Pogovori z Vosovci - Lidija Dermastia Kovič 1.del

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.

Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.

Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.

Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.

Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!

Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?

Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. 

Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča. 

Rok Blažič: Kaj je prišepnil Sveti Duh?

En mesec je premalo časa, da bi lahko ocenili delo in usmeritve voditelja. Treba je počakati na prve poteze, dokumente, imenovanja … Še kasneje je sredi dogajanja težko videti celotno sliko. Tako na primer šele zdaj začenjamo bolje razumeti, kaj je pomenil za Cerkev in svet papež Frančišek. Enako velja tudi za Roberta Francisa Prevosta, ki je pred mesecem dni prišel iz konklava kot papež Leon XIV. V tem kratkem obdobju pa smo vseeno lahko zaznali vsaj bežno skico njegove osebnosti in duhovnosti.

Imam brata s cerebralno paralizo

Naša gostja je bila podpredsednica Društva Sožitje Zagorje ob Savi Eva Lipovšek, ki ima brata Petra. Rodil se je s cerebralno paralizo. Kako je to dejstvo vplivalo na njeno odraščanje in razvoj njene osebnosti? 

Slovesnost za žrtve komunističnega nasilja letos že tretjič na Trgu republike v Ljubljani

V petek, 16. maja, bo ob 21. uri na Trgu republike v Ljubljani potekala slovesnost v spomin na žrtve komunističnega nasilja. Dogodek bo potekal na predvečer predlani ukinjenega narodnega dneva spomina na žrtve komunizma, ki je bil v Sloveniji uveden kot znak spoštovanja do vseh, ki jim je bilo v času komunističnega režima vzeto življenje, dostojanstvo in pravica do spomina.

Nekdanji narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki je bil ukinjen v času vlade Roberta Goloba, je bil v preteklosti deležen široke podpore med številnimi organizacijami in posamezniki, ki so poudarjali pomen ohranjanja zgodovinskega spomina in spoštovanja do vseh, ki so trpeli zaradi političnega nasilja. Ukinitev praznika je sprožila številne odzive, saj je bil mnogim simbol prizadevanja za narodno spravo in spoštovanje osnovnih človekovih pravic.

 

Ta dan ima poseben pomen, saj predstavlja spomin na ljudi, ki so izgubili ne le življenje, ampak tudi svojo identiteto, dobro ime in človeško dostojanstvo. Kot je lani poudaril dr. Matija Ogrin, je mrliški list teh žrtev več kot zgolj formalni dokument – je odtis življenja, ki je bilo pretrgano. Za mrliškim listom stoji bitje neke neponovljive osebe. Zato je mrliški list minimalni izkaz spoštovanja države do pokojnega človeka, je dejal Ogrin in dodal, da mnoge žrtve komunističnega nasilja te pravice niso nikoli dobile, saj za večino izmed njih uradne evidence sploh ne obstajajo.

 

Vlasta Doležal Rus, predsednica gibanja Prebudimo Slovenijo, je poudarila, da vztrajajo pri slovesnosti kljub ukinitvi praznika, saj žrtve komunističnega nasilja še vedno potrebujejo svojega zagovornika. Ponižani, razžaljeni in kruto pobiti med vojno in po njej potrebujejo še danes svojega zagovornika. Grobišča so v velikem številu že odkrita, sondirana in delno odkopana, a kosti so za mnoge še vedno nezadosten dokaz, je dejala in dodala, da lahko brez soočenja z zgodovino narod ostane bolehen.

 

Doležal Rusova je opozorila tudi na pomen datuma 17. maja, ko obeležujejo strašen dogodek iz leta 1942, ko je bilo v Iški vasi brutalno umorjenih 53 Romov. To preventivno uničenje je bilo izvedeno zgolj zato, da ne bi izdali gibanja partizanskih enot. Med žrtvami so bili odrasli, mladostniki, otroci in ženske – vsi civilisti, katerih kosti še danes čakajo na dostojen pokop, je poudarila.

 

Poudarila je tudi, da številne žrtve še vedno nimajo dostojnega groba, njihove kosti pa ostajajo v slovenskih gozdovih in grapah. Po različnih grobiščih so raztreseni ostanki več kot 20.000 ljudi, vključno s tujci, ki so bili po vojni vrnjeni v Jugoslavijo in umorjeni, je opozorila in dodala, da gre za genocidno dejanje, ki še vedno čaka na celovito obravnavo.

 

Ob tem je kritizirala oblast, ki po njenem mnenju zavestno zavlačuje z obravnavo zgodovinskih dejstev, da bi čas prekril resnico. Če bi oblast ravnala tako, kot je prav, bi morala priznati zločine, imenovati zločince, se opravičiti in končno dostojno pokopati kosti. To pa ni prijetno za tiste, ki so ponosni nasledniki boljševistične kamarile, je dejala.

 

Slovesnost bo zaznamovana s simbolnimi dejanji spomina – od polaganja sveč k farni križi do izrekanja imen žrtev in molitve očenaša. Dogodek bo pospremilo petje slovenske himne in recital slovenskih pesmi, ki bodo izražale spoštovanje do vseh, ki so trpeli pod totalitarnim režimom.
Osrednji govornik bo dr. Matija Ogrin, sodelovali pa bodo tudi številni kulturniki in javne osebnosti, med njimi Bernarda Fink, dr. Mitja Ferenc, dr. Marta Ciraj, Pavle Ravnohrib, vokalna skupina Psalmisti, Vlasta Doležal Rus, dr. Helena Jaklitsch, dr. Janez Juhant, Jože Kurinčič, Romana Bider in varuhi spomina.
Na lanskoletni slovesnosti je bil poudarjen pomen spomina za narodovo prihodnost. Eden izmed govornikov je dejal: Le z ohranjanjem resnice in spoštovanjem do preteklosti lahko gradimo bolj pravično in svobodno družbo. Ta misel bo tudi letos odmevala med zbranimi, saj se bo slovesnost zaključila z upanjem, da ima Bog moč, da iz narodovih ran ustvarja novo življenje.

 

Slovesnost pripravljajo Nova Slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo, Združeni ob Lipi sprave in Vseposvojitev. Organizatorji verjamejo, da je spomin na žrtve ključen za razumevanje in spravo med Slovenci.

Spomin na Vauhnika, Golca in Požarja

Ena najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine 20. stoletja je Vladimir Vauhnik. Včeraj je minilo 70 let od njegove smrti v Buenos Airesu v Argentini. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pehotnem polku, nato se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je vojaški ataše in obveščevalec, ima tudi vzdevek »slovenski James Bond«. Njegovo življenjsko zgodbo bodo jutri zvečer predstavili v Parku vojaške zgodovine v Pivki, in sicer publicist in raziskovalec Ivo Jevnikar, Vauhnikova nečakinja in pranečak Štefka Mikluš in Viktor Vauhnik. V petek pa se bodo v Rižarni v Trstu s položitvijo cvetja in molitvijo pred krajem, kjer je stal krematorij, spomnili tudi Vauhnikovega pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja, ki sta delovala v korist zahodnih zaveznikov. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine.

Veronika Deseniška - Knjiga: Težko je bilo, a smo zdržali,

Zavod Celeia Celje se bo v tem letu ob 600. obletnici smrti Veronike Deseniške poklonil tej izjemni zgodovinski osebnosti s programom, ki bo skozi umetnost, igro, film, dialog in zgodovinske pripovedi. V Monoštru na Madžarskem so predstavili knjigo Težko je bilo, a smo zdržali, ki prinaša šest življenjskih zgodb ljudi iz Porabja, Prekmurja in Slovenskih goric.

Andrej Tomelj: Izbrisani

Avtor razkriva zgodovino izbrisov, ki so se dogajali v različnih obdobjih in pod različnimi oblastniki. Zakaj smo iz kolektivnega spomina izbrisali pomembne dogodke in osebnosti? Kaj nam to pove o naši zgodovini in identiteti?

Slišali boste, kako so nam vladali Habsburžani in zakaj danes o tem ne najdemo skoraj nobenih obeležij. Odkrijte tudi zgodbe o izbrisanih vladarjih in preteklih obdobjih, ki so za vedno izginila iz naših spominov.

Prisluhnite razmišljanju Andreja Tomelja o tem, kdo je bil izbrisan, kdo namenoma pozabljen in zakaj. Ne zamudite te priložnosti, da bolje razumete našo preteklost in se poglobite v skrivnosti, ki so bile dolgo skrite pred našimi očmi.

Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.