Včasih pravimo, da delamo po svoji vesti. Pa imamo vest pravilno oblikovano? Kako razumeti, kaj je prav in kaj ne? To so samo nekatera od vprašanj, ki smo jih odprli v Družinski katehezi. Obravnavamo namreč osmo poglavje papeževe apostolske spodbude Radost ljubezni, kjer sveti oče govori, kako pristopati do parov v neurejenih razmerah. Tu gre predvsem za ločene in vnovič poročene, ali pa izven zakonske skupnosti. Kakšna je pri tem vloga duhovnika spovednika?

Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.

Po več državah se ob spolnih zlorabah v Cerkvi pojavljajo zahteve za ukinitev spovedne molčečnosti. To so z zakonom poskušali tudi v Kaliforniji, a je civilna pobuda zakon preprečila.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

V katehezi za bolnike smo med drugim govorili tudi o tem, kako Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje poživljajo našo vero, utrjujejo upanje in vžigajo ljubezen. Z Vstalim si želimo močnih vstajenjskih doživetij, h katerim je stremela tudi tokratna kateheza. Gostili smo Mira Šlibarja.

Ob naslovu 5. misijonskega dne V primerjavi z drugimi sem kar v redu je duhovnik dr. Roman spregovoril o zakramentu spovedi. Nanj je potrebno gledati kot na dar človeku, saj mu pomaga naravnati življenje v pravo smer. Podal je primerjavo s puščico, ki lahko samo s pomočjo take naravnave zadene v cilj in doseže svoj smisel.

Ob naslovu 5. misijonskega dne V primerjavi z drugimi sem kar v redu je duhovnik dr. Roman spregovoril o zakramentu spovedi. Nanj je potrebno gledati kot na dar človeku, saj mu pomaga naravnati življenje v pravo smer. Podal je primerjavo s puščico, ki lahko samo s pomočjo take naravnave zadene v cilj in doseže svoj smisel.

O spovedi in pomenu podobe Boga so se pogovarjali mladi (Ana Vanessa Bogataj, Frama; Nikolaj Candellari, Skupnost Emanuel; Martin Robba, Mladi odrasli za Kristusa) in kapucin br. Jaro Knežević.

Osrednji misijonski nagovor lahko poslušamo tudi kot pripravo na sveto spoved. Misijonar poudarja, da mora človek obrniti pogled k Bogu, ne pa biti zazrt v lasten popek. »Žalost je pogled obrnjen k sebi, veselje pa pogled obrnjen k Bogu.«

Tokratna oddaja iz cikla Pevci zapojte, godci zagodte je prinesla odlomke z regijskega srečanja pevcev ljudskih pesmi osrednje Slovenije, na katerem se je predstavilo šest skupin in posameznikov.

Stična je celoletno dogajanje. Tematsko začenjamo, potem pa delamo vse leto. Ob tako veliki ekipi kmalu pride do pomanjkanja do duhovnosti, ker je ekipa velika. Kako bomo oznanjali Gospoda, če nismo sami vneti? Ekipa sama si je v prejšnjih letih zaželela več duhovnosti, in na to smo odgovorili.

Frančiškanska brata Janez in Andraž o vlogi duhovnika spovednika na Stični mladih

Spremljali smo Grace, ki ji je po spovedi z ramen in vratu padlo velikansko breme.

»Če človek nima vere, ni velikega tedna, zakramenti nimajo pomena. Bog nam je blizu morda še posebej preko zakramenta Božjega usmiljenja«, je v Svetovalnici na veliki petek dejal p. dr. Andrej Šegula, in dodal: »Obuditi moramo spomin, kdo sem, kje in kakšna je moja vera in kakšen je moj odnos do Boga. Vse ostalo je nadaljevanje odnosa z Bogom.«

V februarski oddaji je bil v živo z nami duhovnik Janez Rus, župnik v Blagovici. Tema je bila spoved: kaj je greh, zakaj k spovedi, če čutim, da ne delam ničesar narobe, kako se pripraviti na življenjsko spoved?

Bili smo v spovednici ... in slišali, da strah povzroča jezo. Župnik Sweeney se je odločil, da bo kaj storil, da bo bolje razumel vzrok te neizprosne tesnobe svojih mladih vernikov.

V petkovem jutru smo radijci molili žalostni del rožnega venca in z molitvijo prosili za milost dobre spovedi vseh, ki se bodo danes odzvali povabilu k prejemu tega zakramenta.

"Vesela novica: Spoved je praznik za vse! Greh ima namreč tako moč, ki uničuje nas in okolico, z očiščenjem teh pa končno zadihamo v vsej svoji svobodi," je v osrednjem pogovoru 5. dne radijskega misijona spodbudil br. Jože Smukavec. Z njim se je pogovarjala Mateja Feltrin Novljan.

Primernejše od vprašanja pred spovedjo, kakšne grehe sem storil, bi bilo po Carlu Martiniju: Kdo sem pred teboj, moj Bog? Kako živim svoj položaj pred teboj, o Oče? Predenj, pred Očeta prinašamo tako vso preteklost in sedanjost; starše, brate in sestre; sorodnike in prijatelje; družino, otroke, moža in ženo; sodelavce in življenjske spremljevalce; zdrave, bolne, slepe, gluhe, invalide in osamljene … skratka vse, kar prodira v našo, z molitvijo prežeto zavest pred Bogom. Potem pa poglejmo naše odnose do njih.

»Sveti Duh nas priteguje v prijateljstvo z Bogom, a biti božji prijatelj ni naravno stanje, ampak nadnaravno«, je v današnjem osrednjem misijonskem nagovoru prvega dne misijona povedal dr. Alek Zwitter.