V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo slišali koprskega škofa Jurija Bizjaka, ki je nedavno praznoval 20. obletnico škofovskega posvečenja, predstavili utrip župnije Gornji Grad in govorili o najnovejšem dogajanju na področju skavtov, ki letos obeležujejo 30. obletnico organiziranega delovanja v Sloveniji.

V tokratnih Globinah smo iskali odgovore na vprašanje, kakšen način sobivanja ponuja svetu krščanstvo. Človeštvo se je znašlo na razpotju ideologij, za katere se zdi, da v trenutnih razmerah pandemije vse bolj polarizirajo poglede ljudi. Kako najti ravnovesje in pravo smer? Z nami je bil jezuit p. Damjan Ristić.

Povzeli smo dogajanje na praznik sv. Petra in Pavla, ko je Cerkev v Sloveniji dobila sedem duhovnikov. V drugem delu oddaje smo osvetlili vez med Slovenijo in Svetim sedežem, ki se je utrdila leta 1992, ko je Vatikan priznal našo državo. Za komentar o odprtih vprašanjih smo prosili moralnega teologa dr. Ivana Štuheca.

Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.(Mt 16, 18)

Sogovornik je govoril o možnostih razvoja zakonske kateheze, ki največkrat ostaja na ravni družinske kateheze. Zakonci raje in lažje govorijo o otrocih kot o sebi. Cerkev v časih, ki so popolnoma spremenili osnovno celico, ki jo predstavljajo žena mož in otroci, še (lahko) edina pomaga parom pri prepoznavanju temeljnih etap, ki so značilne za zakonski odnos. Zelo pomembna je točka boja mez zakoncema, na kateri možje in žene pogosto obstanejo in zaradi katere se pogosto tudi razidejo. Poiskati je treba duhovni pogled tako na telo kot na psiho.

V tokratni oddaji ste slišali, kako se Slovenski katehetski urad pripravlja na novo veroučno leto in kakšne duhovne vaje ponuja otroški počitniški program EDEN, ki se zdaj iz Kanjega dola seli v Stično.

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

Kako se je Cerkev v Južni Ameriki odzvala na koronavirus in kaj bo (je) tej celini prineslo Leto Laudato si, ki ga je razglasil papež? O tem sta v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve govorila laiška misijonarja Silva in Nace Volčič, ki čakata, da se bosta (maj 2020) lahko vrnila v misijon v Peruju.

Razmišljal je ali je slovenska Cerkev res narekovala vladi sprostitev ukrepov 4. maja in o tem, kako je koronavirus na Slovenskem spisal tudi povest o dobrih ljudeh, ki so v dramatičnih razmerah čudovito opravili svojo humanistično nalogo, a o tem malokdo govori.

100-letnica rojstva Janeza Pavla II., teden Laudato si in nedelja sredstev družbenega obveščanja so teme, ki so odmevale v tokratni oddaji.

V oddaji smo predstavili Deklaracijo za življenje in objavili pogovor z dr. Francem Zorcem o zaključevanju katehetskega leta v luči aktualnih zdravstvenih razmer.

Prebrali smo pismo misijonarke s. Agate Kociper, ki deluje v Braziliji. Opisala je kako se na severu Amazonije, v Manausu in okolici, spopadajo z epidemijo koronavirusa.

V času karantene zaradi pandemije so škofje poudarjali družino kot domačo cerkev, saj k maši in verouku nismo mogli. Kako so družine to doživljale in poskušale uresničevati? O tem sta v oddaji Utrip Cerkev v Sloveniji spregovorili Vailma in Dani Siter iz društva Družina in življenje. Povedala sta tudi o srečevanju zakonskih skupin na daljavo, pobudi stotinke za odnose in seminarju, ki so ga pripravili po spletu. Vabljeni k poslušanju.

Polonina babi in dedi sta res nekaj posebnega. Stara sta sedem-deset let in še rojstni dan imata na isti dan. Poznata se že vse življenje, saj sta doma iz iste vasi. Odpravila sta se na postno romanje na Zaplaz, kjer stoji Marijina cerkev, v kateri so relikvije blaženega Alojzija Grozdeta.

Pogovarjali smo se z Ottom Neubauerjem, ki je več let vodil Mednarodno akademijo za evangelizacijo na Dunaju. Slovenijo je obiskal v začetku marca in predstavil svoje poglede na evangelizacijo.

Od jutri bodo v cerkvah znova dovoljene svete maše ob navzočnosti vernikov. A pod določenimi pogoji. V oddaji jih je generalni tajnik Slovenske škofovske konference, p. dr. Tadej Strehovec.

Ne vem, kam nas Gospod točno vabi, slutim pa, da v nove načine, v nova srečanja, predvsem pa ven iz vsake zaprtosti, strahu in ogroženosti, … In da nas, oživljene z ognjem Svetega Duha, želi narediti za bratsko Cerkev, Cerkev občestva, kjer bodo v resnici na prvem mestu ljudje, odnosi in ne številke, statistike, kjer bo res prostor za vsakega, in kjer bo vsak obraz prepoznan kot dragocen in bo izkusil, da je vstal in resnično živi On, ki nas in naš svet ljubi bolj kot mi!

O tem, kako so družbena omrežja čez noč postala edini način medsebojnega komuniciranja in kako se je Cerkev revolucionarno premaknila tja, kjer je prej zelo manjkala: na naše elektronske naprave.

Klaretinec, mag. p. Branko Cestnik je osvetlil vpliv epidemije, predvsem z vidika večje humanosti med ljudmi, tudi odgovornejšega odnosa do narave. Govoril je o posledicah ali bolje spremembah za Cerkev in vernike. Pokomentiral je tudi preperljivost Slovencev in pa nominacijo za njegov roman Sonce Petovione za nagrado Kresnik 2020.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ob 9. uri boste slišali povzetek papeževih misli pri velikonočni vigiliji in na veliko noč.

Prisluhnili smo homiliji, ki jo je imel predsednik Slovenske škofovske konference ljubljanski nadškof Stanislav Zore, pri pogrebni maši za nadškofa Alojza Urana. V drugem delu oddaje pa smo prisluhnili pričevanju mamice 12-letnega Rožleta Valjávca, ki je k Bogu odšel januarja letos.

V ljubljanski stolnici so se danes poslovili od upokojenega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana. K večnemu počitki so ga položili v grobnici kapele sv. Andreja. Zaradi posebnih razmer, povezanih s koronavirusom, je bil pokopan v krogu družine in najožjih sodelavcev. Pogrebno slovesnost, ki jo je vodil nadškof metropolit Stanislav Zore je bilo mogoče spremljati s pomočjo radijskega in televizijskega prenosa. »Nadvse rad je bil med ljudmi,« je v pridigi dejal nadškof Zore in spomnil, da je nadškof Uran škofijo vodil od leta 2004 do 2009. Slovesno mašo zadušnico bodo zanj opravili kasneje, ko bodo okoliščine dovoljevale, »da bomo mogli v polnosti izraziti svojo hvaležnost Bogu in tudi pokojnemu nadškofu Alojzu«, je dejal nadškof Zore.

Tokrat smo v oddaji iskali odgovor na to, kakšna bo prihodnost Cerkve po tem, ko se bodo razmere zaradi epidemije umirile. Pandemija korenito spreminja tudi Cerkev. Kako bomo doživljali občestvo, ali bo v Cerkvah po epidemiji več ljudi, ali pogled na prazen trg Svetega Petra med velikonočnimi prazniki pomeni, da Cerkve ni več? Na ta in številna druga vprašanja, ki so jih prispevali poslušalci, je odgovarjal jezuit p. Damjan Ristić.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji ob 8. uri boste lahko sodelovali pri molitvi za velikonočni zajtrk, slišali pa boste tudi velikonočne poslanice slovenskih škofov.

Nadškof Stansilav Zore je sodeloval na novinarski konferenci o aktualnem dogajanju v zvezi z novim koronavirusom. Poleg njega so nastopili še predstavniki drugih verskih skupnosti.

Nadškof Stanislav Zore je na vladni novinarski konferenci odgovarjal tudi na vprašanje Radia Ognjišče o duhovnem doživljanju epidemije.

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

8. aprila bo minilo 30 let, odkar so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank, združenih v koaliciji Demos, ki je s tem dobil pravico sestaviti vlado. Ta je bila imenovana 16. aprila 1990, vodil pa jo je Lojze Peterle. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je ob tej priložnosti pozvala k prenehanju nedemokratičnega delovanja iz ozadja, ki ima za posledico izgubo zaupanja v demokratično ureditev. Za naš radio je izjavo predstavil predsednik omenjene komisije nadškof Anton Stres.

Državni zbor je potrdil zakon, s katerim bo država pomagala prizadetim državljanom in gospodarstvu zaradi epidemije. Med njimi so oprostitve plačila prispevkov upravičene tudi samozaposlene osebe, družbeniki, kmetje in verski uslužbenci. Prav oprostitev plačila slednjim je že pozdravil cerkveni pravnik dr. Andrej Naglič.

Provincial slovenskih jezuitov p. Ivan Bresciani je govoril ob 18. obletnici delovanja Jezuitskega združenja za begunce v Sloveniji. Le-to povsod po svetu skrbi za prosilce za mednarodno zaščito, za ne-dokumentirane tujce, za begunce skratka za novodobne uboge, ki so na poti in so med nami. To delo je pomembno za jezuite in tudi za Cerkev. Spregovoril je tudi o izzivih združenja v Evropi in Sloveniji.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili posnetek pogovora z nadškofom Stanislavom Zoretom o vplivu bolezni Covid-19 na naše življenje.

Tudi Katoliška cerkev se je na grožnjo koronavirusa odzvala s posebnimi ukrepi, ki so nam znani tudi v Sloveniji: odstraniti blagoslovljeno vodo; opustiti stisk roke ob pozdravu miru; prejemanje svetega obhajila le z rokami. Pred nekaj dnevi je (relativno pozno) enake ukrepe uvedla tudi rimska Škofija. Roma locuta, causa finita torej, tudi ko gre za koronavirus.

Mladi računalniški genij Carlo Acutis bo kmalu razglašen za blaženega. Gre za Italijana, ki je med drugim pripravil svetovno razstavo o evharističnih čudežih, a je zaradi agresivne oblike levkemije umrl pri 15-ih letih starosti. Njegov lik, ki navdihuje mlade po vsem svetu.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji steslišali, kako o postu razmišlja murskosoboški škof Peter Štumpf. Med drugim pravi, da po postnem času ne obhajamo samo Kristusovega vstajenja od mrtvih, ampak tudi svoje vstajenje od starega, zamorjenega, ali pa že povsem omrtvelega človeka.

Ravnovesje planeta je odvisno od zdravja Amazonije, je zapisal papež Frančišek. S pripravo dokumenta, posvečenega veliki in za prihodnjost Cerkve in planeta pomembni regiji, so se ukvarjali več mesecev, mediji pa so s to glavno temo opravili v eni sami vrstici.

22. januarja pred 100 leti se je rodila ustanoviteljica Gibanja fokolarov Chiara Lubich. Ta pomemben jubilej člani gibanja po vsem svetu želijo živeti predvsem v želji po vedno globljem odkrivanju daru, ki ji je bil dan za vse človeštvo: duhovnost edinosti. Oddajo smo zato posvetili njej in njeni karizmi.

V oddaji ste slišali, kaj je pred dnevom Bogu posvečenega življenja redovnim skupnostim položil na srce apostolski nuncij, kako škof Peter Štumpf gleda na sodobno preganjanje Cerkve in kako salezijanci uresničujejo don Boskov zgled.

V Katoliški Cerkvi s praznikom Jezusovega darovanja v templju oziroma svečnico sklepamo božični čas. To je tudi dan posvečenega življenja. Redovniki in redovnice so se že dan pred tem zbrali ob škofih ordinarijih ter se Bogu zahvalili za dar služenja. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je sveto mašo daroval na Rakovniku.

Vnuki revolucionarjev so rastli v idealnem socializmu. Nič jim ni manjkalo, za nič se jim ni bilo potrebno potruditi, kaj šele boriti, vedno je bil kriv nekdo drug, kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je pač naneslo.

Nedavno je bil sin ljubljanskega župana zaradi davčnih utaj in ponarejanja listin obsojen na 2.000 eurov denarne kazni. Glede na dejstvo, da naj bi utajena denarna vsota bila »težka« okoli 60 0000 eurov, je to mala malenkost. Še zlasti, če upoštevamo, da bi enako ali višjo kazen dobila branjevka na tržnici, ki ne bi izdala računa za prodani peteršilj v znesku 70 centov. Baje nekateri ljudje že skačejo od veselja in iščejo priliko, da bi tudi oni utajili oziroma ukradli takšne vsote. Z utajeno vsoto in plačano (!) kaznijo, županov sin je v osebnem stečaju in ni jasno, ali jo bo plačal, bi namreč odlično živeli leto ali dve. Sicer pa je bilo takšno milo kazen pričakovati. Če sodišče razveljavi sodbo generalu Rupniku, je kazen županovemu sinu resnično krivična.Častni ljubljanski meščani v bran županove časti in likaTako vsaj misli skupina najuglednejših Slovencev, častnih meščanov Ljubljane, ki je izdala poziv, da se ohrani čast in lik ljubljanskega župana. Kot vse kaže gre oblikovanje Jankovićeve varde. Glede na njihovo stikanje glav na proslavi Dražgošah, je to rezultat tamkajšnjega prikritega sestanka. Revolucija teče dalje! »Najuglednejši Ljubljančani« s Kučanom na čelu namreč opozarjajo, da je Zoran Jankovič najuglednejši župan po Hribarju na čelu Ljubljane. Še Adlešič in marsikdo je pred njim, ni pa »naš«. Zato se ga ne priznavajo in ne omenjajo! Korak za obrambo ljubljanskega župana je samo predpriprava za poziv k denarni nabirki za plačilo kazni njegovega sina. Ni prav, da bo oče, ki toliko in tako enkratno dela za Ljubljano, za kar je, mimogrede bogato poplačan, poleg sramote še denarno trpel. Številka tekočega računa bo znana v najkrajšem možnem času.O tem, da je bilo v »Jankovičevem obdobju« Ljubljane veliko narejenega, ni dvoma. Ne razumem sicer, zakaj se nekateri čudijo, če nekdo za vrhunsko plačo in v tako dolgem obdobju tudi nekaj naredi. Ljudje imamo različno dioptrijo. Ob strani tudi puščamo vprašanje, koliko so lepotni popravki trajni in koliko je Ljubljana zaradi tega zadolžena. V to, koliko je župan zaradi tega osebno profitiral, se ne spuščam, ker ne vem.Starejši in gibalno ovirani stanovalci centra Ljubljane doživljajo Jankovićevo vlado kot velik terorSprašujem se, kdo ima predvsem od tega korist. Ljudje s težavami z gibanjem in invalidi gotovo ne. Za njih je vrsta objektov težko ali celo nedostopna, ker se sami ali brez pomoči bližnjih tem ne morejo približati. No, k mašam zaradi nedostopnosti cerkve, hodi čedalje manj ljudi, kar pa je tudi cilj Jankovićeve politične opcije in je vse skupaj lahko razumeti tudi kot protiversko dejavnost dejavnost.“So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” razglaša ena najvidnejših Jankovićevih branilk.No, pustimo to ob strani, saj je versko prepričanje, ne pa protiversko prepričanje in govorjenje, strogo osebna zadeva in se javnosti, tudi glede dostopnosti cerkva, ne tiče. Bodite srečni, umazane živali, da vam jih nismo podrli, bi rekel Štromajer, ki bo naslednji častni Ljubljančan! Škoda, da so na Jankovičevo tovrstno zaslugo njegovi branilci pozabili. Ni prav, da za opozarjanje na krivice, ki jih doživlja župan, delajo nove krivice. No, saj priznavajo, da nihče ni brez napak! Žal pa niso vse enake in še manj enako usodne. Nekateri, revni in v stiski so tatovi, politični odličneži kleptomani!Ne samo, da spomladi in v jeseni, ne morejo nemoteno do svojih stanovanj, ker stalno snemajo neke reklamne filme. Še huje je in to vsakodnevno. Ker so številna parkirišča rezervirana za vladne službe in električne avtomobile, samo v zadnjem času je njihovo število naraslo, ne moremo pred hišami parkirati. Niti takrat, ko prevažamo bolne ali otroke. Gre za kratenje temeljne človekove in ustavne pravice do uporabe lastnega stanovanja!Meščani Ljubljane prvega in drugega razredaLjubljanske odličneže to ne zanima, saj jim je posebni status dal človek, ki se na moralo, pravo in ustavo požvižga. Znan je primer, kako so nekega umirajočega po eni osrednjih ljubljanskih cest na bolniškem vozičku peljali do rešilca, ki ni imel naprave za znižanje stebrička. Tudi če se stanovalci dogovorijo in v sili in neodložljivi potrebi zaradi višje sile parkirajo pred vhodom v hišo, tam ni dovoljeno parkirati. Vozniku, ki nikogar ne ovira, takoj prilepijo 80 evrov kazni! Četudi plača parkirni listek!Osebni dovoz nakupljenih življenjskih potreb je kazniv. Razen če niso županov pristaš. Potem lahko parkiraš na pločniku ali pa ti stalno rezervirajo prostor najmanj za avtobus! To in še številni grozljivi primeri so druga plat Jankovićeve ljudovlade, ki jo branijo in ščitijo njegovi častni Ljubljančani. Sedaj lahko vsak razume, zakaj je v Slovenji tako kriminalna politika do starostnikov. Ker niso pravi in niso privilegirani. Za njih, četudi po zaslugi ljubljanskega župana, oblast že poskrbi.

Ustavili smo se pri knjigi o celibatu, ki je v preteklih dneh razburila javnosti. Sploh, ker je bil kot soavtor naveden zaslužni papež Benedikt VI., ki je med tem že zahteval umik soavtorstva. Drug del oddaje smo namenili tednu molitve za edinost kristjanov.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji je bilo v ospredju dogajanje v slovenskem narodnem svetišču na Brezjah, kjer so za teden dni sprejeli relikvije sv. Frančiška Asiškega in predstavitev Delavnic molitve in življenja.

Civilna iniciativa Dovolj.je po slabem letu delovanja opozarja na neustrezno reševanje vprašanja spolnih zlorab v Cerkvi. Poleg že znanih imen ovadenih duhovnikov so predstavili primer še enega, za katerega se je že oglasilo več žrtev.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo slišali pogovor s slovenskim veleposlanikom pri Svetem sedežu Jakobom Štunfom in predavanje dr. Andreja Sajeta, ki ga je imel v Ljubljani na mednarodnem simpoziju o iskanju ponovnega zaupanja v Cerkev.

Publikacija Slovenske škofovske konference Letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji 2019 predstavlja na enem mestu veliko poslanstvo, ki ga Cerkev uresničuje preko (nad)škofij, župnij, redovnih skupnosti, katoliških društev in drugih ustanov, ki so v službi naših ljudi.

Karlo Bolčina je komentiral dogodke, ki so zaznamovali Vatikan in Cerkev po svetu v letu 2019.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo povzeli dogodke minulih prazničnih dni in vstopa v novo leto. Med drugim smo poročali, kako so silvestrovale družine v Domu duhovnosti v Kančevcih, kjer je bila tudi naša sodelavka Tanja Dominko.

Na nedeljo Svete Družine smo v oddaji Iz Življenja vesoljne Cerkve predvajali pogovor s terapevtko Thereso Burke iz ZDA, ki je ustanovila duhovne vaje z imenom Rahelin vinograd. Z njimi želi pristopiti na pomoč materam in očetom, ki se soočajo s hudimi posledicami po opravljenem splavu.

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili razmišljanji obeh nadškofov metropolitov z letošnjih božičnih polnočnic. Kaj sta na prvi sveti večer v pridigah poudarila ljubljanski nadškof Stanislav Zore in mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ste slišali med 8. in 8.30 uro.

Iz preteklih ujetosti v krščansko in narodno občestvo. Cerkev je duhovna in v svet odprta skupnost, zato nanjo vplivajo tudi zunanji dejavniki družbe. Usodno pa je, če ljudje ignoriramo duhovna izročila prednikov, kot se dogaja danes. Družba moderne je to dopustila, komunistične pa celo s propagandnim terorjem uničevale samozavest vernih. Če se je musliman ali pravoslavec hvalil, da je tudi komunist, je katoličan v Sloveniji po krstu otroka moral iz partije. Redovnice so v habitu lahko delale v vojaških bolnicah v Srbiji, ne pa v kliničnem centru v Ljubljani.