Is podcast
Na daljavo so bili z nami duhovnik Bojan Ravbar in zakonca Sara in Drago Jerebic, predavatelja na Teološki fakulteti in družinska terapevta v Zavodu Bližina. Pogovarjali smo se o pogumu posebne vrste: Si upamo živeti skupaj?.
Bojan Ravbar nas je med drugim bodril: Danes je potrebna posebna duhovnost. Ne več “jaz in Bog”, niti ne samo “jaz in brat”. Bolj kot kdaj koli doživljamo danes potrebo, da občestvo Trojice postane konkretno, vidno, izkustveno. Potrebujemo duhovnost, ki jo izrazimo z besedo “mi”.
Verjamem v to, da si je Bog za vsakega izmed nas želel prav to, da bi živeli na polno in to ne kot individualisti, ampak kot skupnost, kot občestvo, kot prijatelji, kot bratje in sestre, kot najboljša športna ekipa, ki ima popolnoma isti cilj, to je zmagati v igri - tekmi, ki jo igra. Živeti tako na polno, da bi zmagali v življenju, da bi življenje izpolnili do najboljše mere, pravi Peter Pučnik.
V večernem pogovoru so mnogi poslušalci povedali, kako v življenju prepletajo delo in molitev. Tudi beseda hvala je lahko molitev, saj je tudi evharistija, beseda, ki izhaja iz grščine, pomeni pa zahvaljevanje. Z nami so bili tudi dr. Katarina Kompan Erzar, dr. Tomaž Erzar in salezijanec Peter Pučnik.
Konventna maša iz frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani in molitev za zdravje sester Uršulink.
V Drugem pogledu je na temo Bližina razmišljal dr. Tomaž Erzar, iz Študijskega raziskovalnega centra za družino Teološke fakultete v Ljubljani.
O tem, kaj pomeni bližina in koliko obrazov ima, spoznavamo vsi v teh dneh. Kako jo negujemo, in kako izkazujemo v Svetovalnici z zakoncema, doktorjema Katarino Kompan Erzar in Tomažem Erzarjem, iz Študijskega raziskovalnega centra za družino Teološke fakultete v Ljubljani.
Čas misijona je čas milosti in odločitve, čas brisanja prahu in zračenja duš. Za vodilno misel smo letos izbrali vprašanje: Si upaš živeti?, ki je še kako aktualno v razmerah pandemije virusa COVID 19, ki je zajela ves svet. Srečanje s koronavirusom je tudi srečanje s strahom in s številnimi vprašanji. Na vse ne bomo našli odgovora pri ljudeh, zato se moramo obrniti na Boga. Radijski misijon daje lepo priložnost za obnovo naše povezanosti s Stvarnikom. Izkoristimo čas izolacije za duhovno poglobitev s pomočjo valov Radia Ognjišče.
Vsi se želimo biti srečni in to je možno. Zagotova pot je hvaležen človek, ki se zna vsaj zvečer zahvaliti za dobro in težko v preteklem dnevu. Sadovi so več zdravja, več zadovoljstva, več miru med ljudmi in več upanja. Kako se v tej kreposti vaditi, je razmišljala s. Meta Potočnik.
V oddaji je bil z nami p. Branko Cestnik. Kot vedno smo začeli z dobro novico, tokrat o minuli nedelji Dobrega pastirja in tednu molitve za duhovne poklice. Med drugim smo se vprašali: kakšna bo Cerkev jutrišnjega dne in se navezali tudi na razpravo o evtanaziji.
Prisluhnite pogovorom, ki smo jih v Bruslju pripravili z evropskimi poslanci. Romana Tomc, Matjaž Nemec, Franc Bogovič, Irena Joveva in Ljudmila Novak so spregovorili o minulem delu v evropskem parlamentu, krizah s katerimi se sooča Evropska unija in tudi o izzivih, ki 27-terico čakajo po junijskih volitvah.
Kako človek pravzaprav deluje, zakaj nekoga razburi nekaj, kar drugega pusti popolnoma hladnega. Zakaj se nekdo vede tako, nekdo drug pa drugače? Zakaj smo včasih brez razloga slabe volje? To so osnovna psihološka vprašanja. Vprašanja o tem, kako zaznavamo sebe in druge. Za kaj si prizadevamo in česa se bojimo? Kaj moramo storiti, da bi bili ljubljeni? Si zaupamo, ali ne? Kako oblikujemo sebe, svoje odnose in življenje? Vse to je psihologija oziroma filozofija, če o teh vprašanjih razmišljamo na splošno. O vsem tem piše psihologinja in terapevtka, Stefanie Stahl, v knjigi z naslovom Kdo smo, ki je izšla pri založbi Učila.
»Dobro v nas počasi raste. Počasi rastejo naše življenjske izkušnje. Počasi raste naša modrost. Naš značaj se počasi preoblikuje, prilagaja in postaja vse bolj človeški. Tudi dobrota človeške družbe počasi raste. Počasi rastejo spoznanja o dostojanstvu človeške osebe. O enakopravnosti. O potrebi po sodelovanju. Počasi rastejo spoznanja o tem, kako uničujoče je sovraštvo in ljubosumje, kako nesmiselno je tratiti svoje moči za prekomerno kopičenje materialnih dobrin. In počasi v nas in v družbi raste spoznanje o tem, da je najdragocenejše tisto, kar je v srcu in kar živi v naših odnosih,« je v zadnjem malem misijonskem nagovoru med drugim poudaril duhovnik Mitja Markovič. Vabljeni, da mu prisluhnete v celoti!
Sinoči (24.4.) ob 19.30 je bil v nunski cerkvi 6. koncert Sakralnega abonmaja. Nastopil je Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana pod vodstvom dirigenta Ambroža Čopija, ki bil naš gost.
Tomelj prinaša razmišljanje o vlogi sodobnih medijev in njihovem vplivu na javno mnenje. Avtor kritično obravnava, kako novinarji pogosto zgolj površno obravnavajo pomembne teme, s čimer bralcem preprečujejo, da bi dosegli resnično razumevanje dogajanj. S svojim pisanjem želi spodbuditi k večji preudarnosti pri sprejemanju informacij iz medijev.
Za več informacij si lahko ogledate izvirni članek na Časnik.si.
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Za testo potrebujemo pol litra oz. 30 dag moke, ob strani damo slabo žličko soli, 1/3 kocke (cca. 15 dag) kvasa – dodamo malo sladkorja in toplega mleka – vstavimo v jamico na sredi moke. V testo dodamo še eno jajce, malo olja (olivnega ali sončničnega) in 1 dl toplega mleka. Če hočemo še finejše, to je bolj mehko testo, lahko v moko dodamo kakšno žlico navadnega jogurta. Testo dobro ugnetemo z roko in pustimo vzhajati, da ga je še enkrat več. Pazimo, da ne prehaja – površina ne sme biti nagubana. Nato pekač namažem s trdo maščobo - z maslom ali pa z mastjo - in testo razvaljamo skoraj na velikost pekača. Nato ga z roko prenesemo in s prsti razširimo do robov. Nadeva naredimo po želji. Sestra Nikolina je povedala, da vedno namaže paradižnikov mezgo (ki jo izboljša z žlico kuhane smetana z mleka), potrese z origanom in baziliko, potrese še sesekljano kislo kumaro, olivo, salamo, šunko, tuno iz konzerve ... na vrhu naj bo nariban sir. Pečemo v pečici pri 190 – 200 stopinjah Celzija 15 – 18 minut, da se lepo zapeče. Če pečica še ni dovolj ogreta oziroma vemo, da gostov še ne bo - koliko časa lahko pica počaka na pekaču, že obložena? Lahko tudi pol ure ali več. Boljše je, da tako počaka, kot da pečeno moramo pogrevati. Pečeno pico sicer takoj vzamemo iz pečice, je preložimo na desko in pokrijemo s pekačem, da se omedi – postane mehka in okusnejša.