Grožnje, ki naj bi bile samo čvrsti moški pogovori, strupene puščice, ki švigajo sem in tja, nato pa opravičevanje, trepljaje po ramenih, skoraj objemanje, PR-ovsko umirjanje napetosti – seveda zgolj do naslednje scene, ko se bo takšen izliv čustev ponovil. Govorim o zdravstveni telenoveli, ki jo gledamo v zadnjem času. Če dobro pomislimo, smo zdaj pravzaprav že v x-sezoni, le da je trenutno zgodba dobila še več tipičnih značilnosti limonadnice, kot telenovele imenujemo tudi v slovenščini.

Lepa beseda lepo mesto najde, je star pregovor, ki pa ima glede na zadnja dogajanja v Sloveniji vse manj prostora v javnosti. Retorika sovražnosti, nastrojenosti, tudi dvoličnosti postaja iz dneva v dan močnejša. Iz dneva v dan se bolj etiketiramo, označujemo z zmerljivkami in, kar je še huje, drugega proti drugemu ščuvamo z neresnicami ali polresnicami. In vse to pod pretvezo svobode govora in misli, dekoracije in podobno.

Zdi se, da kmečke vrste v prvih dneh novega leta ni nič razburkalo tako kot novica o dogajanju v Koroški kmetijsko gozdarski zadrugi, ki se je znašla globoko v rdečih številkah. Vzrok za to naj bi bila goljufija s strani enega od tujih dobaviteljev.

V hramu demokracije smo konec leta presenečeni slišali besedo Bog je ljubezen. Kako si to razložiti in zakaj napuhnjena domišljavost lahko pristane v Ljubljanici? Isto besedo pa je v povsem drugačnem kontekstu uporabil pokojni papež Benedikt XVI., ko je leta 2005 izdal svojo prvo okrožnico z istimi besedami. Zanj je ljubezen eros, agape in caritas. 

… vse to je res. Vendar je tudi res, da se je prav v ta svet, v te razmere, v naše bolečine, veselje, razočaranja, neuspehe in zmage, znova rodil Jezus. On me nevsiljivo, diskretno in tiho vabi, da na vse te razdeljenosti pogledam z Njegovimi očmi. Ni prišel kot kralj, ampak kot majhen otrok. Zato me vabi, naj v sebi najdem tega otroka in se na celotno leto ozrem še enkrat.

Življenje je skrivnostno, nedoumljivo, veličastno, tudi zaradi tega, ker nimamo uvida, kaj vse nas na poti v naslednji uri, mesecih, desetletjih, čaka. In, še dobro. Sicer bi v strahu in zakrčeni čakali na neizogibno. Življenje pa bi ušlo …

“Ni prav, da najbolj ranljive v družbi puščamo na obrobju in jih ob njihovi nemoči puščamo v njihovih najbolj temnih mislih.” v Našem pogledu razmišlja Rok Mihevc in sv. Miklavža prosi za zvrhan koš zdrave kmečke pameti.