Prekmurje je nižinska pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu Slovenije, ob meji z Avstrijo in Madžarsko, na levem bregu reke Mure, po kateri je tudi dobila ime. V tokratni oddaji o ljudski glasbi smo s pesmimi in vižami iz Prekmurja obeležili državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni.

Dr. Bernard Goršak, direktor Zavoda za turizem Šalovci, je s kratkim opisom naravnih, kulturnih, folklornih in ostalih znamenitosti, povabil v slikovito Prekmurje.

V oddaji Moja zgodba je bil naš gost kaplan iz Beltincev Andrej Lažéta, ki je avtor knjige Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Knjiga je izšla ob 100 letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. V njej avtor natančno opisuje, kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 do poletja 1919. K raziskavi omenjenih dogodkov je pristopil zato, ker je hotel verno prikazati vlogo katoliških duhovnikov pri prebujanju nacionalne zavesti v Prekmurju.

Prejemnica nagrade novo mesto za najboljšo zbirko kratke proze je Vesna Lemaić za zbirko Dobrodošli.Pomurski muzej iz Murske Sobote in sto let prve svetovne vojne v Prekmurju.KPD Planika Vojsko vabi v nedeljo, 8. septembra ob 15.h na glasbeno prireditev Pri nas je pesem doma.Slovenski arhitekti in oblikovalci na letošnjem sejmu Maison et Objet v Parizu.

Na svoji dušnopastirski poti je služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, dve leti je bil spiritual v bogoslovju v Mariboru, zadnjih 32 let pa je župnik v župniji Bogojina. Pred kratkim je izšla njegova knjiga: Tebi, slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom, v kateri med drugim predstavlja življenje in delo Jožefa Klekla st.

Na obletnico priključitve prekmurskih slovencev matičnemu narodnemu telesu smo iz Beltincev prenašali slovesno sveto mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, pridigal je murskosoboški škof Peter Štumpf. Slovesnost so s prisotnostjo počastili številni cerkveni in državni dostojanstveniki, med drugimi sta zbrane nagovorila kardinal Franc Rode in predsednik republike Slovenije Borut Pahor. Z glasbo pri sveti maši sodelovali združeni pevski zbori župnij Beltinci, Bogojina, Lendava, Ljutomer, Pertoča in orkester glasbene šole Beltinci. Orkestru je dirigiral Matej Zavec, združene zbore pa je vodil Mitja Medved. Za zvok prireditve in prenosa je poskrbel Vinko Lukač.

Nagovor kardinala Franca Rodeta ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom, Beltinci.

Nagovor evangeličanskega škofa Geze File ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom, Beltinci.

Nagovor predsednika Republike Slovenije ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom, Beltinci.

V soboto, 17. avgusta 2019, je v Beltincih potekala sveta maša ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore.Svete maše se je udeležilo preko šest tisoč vernikov, somaševalo pa je okrog 110 duhovnikov skupaj s slovenskimi škofi in škofi iz sosednjih držav. Zbrane vernike je v pridigi nagovoril soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Ob koncu sv. maše so zbrane kratko pozdravili tudi kardinal dr. Franc Rode, škof Evangeličanske Cerkve Geza Filo in predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor. Združene pevske zbore in orkester Glasbene šole Beltinci je vodil Matej Zavec, za orglami pa je bil Mitja Medved.Škofija Murska Sobota je od januarja 2019 z nagovori vsako drugo nedeljo v mesecu, s šmarnicami in na druge načine obhajala 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Dogajanje je doseglo vrhunec s slovesno sveto mašo, ki so jo obhajali v soboto, 17. avgusta 2019 ob 17.00 v Beltincih.Škof dr. Peter Štumpf je v pridigi spomnil na prekmurske in prleške duhovnike, ki so »s svojim delom ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom.« Spomnil je tudi na bolečino razdeljenosti in ob zgledu duhovnikov, voditeljev prekmurskega ljudstva, pokazal pot naprej. »Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje.« In potem je pokazal na svetle vzore. »Da je rano razdeljenosti vedno mogoče ozdraviti in jo celo napraviti za vogelni kamen svetosti, nam zgovorno pričujeta tudi Božja služabnika, nekdanji polanski župnik in mučenec Danijel Halas ter nekdanji odranski župnik Alojzij Kozar st. in mnogi, ki smo jih poznali kot pričevalce vere, branilce življenja ter graditelje mostov edinosti v Cerkvi in narodu.«Na slovesnosti so izrekli zahvalo Bogu za sto let povezanosti prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in izpovedali prošnjo, da bi katoliška vera še naprej živela med ljudmi v tem razburkanem prostoru srednje Evrope in bi vsak zmogel ostati to, kar je: Slovenec še naprej Slovenec, Madžar še naprej Madžar, Hrvat še naprej Hrvat. Kot znamenje povezanosti so se med bogoslužjem slišale tudi besede v madžarskem, hrvaškem in romskem jeziku.Pri sveti maši in v programu pred njo so sodelovali člani različnih skupin: cerkveni pevski zbori, pritrkovalci, ministranti, člani cehovskih društev, člani prostovoljnih gasilskih društev, lovskih društev, čebelarskih društev, folklornih skupin. Slovesne sv. maše so se udeležili tudi predstavniki pravoslavne evangeličanske in binkoštne Cerkve. Navzoč je bil tudi predsednik Republike Slovenije in zastopniki različnih državnih ustanov ter drugi visoki gostje.Soboški škof dr. Peter Štumpf je ob sklepu svete maše v znak hvaležnosti izročil spominska darila škofom sosednjih škofij, ki so v preteklosti skrbele za ohranjanje katoliške vere med prekmurskimi Slovenci ter drugim uglednim gostom.Člani ŽPS iz župnij soboške škofije so po sv. maši pripravili pogostitev za vse sodelujoče.

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci se z veseljem, ponosom in hvaležnostjo pridružuje praznovanju stoletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. To je vseslovenski dogodek, ki ni omejen samo na Prekmurje, temveč ima velik pomen za zgodovino vsega slovenskega naroda, poudarja predsednik komisije nadškof Anton Stres.

Pogled na Prekmurje danes in odnos domovine Slovenije do Prekmurja.

O 100. obletnici priklučitve Prekmurja k matični domovini.

Vodja poslanske skupine NSi in predsednik kluba pomurskih poslancev Jožef Horvat je tudi uradno predlagal, da se mala parlamentarna dvorana po prenovi poimenuje po Matiji Slaviču, ki velja za enega najzaslužnejših za priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji boste slišali četrti nagovor generalnega vikarja murskosoboške škofije Lojzeta Kozarja ml. ob 100-letnici priključitve Prekmurja k matični domovini. Tokrat bo govoril o pomenu mostu, ki je zgrajen med Dokléžovjem in Veržejem in povezuje Prekmurje in Prlekijo. Objavili smo tudi nekaj vtisov z misijona Idrija-Cerkno.

Maševal Lojze Kozar, pela sta župnijski zbor Neuničljivo upanje vodi Nataša Zadravec ter mladinski zbor pod vodstvom Helene Vrbnjak

Prisluhnili ste komentarju s Prekmurja - dežele, ki ponuja in vabi, kjer narava in ljudje nikogar ne pustijo oditi praznih rok.

V oddaji o ljudski glasbi smo se s pesmijo podali v Prekmurje. Nastopili so ljudski pevci iz Gomilice, ljudske pevke iz Črenšovcev ter Mirko Šernek in godec Štefan Kavaš iz Črenšovcev.