Ker je bila prva, ki je  koroška slovenska narečja dokumentirala s kamero, ji upravičeno pravijo Pionirka avdiovizualne dialektologije. Sicer pa se jezikoslovka in etnologinja z avstrijske Koroške veliko posvečala bukovniku Andreju Šusterju Drabosnjaku, ukvarjala pa se je tudi s temami ljudske kulture, koroškega ljudskega pismenstva in večjezičnosti.

Bogdana Herman je med bolj prepoznavnimi pevkami ljudskih pesmi, ki jih tudi raziskuje in zbira. Od najstniških let tudi sama piše pesmi, ki so izšle v več zbirkah. Doštudirala je slavistiko, zborna beseda in narečja so ji že od nekdaj blizu, v otroštvu so ji veliko brali, z babico pa sta peli. Oboje ji je tlakovalo pot, bila je del ekipe v ustanovnih letih radia Študent, kjer je, ob pogovorih s kulturnega področja, prebirala tudi svoje pesmi in prevode, včasih pa s kitaro v živo zapela. Pred osamosvojitvijo je bila v vrhu programskega sveta nacionalne televizije, potem pa zaradi politike položaj izgubila in se posvetila učenju govorniških spretnosti - poslovne komunikacije, pogajalskih tehnik in javnega nastopanja. V dolgoletni karieri je nastopila na številnih samostojnih koncertih po vsej Sloveniji in v več kot dvajsetih državah sveta. Drobce iz njenega življenja, lani je dopolnila petinsedemdeset let, smo spoznali v pogovoru osrednje sobotne popoldanske oddaje. 

Da je domača beseda, beseda materinih uspavank, beseda najbolj intimnih misli del najglobljega bistva človeka, je spoznanje, ki ga zmorejo le redki plemeniti ljudje. Renzo Calligaro ga je zmogel in to spoznanje kot dragoceni dar že desetletja deli s svojimi župljani v Zavarhu in Bardu. Z izborom nas komisija za Černetovo nagrado ponovno opominja na posebno vrednost Benečije in na pomen strpnega sožitja na obmejnih območjih. Tako je ob izročitvi 36. Černetove nagrade pred dnevi v Bardu dejala državna sekretarka v Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. 79-letni župnik Calligaro je nagrado prejel, ker si je prizadeval za odpravo krivic, ki jo je prebivalcem Terskih dolin povzročila videmska škofija po združitvi Italije, ko je bila uporaba narečne slovenščine izrinjega iz verskega življenja in potisnjena le v domačo sfero. Župnik je bil zaradi svoje predanosti uporabi narečja tudi v liturgiji celo tarča groženj. Nekateri župljani so šli tako daleč, da so protestno zapustili cerkev. Toda Calligaro je vztrajal pri ohranjanju tradicije. Skozi leta je nenehno spodbujal svoje župljane, naj cenijo svoje korenine in kulturo kot dar, ki ga prejmejo neposredno od zgoraj. Na štefanovo, ob izročitvi Černetove nagrade, pa je bilo v cerkvi sv. Jurija po poročanju Iva Jevnikarja posebno božično ozračje. Pri maši je ob petju v italijanščini in slovenščini za glasbeno spremljavo skrbel manjši domači instrumentalni ansambel, knjižna slovenščina in tersko narečje pa sta se slišala tudi med molitvami, berili in pridigo. Krajšo slovesnost po maši je vodila Erika Jazbar, tako kot Jevnikar članica komisije pri Knjižnici Dušana Černeta v Trstu, ki podeljuje nagrado. Utemeljitev nagrade in oris njenega pomena ter delovanja Knjižnice je podal predsednik Tomaž Simčič. Ob diplomi je nagrajencu čestitala tudi nečakinja Dušana Černeta Ana Marija Prijatelj. V imenu župljanov je nagrajencu v domačem narečju čestital Igor Černo. Župnik Calligaro, ki se je ganjeno zahvalil za vse pozornosti, pa je izrazil željo, da se na diplomo doda zapis, da si nagrado zaslužijo tudi drugi pričevalci slovenstva, v prvi vrsti Igorjev oče, zaslužni terski buditelj prof. Viljem Černo, in pa preganjani duhovnik Arturo Blasutto. Kako so to popravili, si poglejte na fotografiji, ki je objavljena na naši spletni strani. 

36. zamejsko Černetovo nagrado bo prejel Renzo Calligaro, župniku v Bardu in Zavrhu v Terski dolini za njegovo delo na verskem in kulturnem področju s posebnim ozirom na njegovo vztrajno prizadevanje za ohranjanje domačega narečja prebivalcev Terske doline, za ovrednotenje njegovih tradicij tako v verskem kot v kulturnem življenju, za oživitev slovenskega liturgičnega petja. Tako je soglasno sklenila posebna komisija za podelitev Černetove nagrade, ki jo je imenoval upravni odbor Knjižnice Dušana Černeta. Komisijo sestavljajo predsednik Tomaž Simčič in člana Erika Jazbar in Ivo Jevnikar. Podelitev nagrade bo na praznik svetega Štefana, v torek, 26. decembra 2023, v župnijski cerkvi v Bardu v Terski dolini po sv. maši, ki se bo začela ob 11.30.  Černetova nagrada se vsako leto podeljuje kot priznanje Slovencu ali slovenski organizaciji v Italiji, ki deluje v skladu s slovenskimi, krščanskimi in demokratičnimi ideali, za katere se je zavzemal časnikar in politik Dušan Černe (1916–1975). Po njem je poimenovana tudi knjižnica, specializirana za slovenski zamejski in zdomski tisk, ki deluje v Ul. Donizetti 3 v Trstu. Kot prvi je nagrado prejel beneški časnik Dom leta 1976.

V okviru čezmejnega projekta INTERREG med Slovenijo in Avstrijo je bil umeščen nov projekt z naslovom LINGUA, težišče pa je krepitev slovenskega jezika. Vodilni partner projekta je Mohorjeva v Celovcu, ki je pridobila za sodelovanje Gorenjski glas in Ljudsko univerzo v Škofji Loki. Projekt se bo osredotočili na tri področja: predšolsko vzgojo, ozaveščanje o pomenu jezikovne in kulture dediščine ter razvoj rešitve za ohranitev ziljskega narečja. Več nam je povedal direktor Mohorjeve Celovec dr. Karl Hren. 

Čez slabe tri četrt ure bo v Celovcu slovesnost, na kateri bosta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza podelila 44. Tischlerjevo nagrado. Prejemnica prihaja s skrajnega zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja, iz Zilje. To je Milka Kriegl iz Zahomca, ki je lani praznovala življenjski jubilej. Je odlična poznavalka Ziljske doline in tamkajšnjih šeg in navad. Ima tudi izredno dober čut in posluh za jezik. Ko je bila stara šele nekaj tednov, se je tudi v Zahomcu začelo izseljevanje koroških Slovencev. Teta njenega očeta se je poročila z Beljačanom. Ta in bratranec njenega očeta, ki je bil zelo veren in pripravljen pomagati, pozneje pa je prestopil na Hitlerjevo stran, sta posredovala za njihovo družino in tako jim je bilo prizaneseno. Milka Kriegl je zakladnica ziljskega narečja. Dolgo je zapisovala narečne besede in jih tedensko objavlja v časopisu Nedelja v rubriki »Po domače«. Na osnovi njenih zapiskov nastaja slovar slovenskega ziljskega narečja. Več pa v jutrišnjem prispevku. 

Duhovnik, raziskovalec in publicist, strasten planinec Božo Zuanella se je rodil na božični dan leta 1941. Je župnik župnij: Tarčmun, Sovodnje, Gorenji Barnas in Matajur pod istoimensko goro, kjer tudi živi. V duhovnika je bil posvečen leta 1965. Od takrat ni bilo nobene slovenske svete maše v Benečiji, zato je zadnji čedermac. Ljubezen do jezika sta mu dala mama in ata, ki sta ga učila slovenskega narečja in to v težkih časih, ko je bila slovenščina prepovedana. Kot samouk se je kasneje naučil tudi slovenskega knjižnega jezika. Zuanella je odigral in igra pomembno ter dragoceno vlogo kot eden od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev. Na lastni koži je občutil nasprotovanje do slovenstva.  Proces na sodišču se je vlekel kar nekaj let, a na koncu je bil oproščen.