Kakor si mene poslal v svet, sem tudi jaz nje poslal v svet.(Jn 17, 18)

Na praznik Marijinega vnebovzetja je Polonin bratec Jošt postal Jezusov prijatelj. Prejel je dar svetega krsta. To je bil za vso družino velik praznik. Očka in mami sta spoznala, koliko ljudi je molilo za Jošta. Vsem sta se iskreno zahvalila.

Ker je maj Marijin mesec, smo oddajo posvetili liku Marije, naše priprošnjice pri Jezusu.

Predstavili smo tri blagoslovne pesmi (Pred Jezusa ponižno pokleknimo, Vsi ponižno počastimo in Pridi molit, o kristjan) in poslušali Mozartove litanije Najsvetejšega oltarnega zakramenta, K 125.

Na praznik vnebohoda Jezusa Kristusa je maševal p. Robert Bahčič. Na orgle je igrala Metka Gregorič.

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili.(Mt 28, 16-17)

Predstavili smo tri blagoslovne pesmi (Najsvetejši, Tebe počastimo, O, hvalimo in molimo v zakramentu Jezusa in Pridi, pridi, duša verna) in poslušali zadnji del Händlovega oratorija Vstajenje.

Juda, ne Iškarijot, mu je rekel: Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu? Jezus je odgovoril in rekel: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.(Jn 14, 22-23)

Polona je tokrat z nami delila svoj spomin na božični sveti večer. Postavili so jaslice, blagoslovili dom, hlev in vse okoli hiše. Ko so v jaslice položili Jezusa, si je mali Jaka zaželel, da bi dobili še enega dojenčka.

Prav tako kot Poljak sv. pater Maksimilijan Kolbe je slovenski duhovnik Izidor Završnik mučenec ljubezni do bližnjega. Ali mar ni rekel Gospod Jezus: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13).

Predstavili smo tri blagoslovne pesmi (Jezus, Ti si vinska trta, Ljubi Jezus, dan in noč in Nizko se kristjani priklonimo) in poslušali del Händlovega oratorija Vstajenje.

»Tomaž mu je rekel: Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot? Jezus mu je rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14, 5-6)

Jezus je zaklical in rekel: Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal … Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim; in vem, da je njegova zapoved večno življenje.(Jn 12, 44 + 49)

Pred prejšnjimi volitvami so kandidate za najvišja mesta v državi določali strici in tete v gostilnah, sedaj pa jih nominirajo kar novinarji in novinarke na nacionalni TV. Spoštovani novinarji in novinarke, na katerih volitvah vam je ljudstvo dalo mandat, da iščete mandatarja?

Vse, ki boste brali ta komentar, bi želel najprej vprašati, ali ste se po prvomajskih praznikih prebudili v diktaturi in avtokratskem režimu? V nasprotju z biciklisti, ki so krožili po Ljubljani in nekaj malega po Mariboru, jaz tega občutka nimam. Pogojno je možno, da se motim, ker sem deklarirani desničar, krščanar, po verziji komunistične zgodovine narodni izdajalec, klerofašist, kolaborant, nacionalist in verski fanatik. Po mnenju trenutno največjega strokovnjaka za ventilatorje, ki jih potrebujemo za predihavanje, spadam tudi med tiste, ki naj jim pomaga Jezus namesto slovenske medicinske stroke.

Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Casnik.si.

Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: Ali hočete tudi vi oditi? Simon Peter mu je odgovoril: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš. (Jn 6, 67-68)

Jezus jim je rekel: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje, nikoli ne bo žejen.

Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sedel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala. (Mr 16, 19-20)

Gregor Gorenc, župnik župnije Rakek in soupravitelj župnije Unec, nas v rubriki Ostanímo povezano občestvo med drugim nagovarja: Velikonočni kristjan mora biti živo, poosebljeno upanje. Ali smo res? Velikokrat, če smo iskreni, vse prej, kot to. Kristjan mora gledati na življenje skozi Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in vso hudobijo sveta, ter ima moč, da to hudobijo premaga tudi v nas. Pravi kristjan zato živi iz nepremagljivega upanja!

Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli? To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. (Jn 6, 5-6)

Frančiškan Janez Papa nas v rubriki Ostanimo povezano občestvo nagovarja: Sedanji čas izolacije je priložnost, da svoje življenje postavimo v nov okvir oziroma pogledamo na svoje življenje izven okvirja. V luči Jezusovega vstajenja in njegovega odrešenjskega daru je namreč vse ostalo zanemarljivo.

Nikodem mu je rekel: Kako se more človek roditi, če je star? Mar more iti drugič v telo svoje matere in se roditi? Jezus je odgovoril: Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.

Poslušali smo dve evharistični pesmi (Živo verjem Jezus v Te in O srečna duša, blagor ti), v drugem delu pa zaključek Velikonočnega oratorija Johanna Sebastiana Bacha.

Simon Peter jim je rekel: Ribe grem lovit. Rekli so mu: Tudi mi gremo s teboj. Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: Otroci, imate kaj prigrizniti? Odgovorili so: Nič. On jim je rekel: Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči.(Jn 21, 3-6)

Kristjani se na velikonočni ponedeljek, na dan po prazniku velike noči, spominjamo Jezusovega prikazovanja njegovim učencem na poti v Emavs. V spomin na ta dogodek navadno obiščemo svoje bližnje. Letos pa se veselimo novice o Kristusovem vstajenju le v ožjem družinskem krogu. Za veselo razpoloženje so v praznični oddaji o ljudski glasbi poskrbeli godci.

Poslušali bomo tri evharistične pesmi (V tabernaklju tiho bivaš, Za nas si Jezus se rodil, Zdaj se zbudi duša moja), v drugem delu pa prva polovica Velikonočnega oratorija Johanna Sebastiana Bacha.

Pri molitvi v kapeli sv. Družine na nadškofiji v Ljubljani so pri tradicionalni protipotresni pobožnosti sodelovali tisti, ki so na nadškofiji doma: nadškof Stanislav Zore, škof Franc Šuštar, kancler Franci Miklič, tajnik Boštjan Prevc in tri sestre Skupnosti Loyola. Skupaj molijo in sporočajo: Ostanimo doma! PROGRAM:1. Vstopna pesem: JEZUS NAŠ JE VSTAL OD SMRTI (SG 124)2. Liturgični pozdrav in uvod v pobožnost3. Prošnja4. Berilo5. Po berilu: PSALM / ZAPOJ VESELO; O KRISTJAN (dve kitici)6. Evangelij7. Pridiga8. Izpostavitev Najsvetejšega: JEZUS; TI SI VINSKA TRTA (SG 472)9. Pete litanije Matere Božje (na šest vzklikov, velikonočni odpevi)10. Molitev: Raduj se, Kraljica nebeška11. Molitev k zavetnikom, očenaš in sklep: Božja pomoč ...12. Za blagoslov druga kitica: DVIGNI, JEZUS; ROKE SVOJE (SG 472-2)13. Blagoslov z Najsvetejšim14. Za sklep: RADU], NEBEŠKA SE GOSPA (SG 130)

Koprski škof in strokovnjak za Sveto pismo msgr. dr. Jurij Bizjak nam preko razlage o načinu pokopavanja pri Judih pomaga pri verovanju v Jezusovo vstajenje.

V večeru velikega petka ob besedilih, ki jih je pripravil p. Marjan Čuden, ter ob glasbi razmišljamo o Jezusovi daritvi na križu.

Veliki petek je dan Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca. Obrede velikega petka je vodil stolni župnik Goran Kuhar.

»Kaj ste strahopetni? Kako, da še nimate vere?«V mojem spominu še vedno odzvanja slika izpred dveh tednov, sveti oče Frančišek sam na praznem trgu svetega Petra, dežuje. Kamera se ustavi na čudodelnem kužnem križu iz leta 1522, kaplje dežja polzijo po telesu križanega Jezusa. Kasneje, na monštranci, pa odsev ognja, ki je tlel pred baziliko svetega Petra

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. (Jn 13, 1)

Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel velikonočno večerjo?(Mt 26, 17)

Tisti, ki pravijo, da v dvatisočletni zgodovini krščanstva, še ni bilo take Velike noči, nimajo čisto prav. Prva Velika noč, verjetno najpomembnejša, se je odvijala v podobnih okoliščinah. Za vse naslednje nimamo natančnih poročil. Jezus na Veliki četrtek gre v osamitev na Oljsko goro. Bolj ko se bliža trenutek križanja, manj učencev je ob njem. Tudi ob praznem grobu ni nobenega navala množic. Najprej je tu peščica žena in za tem dva apostola. Po vstajenju, ko se Jezus prikazuje ženam in apostolom, med njimi ni fizičnega stika. Izjema je Tomaž, ki se sme dotakniti Jezusovih ran. Več dogodkov, ki opisujejo Jezusovo trpljenje in vstajenje, se dogaja v osami, nevidno očem, danes bi rekli kameram. Letošnja Velika noč nas tako približuje njenemu izvornemu dogajanju. To, česar ne bo zaradi virusa, je prisotnost pri liturgiji in etnografskih običajih. Drugače rečeno, celotna kulturna kulisa Velike noči odpade. Mnogi bodo to pogrešali za to, ker je človek simbolno bitje in potrebuje običaje, ki ga spominjajo na velikonočne dogodke. Težje bo tistim, ki so za te praznike potovali po svetu in uživali življenje kot turisti ali rekreativci. Ki so si izdelali svoje simbole verovanja, do katerih lahko prideš z denarjem in drugimi sodobnimi sredstvi potrošniške kulture. Nekateri, ki imajo svobodo za svojega malika, nam v zadnjih tednih hitijo dopovedovati, da korona epidemija predstavlja nevarnost za uveljavljanje avtokratskega in vojaškega režima. Razprava ne gre v smeri, katera vrednota je bolj temeljna, ali življenje ali svoboda, ampak v smeri politične ideologije, ki se je iz levičarskega totalitarizma prelevila v levičarski anarhizem. Anarhistom je tuja vsaka oblast, samo njihova lastna ne. Na današnji dan, 8. aprila 1990, pred tridesetimi leti smo imeli prve svobodne in demokratične volitve po letu 1945. Ali kakor je dejal dr. Lovro Šturm, bile so svobodne in demokratične, ne pa poštene. Da smo prišli do teh volitev, je bila v celoti zasluga novo nastalih političnih strank. Njihovi protagonisti, od katerih jih je le še peščica aktivnih v političnem življenju, so povzročili premik iz totalitarne, avtokratske države v svobodno in demokratično državo. Danes pa od ideoloških vnukov in nečakov komunističnega totalitarizma poslušamo svarila pred avtokratsko oblastjo sedanje vlade pod vodstvom Janeza Janše. Ob teh ideoloških nebulozah si zastavimo nekaj vprašanja: kdo je koga zaprl, jugoslovanska armada četverico, med njimi Janšo, ali četverica JLA? Kdo je koga napadel, JLA Slovenijo ali Janša in Krkovič s slovensko vojsko komunistično Jugoslavijo? Kdo nam je priboril svobodo in demokracijo, komunistična partija Jugoslavije in Slovenije ali politične stranke DEMOSA? Od pravilnih odgovorov na ta vprašanja je popolnoma jasno, kdo je zgodovinski in genetski nosilec avtokratskega in diktatorskega sistema in kdo je njegov nasprotnik. Omejevanje svobode gibanja in druženja je v službi varovanja človeških življenj. Vsak agresor streže po življenjih. Vsaka dobra in poštena oblast pa naredi vse, da jih zavaruje. Po vojni s kakršnim koli agresorjem, je mogoče uveljaviti svobodo, če so ljudje preživeli, če ne, jim tudi svoboda ne koristi nič. Tokrat imamo opravka s čudnim in po svoje zanimivim pojavom. Še vedno ne vemo, od kot virus prihaja in ali prihaja sam od sebe ali je bil namerno sprožen. Vprašanje je, ali bomo to sploh kdaj vedeli. Vemo pa nekaj, da je najprej pobijal na Kitajskem in da Kitajska sedaj na veliko služi z vsemi protivirusnimi zaščitnimi sredstvi. Zanimivo, da je tudi tako razvpita donacija s Čeferinovo pomočjo prišla iz Kitajske. Od kitajskega komunističnega tajkuna. To, da nam tajkun nekaj podari je izpadlo kot največja dobrodelna akcija v novejši zgodovini, to pa, da je Toninova mama zaposlena v podjetju, ki bi naj izdelovalo zaščitne maske za slovenske potrebe, pa je razglašeno malo da ne, za vojno dobičkarstvo. Kje so Mesec in njegovi, da niso gospodu Čeferinu postavili vprašanje, od kot mu obraz, da sprejema donacijo od tajkuna iz totalitarne, torej avtokratske države? Mar ne bi bilo bolje žrtvovati nekaj primerkov lastnega naroda, kakor se spečati s tem komunističnim kapitalistom. Po tej logiki je tudi bolje žrtvovati življenjske razmere na naši južni meji, kakor pa okrepiti sodelovanje slovenske vojske s policijo. Gre za ono, že znano in zgodovinsko preverjeno logiko, da ima revolucija prednost pred življenji ljudi, pa naj bo brat ali sestra po krvi. A ne dovolimo si zagreniti, ne velikonočnih praznikov, ne obletnice prvih svobodnih in demokratičnih volitev od tistih, ki so svoj credo položili v rdečo zvezdo. Jezus je Davidovo zvezdo zamenjal s križem. Mi smo rdečo zvezdo zamenjali s Triglavom. Kljub karanteni in Janševi »avtokraciji« smo svobodni in živimo v demokraciji, ki je do vseh zvezd tolerantna, kdaj tudi preveč in neupravičeno. Eno pa je gotovo, brez sedanje vlade in njenih ekspresnih ukrepov, bi imeli danes več mrtvih. Kako je bilo rečeno na procesu proti Jezusu: nekdo mora umreti za narod, bolje eden kot vsi, bolje Jezus kot Baraba. Ampak Jezus je vstal in živi. Kje pa je Baraba?

»Glavno se bo zgodilo! Jezus bo vstal in nam vsem pokazal, kako ljubezen odpira grobove smrti. Odrešeni smo tudi znotraj svojih domov. Bo, boste videli.« Tako nas je v rubriki »Ostanimo povezano občestvo – pozdravi naših duhovnikov«, nagovoril župnik v Srednji vasi v Bohinju Martin Golob.

Jezus je odgovoril: Svoje življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.

V velikonočnem času, času premišljevanj in molitev, so se na Slovenskem pele rožnovenske pesmi. S postnimi napevi, ki so polni svetopisemskih pogledov na Jezusovo trpljenje in Marijino svetost, ter pripovednimi pesmimi, bomo pletli tokratno oddajo iz cikla Pevci zapojte, godci zagodte.

Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi.

V oddaji O klasiki drugače smo predstavili tri zborovske evharistične pesmi (Tu v kruhu vse svetosti, Usmiljeni Jezus, Velik je ta zakrament), v drugem delu pa poslušali mašo v čast sveti Trojici W. A. Mozarta.

Jezus svoje učence vabi, naj vsak dan za njim nosijo svoj križ. Učenec nosi svoj križ, dokler križ ni pretežak. Ko pa postane pretežak, nosi križ učenca.Duhovni nagovor je pripravil koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak.

Iskali so torej Jezusa in se med seboj pogovarjali, ko so bili v templju: Kaj se vam zdi? Ali ne bo prišel na praznik? (Jn 11, 56)

»Hozana, hozana« so ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem vzklikali njegovi rojaki. Hozana, ti, ki si rešitelj Izraela!

Tedaj so pograbili kamne, da bi jih vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja. (Jn 8, 59)

Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci, in spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8, 31-32)

In Jezus ji je rekel: Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več. (Jn 8, 11)

V ponovljeni oddaji O klasiki drugače smo poslušali razlago treh postnih pesmi, (O grešna stvar, le premišljuj; Oh prizanesi in Milo dobri Jezus prosi), v drugem delu pa še zadnji del pasijona po Janezu skladatelja Gottfrieda Augusta Homiliusa.

Jezus je sicer dopustil smrti vso moč, da z boleznimi, pa naj bo to rak, Korona virus, kap, ali kaj drugega, izniči vse kar je živega na tem svetu. Toda s tem je smrt izničila tudi sebe. Reši nas nekega omejenega načina bivanja in nas odpre za neprimerno lepše obzorje.Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof Andrej Glavan.

Konventna maša iz frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani in molitev desetke in litanij Jezusovega trplenja, ki smo jih molili s sestrami klarisami iz Nazarij.

Konventna maša iz frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani in molitev desetke in litanij Jezusovega trplenja, ki smo jih molili s sestrami klarisami iz Nazarij.

Tam pa je bil neki človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: Bi rad ozdravel? Bolnik mu je odgovoril: Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. (Jn 5, 5 – 7)

In v Kafarnaumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride dol in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj rekel: Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete. Kraljevi uradnik pa mu je rekel: Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre. Jezus mu je rekel: Pojdi, tvoj sin živi. Mož je veroval besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel. (Jn 5, 46 – 50)