Jesenska opravila pri negi jagodičevja

Čeprav največkrat pomislimo na jagode, maline, borovnice, robide, kosmulje in ribez, pa je jagodičevja iz leta v leto več. Tokrat smo se ustavili ob nekaterih opravilih, ki jih moramo zdaj jeseni in na pragu zime opraviti, da nas bo jagodičevje na naših vrtovih razveseljevalo prihodnje leto. Naša gostja je bila Alenka Caf, svetovalka specialistka za sadjarstvo na KGZ Ljubljana.

Kuhajmo s sestro Nikolino

Enostavna zelenjavna juha, praznične testenine, polpete iz bučk, lepinja, sladko zelje, mesna omaka, malinov jogurtni sladoled, sirup iz malin in ribeza in prosena kaša s suhimi slivami. To so bili poletni recepti sestre Nikoline, šolske sestre sv. Frančiška Kristusa kralja. 

Kuhajmo s sestro Nikolino

Kaj lahko naredimo s tiste na naših vrtovih, kaj lahko naredimo za konec šolskega leta, domači sladoled, ribezova marmelada, sok iz melise, jedi za vroči čas leta, meso za žar, sladice iz borovnic ... 

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Obrekovanje

Nekaj protestantskih pastorjev se je srečalo na ribolovu. Ribe niso dobro prejemale, pa so se ...

Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Kutinova marmelada

Sadje skrtačimo in dobro operemo, da se da olupiti in z nožem razrežemo na četrtine. Tudi peščišče je treba dobro izrezati. V lonec dodamo še nekaj tekočine in med kuhanjem večkrat premešamo. Ko je kuhano, zmiksamo s paličnim mešalnikom. Po okusu sladkamo in prilijemo domač ribezov  ali malinov sok (lahko tudi malo limoninega soka). Nato naj se kuha še 10 do 15 minut, da se sladkor raztopi in je marmelada primerno gosta. Nalagamo jo v pogrete kozarce in dobro zapremo. Ta marmelada je izredno dobra za polnjenje buhteljnov in rogljičkov, ker ne steče. 

Pletarstvo Pomelaj, 160 let od smrti Janeza Puharja

Zadruga za razvoj podeželja Pomelaj iz Male Polane v občini Velika Polana je vpisana v register nesnovne kulturne dediščine kot eden od osmih evidetiranih nosilcev pletarstva v Sloveniji. Vpis je na pobudo direktorice Pomelaja Sare Köleš Ribeiro opravil Slovenski etnografski muzej, ki identificira in vrednoti pobude za vpis. Pred 160 leti se je poslovil kranjski fotograf duhovnik Janez Puhar. Velja za izumitelja ene od možnosti fotografiranja na steklo, saj je z uporabo kemičnih postopkov iznašel svojo metodo fotografiranja. Prvi trajni zapis slike na steklu mu je uspelo ustvariti leta 1842.

Osvežilne pijače

Z vodo se najbolje odžejamo, lahko pa pripravimo tudi domače osvežilne pijače s sadnim okusom. Sokovi iz ribeza in malin so v glavnem že konzervirani, zelo preprosto pa se naredi sirup iz melise. Liske postrižemo s škarjicami, operemo in posušimo. Zavremo 5 l vode in jo ohladimo. Vanjo vstavimo 2 velika šopa listov in jih namakamo 24 ur. Zraven dodamo na kolobarje narezano limono in vmes občasno pomešamo. Nato precedimo in dodamo 2,5 kg sladkorja. Pristavimo (po želji dodamo citronko ali limonin sok) in ko pride do vrenja (85-90 °C), precedimo in nalijemo v steklenice. Dobro jih zapremo in postavimo v temen prostor. Tako bomo dobili dober sirup, ki nam lahko poleg bezgovega prav pride tudi v jesenskem in zimskem času.