Mogoče je bil pa ves cirkus, ki je obdajal poljske predsedniške volitve, nekoliko pretiran. Dobro, trmasto vztrajanje vladajoče stranke, naj bo glasovanje sredi najhujšega otepanja s koronavirusom, je bilo neumno. Ampak sicer se ni zgodilo nič zelo posebnega.Andrzej Duda je res zmagal z minimalno razliko. Nazadnje se je števec ustavil pri 51 odstotkih. Toda prvič je za predsednika srednje- in vzhodnoevropske sploh ni samoumevno, da zmaga tudi v drugo, pa naj velja še za tako priljubljenega. O tem bi lahko marsikaj povedali Danilo Türk, Ivo Josipović, Kolinda Grabar Kitarović in Dudov predhodnik Bronislaw Komorowski. Tudi presedniki, ki so mandat ponovili, denimo Borut Pahor in Miloš Zeman, so se prerinili skozi šivankino uho prav tako kot Duda.Drugič je bila izjemno tesna večina poljskih glasovanj o predsedniku. Pred petimi leti je Duda, takrat res kot outsider, slavil z 51,5 odstotka glasov. Aleksander Kwasniewski je leta 1995 proti Walensi, ki je bil tokrat glasen podpornik Dudovega protikandidata Rafala Trzaskowskega, zbral nekaj manj kot 52 odstotkov, Bronislaw Komorowski leta 2010 proti Jaroslawu Kaczynskemu 53 in Lech Kaczynski pet let prej proti Donaldu Tusku 54 odstotkov. Edini res prepričljivi zmagovalec po letu 1990 je bil Kwasniewski, ko je v drugo leta 2000 slavil že v prvem krogu. Ravno tako je bilo za vse volitve značilno vidno nasprotje med zahodom in vzhodom države in med velikimi mesti in drugimi deli. V prvih so se bolje odrezali liberalnejši, v drugih konservativnejši kandidati. Letos ni bilo drugače.Da so ljudje tokratnim volitvam vseeno pripisovali nekoliko večji pomen, kaže predvsem volilna udeležba. Da se je povsem približala sedemdesetim odstotkom, je za poljske razmere izjemno. In priča o večji polariziranosti volilnega telesa od običajne.Tudi sicer je volilni boj potekal v bolj črno-belih tonih kot večina drugih, vse od tistega leta 1995, v katerem sta se udarila tedanji protikomunistični junak Walensa in postkomunist Kwasniewski. Varšavski Rafal Trzaskowski se je od tradicionalnih poljskih svetinj skušal distancirati veliko bolj, kot sta to počela Donald Tusk in Bronislaw Komorowski, čeprav sta prihajala iz iste stranke, Državljanske platforme. Kot sem tudi na Časniku že opozarjal, je drsenje Državljanske platforme proti levi in v smer socialnega liberalizma zahodnoevropskega tipa v veliki meri posledica neugodne okoliščine, da se vladajoča stranka Zakon in pravičnost prodaja kot edina branilka osrednjih poljskih svetinj, narodne samobitnosti in poljskega katolištva, ki so bile praviloma skupne večini Poljakov ne glede na strankarsko pripadnost.Duda je torej sicer zmagal, vendar je njegov mandat šibkejši kot v prvo, saj tokrat ni nastopil kot novinec, temveč kot sorazmerno priljubljeni dosedanji predsednik. Čaka ga težka naloga, da se po polariziranem predvolilnem boju izkaže za predsednika vseh Poljakov. Trzaskowski se je po drugi strani v predsedniški tekmi uveljavil kot nekak naravni vodja opozicije. Izziv zanj je, kako se upreti sirenskim glasovom z evropskega zahoda in pokazati, da je mogoč tudi liberalizem srednje- in vzhodnoevropskega tipa. Liberalizem, ki bo ob družbenih vprašanjih zmogel več prave samozavesti in spoštovanja izročil, kot je zmorejo zahodnoevropski kolegi, ki so danes sicer najglasnejši častilci varšavskega župana.

Ali ni že čas, da temu rečemo enkrat ne, se postavimo na svoje noge ter končamo izkoriščanje naroda in države le za nekatere? Sprašujem pa tudi Vas, levičarski sodržavljani, kje je Vaše dostojanstvo, sram in vest? A ne glede na to si bomo za resnico, pravičnost in blaginjo te družbe prizadevali z doslednim in vztrajnim delom za demokratično in svobodno Slovenijo.

V oddaji, ki jo pripravlja Jezuitsko združenje za begunce (JRS) v Sloveniji, je p. Robin Schweiger prebral pismo, ki ga je napisal p. Xavier Jeyeraj iz Sekretariata za socialno pravičnost in ekologijo iz Generalne kurije sobratom jezuitom ob pandemiji zaradi novega koronavirusa. V oddaji ste lahko slišali tudi različne novice z begunsko tematiko iz  domovine in tujine.

8. aprila bo minilo 30 let, odkar so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank, združenih v koaliciji Demos, ki je s tem dobil pravico sestaviti vlado. Ta je bila imenovana 16. aprila 1990, vodil pa jo je Lojze Peterle. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je ob tej priložnosti pozvala k prenehanju nedemokratičnega delovanja iz ozadja, ki ima za posledico izgubo zaupanja v demokratično ureditev. Za naš radio je izjavo predstavil predsednik omenjene komisije nadškof Anton Stres.

Kriza je vsekakor čas, da stopimo skupaj in vsak na svojem področju, brez fige v žepu in zavezani resnici in pravičnosti začnemo graditi skupnost, ki bo odporna na take krize. In poskrbimo, da bodo vsi, ki zdaj zaradi krize ostajajo brez dela in dohodka, lahko dostojno preživeli in našo skupnost organiziramo tako, da bo delo prav vsakega med nami, tudi po krizi pravično cenjeno in bo prinašalo zadovoljstvo ter omogočalo preživetje in napredek.

Povem vam namreč: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. (Mt 5, 20)

V tretjo sezono oddaje Globine smo vstopili s knjigo vseh knjig. Skozi Staro zavezo se vijeta dve poti (pot pravičnega in krivičnika) in zasledimo ju tudi v psalmih. Biblicist dr. Alan Tedeško nam je približal dvojčka (psalm 50 in 51), v katerih se srečamo z Božjo pravičnostjo in usmiljenjem.

Članice »Partnerstva za mir in spravo v resnici« so nedavno v Ženevi na uradu Združenih narodov za človekove pravice prvič v zgodovini samostojne Slovenije opozorile na problem zunajsodno pobitih žrtev revolucije. Članice partnerstva so: Nova slovenska zaveza, Združeni ob Lipi sprave in Komisija Pravičnost in mir Slovenske škofovske konference, zato so o tem poročilu in o tem, kaj so v njem zapisali povedali Peter Sušnik, Janez Juhant in p. Tadej Strehovec. Vabljeni k poslušanju.

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ki dajete desetino od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo. (Mt 23,23)

Poslovili smo se od Ivana Omana, staroste slovenske politike in enega ključnih osamosvojiteljev Slovenije ter soustanovitelja Slovenske kmečke zveze. Srčnost, razgledanost, pravičnost, pogum in humanizem so zaznamovali njegovo življenje in pustili globoko sled med nami. To oddajo smo pripravili v njegov spomin.

V Škofji Loki so danes pokopali Ivana Omana, starosto slovenske politike in enega od ključnih osamosvojiteljev Slovenije ter soustanovitelja Slovenske kmečke zveze. Srčnost, pravičnost, pogum, humanizem so bile med besedami, ki jih je v pridigi pri pogrebni sveti maši izrekel nadškof Anton Stres. Predsednik republike Borut Pahor pa je Omana označil za narodnega buditelja.

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci se z veseljem, ponosom in hvaležnostjo pridružuje praznovanju stoletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. To je vseslovenski dogodek, ki ni omejen samo na Prekmurje, temveč ima velik pomen za zgodovino vsega slovenskega naroda, poudarja predsednik komisije nadškof Anton Stres.

V nedeljski kmetijski oddaji je bilo govora o velikem razmahu napada podlubnikov v letošnjem letu, v drugem delu pa je bila naša gostja mag. Tatjana Čop. Med drugim smo govorili o pravičnosti v verigi od vil do vilic.

Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. (Lk 15, 7)

Ne gre za vprašanje: evtanazija – DA ali NE, ampak za vprašanje - paliativa DA ali NE, je na predstavitvi izjave Komisije pravičnost in mir dejal njen predsednik nadškof Anton Stres. Opozoril je na zlorabe, ki se dogajajo v državah, kjer je uzakonjena, in dodal, da pri evtanaziji ni vključena samo oseba, ki jo zahteva, ampak celotna družba.

Socialna pravičnost v Evropski uniji je utopija. To je v razpravi, ki jo je pripravila Katedrala svobode, poudaril profesor Žiga Turk. Z njim se strinja tudi pobudnik tega zbora intelektualcev Peter Jambrek, ki je opozoril, da ni mogoče pričakovati, da bodo v luči socialnih transferjev Nemci plačevali slovenske korupcijske škandale v zdravstvu. Z obema se je pogovarjal Alen Salihović.

Država mora ščititi svobodo izražanja. Tako je opozoril nadškof Anton Stres v luči zadnjih dogodkov omejevanja svobode vesti in izražanja. Prti tem je spomnil na primera Tadeja Strehovca ter zavoda Živim. Slednjim je Mestni potniški promet v Ljubljani prekinil pogodbo o objavi oglasa v podporo nerojenemu življenju. Kot predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je nadškof Stres dejal, da oba primera predstavljata grobo omejevanje svobode izražanja ter svobode mišljenja in vesti.

Začeli smo teden molitve za edinost kristjanov pod geslom »Prizadevaj si za pravičnost, da boš živel«. Predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov, kardinal Kurt Koch je za agencijo Sir dejal, da iskanje edinosti pomeni tudi preseganje krivic delitev. Pomembno je uresničevati Jezusovo naročilo ’ljubite se med seboj’, kar je za naš radio poudaril predstavnik odbora za pripravo molitvene osmine v Sloveniji Silvester Gaberšček.

Katoliška cerkev v Panami ocenjuje, da se bo svetovnega dne mladih udeležilo približno 200.000 mladih iz 155 držav po svetu. Teme tokratnega mednarodnega srečanja mladih bodo varovanje stvarstva in družbena pravičnost, migracije ter vloga žensk v družbi. Papež Frančišek se bo prireditve udeležil od 23. do 27. januarja.

Če so vladajoči pokvarjeni, je treba biti plat zvona, so poudarjali stari misleci. Kakšno protislovje: premier skuša utišati kritična stališča namesto, da bi jih sam spodbujal ter zatiral sovražni govor, ki ga širijo v vrstah njegovih koalicijskih sodelavcev. Stopnjevanje medijske nasilnosti posebno pri vladajočih spominja na totalitarne razmere iz polpreteklosti, ki zaostrujejo napetosti v družbi.

Solidarnost in pravičnost sta ključni besedi tokratne oddaje. Gosta p. dr. Edi Kovač (frančiškan) in Tine Jenko (Kulturni center sv. Martin Turski) sta spregovorila o kulturni pot sv. Martina, ki je v Sloveniji označena od meje z madžarsko do Logatca. Sveti Martin je znanilec novega sveta, nove civilizacije ljubezni, vzajemne delitve, solidarnosti. K pravičnosti in solidarnosti pa želijo spodbuditi tudi podnebni romarji, ki so se, navdihnjeni s papeževo okoljsko okrožnico, podali na peš romanje iz Vatikana do poljskega mesta Katovice, kjer bo decembra podnebna konferenca. Pogovor z dvema med njimi (Louise Peltier in AG Sano) je v drugem delu oddaje.

V osrednjem delu nedeljske kmetijske oddaje smo gostili mag. Tatjano Čop, ki je predstavila zanimiv belgijski zgled, kako biti pravičen v verigi od vil do vilic. Pokukali smo tudi na Barje in spoznali Anjo Pirc, predstavnico mladega rodu pridelovalcev barjanskih borovnic.

Gostili smo mlado profesorico mag. Matejo Kišek, ki nekaj let na mariborski Srednji lesarski šoli poučuje dijake sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Pri sestavljanju učnega programa je orala ledino in danes, kot pravi, imajo najlepšo učilnico, ki je večino časa sredi gozda, saj je v lasti šole za potrebe čimbolj učinkovitega učenja tudi nekaj gozdnih površin.

Natanko čez mesec dni 31. avgusta se bodo na Opčinah pri Trstu začeli Študijski dnevi Draga, tokrat že 53. po vrsti. Potekali bodo v duhu Cankarjeve misli: »Prijatelji, rečem vam besedo iz srca: verujmo! Ker le v veri je moč in zmaga in odrešenje!«Organizatorji so ob tem zapisali: Sto let po Cankarjevi smrti so njegove misli za socialno pravičnost ter kritike na račun slovenske družbe in njene zakoreninjenosti v malomeščanstvu še vedno aktualne in poučne.

Legenda pravi, da je karantanski kralj Samo na smrtni postelji k sebi poklical tri sinove, ki so bili takrat pri njem. Vsakemu od njih je velel prinesti po eno lipovo vejo. Vsako posebej je nato zlomil s svojimi rokami. Potem jim je vnovič velel naj prinesejo po eno lipovo vejo. Tokrat je poizkusil zlomiti vse tri skupaj, a mu ni uspelo. »Vidite,« je rekel, »če boste držali skupaj ter se združeni borili proti sovražnikom, vas ne bo zlomil noben sovrag.«