Majhna muca, ki se je stiskala ob robu ceste se je zasmilila materi, ki jo je odnesla svojima otrokoma. Skrbeli so zanjo, odšla je po svoje in se na poseben pravljični način zahvalila za njihovo dobroto. In kje v tej pravljici so pletilke? Prav v središču zahvale. Vabljeni k poslušanju.

Otroci, vas je morda na kakem potepanju po gozdu strah, da bi se izgubili? Deklici, ki je glavna junakinja te ruske pravljice, se je zgodilo prav to. Si kaj mislite koga je srečala? No? Poglejte kakšen je naslov pravljice …

Nekoč je živel osliček, ki se je rodil v nedeljo. Pravijo, da je to prav poseben dan. Če si rojen na nedeljo, te vedno spremlja sreča. Prisluhnite, morda boste izvedeli, da je res tako. V angleški ljudski pravljici nastopa tudi zlobna čarovnica. Verjetno ni bila rojena na nedeljo …

Hrvaška ljudska pravljica pripoveduje o možu in ženi, ki sta se postarala brez otrok. Vsak dan sta prosila Boga, da bi jima dal otroka. Pa čeprav bi bila žabica … Verjetno slutite kako se pravljica nadaljuje. Pa vendar mislimo, da vas bo vsebina presenetila. Prisluhnite pravljici iz soseščine.

Mati je bila ponižna, hčerka pa prevzetena … Sanjala je le o zlatih kočijah in diamantnih prstanih, v resnici pa jo je ljubil preprost vaški mladenič. Se bodo uresničile sanje ali se bo dekle spremenilo? Bo imela zgodba o njeni ljubezni srečen ali žalosten konec?

Ukrajinska narodna pravljica prinaša pripoved o Palčku. Ja, Palčku, pisano z veliko začetnico, majhnem fantiču, ki sta ga dobila mož in žena, ki sta si dolga leta prizadevala imeti otroka, pa jima ji bilo dano postati starša. V pravljici pa je fantič nastal na pravljični način. In kako zanimivo zgodbo je spisal. Prisluhnite.

Kako nenavadno! Glavni junaki črnogorske narodne pravljice so kruh, oreh in lešnik. No, nastopajo tudi carjevič, pa mlada deklica, stara ženica in še kdo. Odpravili se bomo proti kraju iz katerega se še nihče ni vrnil …

Si predstavljate, da se ne bi nikoli smejali? Si lahko mislite kako bi bilo, če bi bili vedno žalostni? K sreči je imelo dekle, ki se ni smejalo, očeta, ki je skušal poiskati rešitev. Iskal je ženina, ki bi deklico spravil v smeh.

V ruski ljudski pravljici deklici, ki bi morala paziti na bratca, divji labodi odnesejo bratca. Odpravi se za njimi, na poti pa mora izpolniti nekaj nenavadnih nalog. Prisluhnite in spoznali jih boste, pa tudi izvedeli kako uspešna je bila pri iskanju bratca.

Bolgarska pravljica govori o deklici, ki sta jo snubila dva brata. Prvi je bil bogat in hudoben, drugi pa reven in dobrega srca. Pravljica o iskreni ljubezni in toplini srca je to.

Kraljevič bi se rad poročil s princeso iz sosednjega kraljestva. Pa se je moral za njeno srce pošteno potruditi. Princesin oče je namreč zahteval, da kraljevič pokaže kaj zna. In začel se je učiti …

Neki kralj je razglasil, da bo dal svojo hčer za ženo tistemu, ki bo stesal čudežno ladjo, ki bo plula po morju, vozila po zemlji in letala po zraku. V tisti deželi, kjer je vladal kralj, je živel tudi kmet, ki je imel tri sinove. Dva sinova sta bila pametna, tretjega pa so imeli za bedačka. Nadaljevali bi verjetno lahko tudi sami, kajne?

Sonce se je skrilo, piščančke je skrbelo kaj je z njim in odpravili so se v svet. Sonce iskat. Na poti so srečevali prijatelje in jih vabili na pot. Pisana družba jo je mahala k Soncu, ki se je skrivalo že nekaj dni … Mislite, da so ga našli? Prisluhnite in izvedeli boste.

Pravljica govori o bogati in lakomni gospe in o revni in dobrosrčni sosedi. Nastopa tudi lačni siromak, pisana druščina pa že vnaprej napoveduje lepo zgodbo in kak dober nauk, kajne? Prisluhnite poduku.

Bolgarska pravljica govori o deklici, ki sta jo snubila dva brata. Prvi je bil bogat in hudoben, drugi pa reven in dobrega srca. Pravljica o iskreni ljubezni in toplini srca je to.

Opravljivost ni lepa vrlina, to verjetno ve prav vsak. Pa vendar nas včasih zapelje in govorimo o tistem, ki ga ni, opravljamo. Kako je z besedami, ki jih izrečemo, kako težko je popraviti kar pokvarimo z opravljanjem. O tem govori prigoda opravljive sosede, ki ji je sodnik naložil prav posebno kazen.

Prave pravljice nas učijo. Če znamo »prav« brati, če dobro izberemo in želimo slišati včasih prikrite nasvete, lahko s pomočjo pravljice rastemo v boljše ljudi. Zgodba, ki prihaja iz daljnega Irana, bo zvenela podobno, kot slovenski pregovor: »Denar je kot nabrušen nož. Lahko si ga v prid ali v škodo obrneš.«

Poljska ljudska pravljica pripoveduje o prepiru med srečo in nesrečo, ki je trdila, da lahko tudi ona, tako, kot sreča, osreči človeka. Kar sama. Sreča je trdila, da se brez njene pomoči to ne more zgoditi. In kaj pravite vi?

Poznate pravljico o Mojci Pokrajculji? Današnja, o rokavički, prinaša podobno vsebino. Namesto lončka je rokavička, glavni junaki so podobni, Mojce pa v tej zgodbi ni.

Med ljudskimi pravljicami so tudi hudomušne, s katerimi so nekdaj vaščani skušali zbadati sosede. Verjetno je tako nastalo tudi nekaj »veržejskih«, v katerih spoznavamo »modrost« preprostih ljudi. Pripoved o oknih je ena takih.

Če bi vsebina te pravljice nastala pri nas, bi v njej nastopali zajček, vrabec, lastovka. Ker pa prihaja iz Venezuele, boste spoznali kormorana, papigo in mavrično kačo. Prisluhnite pripovedi o pisanih barvah in živalih, ki bi se rade bleščale.

Pravljica o Don Pedru prihaja iz daljne dežele. Veste kje je Gvatemala? Daleč čez morje, v delu sveta, kjer so celo pravljice nekoliko drugačne kot pri nas. Današnja govori o pogumnih možeh, mavričnem konju in velikanskih krilih.

Pravljica iz Portorika pripoveduje zgodbo o majhnem, porednem petelinčku. In kako nenavaden je bil! Imel je samo eno oko, eno nogo in eno perut. Pravzaprav je bil samo polovica petelinčka. No, saj vse to ste vedeli že po naslovu, kajne? Ostalo vam pa pove Jure …

Bratca Lisjak in Zajec nam bosta zaupala svojo dogodivščino. Povezana je z ribami, vodnjakom, vedrom in zvitostjo. Kaj pravite, kdo je bil bolj pretkan? Lisjak ali zajec? V naših pravljičnih krajih bi ne bilo nobenega dvoma. Kaj pa v Ameriki? Od tam prihaja pravljica.

Ste že slišali, da ljudje na Havajih častijo sovo? Bi radi izvedeli zakaj? Prisluhnite pravljici o boginji, lačnem možu in pravični hvaležnosti.

Lovec je tekel za plenom in utrujen v mrazu severa obstal na ledeni plošči, ki se je odlomila od gore. Rešil ga je severni medved, duh, ki varuje lovce v kanadskih prostranstvih.

Pravljica, ki prihaja iz Združenih držav Amerike, spominja na slovensko ljudsko, ki s podobnimi junaki in skoraj enakim zapletom glavnega junaka pripelje do bogastva. Prav zanimivo je, kako se pravljični motivi ponavljajo na različnih koncih sveta.

Francoska narodna pravljica pripoveduje o mladem dekletu, ki je s svojo pridnostjo osrečevalo očeta, grajskega vrtnarja. Očaralo je tudi grofico, ki pa je v zmoti mislila, da ji je dekle ukradlo ogrlico. Brez skrbi, saj veste, da v pravljicah dobro vedno premaga zlo, resnica pa krivico.

Si predstavljate, da bi sonce uslišalo vašo željo in ne bi nikdar več zašlo? Glavni junak hrvaške pravljice je izprosil prav to. Pohlep ga je vodil, zemlja mu je neznansko bogato rodila … Pa se je vendar zapletlo.

Prisluhnite zanimivim in poučnim zgodbam s Hrvaške, Francije, iz Združenih držav Amerike, Kanade …

Če imate radi pravljice, ki se začenjajo z besedami: »Nekoč je v lepem mestu živel bogat mož … », končajo pa s stavkom: »In še veliko let sta srečno in veselo živela v krogu svojih otrok.« potem ne preslišite pravljice o vozu, ki je sam šel.

Pravljica o konju, ki je preživel obisk konjederca, se poln gosjih peruti odpravil na polet in pisatelju, ki je rad lagal. Na veliko lagal.

Avstrijska narodna pravljica pripoveduje o čudežnem konjičku, ki ga je marljiv in prijazen fant dobil v zahvalo. Če fantu in konjiču dodamo še kralja, kraljično in hvaležno staro ženo, poznate že skoraj vse junake lepe pripovedi.

Svetniki so bili ljudje. Vendar so se od drugih razlikovali po globoki veri v nebeškega Očeta. Bili so njegovi prijatelji, se veliko pogovarjali z njim in tudi trpljenje so sprejemali kot Božjo voljo, ki je nekaj dobrega.

Tudi danes na svetu živijo svetniki. Eden izmed njih, sodobnih svetnikov, je bil Carlo Acutis. Računalnike uporabljamo vsi in brez njih si ne predstavljamo več življenja. Carlo je razumel, da računalnik ne služi zgolj za delo in zabavo, temveč se z njegovo pomočjo lahko širi tudi evangelij in oznanja Božje kraljestvo, zato je vneto razvijal programe z versko vsebino in verskimi odgovori.

Med številnimi romarji, ki so v nebesih, je najbolj znan sveti Rok iz Francije. Bogato dediščino, ki so mu jo zapustili starši, je razdelil med reveže in se odpravil na romanje v Rim. Ko je izbruhnila kuga, je skrbel za bolnike in pozneje tudi sam zbolel. Osamljen je ležal v gozdu. Angel mu je nosil pijačo, da ne bi umrl od žeje, pes pa mu je z bližnjega gradu nosil kruh in meso, da ni umrl od lakote.

Sveta Notburga je bila dekla. Serafinček pravi, da je bila po srcu zelo dobra in ponižnega duha. Gospodar je hotel, da bi v soboto žela žito, ko je že zvonilo v cerkvenem zvoniku in naznanjalo »delopust«. Takrat je rekla gospodarju, naj srp sam odloči. Dvignila je srp, ki je obvisel v zraku, kar je bilo očitno znamenje, kako mora ravnati.

Sveti Roman Melodes ni bil pesnik že od zgodnjega otroštva kot mnogi drugi. Poseben pesniški dar je prejel pozneje. Med božično mašo je na koru zaspal in v sanjah se mu je prikazala Marija. V roke mu je položila zvitek papirja z naročilom, naj ga poje. To je storil in od tistega trenutka naprej je imel poseben dar, da je pisal besedila, ki so slavila Boga.

Tokrat spoznajmo smo svetnika, ki je bil trgovec, a je ravnal drugače od mnogih, ki jim gre le za dobiček. To je sveti Homobonus. Njegovo ime v prevodu pomeni dober človek. Bil je skromen in ni nikoli goljufal. Vedel je, da je tudi poklic trgovca plemenit, če je trgovec plemenit človek.

Ali lahko rane dišijo? Serafinček je predstavil kapucinskega patra svetega Pija iz Pietrelcine. Na svojem telesu je nosil stigme oziroma Kristusove rane, ki so bile posledica žebljev in sulice, ko ga je vojak prebodel. Teh ran ni mogel pozdraviti noben zdravnik in včasih se je iz njih širil prijeten vonj. Pater Pij je veliko spovedoval in še več molil. Zato je bil vreden nositi ta znamenja na telesu.

Med vsemi svetniki v nebesih je najbolj znana in priljubljena svetnica nedvomno Jezusova mati Marija. Njena družina ni bila niti bogata niti vplivna. Marija je bila preprosto dekle iz Nazareta. Zaradi svoje skromnosti, globoke vere in ljubezni do Boga je bila izbrana za mater Božjemu Sinu. Zato je bila obvarovana tudi izvirnega greha.

Od župnikov se pričakuje, da so dobri vzgojitelji, razumevajoči poslušalci, modri svetovalci, skrbni gospodarji, odlični pevci, spretni govorci in prijetni za družbo. Kaj pa, ko je župnikova modrost pomanjkljiva? Takrat nastopi Bog in mu pomaga. Tak primer je sveti Janez Vianney, arški župnik.

Serafinček nam je predstavil posebnega svetnika, Jožefa Kopertinskega. Ni se odlikoval po pameti, spretnosti in iznajdljivosti, težko se je učil … Pa mu je vendar uspelo, da je postal duhovnik. Znan je tudi po tem, da je med mašo, ko je Jezus prišel na oltar, lebdel v zraku.

Svetniki v nebesih so dokaz, da v življenju ni pomembno kakšen poklic opravljaš, v katerem času živiš in kako bogat si. V vsakem primeru si lahko zaslužiš svetništvo. Ena takšnih je bila tudi Marjeta Bays. Šivilja, ki se ni nikoli poročila, temveč predano skrbel za družino svojega brata, v kateri je živela. Veliko je pomagala tudi v župniji.

Pogosto mislimo, da so mučenci le odrasli ljudje. To ne drži popolnoma. Maria Goretti je mučenka, ki je umrla, ko je bila še skoraj otrok. Zgodba njenega svetništva je tudi zgodba o iskrenem odpuščanju.

V nebesih je veliko svetnikov, ki bi svoje življenje lahko preživeli v bogastvu in razkošju, pa so se temu odpovedali. Eden takšnih je sveti Frančišek Asiški. Oče je bil bogat trgovec in tudi Frančišek bi se lahko ukvarjal s tem poklicem. Vendar ga je Bog poklical, naj raje stopi v njegovo službo, oznanja evangelij in preživi življenje v uboštvu. Frančišek je sledil Božjemu glasu in namesto hoje po stopinjah zemeljskega očeta je stopil na pot po stopinjah nebeškega Očeta.

Sveti Maksimilijan Kolbe je svetnik, ki je v življenju izpolnil Jezusove besede, da nima nihče večje ljubezni kot tisti, ki da življenje za svojega bližnjega. Ko je bil v taborišču, je namesto družinskega očeta prostovoljno odšel v bunker smrti. Kot otroku se mu je v sanjah prikazala Marija z dvema vencema, rdečim in belim. Naročila mu je, naj si izbere enega. On je izbral oba. Beli je pomenil, da bo duhovnik. Rdeči pa, da bo umrl kot mučenec.

Revežev je na tem svetu veliko. Pravzaprav jih je veliko več kot bogatih ljudi. Le redki pa svoje življenje posvetijo skrbi za revne, ki si sami ne morejo pomagati. Ena takšnih je bila sveta mati Terezija. Kot redovnica je živela v Indiji. Po ulicah je pobirala bolne in umirajoče reveže. Bila je skromna, predana molitvi in skrbi za ljudi, ki so živeli na robu družbe.

Svetnike razumemo kot zelo resne ljudi in za nikogar od njih ni zapisano, da se je veliko in rad smejal ali stresal šale. Vendar je tudi med svetniki predstavnik šaljivcev. Ta svetnik je Filip Neri. Zanj je bilo značilno, da so ga ljudje imeli radi in so bili radi v njegovi družbi prav zaradi šaljivega načina govorjenja. Zato so mu mnogi zaupali svoje težave in iskali njegov nasvet.

Umetniki so posebna vrsta ljudi. Na svet gledajo drugače in ga razumejo čisto po svoje. Med njimi so tudi slikarji, ki prenesejo lepoto Božjega stvarstva na platno. Eden takšnih slikarjev je bil Janez iz Fiesole. Zanj je bilo značilno, da je veliko molil in prepustil Bogu, da je vodil poteze njegovega čopiča.

Biti zdravnik ni le poklic, je tudi način življenja. Zdravnik sveti Jožef Moscati se je zelo žrtvoval za svoje paciente. Najočitneje je to dokazal, ko je ognjenik Vezuv začel bruhati lavo in se je kljub veliki nevarnosti odpravil v mesto pod vznožjem vulkana, od koder je rešil številne bolnike iz tamkajšnje bolnišnice, ki se je takoj zatem podrla.

»Moj Gospod in moj Bog, vzemi mi vse, kar bi me oviralo, da ne pridem k tebi, in daj mi vse, kar mi bo pomagalo, da pridem k tebi. Vzemi mene meni in daj mene tebi!« To je molitev, ki jo je molil samotar sveti Nikolaj iz Flüe,slišali jo boste v zanimivem delu šmarnic.

Tako kot matere so za otroke in njihovo vzgojo potrebni tudi očetje, ki svoje otroke vzgajajo z besedo, največ pa z osebnim zgledom. Takega očeta smo spoznali včeraj. To je sveti Vincenc Vilar David. Kot oče je bil dober in pravičen. Svojim otrokom je dal zgled zvestobe in življenja krščanskih vrednot.

Veliko pesmi in misli je posvečenih materam. Matere so tiste, ki najiskreneje ljubijo svoje otroke, se zanje trudijo in jih nikoli ne prenehajo nositi v svojem srcu. Ena takšnih je bila tudi sveta Monika, mati svetega Avguština.

Spokorniki so posebne vrste svetniki, ki so se v življenju pokorili za grehe vseh ljudi, ne le za svoje. Niso le molili za grešnike, temveč so zanje tudi trpeli tako, da so se postili, bičali, nosili posebne obleke, ki so bile neprijetne, ker so bile tako grobe. Taka je bila tudi sveta Marjeta iz italijanskega mesta Cortona.

Vzgojiteljice imate otroci še radi, težje pa je z učitelji, ki od vas zahtevajo, da se učite, delate domače naloge in se lepo obnašate. Vendar so v nebesih tudi učitelji in vzgojitelji. Spoznali boste dobro, skrbno in ljubečo vzgojiteljico in učiteljico. Otroci, za katere je skrbela Julija Bililart skrbela, so jo oboževali. Ni jih le vzgajala, temveč jim je tudi svetovala in jih po potrebi tolažila. Bila je učiteljica, ki je otroke iskreno ljubila.

Spoznajmo Frančiška in Jacinto, ki sta doživela nekaj, kar ni dano vsakemu človeku: videla sta Marijo, Božjo Mater. Serafinček nam je predstavil tudi Dominika Savia, ki je bil dober in zvest otrok. Tudi ko je zbolel in je bilo jasno, da bo moral umreti, se tega ni bal, ker je vedel, da gre k Očetu v nebesih.

Svetnik novega dne šmarnic je sveti Benedikt Jožef Labre, predstavnik revežev in romarjev v nebesih. Navzven je deloval zapuščeno in zanemarjeno. Kdor ga ni poznal, se ni dobro počutil v njegovi prisotnosti. Vendar pa je bil v resnici romar. Hodil je kot berač iz kraja v kraj, obiskoval cerkve in v njih goreče molil.

Danes bo Serafinček predstavil francoskega kralja Ludvika in angleško kraljico Marjeto Škotsko in njuno dobroto. Kralj Ludvik je celo stregel gobavcem, ki se jih mnogi niso hoteli niti dotakniti. Angleška kraljica Marjeta Škotska pa je bila kot mati mnogim ljudem in ni prenesla, če se je komu dogajala krivica.

Vsem svetnikom je skupno, da ni nihče živel sveto z namenom, da bi postal svetnik. Hoteli so le, da bi bili dobri ljudje in zvesti Božji otroci. Hrepeneli so po življenju, ki ga bodo po smrti živeli pri nebeškem Očetu. Skupna sta jim globoka vera in iskren odnos do Boga.

Svetništvo ni rezervirano le za papeže in škofe. Veliko jih je, ki se v nebesih veselijo med svetniki. Med papeži svetniki je najbolj znan sveti Peter, ki je bil po naravi precej vihrav človek. Jezus mu je izročil ključe nebeškega kraljestva. Slovencem pa je od škofov v nebesih najbližji blaženi Anton Martin Slomšek.

Bog ne želi, da bi se kakšen človek pogubil. Njegova goreča želja je, da bi vsi ljudje postali svetniki. Za nikogar ne moremo reči, da je zloben in da v njegovem srcu ni dobrote. Ljudje smo namreč delo Božjih rok, iz Božjih rok pa ne more priti nič slabega, kajti Bog je ljubezen.