Moja zgodba
Pred Jamo pod Macesnovo Gorico je minulo soboto potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici množičnih izvensodnih pobojev po koncu druge svetovne vojne. Že 35. leto zapored jo je pripravila Nova slovenska zaveza. Slovesnost se je začela s sv. mašo, ki jo je vodil škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili njegovi pridigi in pa kulturnemu programu po sveti maši, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Zbrane je nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, prepeval pa je zbor potomcev političnih emigrantov pod vodstvom Marjanka Grohar.
Moja zgodba
Pred Jamo pod Macesnovo Gorico je minulo soboto potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici množičnih izvensodnih pobojev po koncu druge svetovne vojne. Že 35. leto zapored jo je pripravila Nova slovenska zaveza. Slovesnost se je začela s sv. mašo, ki jo je vodil škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili njegovi pridigi in pa kulturnemu programu po sveti maši, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza. Zbrane je nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, prepeval pa je zbor potomcev političnih emigrantov pod vodstvom Marjanka Grohar.
Moja zgodba
Ob breznu po vojni pobitih pod Krenom v Kočevskem rogu je v soboto 1. junija 2024 potekala spominska slovesnost z mašo, ki jo je ob navzočnosti več kot 20 duhovnikov vodil nadškof Stanislav Zore. V Moji zgodbi ste lahko poslušali najprej mašni nagovor ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, zatem apel duhovnikov dekanij Črnomelj in Kočevje, za pokop žrtev brezna izpod Macesnove gorice, ter nato še osrednji govor dr. Jožeta Rožanca.
Moja zgodba
Ob breznu po vojni pobitih pod Krenom v Kočevskem rogu je v soboto 1. junija 2024 potekala spominska slovesnost z mašo, ki jo je ob navzočnosti več kot 20 duhovnikov vodil nadškof Stanislav Zore. V Moji zgodbi ste lahko poslušali najprej mašni nagovor ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, zatem apel duhovnikov dekanij Črnomelj in Kočevje, za pokop žrtev brezna izpod Macesnove gorice, ter nato še osrednji govor dr. Jožeta Rožanca.
Komentar Časnik.si
Prva sobota v juniju je že desetletja dan, ko se v Kočevskem rogu v jami pod Krenom zberejo dejanski in idejni svojci po vojni pobitih tisočerih žrtev revolucionarnega nasilja.
Komentar Časnik.si
Prva sobota v juniju je že desetletja dan, ko se v Kočevskem rogu v jami pod Krenom zberejo dejanski in idejni svojci po vojni pobitih tisočerih žrtev revolucionarnega nasilja.
Moja zgodba
Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika.
Moja zgodba
Ob grobišču pobitih domobrancev in drugih žrtev revolucionarnega nasilja pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu je bila v soboto 3. junija spominska slovesnost s sveto mašo. Daroval jo je predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje. V oddaji Moja zgodba ste lahko prisluhnili mašnemu nagovoru škofa Sajeta in govoroma profesorja dr. Andreja Finka in tajnika Nove Slovenske zaveze Petra Sušnika.
Informativni prispevki
Po maši je sledil kulturni program Nove slovenske zaveze, v okviru katerega je zbrane nagovoril pravnik Andrej Fink. Poudaril je, da so bili povojni poboji sad človeške podlosti ter nekaterih združb in ljudi z imeni in priimki. Osebno je bilo že vse gorje odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več, vendar iz nadnaravnega, družbenega, državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej, je dejal.
Informativni prispevki
Po maši je sledil kulturni program Nove slovenske zaveze, v okviru katerega je zbrane nagovoril pravnik Andrej Fink. Poudaril je, da so bili povojni poboji sad človeške podlosti ter nekaterih združb in ljudi z imeni in priimki. Osebno je bilo že vse gorje odpuščeno. Osebnih krivcev danes tudi ni več, vendar iz nadnaravnega, družbenega, državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej, je dejal.
Informativni prispevki
Do nekaterih potez aktualne politike je bil v Kočevskem rogu precej kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik
Informativni prispevki
Do nekaterih potez aktualne politike je bil v Kočevskem rogu precej kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik
Informativni prispevki
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Informativni prispevki
Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!
Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.
Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.
Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.
Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.
Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.
Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.
Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).
V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.
Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.
Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.
Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference
Moja zgodba
V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.
Moja zgodba
V soboto 4. junija je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob morišču pod Krenom v Kočevskem rogu spominska in spravna slovesnost za pobitimi domobranci in civilisti. V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali nagovore predsednika RS Boruta Pahorja, novomeškega škofa Andreja Sajeta, tajnika Nove slovenske zaveze Petra Sušnika in filozofa Jana Peršiča.
Kmetijska oddaja
Slišali ste, kaj Ciril Smrkolj meni o hitenju pri spreminjanju kmetijske zakonodaje in zapletih glede članstva v KGZS.
Pogovor o
V oddaji Pogovor o bomo gostili direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje mag. Roberta Ljolja. Predstavili bomo vlogo te največje zdravstvene zavarovalnice v državi, kakšen pogajalec je z izvajalci zdravstvenih storitev, kako se določi košarica pravic, ki jih krije ZZZS, kaj se obeta na področju čakalnih dob glede na zakon, ki omejuje delo zdravnikov pri zasebnikih ... Prisluhnite ob 17h.
Program zadnjega tedna
Posnetek programa Radia Ognjišče dne 10. julij 2025 ob 05-ih
Svetovalnica
Državni sekretar Luka Omladič je odgovarjal predvsem na vprašanja poslušalk in poslušalcev na temo dolgotrajne oskrbe, pomoči na domu, cene domske oskrbe in podobno.
Spoznanje več, predsodek manj
Tokrat je odmevalo domače politično dogajanje. Državni zbor je izglasoval razpis posvetovalnega referenduma o obrambnih izdatkih, utegne mu slediti še razpis posvetovalnega referenduma o članstvu Slovenije v Natu. Kakšne bodo posledice, smo vprašali latinista, teologa in zgodovinarja dr. Aleša Mavra. Odnos naše države do Severnoatlantskega zavezništva smo z njim analizirali tudi v luči vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Komentiral je še proteste v Srbiji in koncert Marka Perkovića Thompsona na Hrvaškem.
Via positiva
Sara Isaković ima zelo zanimivo življenje, širši javnosti je najbolj znana kot odlična športna plavalka in kot prva Slovenka s plavalno olimpijsko medaljo. Po študiju psihologije na kalifornijski univerzi Berkeley je uspešno - prav tako s področja psihologije, tudi magistrirala. Deluje na področju nevropsihologije. Pripravila je lasten program mentalnega treninga za letalske pilote, sodelovala pri drugih projektih po svetu, bila del start-up ekipe v Oslu, kjer je pomagala pri pripravah štirih norveških deklet za veslanje čez Atlantik. Odločila se je za vrnitev v Slovenijo, kjer nadaljuje s svojim delom na področju psihologije, sodeluje s športniki, predava na različnih dogodkih. Napisala je tudi knjigo.
Kulturni utrinki
Med 14. julijem in 11. avgustom 2025 bodo v Kopru potekali tradicionalni Poletni koncerti v Taverni Koper. Program brezplačnih koncertov, ki potekajo ob ponedeljkih zvečer in so namenjeni tako mladi kot starejši publiki, bo bogat, zanimiv in mednaroden. Občinstvo bo lahko prisluhnilo glasbenim izvajalcem različnih glasbenih zvrsti - od muzikala in cabareta, do etna, jazza in popa. Prireditve nam je predstavil umetniški vodja Niko Houška!
Komentar Družina
Še ne sto let nazaj je v nacistični Nemčiji v le nekaj letih postala evtanazija družbeno sprejemljiva in simbol »usmiljenja, sočutja, pomoči ubogim«. Mediji so s spretnim obračanjem besed to naredili povsem mimogrede.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče