihaja iz vrst naslednikov komunistične partije, ustrezno odgovoril na odločbo Ustavnega sodišča, je bil sprejet s pomočjo glasov Levice. Med poslanci vladne koalicije so izstopali predstavniki stranke SMC, ki so se na koncu vzdržali glasovanja. To pa še ne pomeni, da bodo to storili tudi v četrtek, ko bodo ponovno glasovali o zakonu, ki je prav danes dobil veto v Državnem svetu.Sedaj bo koalicija potrebovala tudi njihove glasove. Samo ugibamo lahko, kdo bo iz SMC prodal svoja načela in koliko bo zanje iztržil.Še posebej me je prizadela razprava, ki me je spominjala na čase, ko je nam Slovencem vladala ena sama ideologija, da je »vera opij za ljudstvo«. Da je temu danes še vedno tako, je v eni izmed razprav potrdila najmlajša Šarčeva poslanka Jerca Korče, ki je je celo podpredsednica največje vladne stranke. Med izjemno cinično razpravo je med drugim izpostavila, »…da v katoliških šolah zmolijo pred začetkom in na koncu pouka …«. In mlada poslanka, kaj pa je narobe, če učenci molijo?Ne razumem, da tako mlado, na videz prijazno žensko bitje premore toliko sovraštva do verujočih. Da je tako polna nerazumevanja do večine Slovencev, ki se še vedno imamo za kristjane. Še manj pa, da to izjavlja Slovenka, ki se je rodila v času, ko smo se vzhodnoevropski narodi otresali komunizma, največjega sovražnika krščanstva v dvajsetem stoletju.Duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popustiV Državnem zboru so v večini mladi, za katere bi pričakovali, da so neobremenjeni s preteklostjo in ideološkimi časi, ko je polovici Vzhodni Evropi vladalo enoumje »rdeče zvezde«. Žal temu ni tako. Vedno bolj je očitno, da so se mladi v času šolanja navzeli komunistične ideologije, kjer velja, da »… kdor ni z nami, je proti nam …«Naj razume kdor hoče, duh sovraštva do nas kristjanov in vernikov ne popusti. Kar je neverjetno, saj bo kmalu minilo trideset let od padca komunističnega sistema. Ni težko razumeti, da to počnejo tisti, ki so bili desetletja vpeti v komunistični sistem in so imeli v njem velike karierne in z njimi povezane materialne ugodnosti. Težko pa razumem mlade, rojene tik pred ali celo v samostojni državi, da nadaljujejo z vzorci verbalne diskriminacije do drugače mislečih. Naši sodržavljani se morajo danes zavedati, da bodo za nami, katoličani, podobne obravnave zelo kmalu deležne tudi druge verske skupine.Razumem, da pri teh diskurzih prednjačijo poslanke in poslanci iz stranke SD, ki je naslednica Zveze komunistov Slovenije. Ti javno brez sramu razlagajo, da ni vprašanje tri sto tisoč evrov več za privatne šole, pač pa je to ideološko vprašanje. Moti jih predvsem križ v učilnicah, kot je to povedal eden od njihovih poslancev, ki so v lasti Cerkve. Izrazil je tudi bojazen, da se lahko zgodi, da bodo v teh učilnicah pričeli s poučevanjem verouka. Imel sem občutek, da je pouk verouka od največjih prastrahov mladih levičarjev.Zanimivo je, da se danes smejo javno izpostavljati vseh »barv« seksualno sprevržene skupine, le kristjani ne. In to kljub temu, da smo še vedno v narodni večini, ostajamo v posmeh mladim politikom. Do kdaj še? Gospe in gospodje poslanci vladajoče koalicije!

Kako narediti okusno zelenjavno mineštro, biskvit za diabetike, sirup iz malin in ribeza, omako za nadevane paprike, polpete iz bučk, biskvit oz. pito iz ajdove moke, zakaj biskvit na sredini bolj naraste, ali pečene orehove štruklje tudi skuhamo, ali zelje za pripravo sladkega zelja surovega lahko takoj pražimo, kaj skuhati za sladkorne bolnike - to so bila vaša vprašanja za sestro Nikolino.

Sirup naredimo na sokovnik, sadje lahko med seboj združimo. Na en liter soka damo pol kilograma sladkorja, to naj mešamo, da se stopi. Ko pride do vrenja, vlijemo v vroče steklenice. Če damo preveč sladkorja, bo bolj želiral.

V današnji oddaji ste slišali o pripravi poletne zelenjavne juhe, sladoleda, uporabi ekonom lonca, pripravi ocvrtega sira in polnjene paprike ter kako se rešiti plesni na kisli repi.

Primernih je veliko vrst sira, le tisti najbolj mehki ne. Da bo jed uspela, sir dvakrat paniramo (moka-jajce-drobtine-jajce-drobtine) in pri obračanju moram biti dodatno previdni - ne smemo tega delati z vilicami.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Sestra Nikolina svetuje, naj to moko zmeša s pirino in krušno moko (vsake naj bo tretjino) ter speče kruh. Pri skupno 1 kg moke naj doda zvrhano žličko soli, 3 dag kvasa, vodo ali/in mleko ali sirotko. Naj bo prijetno mehek kruh, zabeli naj z mešanico masla in olivnega olja. Ostalo kot pri običajni peki kruha.