Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

Vnuki revolucionarjev so rastli v idealnem socializmu. Nič jim ni manjkalo, za nič se jim ni bilo potrebno potruditi, kaj šele boriti, vedno je bil kriv nekdo drug, kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je pač naneslo.

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Članice »Partnerstva za mir in spravo v resnici« so nedavno v Ženevi na uradu Združenih narodov za človekove pravice prvič v zgodovini samostojne Slovenije opozorile na problem zunajsodno pobitih žrtev revolucije. Članice partnerstva so: Nova slovenska zaveza, Združeni ob Lipi sprave in Komisija Pravičnost in mir Slovenske škofovske konference, zato so o tem poročilu in o tem, kaj so v njem zapisali povedali Peter Sušnik, Janez Juhant in p. Tadej Strehovec. Vabljeni k poslušanju.

Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

Predstavili smo knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno trpljenje in nasilje v krajih med Rovtami in Žirmi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Ne Nemci, ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici. No, nasilni okupaciji pa je kmalu sledila še bolj krvava revolucija.

V oddaji Moja zgodba ste lahko spremljali posnetek okrogle mize ob 100. OBLETNICI OKTOBRSKE REVOLUCIJE, ki so jo lani novembra pripravili na Študijskem centru za narodno spravo. O dogodkih, ki so usodno zaznamovali 20. stoletje, so razmišljali dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Matevž Tomšič in ddr. Igor Grdina. Tokrat je bil na sporedu drugi del posnetka.

V oddaji Moja zgodba ste lahko spremljali posnetek okrogle mize ob 100. OBLETNICI OKTOBRSKE REVOLUCIJE, ki so jo lani novembra pripravili na Študijskem centru za narodno spravo. O dogodkih, ki so usodno zaznamovali 20. stoletje, so razmišljali dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Matevž Tomšič in ddr. Igor Grdina. Tokrat je bil na sporedu prvi del, prihodnjo nedeljo pa še drugi.

Andrej Boštjančič, inženir, je spregovoril o razvoju interneta. V devetdesetih letih so imeli le posamezniki povezavo s svetovnim spletom, danes ga ima skoraj vsako gospodinjstvo. Priče smo bili zelo hitremu razvoju, ki se še odvija.

Kako je revolucija bioloških znanosti povezana s sprožanjem naravnih nesreč - zaradi umetnega potresa je San Francisco izginil z zemeljskega obličja.

Revolucija bioloških znanosti bo v človekov krvni obtok vstavila nanobote, ki se bodo borili proti staranju in boleznim. Lahko bodo tudi programirali različne vzorce dejanskih človekovih izkušenj ...