Tokratni komentar je pripravil prof. dr. Ivan Štuhec. Prebrala ga je Damijana Medved.

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Ob prikritih moriščih si postavljamo vprašanje kdaj bomo pokopali sonarodnjake, žrtve revolucije, kdaj bomo priznali genocid. Pravi prelom s preteklostjo se lahko zgodi samo na ravni, ki jo predlaga Jezus: Pojdi, tvoja vera te je rešila! (Mr 10, 46).

Predstavili smo knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, v kateri je Marija Treven v besedi in sliki prikazala nepopisno trpljenje in nasilje v krajih med Rovtami in Žirmi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Ne Nemci, ne Italijani se niso ozirali na prejšnji, stoletja trajajoči tok življenja v oddaljeni hribovski vasici. No, nasilni okupaciji pa je kmalu sledila še bolj krvava revolucija.

V oddaji Moja zgodba ste lahko spremljali posnetek okrogle mize ob 100. OBLETNICI OKTOBRSKE REVOLUCIJE, ki so jo lani novembra pripravili na Študijskem centru za narodno spravo. O dogodkih, ki so usodno zaznamovali 20. stoletje, so razmišljali dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Matevž Tomšič in ddr. Igor Grdina. Tokrat je bil na sporedu drugi del posnetka.

V oddaji Moja zgodba ste lahko spremljali posnetek okrogle mize ob 100. OBLETNICI OKTOBRSKE REVOLUCIJE, ki so jo lani novembra pripravili na Študijskem centru za narodno spravo. O dogodkih, ki so usodno zaznamovali 20. stoletje, so razmišljali dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Matevž Tomšič in ddr. Igor Grdina. Tokrat je bil na sporedu prvi del, prihodnjo nedeljo pa še drugi.

Andrej Boštjančič, inženir, je spregovoril o razvoju interneta. V devetdesetih letih so imeli le posamezniki povezavo s svetovnim spletom, danes ga ima skoraj vsako gospodinjstvo. Priče smo bili zelo hitremu razvoju, ki se še odvija.

Kako je revolucija bioloških znanosti povezana s sprožanjem naravnih nesreč - zaradi umetnega potresa je San Francisco izginil z zemeljskega obličja.

Revolucija bioloških znanosti bo v človekov krvni obtok vstavila nanobote, ki se bodo borili proti staranju in boleznim. Lahko bodo tudi programirali različne vzorce dejanskih človekovih izkušenj ...