Is podcast Šolsko leto se je končalo, a problemi ... Is podcast
Šolsko leto se je končalo, a problemi ...

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.

Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

Meta Potočnik

komentar družba izobraževanje mladi otroci vzgoja

2. 7. 2024
Šolsko leto se je končalo, a problemi ...

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.

Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

Meta Potočnik

VEČ ...|2. 7. 2024
Šolsko leto se je končalo, a problemi ...

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.

Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

Meta Potočnik

komentardružbaizobraževanjemladiotrocivzgoja

Naš pogled

VEČ ...|23. 7. 2024
Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

 

Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

 

komentar

Naš pogled

Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

 

VEČ ...|23. 7. 2024
Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

 

Nataša Ličen

komentar

Naš pogled

VEČ ...|16. 7. 2024
Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

komentar okolje politika zaščita narave kratkoročni interesi Magnifico koncert Tivoli

Naš pogled

Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

VEČ ...|16. 7. 2024
Do kam sežejo okoljska vprašanja v času kruha in iger?

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Blaž Lesnik

komentar okolje politika zaščita narave kratkoročni interesi Magnifico koncert Tivoli

Naš pogled

VEČ ...|9. 7. 2024
Pohabljene besede

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

Pohabljene besede

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

komentar slovenščina jezik

Naš pogled

Pohabljene besede

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

VEČ ...|9. 7. 2024
Pohabljene besede

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

Marjan Bunič

komentar slovenščina jezik

Naš pogled

VEČ ...|25. 6. 2024
Dan državnosti

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

Dan državnosti

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

komentar družba spomin

Naš pogled

Dan državnosti

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

VEČ ...|25. 6. 2024
Dan državnosti

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

Jure Sešek

komentar družba spomin

Naš pogled

VEČ ...|18. 6. 2024
Radijske počitnice - Romunija 2024

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

Radijske počitnice - Romunija 2024

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

komentar

Naš pogled

Radijske počitnice - Romunija 2024

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

VEČ ...|18. 6. 2024
Radijske počitnice - Romunija 2024

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

Rok Mihevc

komentar

Naš pogled

VEČ ...|11. 6. 2024
Apatija

... je v resnici prava zmagovalka nedeljskega referenduma. Za nami je volilna nedelja nedelja, ki je od rednega volilca zahtevala …

Apatija

... je v resnici prava zmagovalka nedeljskega referenduma. Za nami je volilna nedelja nedelja, ki je od rednega volilca zahtevala …

komentar družba

Naš pogled

Apatija

... je v resnici prava zmagovalka nedeljskega referenduma. Za nami je volilna nedelja nedelja, ki je od rednega volilca zahtevala …

VEČ ...|11. 6. 2024
Apatija

... je v resnici prava zmagovalka nedeljskega referenduma. Za nami je volilna nedelja nedelja, ki je od rednega volilca zahtevala …

Manca Hribar

komentar družba

Naš pogled

VEČ ...|4. 6. 2024
Alen Salihović in Anton Stres: Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo!

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.

Alen Salihović in Anton Stres: Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo!

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.

komentar

Naš pogled

Alen Salihović in Anton Stres: Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo!

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.

VEČ ...|4. 6. 2024
Alen Salihović in Anton Stres: Ali bo Evropa krščanska, ali pa je ne bo!

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.

Alen Salihović in Anton Stres

komentar

Naš pogled

Naš pogled je kolumna, ki jo pišejo sodelavci Radia Ognjišče. Pogled je sicer rezerviran za oči. Kot takšen pozna več perspektiv. Ker je »naš«, se trudimo, da ima pogled na dogodke, ki se dotikajo vseh nas, tudi globino, še več, naša želja je, da se naš pogled sreča z vašim.

Alen Salihović in Anton Stres

Radio Ognjišče

Priporočamo
|
Aktualno

Komentar tedna

VEČ ...|19. 7. 2024
Mlada in hrustljava

Če bi vas ta trenutek nekdo ustavil na cesti in bi vas vprašal, kaj je najbolj zaznamovalo vaš vsak dan v teh dneh, kaj bi odgovorili? Skoraj prepričana sem, da bi bila vaša prva misel vročina. No, moja bi zagotovo bila, saj se vsak dan po službi vračam v topel, pravzaprav vroč dom, v katerem je termometer skočil tudi že do 28 stopinj. Skrb za okolje gor ali dol – očitno si bo treba omisliti klimo.

Mlada in hrustljava

Če bi vas ta trenutek nekdo ustavil na cesti in bi vas vprašal, kaj je najbolj zaznamovalo vaš vsak dan v teh dneh, kaj bi odgovorili? Skoraj prepričana sem, da bi bila vaša prva misel vročina. No, moja bi zagotovo bila, saj se vsak dan po službi vračam v topel, pravzaprav vroč dom, v katerem je termometer skočil tudi že do 28 stopinj. Skrb za okolje gor ali dol – očitno si bo treba omisliti klimo.

Dr. Helena Jaklitsch

komentar

Slovencem po svetu in domovini

VEČ ...|23. 7. 2024
Na taboru slovenskih otrok pripravili kratke animirane filme

Več kot 40 udeležencev je letos prišlo na 28. tabor slovenskih otrok po svetu, ki ga je Svetovni slovenski kongres pripravil v domu CŠOD Radenci ob Kolpi. Tabor je bil namenjen poletni osvežitvi slovenskega jezika, spoznavanju kulturnih posebnosti in naravnih lepot Slovenije – tokrat Bele krajine. Največ udeležencev je prišlo iz Italije, kar nekaj iz Avstrije, ZDA in Luksemburga, ostali pa iz Velike Britanije, Nemčije in Francije. Prvič so imeli tudi udeleženko iz Južnoafriške republike. Udeleženci so se v okviru delavnice IKT preizkusili v pripravi in izdelavi kratkega animiranega filma. S pomočjo nabranih materialov so po svoji idejni zasnovi s pomočjo računalniških tablic posneli fotografije, ki jih je nato računalniška aplikacija spremenila v prave kratke mojstrovine. Vse, od idejne osnove do snemanja posameznih posnetkov, je delo udeležencev samih. Vse ustvarjene animacije lahko vidimo na spletni strani in youtube kanalu Svetovnega slovenskega kongresa

Na taboru slovenskih otrok pripravili kratke animirane filme

Več kot 40 udeležencev je letos prišlo na 28. tabor slovenskih otrok po svetu, ki ga je Svetovni slovenski kongres pripravil v domu CŠOD Radenci ob Kolpi. Tabor je bil namenjen poletni osvežitvi slovenskega jezika, spoznavanju kulturnih posebnosti in naravnih lepot Slovenije – tokrat Bele krajine. Največ udeležencev je prišlo iz Italije, kar nekaj iz Avstrije, ZDA in Luksemburga, ostali pa iz Velike Britanije, Nemčije in Francije. Prvič so imeli tudi udeleženko iz Južnoafriške republike. Udeleženci so se v okviru delavnice IKT preizkusili v pripravi in izdelavi kratkega animiranega filma. S pomočjo nabranih materialov so po svoji idejni zasnovi s pomočjo računalniških tablic posneli fotografije, ki jih je nato računalniška aplikacija spremenila v prave kratke mojstrovine. Vse, od idejne osnove do snemanja posameznih posnetkov, je delo udeležencev samih. Vse ustvarjene animacije lahko vidimo na spletni strani in youtube kanalu Svetovnega slovenskega kongresa

Matjaž Merljak

družbarojaki

Naš pogled

VEČ ...|23. 7. 2024
Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

 

Čudne počitnice

Počitniško pozdravljeni!

Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.

V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. 

Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. 

Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.

Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.

Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. 

V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. 

Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. 

Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.

Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. 

Pa lepe počitnice! 

 

Nataša Ličen

komentar

Sol in luč

VEČ ...|23. 7. 2024
Stefanos Ksenakis: Življenje je darilo

»Vse, kar sem videl, je bil čudež. Da živim. Da lahko govorim, hodim. Topla postelja po napornem dnevu. Tako sem začel pisati dnevnik vsakodnevnih hvaležnosti.«
Tako je v predgovor zapisal avtor knjige z naslovom Življenje je darilo, Stefanos Ksenakis. Tokrat smo za vas izbrali dve njegovi zgodbi, ki sta kot nalašč za poletne dni, kakršna je tudi knjiga.

Stefanos Ksenakis: Življenje je darilo

»Vse, kar sem videl, je bil čudež. Da živim. Da lahko govorim, hodim. Topla postelja po napornem dnevu. Tako sem začel pisati dnevnik vsakodnevnih hvaležnosti.«
Tako je v predgovor zapisal avtor knjige z naslovom Življenje je darilo, Stefanos Ksenakis. Tokrat smo za vas izbrali dve njegovi zgodbi, ki sta kot nalašč za poletne dni, kakršna je tudi knjiga.

Tadej Sadar

odnosinaravamladi

Moja zgodba

VEČ ...|21. 7. 2024
Pričevanje Miklavž Kavčič - 2. del

Poslušate lahko nadaljevanje pričevanja Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom. V prejšnji oddaji je spregovoril o nasilni partizanski propagandi za OF, o nastanku VŠ v Šentjoštu in o prvem partizanskem napadu. Tokrat nadaljujemo s pripovedjo o neuspešnem partizanskem napadu na Šentjošt in o revolucionarnem maščevanju, ki je temu sledilo. Partizani so se kruto znesli nad civilisti, nedolžnimi domačini.

Pričevanje Miklavž Kavčič - 2. del

Poslušate lahko nadaljevanje pričevanja Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom. V prejšnji oddaji je spregovoril o nasilni partizanski propagandi za OF, o nastanku VŠ v Šentjoštu in o prvem partizanskem napadu. Tokrat nadaljujemo s pripovedjo o neuspešnem partizanskem napadu na Šentjošt in o revolucionarnem maščevanju, ki je temu sledilo. Partizani so se kruto znesli nad civilisti, nedolžnimi domačini.

Jože Bartolj

spominpolitikaMiklavž Kavčič

Zgodbe za otroke

VEČ ...|18. 6. 2024
Nekje za ovinkom je vojna

Davida zelo mori misel, da nekod po svetu divjajo vojne, zato je razmišljal o miru in molil zanj.

Nekje za ovinkom je vojna

Davida zelo mori misel, da nekod po svetu divjajo vojne, zato je razmišljal o miru in molil zanj.

Jure Sešek

otrociotrokzgodbezgodbapravljicapravljicešmarnice 2024Na začetku je bila škatlasaška ocvirkCeljska Mohorjeva družba

Kulturni utrinki

VEČ ...|24. 7. 2024
100 let Alojza Rebula

V Šempolaju se je v nedeljo zvečer, 21. julija, pod naslovom Enkrat še videl bi rad Itako rodno ... odvila osrednja slovesnost v sklopu praznovanj ob 100-letnici pisateljevega rojstva »V Rebulovem vetru 1924–2024«. Nekaj vtisov s slovesnosti v Kulturnih utrinkih!

100 let Alojza Rebula

V Šempolaju se je v nedeljo zvečer, 21. julija, pod naslovom Enkrat še videl bi rad Itako rodno ... odvila osrednja slovesnost v sklopu praznovanj ob 100-letnici pisateljevega rojstva »V Rebulovem vetru 1924–2024«. Nekaj vtisov s slovesnosti v Kulturnih utrinkih!

Jože Bartolj

kulturaliteraturaAlojz Rebula

Spominjamo se

VEČ ...|24. 7. 2024
Spominjamo se dne 24. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Spominjamo se dne 24. 7.

Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče

Radio Ognjišče

Kuhajmo s sestro Nikolino

VEČ ...|24. 7. 2024
Boranja

To je jed iz stročjega fižola in mesa, rečemo ji tudi zelenjavni golaž oziroma golaž s fižolom. Najprej damo pražit čebulo, dodamo narezano meso (goveje). Ko lepo zadiši in se že čisti, dodamo narezan mlad (ali iz skrinje) fižol, premešamo, začinimo (dodamo česen, sesekljano papriko), zalijemo in vse skupaj naj vre od mehkega. Če je govedina starejša, bo rabila malo več časa, zato je dobro, da meso že prej pokrito dušimo in ko je dovolj mehko, dodamo fižol. To potem rahlo zgostimo - kot rahli podmet, dodamo paradižnikovo mezgo, žlico smetane, žličko žlico moke in po potrebi zalijemo.  

Boranja

To je jed iz stročjega fižola in mesa, rečemo ji tudi zelenjavni golaž oziroma golaž s fižolom. Najprej damo pražit čebulo, dodamo narezano meso (goveje). Ko lepo zadiši in se že čisti, dodamo narezan mlad (ali iz skrinje) fižol, premešamo, začinimo (dodamo česen, sesekljano papriko), zalijemo in vse skupaj naj vre od mehkega. Če je govedina starejša, bo rabila malo več časa, zato je dobro, da meso že prej pokrito dušimo in ko je dovolj mehko, dodamo fižol. To potem rahlo zgostimo - kot rahli podmet, dodamo paradižnikovo mezgo, žlico smetane, žličko žlico moke in po potrebi zalijemo.  

Matjaž Merljak

kuhajmo

Življenje išče pot

VEČ ...|24. 7. 2024
Natikači naj med vožnjo ostanejo na plaži

Vsi vemo, da so natikači primernejši za plažo kakor za vožnjo avtomobila. Njihova uporaba sicer ni povsem nezakonita, vsekakor pa je nevarna. O tem in o primerni psihofizični kondiciji in zadostnem  pitju tekočine smo govorili z višjim svetovalcem  v sektorju za razvoj in varnost prometa Matjažem Korošakom. 

Natikači naj med vožnjo ostanejo na plaži

Vsi vemo, da so natikači primernejši za plažo kakor za vožnjo avtomobila. Njihova uporaba sicer ni povsem nezakonita, vsekakor pa je nevarna. O tem in o primerni psihofizični kondiciji in zadostnem  pitju tekočine smo govorili z višjim svetovalcem  v sektorju za razvoj in varnost prometa Matjažem Korošakom. 

s. Meta Potočnik

vročinavožnjanatikači