Nagovor kardinala Franca Rodeta ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom, Beltinci.

Nagovor evangeličanskega škofa Geze File ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom, Beltinci.

Nagovor predsednika Republike Slovenije ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom, Beltinci.

V soboto, 17. avgusta 2019, je v Beltincih potekala sveta maša ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore.Svete maše se je udeležilo preko šest tisoč vernikov, somaševalo pa je okrog 110 duhovnikov skupaj s slovenskimi škofi in škofi iz sosednjih držav. Zbrane vernike je v pridigi nagovoril soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Ob koncu sv. maše so zbrane kratko pozdravili tudi kardinal dr. Franc Rode, škof Evangeličanske Cerkve Geza Filo in predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor. Združene pevske zbore in orkester Glasbene šole Beltinci je vodil Matej Zavec, za orglami pa je bil Mitja Medved.Škofija Murska Sobota je od januarja 2019 z nagovori vsako drugo nedeljo v mesecu, s šmarnicami in na druge načine obhajala 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Dogajanje je doseglo vrhunec s slovesno sveto mašo, ki so jo obhajali v soboto, 17. avgusta 2019 ob 17.00 v Beltincih.Škof dr. Peter Štumpf je v pridigi spomnil na prekmurske in prleške duhovnike, ki so »s svojim delom ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom.« Spomnil je tudi na bolečino razdeljenosti in ob zgledu duhovnikov, voditeljev prekmurskega ljudstva, pokazal pot naprej. »Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje.« In potem je pokazal na svetle vzore. »Da je rano razdeljenosti vedno mogoče ozdraviti in jo celo napraviti za vogelni kamen svetosti, nam zgovorno pričujeta tudi Božja služabnika, nekdanji polanski župnik in mučenec Danijel Halas ter nekdanji odranski župnik Alojzij Kozar st. in mnogi, ki smo jih poznali kot pričevalce vere, branilce življenja ter graditelje mostov edinosti v Cerkvi in narodu.«Na slovesnosti so izrekli zahvalo Bogu za sto let povezanosti prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in izpovedali prošnjo, da bi katoliška vera še naprej živela med ljudmi v tem razburkanem prostoru srednje Evrope in bi vsak zmogel ostati to, kar je: Slovenec še naprej Slovenec, Madžar še naprej Madžar, Hrvat še naprej Hrvat. Kot znamenje povezanosti so se med bogoslužjem slišale tudi besede v madžarskem, hrvaškem in romskem jeziku.Pri sveti maši in v programu pred njo so sodelovali člani različnih skupin: cerkveni pevski zbori, pritrkovalci, ministranti, člani cehovskih društev, člani prostovoljnih gasilskih društev, lovskih društev, čebelarskih društev, folklornih skupin. Slovesne sv. maše so se udeležili tudi predstavniki pravoslavne evangeličanske in binkoštne Cerkve. Navzoč je bil tudi predsednik Republike Slovenije in zastopniki različnih državnih ustanov ter drugi visoki gostje.Soboški škof dr. Peter Štumpf je ob sklepu svete maše v znak hvaležnosti izročil spominska darila škofom sosednjih škofij, ki so v preteklosti skrbele za ohranjanje katoliške vere med prekmurskimi Slovenci ter drugim uglednim gostom.Člani ŽPS iz župnij soboške škofije so po sv. maši pripravili pogostitev za vse sodelujoče.

Vodja poslanske skupine NSi in predsednik kluba pomurskih poslancev Jožef Horvat je tudi uradno predlagal, da se mala parlamentarna dvorana po prenovi poimenuje po Matiji Slaviču, ki velja za enega najzaslužnejših za priključitev Prekmurja in združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Mineva leto dni od zadnjih volitev v državni zbor. Če smo včeraj nekoliko več pozornosti namenili vladnim, bomo danes opozicijskim strankam. V SDS eno leto po volitvah opozarjajo, da se vlada slabo spopada z notranjimi in zunanjimi izzivi. V NSi pa dodajajo, da premier Marjan Šarec z ekipo, ni postregel z ukrepi, ki bi stanje v državi izboljšali. Na vprašanje ali se vlada sploh lahko s čim pohvali, nam je vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivec dejal, da se lahko edino z najkrajšo sejo državnega zbora v njegovi zgodovini: »Kakšnih velikih predlogov zakonskih sprememb na žalost ta vlada ni prinesla. Pohvali pa se lahko z dajanjem odpustkov posameznim skupinam in s tem povzroča težavo, ki se ji bo kopičila v nadaljevanju.« Med področji, kjer vlada zamuja je Krivec omenil zdravstvo, šolstvo pa tudi področje slovenske vojske. »Kako so ozadja pri tem vpeta pa se mi zdi, da je vsem državljanom, ki razmišljajo s svojo glavo že več ali manj jasno.« Pritrdil je, da imamo manjšinsko vlado, katere najmočnejši člen je stranka Levica, ki tudi po pojasnilih pravne službe državnega zbora ni klasična opozicijska stranka. »Navzven se sicer kažejo nekateri spori med predsednikom vlade in poslanci, ki postavljajo v poslanskih vprašanjih nekatere teme, v končni fazi pa vidimo, da je vsaka pobuda in zahteva Levice skozi zakonsko materijo ali pa skozi neke druge ukrepe izvedena in vidimo, da ima kar močno vlogo pri tem,« je poudaril Krivec. 13. slovenska vlada je po besedah vodje poslanske skupine NSi Jožefa Horvata zamudila veliko priložnosti. Dodaja, da je imela srečo, da je delo nastopila v času velike gospodarske rasti. »To je uspeh slovenskega gospodarstva, ne politike. Izključno in samo slovenskemu gospodarstvu se lahko zahvalimo, da imamo tako dobro gospodarsko rast.« Horvat je presenečen, da imamo kljub nizki brezposelnosti, iz meseca v mesec več prejemnikov denarne socialne pomoči. »Zadnji števec se je ustavil pri številki nekaj čez 92.000. Toliko je torej prejemnikov denarne socialne pomoči.«V NSi so kritični še, da se vlada ne odziva na priporočila Evropske komisije. »Slovenija ni predlagala nobenega jasnega opredeljenega ukrepa za izvedbo priporočil, ki jih je prejela za področje zdravstva,« je za Radio Ognjišče dejal poslanec Jožef Horvat, ki je prav tako kot so v SDS izrazil nezadovoljstvo z neizpolnjeno odločbo ustavnega sodišča v zvezi z zasebnim šolstvom.

Naključje ali niti ne naključje je hotelo, da se mora tokratno besedilo začeti tam, kjer se je prejšnje končalo. Glasni padec enega najuspešnejših in najbolj trdoživih evropskih populistov Heinza-Christiana Stracheja je po eni strani potrdil tam zapisano, da na stari celini njegovemu podobna gibanja ne morejo prinesti rešitve za težave, kot jih Venezuelcem niso prinesli njihovi (levi) populisti. Po drugi strani je vsaj navidezno prinesel potrditev tistim, ki menijo, da je razlog za vzpon populizma zgolj neznani leteči predmet z rusko posadko, ki je pristal ob neugotovljivem času na neugotovljivem kraju in da ta vzpon nima nič opraviti s krizo prevladujočih strank, predvsem tistih konservativne in krščanskodemokratske provenience. Na evropske volitve se bodo torej odpravili v zavesti, da ni z golim ohranjanjem statusa quo nič narobe. Čeprav sem zadnji, ki bi podcenjeval željo Putinovega režima po tem, da bi mu nasproti stala čim šibkejša in čim bolj razdeljena Evropska unija, zaradi česar se mu ne smilijo sredstva za podporo desnim in levim populistom, se mi zdi taka razlaga tudi po primeru Strache še vedno nezadostna in celo škodljiva.Na otokuA če so takšni razmisleki ključnega pomena za bližnje volilno odločanje na ravni celotne povezave, imajo na Slovenskem le omejen pomen. Slovenija je namreč, kot je že marsikdo zapisal, v njej nekakšen otok. Taka ni le zaradi majhnega števila poslank in poslancev, ki jih bo poslala v Evropski parlament. Predvsem je takšna, ker se mora otepati z neravnotežji kot dediščino preteklosti in je prav Evropska unija ščit, da ta neravnotežja še bolj ne kažejo svojih zob. Zato se hitro znajdemo pred vsaj navideznim paradoksom, da je ravno za tiste politične skupine, ki jim v Sloveniji po konvenciji pravimo desne, evroskepticizem tako rekoč prepovedan sad. Tudi idej o »okrepljeni suverenosti posameznih držav« iz soseščine se pod Alpe ne da prenašati v razmerju ena proti ena. Večja prepuščenost slovenske države sami sebi namreč neizogibno pomeni še več monopola vladajoče politične opcije.V takšnih razmerah imajo kajpak evropske volitve v Sloveniji tudi splošnejši pomen. Slovenske stranke lahko do neke mere sooblikujejo dogajanje v političnih strankah na ravni Evropske unije, zlasti v Evropski ljudski stranki. Kot sem zapisal že zadnjič, bo po mojem mnenju prav nadaljnji razvoj znotraj njenih vrst v prihodnjem mandatu vredno natančno opazovati. A ne glede na to ima izbira evropskih poslancev spričo slovenskih posebnosti zlasti notranjepolitično razsežnost.Evropske volitve za domačo raboOpozicija, ki je doslej bolj ali manj prepričljivo dobila še vsa ta tovrstna glasovanja, brani težko branljivo, če že ne neubranljivo prednost petih od osmih sedežev. Ker jo je dosegla v pogojih fragmentiranosti levice, se lahko letos zgodi, da bo šel en sedež po zlu celo ob enakem ali višjem odstotku prejetih glasov kot leta 2014. Vendar se mi še vedno zdi, da bo za kondicijo vlade in opozicije velikega pomena tudi sama po sebi zgolj simbolična tekma za (relativno) prvo mesto. Če bi slednje pripadlo največji vladni stranki ali nemara socialnim demokratom, bi vsaj kratkoročno poletela tudi Šarčeva vlada, medtem ko je težko verjeti, da bi lahko slovenski člani Evropske ljudske stranke v tem primeru vknjižili več kot tri poslance. Če bo relativna zmaga tudi po petnajstih letih ostala na desni sredini, se bo zanjo končalo obdobje nekakšne stagnacije, v katero jo je potisnila premierjeva medijska ofenziva od začetka leta sem.Spričo precejšnjega psihološkega učinka, ki ga lahko imajo evropske volitve na razmerja doma, je presenetljiva sorazmerno majhna ambicioznost list ravno pri obeh glavnih igralkah zadnjih parlamentarnih volitev. SDS očitno nekoliko »varčuje z močmi« kot na zadnjih predsedniških volitvah, v veliki meri pa računa na to, da ji ob nizki pričakovani volilni udeležbi relativno najvišji delež glasov ne more uiti. Ta je pomemben že zato, ker lahko zaradi zakonitosti D’Hondtove metode ob majhnem številu voljenih poslancev že majhne razlike pomenijo sedež več ali manj, kdor pa je prvi, ima vsekakor boljše karte. Težko je oceniti, koliko lahko Janševim v prizadevanjih za to ponagaja Domovinska liga, čeprav nekaj znakov kaže, da bi se lahko razvila v doslej najuspešnejši projekt desno od SDS vsaj po letu 2004. Kar sicer ne pomeni, da bi bila tokrat v igri za evropski sedež. Seveda pa so demokrati potegnili dobro potezo s sklenitvijo predvolilne povezave s SLS, končno tudi s tem, da niso kot leta 2000 ob sestavljanju Bajukove vlade vztrajali pri zamenjavi partnerjeve posadke. Če nič drugega, gre za naložbo v prihodnost, saj veliko anket kaže, da zna biti prav vrnitev Podobnikovih v Državni zbor ključ do možnosti za spremembo oblasti v prihodnje.Potrebno je morda dodati še, da so dosedanja glasovanja v Sloveniji pokazala, da volilna udeležba do nekje 40 odstotkov prinese prednost desni sredini, če je višja, je omenjeno praviloma voda na mlin vladajoči opciji. Po tej logiki bi morala biti 26. maja v boljšem položaju opozicija. Seveda pa ni mogoče povedati, kaj bi se zgodilo ob udeležbi, ki bi bila, denimo, višja od 65 ali 70 odstotkov, saj slednje nismo doživeli že dve desetletji. V zvezi z evropskimi volitvami se o njej sploh ni smiselno pogovarjati. Dejansko volilno udeležbo je hkrati najteže napovedati, ker ljudje o svojih dejanskih namerah v anketah pogosto – milo rečeno – ne povedo resnice.Nova Slovenija z jokerjemNova Slovenija in tudi socialni demokrati se volivcem predstavljajo z ambicioznejšima listama od obeh največjih strank. To že samo po sebi ni nenavadno, saj so »vmesne volitve« po naravi stvari dobra priložnost za stranke, ki bi rade izboljšale izhodiščni položaj za odločanje o sedežih v domačem parlamentu. Predvsem Nova Slovenija nastopa s kandidati, ki dejansko pokrivajo celotno paleto pogledov v stranki. Žiga Turk pa je v vlogi jokerja, ki bi – spet ob pričakovani nižji volilni udeležbi – lahko dejansko prispeval pomembne glasove na vladajoči ali sploh na noben blok nenavezanih liberalno usmerjenih volivcev, takšnih, ki so leta 2011 glasovali za Virantovo listo. Zanj neugodna okoliščina je vsaj deloma kandidatura Angelike Mlinar, ki se kaže kot liberalka evropskega kova in s tem redka ptica na slovenskem političnem nebu. Seveda Mlinarjeva drugače kot Turk verjetno nima možnosti za izvolitev, ker je na seznamu stranke, ki v satelitskem sistemu vladajoče opcije ob hudi konkurenci Šarčevih, Židanovih in deloma Levice trenutno kotira nizko. Dejstvo, da sedanja Neosova poslanka sploh kandidira za eno »satelitskih strank«, po drugi strani dela iz nje precej milejšo in veliko manj groteskno različico kandidature pokojnega Ljuba Sirca za LDS na predsedniških volitvah leta 1992. A ker je zaresni liberalni bazen v Sloveniji notorično majhen, bi lahko prav koroška Slovenka pobrala Novi Sloveniji del izplena, ki bi ga sicer zagotovil Žiga Turk. Sploh pa je upati, da krščanski demokrati v Sloveniji razumejo, da volitve, in tako niti evropske, pri nas v vsaj približno demokratičnih okoliščinah že vse od volilne reforme leta 1907 niso več tekma za to, kdo bo pridobil najlepše, najpametnejše in najbolj uglajene volivce, marveč za to, kdo jih bo pridobil največ. In tu se kaže tudi meja »radikalne sredinskosti«, skušnjavi katere v Novi Sloveniji vsaj občasno podležejo.

Pred 25 leti, 20. marca 1994, je z aretacijo tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja, ki so jo izvedli pripadniki ministrstva za obrambo, izbruhnila afera Depala vas. Izvedli so jo štirje pripadniki Slovenske vojske, ki so pri Smolnikarju odkrili zaupne dokumente. Pozneje se je izkazalo, do so bili dokumenti načrtno ponarejeni in da je šlo za spopad dveh političnih opcij. Zaradi afere je predsednik vlade Janez Drnovšek razrešil takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo, kar je državni zbor podprl. Primer je bil na sodišču, a po desetih letih je zadeva zastarala in primer se je končal brez pravnomočne sodbe. Podrobno je to zgodbo raziskoval novinar dr. Jože Možina, ki je pripravil poseben dokumentarni film Urok Depale vasi.

Državni zbor se je na decembrski redni seji med drugim lotil zakona o gospodinjskem dodatku, ki so ga predlagali v NSi. Kot nam je pojasnila strankina poslanka Iva Dimic, ta sledi odpravi krivic, storjenih v letu 2011, ko je bil sprejet zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je ukinil tako imenovano državno pokojnino.

Ekonomist dr. Matej Lahovnik je za Radio Ognjišče komentiral rdečo luč, ki jo je državni zbor prižgal imenovanju Primoža Dolenca na položaj guvernerja Banke Slovenije. Ta tako ostaja brez vodstva s polnimi pooblastili. Dr. Lahovnika smo prav tako vprašali, kaj pomenijo zadnji izračuni Mednarodnega denarnega sklada za naš državo. Zanimalo nas je tudi njegovo stališče v povezavi s prodajo NLB, saj se bližajo ključni trenutki v tem postopku.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je sodeloval prof. dr. Stane Granda.

Pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami smo v studiu gostili predsednika SLS Marka Zidanška. Ob odzivu na aktualno dogajanje, povezano z odstopom premierja Mira Cerarja, je predstavil program, s katerim se želi stranka vrniti v državni zbor. Zanimal nas je tudi njegov pogled na delitev SLS, na povezovanje desnice in na delovanje stranke na ravni Evropske unije.