Na današnjo 15. nedeljo med letom kar pet duhovnikov obhaja slovesnost zlate maše. V Cerknici se 50 let dela v Gospodovem vinogradu veseli Metod Lampe, v Jarenini Vilibald Brglez, v Loškem Potoku Anton Lavrič, v Raki Jože Komljanec in v Stični p. Janez Novak. Med letošnjimi zlatomašniki bi bil tudi nadškof Alojz Uran, a ga je Gospod na veliko soboto poklical k sebi. V njegovi rojstni župniji so se pripravljali na zlato mašo, ki bi morala biti danes. Namesto tega so se dopoldne v šmarski cerkvi Sv. Martina zahvalili za dar njegovega življenja in duhovništva.

Kako je moral Evropski parlament prilagoditi svoje delo spremenjenim okoliščinam? Kakšne poteze bo morala po koncu pandemije novega koronavirusa potegniti Evropska unija, da bo znova vzpostavila zaupanje državljanov? To sta med drugim vprašanji, ki smo ju naslovili na evropskega poslanca iz vrst Evropske ljudske stranke Franca Bogoviča.

Poslušalke piše: po receptu sestre Nikoline sem delala kroglice za v juho: 3 dag moke in 3 dag masla sem zgnetla in oblikovala kroglice ter jih zakuhala v vrelo juho. V juhi so se razkuhale oz. kar raztopile. Kaj bi morala narediti drugače? Sestra pravi, da manjkajo jajca, ki vežejo.

Med državami v Evropi, ki jih je novi koronavirus še posebej prizadel, za zdaj ni Nemčije. A tudi tam vsakdan prebivalcev že krojijo strogi ukrepi. Preverili smo, kakšne so razmere. Poklicali smo političnega analitika, publicista in zgodovinarja dr. Aleša Mavra. Trenutno je v Jeni v Turingiji na že dalj časa načrtovani študijski izmenjavi. Po premisleku se je odločil, da jo bo vseeno izpeljal, nato je prve dni to nekoliko obžaloval. Zdaj se, kot nam je zaupal, počuti dobro. Zanimalo nas je tudi, kakšna bi po njegovi oceni morala biti vloga Bruslja v trenutni krizi.

Justin Stanovnik je osebnost, ki bi morala imeti mesto v slovenski zavesti in v naši enciklopediji. Ob ustanovitvi društva Nova slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile. In iz revije Zaveza smo vzeli zapis o odgovornosti.

Testo je bila pacasto in sem jih morala narediti z žlico, z rokami ni šlo, piše poslušalka in sestra Nikolina pravi, da tudi sama cmoke oblikuje z žlicama, sicer pa mora testo malo počivati. Možnost je tudi, da tako bolj lepljivo testo naloži na ožeto servieto, ki jo je potresla z drobtinami in 15 - 20 minut kuha v obliki štruklja. Tako bo jed bolj lahka

Povabili smo predstavnike političnih strank SDS, LMŠ, NSi in DeSUS. Nas čaka rekonstrukcija vlade, je manjšinska vlada dovolj trdna, nas čakajo predčasne volitve in katere reforme bi morala izpeljati vlada, so vprašanja, ki smo si jih zastavili v tokratnem Pogovoru o. Vabilu sta se odzvala poslanca SDS in NSi Danijel Krivec in Jožef Horvat, stranki LMŠ in DeSUS nam sogovornika nista zagotovili. Politično dogajanje je komentiral tudi sodelavec Inštituta za politični menedžment Alem Maksuti.

V slovenskem etnografskem muzeju so leto 2020 posvetili stoti obletnici rojstva dr. Branislave Sušnik, slovenske znanstvenice, žal pri nas zamolčane, etnologinje in antropologinje, ki je zaradi revolucionarnih časov morala iz domovine v svet. Kar 45 let je živela in delala v Paragvaju. Vodila je Museo Etnografico Andres barbero in predavala etnologijo na Universidad Nacional de Asuncion v Paragvaju. O njej smo se pogovarjali z avtorico razstave dr. Mojco Trčelj.

Priznam, ob smeri, v katero se razvija debata o ministrovanju Angelike Mlinar, mi je nelagodno. Nehote se spomnim na podobno usmeritev prevladujoče razprave, ko je slovensko vlado leta 2000 oblikoval pokojni Andrej Bajuk. Ob vsej gnojnici, ki jo je tedaj nanj kot »tujca« zlilo vse slovensko naprednjaštvo, zbledijo vsi do tujcev prijazni toni iz njihovih ust v poznejših letih. Aja, saj res, Bajuk je bil pač “domobranec”. V glavnem, ni ga bilo mogoče obravnavati kot čisto pravega človeka.Zanj so veljali drugačni standardi in v njihovem svetu takrat izražena ksenofobija tudi ni bila prava ksenofobija. Eden od razlogov za to je bil menda, da poznejši premier in finančni minister sploh ni bil reven kot cerkvena miš, kot bi se za pravega Slovenca spodobilo. Ob ministrski kandidaturi Angelike Mlinar se iz nekoliko drugačnih logov oglašajo enaki toni, češ, kaj nam je treba ministre iskati v tujini, za nameček pa je baje živela še v bogatem meščanskem stanju.Ne vem, morda je moje nelagodje ob tej miniponovitvi zgodovine sad moje naivnosti. Od malih nog boleham za »koroško boleznijo«, kar pomeni, da, podobno kot Stane Granda, ki se je že razpisal o isti temi, z navdušenjem hlastam za vsem, kar se pozitivnega dogaja med koroškimi Slovenci. V tem smislu sem seveda očaran ob misli, da bi skoraj sočasno, ko bo koroški Slovenec zasedel škofovski tron krške škofije, koroška Slovenka postala ministrica v slovenski vladi. Da gre za povrh še za visokoraslo blondinko, vsej zadevi vsaj v mojih očeh nič ne škodi.Kajpak se zavedam pasti. Najprej je iluzorno pričakovati, da stoletje življenja v različnih državah ni naredilo svojega. Desetletja obstoja v pogojih večino časa zaničevane manjšine so povzročila sorazmerno velik razkorak med pripadniki tistega, kar je bila nekoč skupna konservativna ali krščanskodemokratska usmeritev, v Sloveniji in na Koroškem.Toda zame je osnovni problem dosedanje politične kariere Angelike Mlinar v Sloveniji drugje. Kako je mogoče, da liberalka evropskega kova in nekdanja generalna sekretarka konservativnega Narodnega sveta koroških Slovencev pristane v eni od satelitskih strank vladajočega bloka brez lastnega jaza? Celo kot izpričana občudovalka Justina Trudeauja bi morala Mlinarjeva prepoznati razliko med evropsko liberalno stranko in psevdoliberalnim in psevdosredinskim političnim projektom za enkratno uporabo. Če tega ni bila zmožna, so njene domnevne politične kompetence bistveno precenjene. In gre v najboljšem primeru za manj tragično ponovitev zgodbe predvojnega liberalca Ljuba Sirca in njegove predsedniške kandidature za LDS iz leta 1992. Potem seveda tudi konec pri Mlinarjevi ne bo mogel bistveno drugačen kot pri žrtvi Nagodetovega procesa.Če je vladajoči blok nima morda v naslednji fazi namena postaviti za predsednico vlade (ampak sem precej prepričan, da so tisti, ki v vladajoči opciji odločajo o tem, kdo je lahko predsednik vlade, za takšno potezo dejansko preveč ksenofobni, predvsem pa jih je nagonsko preveč strah vsega, kar prihaja s »kapitalističnega zapada«), bo po sorazmerno kratkotrajni uporabi pač pristala na političnem smetišču ali, kar bo zanjo osebno veliko bolje, politično pa v isti kategoriji, na kakšni državni sinekuri. Njeno ime pa bo resda pri majhni skupini ljudi s političnim spominom vselej povezano z instantno strančico, na katero se je navezala in katere kratice verjetno kmalu ne bo več prav lahko razvozlati.Kajpak si sploh ne upam pomisliti na drugo možnost. Da so povezave političarke, ki je med koroškimi Slovenci nekakšna konservativka in v Evropi liberalka, s stebri vladajočega bloka dejansko globlje, kot je vidno na prvi pogled, in njen pristanek na političnem satelitu ni zgolj sad naključja ali naivnosti. Če je tako, je moja »koroška bolezen« res huda.Ampak trenutno me pač drži. Zato bi se mi zdelo pametneje, če bi se v vsebinski opoziciji manj ukvarjali s »tujstvom« koroške Slovenke Angelike Mlinar, bolj pa s spraševanjem, zakaj je z evropskega političnega »trga« niso raje pobrali oni.

Poslušalka piše: pšenično moko sem morala iz zdravstvenih razlogov opustiti, zato pecivo delam večinoma iz pirine moke. Pri vlečnem in kvašenem testu imam problem, ker se testo, ko ga hočem razvaljati, zelo paca. Katero moko (razen pšenične) naj dodam pirini moki, da bom lahko testolepo razvaljala in bo pecivo še vedno okusno oz. ali je kaka druga rešitev?Sestra Nikolina je svetovala, naj vlečeno testo razvalja med dvema folijama. Zavijanje lahko zamenja s polaganjem plasti testa. Kvašeno testo se s pirino moko, tudi polnozrnato, lepo dela. Testo je bolj grobo, a mora pripraviti primerno mehkobo. Valja naj manjše količine testa, površina naj bo dobro pomokana.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

29.000.000 evrov! Še nikoli jih nisem videl. Nekomu pa se dolg v tej vrednosti kar odpiše. V pogledu na to ogromno številko, se izlije ogromno čustev. Tako veliko, da pozabimo vprašati, do koga je bil dolg odpisan. Samo do države, torej do davkoplačevalcev? Morda še do kakšnih velikih podjetji v pretežno državni lasti? Ali morda tudi do manjših podjetji, ki so jih ustanovili delavni ljudje, da zagotovijo kruh svoji družini in še nekaj zaposlenim? Vemo, da je pred leti podjetnik v stiski ob neplačilu te iste družine naredil samomor. Koliko osebnih stisk se skriva za temi milijoni, ki jih bodo morala pokriti mala zasebna podjetja? Še večje vprašanje pa mi je, zakaj ravno ti tako molčijo in se nikjer ne pojavijo.Pred dnevi je odjeknila novica o kočevskih tolpah, ki uničujejo, vlamljajo in kradejo, izsiljujejo ter pretepajo. Po županovih besedah je problematika že tako velika, da podjetja, ki so bila večkrat oropana, razmišljajo, da bi preselila svojo dejavnost v druge, bolj varne kraje, občani pa razmišljajo o samoobrambi pred temi tolpami. Ob tej priliki se pred kamero pojavi župan in komandir lokalne Policijske postaje. Tisti občani in podjetniki, ki so bili žrtve nasilja in ropa, pa ne povedo svoje zgodbe.V eni in drugi zgodbi največji oškodovanci molčijo. Kako to? Moj edini odgovor je, da jih je strah. V enem primeru strah pred tistimi, ki so vladajoči vladajočim in so nad zakonom. V drugem primeru se bojijo tistih, ki so na dnu družbene lestvice in so izpod zakona. Kajti slovenski zakoni in sodniška praksa niso pisani za barabe iz ozkega kroga nadvladajočih, kakor tudi ne za barabe iz dna.Zakoni in sodne prakse so pisani za nas povprečne delavne ljudi, ki največ plačujemo davkov in iz proračuna najmanj dobimo. Mi smo za svoje napake hitro kaznovani in če ne plačamo globo v roku, jo moramo plačati dvojno. Tisti, ki s svojimi davki vzdržujemo državo in se trudimo spoštovati zakone, smo postali žrtve tistih iz vrha in dna. In tudi ne spregovorimo. Smo tiho. Tiho smo, ko se iz proračuna izbrišejo dolgovi, katere bomo poplačali. Tiho smo tudi, ko nas kateri od nadvladajočih prime v primež svoje požrešnosti in smo zaradi neplačil pahnjeni v dolgoročne finančne težave. In smo tiho, ko nas tolpa prejemnikov socialne podpore – našega denarja – oropa, grozi ali celo pretepe.Ko zatajijo državni organi, katere plačujemo, da vzpostavljajo red in varnost, potem imamo samo dve možnosti: postanemo žrtve ali pa nekaj storimo. V preteklosti se je včasih izkazalo, da je bilo javno opozarjanje dovolj, da so se stvari spremenile, na kar stavi kočevski župan. So bili pa tudi primeri, ko se tudi po javnem izpostavljanju ni nič zgodilo. No, takrat pa so ljudje stvari vzeli v svoje roke, pa naj si bo za tiste, ki so nad zakonom ali za one, ki jih radar zakonov ne zazna.

Letos mineva 25 let od reforme na področju lokalne samouprave. Kot poudarjajo mnogi, je prvi del s tem, ko smo dobili več manjših občin uspel, nadaljevanja, da bi dobili pokrajine pa kar ni na vidiku. Z novimi poskusi naj bi začenjal predsednik republike Borut Pahor. Na to se je odzval profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze Marko Novak.

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi odhajajo je naslov srečanja rojakov iz zamejstva in vsega sveta, ki je že osemnajstič potekalo v veliki dvorani parlamenta. Gre za tradicionalno srečanje, ki je lani zaradi predčasnih parlamentarnih volitev odpadlo in si je letos zadalo izzivalno tematiko: katere ukrepe bi morala sprejeti država, da bi mlade spodbujala k vračanju iz tujine domov. Kot uvodni razpravljalci so nastopili ustavni sodnik prof. ddr. Klemen Jaklič, izredni profesor računalništva na Univerzi Stanford v Kaliforniji, raziskovalec in soustanovitelj fundacije ASEF dr. Jure Leskovec, parlamentarna asistentka v Evropskem parlamentu mag. Nežka Figelj in sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu doc. dr. Dejan Valentinčič.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Pred nami so volitve v Evropski parlament. Predvsem na čem bo morala unija delati v prihodnje, nas je zanimalo v pogovoru z ustavnim sodnikom ddr. Klemenom Jakličem. Predstavil je tudi svoj pogled na ustavni pluralizem v EU, o čemer je pisal tudi v svoji knjigi.

Justin Stanovnik je osebnost, ki bi morala imeti mesto v slovenski zavesti in v naši enciklopediji.

Sindikat kmetov Slovenije je v petek pred Ministrstvo za okolje in prostor pripeljal kadavre domačih živali, ki so posledica zadnjih napadov zveri in na tak način protestiral proti zgrešenemu načinu gospodarjenja z divjadjo in zvermi v zadnjih letih. Kmetje poudarjajo, da se je država sama razglasila za lastnika zveri in divjadi, za katere bi torej morala kot dober gospodar poskrbeti, da ne bi povzročale škode. Še več, s pametnim načinom trajnostnega upravljanja z divjadjo in zvermi bi morala omogočiti razvoj in obdelanost podeželja ter ohranitev njegove poseljenosti.

Med ljudi je Mesija prijezdil na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. Še pred tem pa sta dva izmed učencev morala oslička najti, ga odvezati in pripeljati do Jezusa. Glede na pregovorno trmo oslov, že to ni bilo najlažje delo. A če bi učenca kaj takega poskušala storiti v Sloveniji danes, bi bila oslovska trma njun najmanjši problem.

V oddaji Iz naši krajev smo poročali, da se je direktorica Zavoda za turizem Ptuj Katja Gönc morala posloviti s položaja zaradi očitkov v zvezi s kurentovanjem. Spregovorili smo tudi o iskanju najemnika za Grad Snežnik, o tridesetem dobrodelnem koncertu župnijske Karitas Ljutomer, bolj učinkovitem trženju lepot Savinjsko-Saleške regije in črni človeški ribici, ki domuje v podzemlju Bele Krajine.

»Vem, kako se počuti bolnik in ne želim dajati nasvetov v smislu ’saj bo šlo’. Lahko pa povem, kaj je tolažilo mene, kaj je pri meni delovalo...«Tako v pogovoru vedno nasmejana in pozitivna profesorica slovenščine in sociologije, Helena Rozman, ki je pred leti s kolegico Natašo Ličen spregovorila o svoji kalvariji.

Zakonca Perko sta tokrat pred nas razgrnila misli o minljivosti.Tema, ki bi morala biti vsem domača.Prisluhite pogovoru.

Pravica do življenja in pravica do smrti. Prva je definirana v raznih dokumentih in konvencijah o človekovih pravicah in je globalno sprejeta norma, ki naj bi jo spoštovali vsi. Posamezniki in države. Druga pa se dotika pravice, da svoje življenje končamo, če se nam tako zdi primerno. Seveda imam pri drugi v mislih evtanazijo, milostno smrt in asistiran samomor, katere promotorji so v zadnjem času aktivni tudi v slovenskih medijih. Gre za problematiko, ki se dotika temeljnih moralnih in vrednostnih pojmov, kot sta življenje in njegova vrednost ter možnosti, da posameznik v polnosti odloča, kdaj in kako bi rad to življenje končal.

Celoten komentar si lahko preberete tukaj.

V zadnjih tednih, ko govorimo o varnosti in kvaliteti hrane, velikokrat opozarjamo, da nacionalna shema kakovosti imenovana Izbrana kakovost Slovenija ponuja rešitev. Kmetje pa dodajajo, da bi ta shema kakovosti morala rešiti tudi vprašanje pravične cene za pridelane kemtijske pridelke. Več o tem predsednik ZZS Peter Vrisk.

Poslušalka je spraševala, če je možno narediti krofe iz bele pirine moke. Sestra ji je odgovorila, da je mogoče in naj pokusi, a bo morala v testo dodati več mleka oz. druge tekočine, ker pirina naredi testo bolj suho.

Za poslanci v Veliki Britaniji je še eno odločanje, povezano z načinom izstopa države iz Evropske unije. Večina je zavrnila tako imenovani trdi brexit in prižgala zeleno luč nezavezujočemu dopolnilu, ki v dogovoru z Brusljem zahteva zamenjavo irskega varovala z alternativno ureditvijo. Potrjeno je bil tudi poziv vladi v Londonu, naj zaprosi za odlog odhoda, če parlament na Otoku tega dokumenta ne bodo sprejel do konca februarja. Premierka Theresa May bi tako morala začeti nova pogajanja, kar v povezavi zavračajo. Na slovensko ministrstvo za zunanje zadeve smo za komentar poklicali generalnega direktorja za zadeve Evropske unije Davida Brozino.

Mednarodni dogovor o varnih in urejenih migracijah, imenovan Marakeška deklaracija, ki ga je večina članic Združenih narodov podprla 14. julija, naj bi države potrdile na meddržavni konferenci 10. in 11. decembra. Gre za prvi tovrstni dogovor o upravljanju migracij, ki se zavzema za boljše sodelovanje pri obravnavanju perečega vprašanja. Določa 23 ciljev za varnejši in bolj urejen pretok ljudi. Da dogovor le ni tako dober, ugotavlja vse več držav, tudi predsedujoča Evropski uniji Avstrija, ki se je od dogovora že umaknila. Da bi to morala storiti tudi Slovenija meni geopolitični analitik Laris Gaiser, na spletu pa se je pojavila še peticija proti dogovoru.

Trinajsta slovenska vlada zaenkrat uživa v relativnem miru. Opozicija je ne napada, temveč bolj ali manj molči. Tudi mediji so prizanesljivi in brez podvprašanj citirajo včasih nekoliko prekratke in dvoumne odgovore predsednika vlade. A tu so že prva težka vprašanja: odhod medicinskih sester in opomin Bruslja glede proračunskega načrta. Vlada bo morala prej ali slej pokazati, da ne opravlja le tekočih poslov. Tokratni komentar je pripravil Blaž Čermelj.

Na torek po volilni nedelji sem še vedno pod vtisom izbire volivk in volivcev, ki so se v nekaterih pogledih vendarle odločili drugače, kot sem pričakovala. Največje presenečenje je gotovo uvrstitev Slovenske nacionalne stranke nazaj v parlament, takoj za tem dejstvo, da so Pirati premagali tako Dobovška kot Čuša, takoj za tem pa dejstvo, da ženske volivke še vedno prepogosto padejo na lepe obljube in prijazen obraz. Žalostno, toda resnično. Verjamem, da bi Luko Mesca marsikatera vzela za zeta.

V studiu Radia Ognjišče smo tokrat soočili predstavnike in kandidate štirih političnih strank, poslanca SDS Anžeta Logarja, poslanca Levice Miha Kordiša, kandidata Liste Marjana Šarca Vojmirja Urlepa in kandidata Združene desnice Aleša Primca.

Beseda je tokrat tekla o razmerah v Slovenski vojski po zadnji spremembi na čelu Generalštaba. Zanimalo nas je, kako na to plat delovanja naše države gledajo različni politiki ali pa tisti, ki so šele na poti do tja. V studio smo namreč povabili predstavnike Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije, Liste Marjana Šarca, Liste Bojana Požarja in stranke Dobra država.

Po mnenju nekaterih Evropa ni sposobna odgovoriti na pomembne izzive, izgublja pa se tudi skupen evropski duh. Ima morda krščanstvo odgovor na te izzive? Pogovarjali smo se s prof. Palom Tothom s Teološke fakultete v Budimpešti. Spregovorili pa smo tudi o pobudi Skupaj za Evropo.