Letos mineva 30 let od reforme lokalne samouprave in sprejetja temeljne zakonodaje za ustanovitev občin v Sloveniji. V oddaji smo zato govorili o tem, kakšen pomen imajo lokalne skupnosti za prebivalce, kateri so največji izzivi občin danes in kakšne novosti se obetajo na področju lokalne samouprave v bližnji prihodnosti. Naši gostje so bili vodja sektorja za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo dr. Roman Lavtar, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Občine Pivka dr. Robert Smrdelj ter župan Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah in član Interesne skupine lokalnih interesov v Državnem svetu RS David Klobasa.
Letos mineva 30 let od reforme lokalne samouprave in sprejetja temeljne zakonodaje za ustanovitev občin v Sloveniji. V oddaji smo zato govorili o tem, kakšen pomen imajo lokalne skupnosti za prebivalce, kateri so največji izzivi občin danes in kakšne novosti se obetajo na področju lokalne samouprave v bližnji prihodnosti. Naši gostje so bili vodja sektorja za lokalno samoupravo na Ministrstvu za javno upravo dr. Roman Lavtar, predsednik Skupnosti občin Slovenije in župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, predsednik Združenja občin Slovenije in župan Občine Pivka dr. Robert Smrdelj ter župan Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah in član Interesne skupine lokalnih interesov v Državnem svetu RS David Klobasa.
Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi častni naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.
Prof. dr. Stanko Gerjolj je duhovnik, lazarist, ki ima tudi častni naslov zaslužnega profesorja ljubljanske univerze…. V povezavi z izzivi vzgoje ter učenja je poglabljal znanje o integrativni geštalt pedagogiki, s čimer je obogatil slovenski in evropski prostor. Poudarja pomen odnosov in tudi poznavanja osebne in narodove zgodovine, ki je po njegovih besedah izvir za življenje v sedanjosti in prihodnosti.
Poznamo kar 8.000 redkih bolezni. Vsem oblikam v tej veliki skupini različnih bolezenskih stanj je skupno, da so kronične, napredujoče, degenerativne in pogosto življenje ogrožajoče. Kaj za bolnika danes pomeni imeti od redkih bolezni in kako jih bodo lahko zdravili v prihodnosti? V Svetovalnici je bil z nami predsednik Združenja za redke bolezni Jože Faganel.
Poznamo kar 8.000 redkih bolezni. Vsem oblikam v tej veliki skupini različnih bolezenskih stanj je skupno, da so kronične, napredujoče, degenerativne in pogosto življenje ogrožajoče. Kaj za bolnika danes pomeni imeti od redkih bolezni in kako jih bodo lahko zdravili v prihodnosti? V Svetovalnici je bil z nami predsednik Združenja za redke bolezni Jože Faganel.
S koncertom v Cankarjevem domu se je sinoči začel 7. Zimski festival. V organizaciji Festivala Ljubljana bo do 23. februarja ponudil skupaj šest koncertov - dva v Cankarjevem domu in štiri v Slovenski filharmoniji. Zavod za kulturo madžarske skupnosti letos praznuje 30. obletnico začetka delovanja. Na dan obletnice, 8. novembra, načrtujejo gala prireditev v Lendavi, direktor zavoda Mihael Šooš pa je napovedal tudi slavnostno konferenco in druge dogodke. Podnebnega aktivista je sodnik v Firencah obsodil na plačilo globe v višini 20.000 evrov, ker je v znak protesta proti mednarodni podnebni politiki skupaj s še enim moškim minuli teden z lepilnim trakom polepil steklo, ki ščiti sliko Rojstvo Venere italijanskega slikarja Sandra Botticellija.
S koncertom v Cankarjevem domu se je sinoči začel 7. Zimski festival. V organizaciji Festivala Ljubljana bo do 23. februarja ponudil skupaj šest koncertov - dva v Cankarjevem domu in štiri v Slovenski filharmoniji. Zavod za kulturo madžarske skupnosti letos praznuje 30. obletnico začetka delovanja. Na dan obletnice, 8. novembra, načrtujejo gala prireditev v Lendavi, direktor zavoda Mihael Šooš pa je napovedal tudi slavnostno konferenco in druge dogodke. Podnebnega aktivista je sodnik v Firencah obsodil na plačilo globe v višini 20.000 evrov, ker je v znak protesta proti mednarodni podnebni politiki skupaj s še enim moškim minuli teden z lepilnim trakom polepil steklo, ki ščiti sliko Rojstvo Venere italijanskega slikarja Sandra Botticellija.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Ob kulturnem prazniku smo na pogovor povabili prof. dr. Marka Jesenška, jezikoslovca, univerzitetnega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Pogovarjali smo se o jezikovni politiki, ohranjanju slovenščine in večjezičnosti. Govorili o ljubezni do maternega jezika, z njim povezanim državotvornim ohranjanjem širše slovenske kulture.
Prof. dr. Marko Jesenšek predava staro cerkveno slovanščino, diahronijo slovenskega jezika in jezikovno politiko ter jezikovno načrtovanje. To je trenutno najbolj aktualno?
»Ja, počasi tudi to ne bo več. Prihajam v tista leta, ko razmišljam že o upokojitvi, dve, tri leta bom še aktivno vpet, potem pa zaključim. Za seboj imam nekaj dobrih naslednikov, dobri doktorski študentki, za kateri verjamem, da bosta tako diahronijo jezika kot tudi jezikovno politiko lepo nadaljevali. Predvsem je odprto vprašanje jezikovne politike, ki je zadnja leta pri nas vezana zlasti na vprašanje učnega jezika. Ne vem zakaj, ampak ko kdorkoli od kolegov na univerzi postane rektor, o jeziku ne zna več razmišljati. Večinoma so rektorji tisti, ki mislijo, da je treba učni jezik prilagoditi globalnemu prostoru in tudi globalnemu jeziku - angleščini. Mnogokrat, s tihim soglasjem vodstva fakultete in univerze, moji kolegi zakonsko določilo o predavanju v slovenskem jeziku na univerzi obidejo. Omenjeni osmi člen pravi, da je učni jezik slovenski, lahko pa se, če je v predavalnici večje število študentov iz tujine, izbere tudi jezik, ki ga ta skupina razume. Zakoni pri nas pa so taki, da jih zelo radi izigravamo. Vidite, tako da se ta ideja, da je za tuje študente treba predavati v trivialni angleščini, ruši sama. Humanist bo težko povedal, razložil, odpredaval vse, kar želi povedati, na enak način v angleščini ali v slovenščini. Zmanjka besed.«
»Umetnostni jezik je najbogatejši, tudi humanisti moramo imeti bogat besedni zaklad. Ko razmišljam, da Slovenci mislimo, kako dobro govorimo tuje jezike, zlasti angleško, je ta večinoma uboga. Če uporabljamo pet tisoč besed, je že veliko. Običajno se sporazumevamo z dva do tri tisoč besedami. A tudi to je še vedno šibek besedni zaklad. In ob tem se pojavljajo želje, da bi s takšno angleščino predavali na univerzi. Nesprejemljivo. Odprimo recimo Sveto pismo, vidimo, kaj se je s takšno idejo nekoč že dogajalo. Babilonska zmešnjava jezika je že takrat pokazala, kam lahko takšna anomalija pripelje, in danes smo približno na tisti stopnji, ko bo spet treba jezike premešati, da se bo v tej trivialni globalni angleščini našlo dovolj prostora za nacionalne in materne jezike. Sem optimist. Če pogledamo v zgodovino, prepričani smo bili, da bo nemščina »pojedla« naš jezik. Slovensko, oziroma v različicah slovenskega jezika: kramščini, koroščini, prekmurščini, štajerščini, se je govorilo bolj ali manj samo v zaprtih krogih doma, v družini ali pa v kakšni ožji skupini tistih izobražencev, humanistov in redkih drugih, ki so bili prepričani, da se jeziku ne smejo odpovedati.«
»Slovenščina je preživela. Bog ve, v katero smer bo šel razvoj, a noben jezik ni večen. Škrabec je rekel, umrli so kralji med jeziki, sanskrt, stara grščina, latinščina, ogromno jezikov, ki so veljali - tako kot je rekel - za kraljeve jezike. Tudi jezik, tako kot midva, se rodi, razvija, dobro funkcionira, dokler je pri moči, ampak ne za vedno. Tako kot je naše tuzemsko življenje omejeno z rojstvom in smrtjo, je podobno tudi z jezikom. Pa vendar, slovenščina je bila, tega se premalo zavedamo, jezik, za katerega bi lahko rekli, da je sodil med najbolj razvite evropske jezike. Si predstavljate, da smo dobili, med trinajstimi ali štirinajstimi jeziki na svetu, leta 1584 v takratnem kranjskem jeziku prevod celotnega Svetega pisma? Premalo jih danes to še ve. Bili smo osmi jezik v Evropi in s tem seveda tudi na svetu, ki je dobil svojo slovnico.«
»Gledamo danes le še globalno, vidimo tega ameriškega policaja, ki se nam zdi, da je vse, kar od tam prihaja, idealno in da je treba vse posnemati, prihajajo pa v zadnjem času z njihovim posredovanjem večinoma v naš prostor negativne stvari. Ne zavedamo pa se, da imamo bogatejšo tradicijo, bolj razvito kulturo, na kateri bi morali graditi in svetu pokazati, da sta jezik, tradicija, da je kultura tisto, kar nas bo obdržalo, ne pa vojne, prepiri in politikantstvo. Globalni svet nima prihodnosti. Evropska zveza teoretično lahko preživi samo, če se bo dosledno upoštevalo, to na čemer je nastala, kulturno in jezikovno raznolikost.«
V pogovoru je dr. Marko Jesenšek omenil zgodovinske primere prevladujočih jezikov in opozoril na potrebo po učenju več jezikov v današnjem svetu. Izpostavil je tudi pomen ljubezni do lastnega jezika ter pozval k spremembi izobraževalne politike, ki bi poskrbela za večje jezikovno znanje. Spomnil je tudi na strokovno razpravo med Kopitarjem in Čopom o kranjskem jeziku in poudaril vlogo Čopa pri normiranju jezika in Prešernovem ustvarjanju.
Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.
Rojaki iz Argentine že 90 let romajo v Marijino narodno svetišče v Lujan. Letošnje romanje bo v nedeljo, 5. maja, nam je povedal slovenski duhovnik v Buenos Airesu Robert Brest. Najprej je sveta spoved, nato je v baziliki sveta maša in po njej je čas za kosilo. Popoldne je procesija, v kateri rojaki - veliko jih je tudi v narodnih nošah - nosijo podobo Marije Pomagaj z Brezij, podobo lujanske Marije in tudi svetogorske Marije za predvojno izseljensko skupnost. V teh dneh že poteka duhovna priprava.
3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin je naslov razstave, ki so jo v Platonovi dvorani Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani odprli 10. aprila. Odprtja razstave, ki jo je pripravil dr. Jože Dežman se je udeležila množica obiskovalcev. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili Dežmanovemu nagovoru, besedam arheologov, ki sta sodelovala pri odkopu in popisu najdenih predmetov, ter slikarki Marjetki Dolinar, ki je ob tem naslikala slikarski triptih.
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 25. april 2024 ob 05-ih
Že dober mesec si lahko na eni izmed spletnih stani ogledamo kratek film režiserja in scenarista Matjaža Feguša “Nebesa pod Triglavom”. Film odpira nekatera skrita vprašanja, ki jih v slovenski družbi ne želimo odpreti. Umanjkanje sobivanja in medsebojnega spoštovanja je že večkrat v slovenski polpretekli zgodovini vodilo v sistematične kršitve človekovih pravic. Zakaj slovenska družba in njene institucije - seveda z nekaj izjemami - poskušajo pometati pretekle kršitve pod preprogo in zakaj različni deležniki na političnem prizorišču izkoriščajo temne zgodbe za pridobivanje glasov na volitvah?
Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Ministrstvo za naravne vire in prostor je na podlagi strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije in Zavoda RS za varstvo narave ter študije o stanju populacije medveda, ki jo je pripravila Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, za letošnje leto izdalo odločbo za odvzem iz narave z odstrelom 176 medvedov.