Misijon v Bolgariji

Tilen Malić, Kristjan Šturm, Janez Strašek in Hana Bajc so dijaki Gimnazije Želimlje. Nedavno so se vrnili z misijona v Bolgariji, kjer so delovali  v salezijanski skupnosti, ki pomaga tamkajšnji romski skupnosti. Mladi so z nami delili svoje izkušnje opravljana tako fizičnih del kot tudi varstva otrok. Z nasmehom na obrazu in zadovoljstvom v srcu so povedali, kako so polagali ploščice nad lijakom. 

Ustanovili Zamejsko kulturno koordinacijo

Krščanska kulturna zveza, Slovenska prosvetna zveza in Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša iz Avstrije, Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Italije, Zveza slovenskih društev na Hrvaškem ter Državna slovenska samouprava in Zveza Slovencev na Madžarskem so povezani v Zamejsko kulturno koordinacijo. Z njo si bodo prizadevali za krepitev skupnega slovenskega prostora, za povezovanje, mreženje in izmenjavo informacij, znanja in dobrih praks. Kot so poudarjali predstavniki krovnih zamejskih organizacij, so že do zdaj dobro sodelovali, zdaj pa upajo, da bo tovrstnega sodelovanja še več. Ustanovno listino sta včeraj v Novi Gorici podpisala tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon ter ministrica za kulturo Asta Vrečko. Minister Arčon je poudaril, da sta slovenski jezik in kultura temelj obstoja slovenstva v zamejstvu in izrazil zadovoljstvo, da so v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 uspeli zaokrožiti krog brezmejnega povezovanja na različnih področjih. Spomnil je, da so pred tem že ustanovili koordinacijo za gospodarstvo in za šport, ki že uspešno delujeta.

Zadovoljstvo rodi samo odgovorno ravnanje

Dr. Aleksander Zadel, specialist klinične psihologije, je v pogovoru z nami iskal poti boljšega sobivanja in razumevanja sebe. Deluje v sklopu Inštituta CAR v Kopru. Ponovili smo pogovor z njim izpred dveh let, ko smo govorili o zmotah sekiranja, ki je kar nekakšen nacionalni šport, pravi, pa o odgovornem življenju, kako lahko odvržemo, kar nas na poti osebne rasti ovira in zakaj popolnost ni Božji dar? 

O pomenu učenja razumevanja potreb drugega

Dr. Drago Jerebic je zakonski in družinski terapevt, strokovni vodja Družinskega inštituta Bližina, specializiran za težave v partnerskem odnosu in starševske težave z odraščajočimi otroki. Pogovarjali smo se o pomenu spoštljive bližine, dialoga in učenja razumevanja potreb drugega. Brez vsakodnevnega iskrenega zanimanja za partnerja se bo odnos težje razvijal v obojestransko zadovoljstvo. Ob dnevu žena, osmem marcu, ki nas je vabil k izkazovanju pozornosti, so slišani razmisleki gotovo koristni - za uspešnejše nadaljevanje poti sobivanja, slehernemu.

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Dr. Katarina Habe: Žareti na odru življenja

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo k pogovoru povabili dr. Katarino Habe, psihologinjo, glasbenico, izredno profesorico na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, ki je izdala znanstveno monografijo z naslovom Kako zablesteti na odru. Sleherni išče svoje mesto na odru življenja, in se sprašuje o svoji vlogi ter kako jo čim bolje igrati v svoje in zadovoljstvo vseh ostalih. Pogovor smo pletli ob refrenih pesmi skupine Katrinas, ob besedilih, katerih avtorica je Katarina Habe.  

Zaključen XXII. nagradni natečaj USZS

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu USZS je nagradil najboljša doktorska, magistrska in diplomska dela s področja zamejstva in izseljenstva. Slovesnost je potekala danes v dvorani državnega sveta v Ljubljani. Zbrane sta nagovorila podpredsednik sveta Matjaž Švagan in minister Matej Arčon. Slednji je za naš radio izrazil veliko zadovoljstvo … Na dosedanjih dvaindvajset nagradnih natečajev je prispelo blizu 400 nalog. Prispela dela na tokratni natečaj je ocenjevala strokovna komisija pod vodstvom Helene Janežič. Nagrade so prejeli: Tanya Jones, Neža Hlebanja, David Hazemali, Marco Dorigo, Ester Gomisel in Danijel Fabi Pahor.

Festival duševnega zdravja 2024 v Mariboru

Vedno več ljudi se zaveda pomena o vrednosti duševnega zdravja. To je pokazal tudi lanski prvi Festival duševnega zdravja v Ljubljani. Letos ga bodo ponovili v Mariboru 15. maja. Kaj je navdušilo obiskovalce in prepričalo organizatorje, da s Festivalom nadaljujejo, smo vprašali Mateja Vinka, predstojnika Centra za duševno zdravje pri NIJZ.