Papež Frančišek želi oblikovati Cerkev v skladu z evangeljskim duhom, jo odpreti in približati ljudem. A pri tem se sooča s številnimi kritikami in napadi. Ponekod so že pred leti nastale pobude, prek katerih so mu ljudje izrazili podporo in zaupanje. V Sloveniji je akcijo zbiranja podpisov začelo Društvo Operando.

Britanski kardinal John Henry Newman bo razglašen za svetnika. Njegov lik nam je v oddaji predstavil dr. Bogdan Dolenc. Pogovarjali pa smo se tudi z novim veleposlanikom pri Svetem sedežu, Jakobom Štunfom.

Z nami je bil upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek. Pogovor z njim smo posneli pretekli teden in ga med drugim vprašali, čemu se posveča zdaj, ko Celje čaka njegovega naslednika, ter kako potekajo priprave na slovensko-hrvaško srečanje vernikov v Krašiću.

Ste kdaj pomislili, da je zanimanje za svetnike lahko neprecenljiva notranja obogatitev? Cerkev nam jih daje zato, da bi odkrivali, kako so v svojem času in v okoliščinah, v katerih se znajdemo tudi mi, živeli evangelij. To velja tudi za pet novih svetnikov, ki jih je danes dobila katoliška Cerkev. Med njimi je sveti John Henry Newman.

Kako naj imam kot kristjan pravilen odnos do lastnine, denarja in napredovanja v poklicnem življenju? Kaj mi daje vrednost, če sem brez redne službe, brezposeln? Kako in zakaj uveljavljati ali sprejemati avtoriteto? Kakšen naj bo moj odnos do šibkejših, do ubogih? Na ta vprašanja odgovarja tečaj Zahej, ki je sestavljen je iz osmih tem in traja osem mesecev. Več so povedali Marjeta Čampa, Mario Jurišić in Marjan Pogačnik.

O temeljnem poslanstu Cerkve na območju Amazonije.

Program Zahej ponuja teoretičen in praktičen vpogled v družbeni nauk Cerkve. O svoji izkušnji in tem, kaj mu je program dal, je spregovoril eden od voditeljev tega programa Mario Jurišić.

Cerkev v Sloveniji je pred dvajsetimi leti obiskal sveti papež Janez Pavel. Med slovesno mašo pri Betnavskem gradu je škofa Antona Martina Slomška razglasil za blaženega. Svetel dogodek ostaja v srcih številnih vernih Slovencev, saj smo z njim dobili prvega uradnega priprošnjika v nebesih. Za naš radio je o tem spregovoril nadškof Turnšek.

Septembra vsa Cerkev obhaja praznik Marijinega rojstva, Slovenci pa tudi obletnico kronanja Brezjanske Marije. Različna vprašanja smo zastavili doktorju Antonu Štruklju: zakaj biti pobožen ne pomeni biti naiven, kako Marijino rojstvo zaznamuje liturgično leto vzhodnih kristjanov, v kateri točki se stikata Evina in Marijina zgodba ter zgodba vsakogar izmed nas, kako se je začela romarska zgodba na Brezjah in kako je tja romal nadškof Vovk.

Škof Jožef Kvas, ki se je rodil pred 100 leti, je bil nadvse priljubljen med ljudmi. Na njegovem pogrebu se je zbralo več kot 270 duhovnikov. Škof Alojzij Šuštar je o njem dejal: »Tako požrtvovalen je bil do konca in veliko je naredil na pastoralnem področju. Bil je pravo bogastvo za ljubljansko nadškofijo in vso Cerkev na Slovenskem.«

O Marijinem vnebovzetju in Marijinih upodobitvah.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Poročali smo o nekaterih odmevnejših dogodkih minulega tedna na slovenskih tleh, prebrali pa smo tudi razmišljanje Beseda med nami iz avgustovske številke revije Novi svet.

Ob številnih razpravah glede spolnih zlorab v Katoliški cerkvi je Vatikan potrdil, da je spovedna molčečnost nedotakljiva. Vatikanska penitenciarija je objavila desetstranski dokument, v katerem zavrača pričakovanja, da bo Katoliška cerkev v določenih primerih priredila cerkvenopravne predpise. Več o tem pa v pogovoru s p. dr. Robertom Bahčičem, ki je tudi rektor narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah, kamor k spovedi hodijo ljudje iz vse Slovenije.

Že samo ime pobude Dovolj.je nakazuje zadrego, določen paradoks. Dovolj je – in kljub temu še naprej govorimo o tem. Kako govoriti, ne da bi po nepotrebnem pogrevali, ne da bi povzročali nove travme? Mislim, da žrtve govorijo zato, ker so rane odprte. Ko me nekaj boli, je pogovor o tem lahko zdravilen. To je lahko spoved, psihoterapija, ali zaupan pogovor med prijatelji. Tako govorjenje je potrebno omogočiti in gojiti. Jezus je spodbujal in prakticiral tako govorjenje.Obstajajo tudi opazovalci, ki o tem govorijo zato, ker jim to vzbuja določeno zadovoljstvo. Naslajanje nad napakami in pregrehami bližnjega je verjetno staro toliko kot človeštvo. Taka je bila drhal, ki je pred Jezusa privlekla ubogo grešnico. Potem najdemo tiste, ki govorijo zato, ker želijo uveljaviti neki višji cilj. To so praviloma zelo ugledni in izobraženi ljudje. Zanje so žrtve samo sredstvo za dosego višjih ciljev – na primer za to, da se potepta osovraženo inštitucijo ali posameznika. Človek pomisli na farizeje iz Jezusovih prilik. Končno ne smemo pozabiti tistih, ki govorijo zato, da bi se stvari izboljšale. Škofje in dejansko vsi ljudje na vodilnih položajih se morajo ukvarjati s tem. Govorijo zato, da jutri o tem ne bo treba več govoriti.Ko se človek poglobi v pričevanja žrtev, postane očitno, da so bile dvakrat prizadete. Prvič, ko so bile zlorabljene s strani človeka, ki bi moral zanje skrbeti. To je lahko duhovnik, učitelj ali roditelj. Ta zloraba zaupanja in moči boli in še več, poškoduje samo srčiko človekove osebe. Drugič so bile zlorabljene v trenutku, ko nihče ni videl njihove bolečine, ko niso našle nikogar, kateremu bi lahko zaupale ali ki bi jih vzel zares. Trpeti je hudo. Trpeti sam je veliko hujše.Prišli smo do točke, ko žrtve lahko spregovorijo. To je dobro zanje in je dobro z tiste odgovorne osebe, ki lahko kaj storijo za to, da bo žrtev prejela potrebno pomoč, da bo storilec primerno kaznovan in da se preprečijo podobne zlorabe v prihodnosti, kolikor je to mogoče. Za inštitucijo in za njene člane je ta proces boleč in naporen, hkrati pa očiščuje. Zaupam, da je Cerkev že boljša in da bo še boljša. Upam, da bo proces čiščenja Cerkve pozitivno vplival na čiščenje v drugih okoljih, v katerih se po statistikah sodeč zgodi velika večina spolnih zlorab: v izobraževalnih inštitucijah in v družinah.V vseh teh, kot rečeno koristnih razpravah, pa kot kristjan pogrešam element, ki je po mojem ključen. To, da lahko spregovorimo o svojem trpljenju, je prvi korak. Ko mi storilec ali njegov nadrejeni prisluhne in ukrepa, se odpre priložnost za drugi in ključni korak, ki je sprava. Sprava je druga beseda za notranjo ozdravitev, ko se rana zaceli, ko travma izgubi svojo moč in lahko svobodno zadiham.Vsako govorjenje, kritiziranje in obtoževanje, ki nima za cilj spravo, je izguba časa ali še hujše, nujno povzroči nove travme. Lahko je brez empatije udrihati po človeku, ki ga ne poznaš in ki morda predstavlja inštitucijo, ki ti ni simpatična. Morda ne pomisliš, ali pa ti je vseeno, da lahko s tem nedolžnemu človeku delaš nepopravljivo škodo. Še manj se zavedaš, da s takim govorjenjem vzpostavljaš vzorec za ravnanje v drugih podobnih primerih. Vemo, da do večine zlorab pride doma in v šoli. Kako se boš počutil(a), ko se bo o tvojem sorodniku in prijatelju začelo na tak način, kot se danes govori o nekaterih duhovnikih?Usmiljenje do sebe in sočloveka, ki je osumljen zlorabe. Uprimo se skušnjavi, da bi človeka sežgali na ognju, preden smo se prepričali, da je kriv. V današnjih norih časih, ko ni več razlike med novinarstvom in propagando, med strokovnjakom in šarlatanom, ko naš “pametni” telefon zlahka postane orodje množičnega uničenja, se je toliko bolj nujno treba brzdati, da ne podivjamo in uničimo dobro ime človeka ali inštitucije. Bodite usmiljeni do sebe – si lahko predstavljate, kako se boste počutili, ko boste ugotovili, da ste sočloveku takole mimogrede uničili življenje? Bodite usmiljeni do storilca, ki obžaluje, odsluži kazen in se spreobrne. Predvsem pa bodite usmiljeni do škofov in predstojnikov.Škof ni superman, ki bi z rentgenskimi očmi videl v človekovo srce, in nima tajne policije za nadzor vsakega svojega duhovnika, dan in noč, sedem dni na teden. Tako kot večina nas, ki smo starejši od 50 let, so tudi škofje slabo usposobljeni za ravnanje v primeru spolnih zlorab. Zdaj se morajo/moramo na hitro učiti, kako jih prepoznati in ukrepati. Prepričan sem, da si tudi škofje iskreno želijo, da pomagajo žrtvam in omejijo greh in zločin spolnih zlorab. Kdor si prizadeva za ta cilj, jih bo kritiziral z usmiljenjem, predvsem pa jim bo pomagal, da postanejo boljši. Kdor jih nasprotno kritizira s sovraštvom ali iz škodoželjnosti, pa nič ne doprinese k temu, da bi bilo manj zlorab. Prej nasprotno.

Predsednik vlade Marjan Šarec se je v Vatikanu srečal s papežem Frančiškom. V izjavi za medije je spregovoril o obisku, znova povabil papeža v Slovenijo in komentiral tudi nekatere aktualne politične zadeve.

Šarec ima ušesa, gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma, nosi naslov komentarja Andreja Marka Pozniča na spletnem portalu Časnik.si, ki ga bomo prebirali danes. Šarec je v politiki srečko. Vse mu teče kot namazano, ko se zdi, da je končno prišel čas, da bo ljudstvo spregledalo ves blef, pa mu priskočijo na pomoč v tujini s svojo inačico »jugonostalgije«. Kajti kakor pri nas nekateri hrepenijo po Jugoslaviji in si slikajo idealizirano državo in sistem, ki ju ni bilo, tako si na Madžarskem že vsa leta od Trianona naprej ližejo rane ob izgubi 2/3 Madžarske. Pri tem seveda spregledajo, da so izgubili dežele, ki so samo pravno bile madžarske, narodnostno pa niso bile njihove.Italijani doživljajo podobno. Ves proces združevanja Italijanov v eno državo se je končal v napadalnih vojnah na Avstro-Ogrsko ali pa Rusijo na Krimu ali pa Libijo in Etiopijo, itd., ker so prešli iz združevanja v osvajanja stare rimske slave … Sentiment enih, drugih in tretjih pa je popolnoma enak. Gre za zasanjanost v preteklost, ki je po definiciji »boljša, krasna, čudovita«. Gre torej za beg pred sedanjostjo.Ko ti gre kot politiku doma vse narobe, ni nič boljšega, preprostejšega in učinkovitega kakor zunanji sovražnik, ki poenoti ljudstvo, ki ga pripravi do tega, da potrpi, ker je ljubezen do svojega najbolj naravna drža vsakega človeka. Na tem čustvu so svojo oblast ohranjali komunistični režimi! Moje pa ni samo moja lastnina, ampak tudi družina, tudi vas, mesto, tudi narod in država. Ker pa države načeloma nimamo radi, ker je to oblika vladanja, se naša čustva ogrejejo pri narodu, ki je bolj naravna tvorba. Celo komunisti, ki narod sicer zaničujejo, so v drugi svetovni vojni igrali na te strune. Sovjeti so celo prenehali preganjati Rusko pravoslavno Cerkev za časa najhujšega nemškega pritiska, pozabili so vse svoje ideološke parole ter govorili samo še o »Materi Rusiji«. In še danes govorijo o veliki domovinski vojni. Ko so zmagali, pa so nadaljevali po starem ideološkem ključu.Zato razumem Šarčevo domovinsko retoriko v tem ključu. Mož očita sosedom, kar sam doma v miru prenaša in podpira. Ne le, da ni še dvignil glasu zoper tiste, ki nam ponujajo postane rešitve starega režima, ampak jim prepušča prvo nadkoalicijsko mesto. Važno mu je le, da kadruje in »njegovi« ljudje prevzemajo funkcijo za funkcijo. Po drugi strani pa so njegova ušesa potlačena in dolga, torej gluha za zgodovinsko resnico pri nas doma. Očitati sosedom, da ližejo svoje rane z nostalgijo, pri tem pa sami gojimo ista čustva in delamo iste grehe, ni higienično. Tega bi se moral Šarec zavedati. Še posebej zato, ker pri nas pomeni to lizanje ran pravzaprav ultrakonzervativnost in reakcionarnost tistih, ki jim ti dve besedi pomenita največji psovki, kakor tudi opravičilo za nespoštovanje, zaničevanje in pravo zatiranje drugače mislečih.Pri nas so največji konzervativci in reakcionarji Levica, SD, DeSUS, SMC, SAB in LMŠ. Vsi ti zagovarjajo preteklost totalitarizma, zagovarjajo nasilje gošarjev, zagovarjajo sistem, ki smo ga zavrgli ob prvi svobodni priliki. Vsi ti imajo Slovenijo za talko. Gre jim le za lastne koristi ali v obliki borčevske penzije ali pa v obliki prijateljske pogodbe oz. aneksa. Vsi ti bogatijo na račun raznih TEŠ-ev in podobnih večjih ali manjših državnih investicij. Vse pa okronajo s krivosodjem, ki jih ščiti pred preganjanjem in zaporom. Zakone sicer imamo, imamo celo ustavo, ki pa jo spoštujejo ali pa ne, kakor jim pač paše. Ker obvladajo tudi medije, državljani pa imajo skozi šolanje oprane možgane, kar se kaže v tem, da niso sposobni povezati vzrokov in posledic, da imajo težave z logiko in argumenti, nimajo bojazni, da bi se kaj spremenilo. Gre torej za celovit sistem nedotakljivosti tistih, ki so z revolucijo prišli na oblast in na oblasti ostajajo. Zato so Šarčeve besede tujcem pravzaprav še ena točka stand-up komedije, ki jo je kot Serpentinšek tako dobro obvladal.Ko pa bo premier resno začel vladati, odpravljati krivice in nesorazmerja, ko bo njegova vlada ščitila slovenstvo in delala v prid slovenskemu narodu, ko bodo preganjali notorične kriminalce, pa naj so to župani ali direktorji, ko bodo pri imenovanjih gledali na zasluge in sposobnosti in ne le na »naše«, ko bodo resnično krčili paradržavne agencije in urade, ko bodo decentralizirali državo, da bo tudi izven Ljubljane mogoče dobiti kakšno ugledno službo, potem bom njegove besede tujcu, ki si liže svoje rane (kar bi morali vsi jugonostalgiki z razumevanjem sprejeti), gledal v luči potrebe po zunanjem sovražniku za notranje potrebe, da bi lažje vladal.Če pa bom dobil otipljive dokaze, da je sposoben delati drugače, potem bom pa spremenil svoje mnenje.Je v komentarju na spletnem portalu Časnik.si razmišljal Andrej Marko Poznič.

V oddaji smo za vas pripravili povzetke papeževih srečanj v Romuniji. Poklicali smo tudi minorita p. Mateia Sentesa iz Romunije, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Osvetlil nam je nekatere vidike življenja romunskega naroda in papeževega obiska te dežele.

Prikriti poboji naše polpretekle zgodovine imajo dolgoročne posledice.In o škandalih, ki jih Cerkev pometa pod preprogo.

V tokratni oddaji ste slišali pogovor z novim nuncijem v Sloveniji, nadškofom Jean-Mariem Speichom in pogovor z urednico portala Aleteia.si Urško Makovec.

Besede kot so splav, poskusi na zarodkih, evtanazija se v Svetem pismu ne nahajajo. Z njimi se srečujemo vsak dan, tudi Cerkev. O tem, kaj pomeni svetost življenja, na čem temelji nauk o nedotakljivosti človeškega življenja, zakaj zarodek ni eden od delov materinega telesa in katere stranpoti lahko prinesejo sedanje težnje po evtanaziji, nam je spregovoril nadškof Anton Stres v tokratni radijski katehezi.

V Svetovalnici smo gostili Mojco Sojar, govorili pa smo o tem, kako se pripraviti na slovesnosti, kot so prva sveta obhajila, birme in poroke, ko v cerkev zaidejo tudi tisti, ki tam že dolgo niso bili ali sploh nikoli. Pravila vedenja obstajajo, toda mnogi jih ne poznajo in zato prihaja do nekaterih nerodnih situacij. Po drugi strani pa se mnoge družine soočajo tudi z vprašanji, kako pripraviti pogostitev za povabljene.

V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.

V analizi besedila veroizpovedi se tokrat ustavljamo ob vrstici (verujem) v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev. O njej razmišlja frančiškan Janez Papa.

Kakšen je odnos Cerkve do športa? Kje se skrivajo pasti in ključni izzivi športa v današnjem svetu? Kako lahko začne Cerkev vključevati fizično aktivnost oziroma šport v svoje poslanstvo? Ta in druga vprašanja naslavlja tudi cerkveni dokument Dati vse od sebe. O njegovi vsebini je v Globinah govoril duhovnik in športnik po duši p. dr. Andrej Šegula.

V Bolgariji je že vse pripravljeno na obisk papeža Frančiška, kjer se bo mudil 5. in 6. maja. Med prebivalci je še vedno zelo živ spomin na srečanje s papežem Janezom Pavlom maja leta 2002. V Plovdivu je takrat za blažene razglasil mučence iz časa komunizma.

Severna Makedonija se pripravlja na papežev obisk. Majhna katoliška skupnost bo svetega očeta sprejela 7. maja, potem ko bo Frančišek najprej obiskal Bolgarijo.

S sestro Marijo Imperl smo se pogovarjali o Božjem služabniku Carlu Acutisu, računalniškem geniju, ki je umrl pri rosnih 15 letih in za katerega je odprt postopek za beatifikacijo. Povzeli smo tudi najbolj aktualne novice iz Vatikana.

Objavili smo velikonočni pogovor z mariborskim nadškofom metropolitom Alojzijem Cviklom. Med drugim je odgovarjal na vprašanja o pomanjkanju duhovnikov, o finančnem stanju nadškofije ter o socialnih razmerah na mariborskem.

Kolokvij na veliki petek prinaša predvsem razmislek - ob odlomkih iz našega radijskega misijona Cerkev je mlada ter ob primerni glasbi.

O tem, kako je požar v pariški katedrali Notre Dame sovpadel z napetimi socialnimi in političnimi razmerami v Franciji, smo se pogovarjali s teologom in filozofom p. dr. Edvardom Kovačem. Opozoril je tudi na globoko duhovno sporočilo pariške stolnice, ki je vse od 12. stoletja cerkev vseh ljudi, še posebej pa nagovarja malega človeka.

O glavobolu, ki daje vrh politike in po drugi strani tudi nekatere duhovnike, ko ne vedo, kako pristopiti do množic, ki se zgrinjajo v cerkve, med letom pa jih ni.

Osrednji govornik današnjega dne je mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, eden od udeležencev sinode mladih, ki je potekala v Rimu. V nagovoru je izpostavil številne primere mladih in njihovega pogleda na vero. Poudaril je pomen spomina, ki ga mladi dobijo v mladosti. In če je ta spomin lep, potem se bodo v Cerkev lažje in prej vrnili in se tam čutili sprejete. Nadškof ugotavlja, da mladi Cerkev zapuščajo zaradi različnih razlogov, tudi zaradi tega, ker je morda preveč usmerjena v ta svet. Ob pričevanjih mladih, ki jih je slišal na sinodi v Rimu pa nadškof Cvikl izpostavlja, da si mladi želijo občutiti svetost Cerkve.

Cerkev je mlada, mladi pa so neposredni in ne prenesejo hinavščine. To sta dve misli iz pogovornih misijonskih večerov. Ponedeljkov je potekal pod naslovom Ali je bil Jezus najstnik?, torkov pa Kako naj oznanjam veselje, ko pa je toliko škandalov? Povzeli smo nekaj kratkih utrinkov.

Prisluhnili ste komentarju našega sodelavca o radijskemu misijonu, ki je tudi za radijce posvečen čas, vrhunec našega poslanstva, pri katerem se trudimo, da prihaja do poslušalcev dobro.

Če je namen viteza teme ločevati ljudi od Boga, drug od drugega in nenazadnje od samega sebe, potem mu s škandali kar uspeva. Pohujšanja in škandali zares odbijajo in predvsem zamajejo ljudi, katerih vera in poučenost o Bogu sta na tehtnici. A vendar nikoli dovoliti, da te škandal odvrne od Cerkve, ne dovoliti, da slabe zgodbe zameglijo velika Božja dela. Če bi Cerkev vodil človek, bi že zdavnaj potonila. Mi imamo Jezusa na čolnu Cerkve, ki drži za krmilo. Ne bomo potonili.

V radijskem misijonu se danes sprašujemo, kako oznanjati ob toliko škandalih. V želji po pomoči žrtvam spolnih zlorab s strani predstavnikov Cerkev je bila nedavno ustanovljena civilna iniciativa Dovolj.je.

Razmišljanje poslušalke Marjete Debevec ob radijskem misijonu z naslovom Cerkev je mlada.

V pogovornem večeru so bili z nami Tone Česen (direktor zavoda sv. Stanislava), Jure Plavc in Magdalena Rode (Zavod Katoliška mladina), Matej Lovšin (Skavti) in Domen Golob (Unipas).

Opisujejo ga kot ljudskega človeka, ki zares služi ljudem in konkretno izkazuje Božje usmiljenje. Ljudem pokaže, da je Jezus živ. Prav takšnega smo spoznali tudi mi in takšen je tudi njegov nagovor, v katerem je z besedo mladost zaobjel vso skupnost. Svoj nagovor je začel z mislijo: Moje sporočilo za vse, ki niso več mladi, je, naj se spomnijo, da so nekoč bili mladi. Tako bomo razumeli današnjo mladino. Mladim v današnjih časih pa bi sporočil: Čez nekaj let ne boste več mladi, vendar boste mlade poznali in skrbeli za tiste, ki bodo prišli za vami.

Drugi pogled je krajši misijonski nagovor na temo dneva. Za današnji dan ga je pripravil direktor Zavoda svetega Stanislava, Tone Česen

Velikonočnice in cerkev sv. Miklavža iz 16. stoletja sta vidnejši znamenitosti Boča z okoliškimi travniki in gozdovi. O tem so spregovorili domačin, varuhinja velikonočnic in tamkajšnji župnik.

V misijonski oddaji Pojdite in učite je bil z nami tajnik Misijonskega središča Slovenije Luka Biščak. Predstavil je spodbudo k ustvarjanju pesmi z misijonsko tematiko. V tem letu bo posebej oktober posvečen misijonom. Papež Frančišek vzpodbuja vesoljno Cerkev, da bi se pripravila na misijonsko jesen, začutila pomembnost misijonskega poslanstva in ga vršila s srcem, polnem zaupanja v Boga. V slovenskem jeziku bi to radi storili tudi z nekaj novimi pesmimi, zato vabijo ustvarjalce, da bi zložili kaj lepega, misijonskega.

Kako se je v teh šestih letih spremenila Cerkev in samo papeštvo? Kaj si lahko obetamo v prihodnje? Na ta vprašanja sta odgovarjala novinarka in voditeljica Mojca Širok ter sociolog dr. Igor Bahovec.

Tokrat spoznavamo dve zgodbi u Butalcih Frana Milčinskega: Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna ter Kako so Butalci širili cerkev.

Zavod Antona Martina Slomška na Vrbanski v Mariboru kmalu ne bo več v lasti upnikov. Njegov direktor Ivan Štuhec je v pogovoru za naš radio napovedal, da bo Cerkev šolski kompleks odkupila v času do 19. marca. To so omogočila zadostna donatorska sredstva, ki jih po sklepu škofov zbira v ta namen ustanovljeni Vikariat Antona Martina Slomška.

V javnosti odmeva srečanje predsednikov škofovskih konferenc z vsega sveta in predstavnikov nekaterih redovnih skupnosti na temo zaščite mladoletnih v Cerkvi. S tem je Cerkev postala prva, ki se je začela jasno in transparentno lotevati te rane naše družbe, kot je bilo poudarjeno na srečanju, ki ga je sklical papež Frančišek.V imenu Slovenske škofovske konference se je srečanja udeležil njen predsednik ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je bil gost v oddaji Pogovor o. Vabljeni k poslušanju.

21. februarja smo imeli v župniji Brezmadežne v Torontu koncert dekliškega zbora sv Stanislava. To je bil eden najboljših koncertov. Program je bil odličen, dirigentka samo občudovanja vredna. Obisk je bil izreden, cerkev je bila polna hvaležnih poslušalcev,čeprav je bil koncert na delavni dan in v sredi tedna. Zbor je na poti do Kansas Cityja, kjer se je udeležil mednarodnega tekmovanja, nastopil tudi pri rojakih v Hamiltonu in Clevelandu.

Predvajali smo pogovor s predsednikom slovenske škofovske konference, nadškofom Stanislavom Zoretom, ki se je v Vatikanu udeležil zasedanja o zaščiti mladoletnih v Cerkvi.

V duhu prihajajočega postnega časa smo predstavili akcijo Svetopisemske družbe. Spomnili pa smo se tudi škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča, ki je pred 70. leti odšel h Gospodu. V drugem delu oddaje smo prisluhnili izjavi murskosoboškega škofa Petra Štumpfa o zlorabah mladoletnih v cerkvi, pa o priznanju, ki ga je dobil Muzej jaslic Brezje ter o brezplačnem tečaju nege in oskrbe bolnikov, ki ga organizira Škofijska Karitas Celje.