Is podcast
Včasih imam občutek, da svet postaja vedno manj človeški. Po eni strani smo ga raznaravili s tem, ko z zemljo ravnamo kot s primarno surovino in jo po industrijsko obdelujemo. Po drugi strani postaja vedno bolj džungla, ker smo gozdove in travnike in sploh vse, kar se ne da takoj vnovčiti, prepustili divjačini. Dve skrajnosti, vmes pa vedno manj gojene, s skrbjo in občutkom obdelane zemlje. Živimo v obdobju skrajnosti. Politično smo razdeljeni na leve in desne, brez vmesnega prostora, kjer bi se lahko srečali in pogovarjali. Naša stanovanja so polna razvajenih hišnih ljubljenčkov, hkrati pa jemo živali, ki so rastle v zelo krutih razmerah.
Včasih imam občutek, da svet postaja vedno manj človeški. Po eni strani smo ga raznaravili s tem, ko z zemljo ravnamo kot s primarno surovino in jo po industrijsko obdelujemo. Po drugi strani postaja vedno bolj džungla, ker smo gozdove in travnike in sploh vse, kar se ne da takoj vnovčiti, prepustili divjačini. Dve skrajnosti, vmes pa vedno manj gojene, s skrbjo in občutkom obdelane zemlje. Živimo v obdobju skrajnosti. Politično smo razdeljeni na leve in desne, brez vmesnega prostora, kjer bi se lahko srečali in pogovarjali. Naša stanovanja so polna razvajenih hišnih ljubljenčkov, hkrati pa jemo živali, ki so rastle v zelo krutih razmerah.
Včasih imam občutek, da svet postaja vedno manj človeški. Po eni strani smo ga raznaravili s tem, ko z zemljo ravnamo kot s primarno surovino in jo po industrijsko obdelujemo. Po drugi strani postaja vedno bolj džungla, ker smo gozdove in travnike in sploh vse, kar se ne da takoj vnovčiti, prepustili divjačini. Dve skrajnosti, vmes pa vedno manj gojene, s skrbjo in občutkom obdelane zemlje. Živimo v obdobju skrajnosti. Politično smo razdeljeni na leve in desne, brez vmesnega prostora, kjer bi se lahko srečali in pogovarjali. Naša stanovanja so polna razvajenih hišnih ljubljenčkov, hkrati pa jemo živali, ki so rastle v zelo krutih razmerah.
Ne zgodi se pogosto, da en sam dogodek odkrije veliko stvari. Morda toliko bolj, če ga hočejo mediji, ali vsaj del dominantnih medijev, prikriti.
Ne zgodi se pogosto, da en sam dogodek odkrije veliko stvari. Morda toliko bolj, če ga hočejo mediji, ali vsaj del dominantnih medijev, prikriti.
Končuje se staro in spet začenja novo šolsko leto. Nikoli sklenjen krog. Pa vendar se šolsko leto začenja in nam daje priložnosti, za katere smo lahko hvaležni. Brez hvaležnosti, ki rojeva ljubezen, ta pa v nas naseljuje veselje, ki ga širimo okrog sebe, smo dolgočasni, prazni in zamorjeni.
Končuje se staro in spet začenja novo šolsko leto. Nikoli sklenjen krog. Pa vendar se šolsko leto začenja in nam daje priložnosti, za katere smo lahko hvaležni. Brez hvaležnosti, ki rojeva ljubezen, ta pa v nas naseljuje veselje, ki ga širimo okrog sebe, smo dolgočasni, prazni in zamorjeni.
Kje so se vzeli naprednjaki, da vse nas, ki to nismo, že dvesto let ponižujejo in imajo vladavino nad nami za samoumevno? In drugo: Kako je mogoče, da morija nacistov velja za zločin, morijo komunistov pa moramo v imenu Heglove in Marxove utopije o vračanju absolutnega duha k samemu sebi in ideje o nenehnem izboljševanju družbe, imeti za domnevno neželeno, a vendar legitimno posledico fantazme o izgradnji družbe enakosti?
Kje so se vzeli naprednjaki, da vse nas, ki to nismo, že dvesto let ponižujejo in imajo vladavino nad nami za samoumevno? In drugo: Kako je mogoče, da morija nacistov velja za zločin, morijo komunistov pa moramo v imenu Heglove in Marxove utopije o vračanju absolutnega duha k samemu sebi in ideje o nenehnem izboljševanju družbe, imeti za domnevno neželeno, a vendar legitimno posledico fantazme o izgradnji družbe enakosti?
Sredi nekajtisočglave množice je že globoko v liturgičnem dogajanju osrednje evharistične daritve zajokal deček. Begal je nekaj korakov v eno smer, nato je zavil drugam, vekal in klical mamo. Bilo je na praznik Marijinega vnebovzetja in deček je v hipu doživel strah, da je mama odšla drugam. Tokrat se je izšlo dobro: fantu so takoj pomagali ljudje, mu obrisali solze in mu dali malce vode ter stopili z njim na stran, da bi ga pomirili in poizvedeli vsaj, kako mu je ime in kje je nazadnje videl mamo. Komaj je pomirjeni fantič končno izdavil svoje ime: »Tobija,« so že pristopili njegova mama, oče in mlajši brat ter ga veseli objeli.
komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.
Sredi nekajtisočglave množice je že globoko v liturgičnem dogajanju osrednje evharistične daritve zajokal deček. Begal je nekaj korakov v eno smer, nato je zavil drugam, vekal in klical mamo. Bilo je na praznik Marijinega vnebovzetja in deček je v hipu doživel strah, da je mama odšla drugam. Tokrat se je izšlo dobro: fantu so takoj pomagali ljudje, mu obrisali solze in mu dali malce vode ter stopili z njim na stran, da bi ga pomirili in poizvedeli vsaj, kako mu je ime in kje je nazadnje videl mamo. Komaj je pomirjeni fantič končno izdavil svoje ime: »Tobija,« so že pristopili njegova mama, oče in mlajši brat ter ga veseli objeli.
komentar je pripravil Kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.
O Velikem šmarnu je na mestu vprašanje o vplivu vere v Sloveniji. Opažamo odsotnost krščanskih vrednot v življenju kristjanov in upad obiskovanja svetih maš in prejemanja zakramentov ter pomena vere in Cerkve v zasebnem in javnem življenju. Večina se prilagaja všečnim medijsko-političnim shemam; važnejša od vsebine postaja »embalaža«, - tako nadškof Zore. Žal tudi »verni« sodelujejo pri vprašljivih, za človeka in narod škodljivih družbenopolitičnih odločitvah. Celo če se sklicujejo na krščanstvo, presenečajo zaradi podpore ukrepom, ki teptajo krščanske in splošnočloveške vrednostne temelje.
Komentar je pripravil profesor doktor Janez Juhant.
O Velikem šmarnu je na mestu vprašanje o vplivu vere v Sloveniji. Opažamo odsotnost krščanskih vrednot v življenju kristjanov in upad obiskovanja svetih maš in prejemanja zakramentov ter pomena vere in Cerkve v zasebnem in javnem življenju. Večina se prilagaja všečnim medijsko-političnim shemam; važnejša od vsebine postaja »embalaža«, - tako nadškof Zore. Žal tudi »verni« sodelujejo pri vprašljivih, za človeka in narod škodljivih družbenopolitičnih odločitvah. Celo če se sklicujejo na krščanstvo, presenečajo zaradi podpore ukrepom, ki teptajo krščanske in splošnočloveške vrednostne temelje.
Komentar je pripravil profesor doktor Janez Juhant.
Avtorica izraža kritiko sodobnih olimpijskih iger, še posebej glede poudarka na inkluzivnosti in toleranci, ki so bile izpostavljene na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Parizu.
Avtorica izraža kritiko sodobnih olimpijskih iger, še posebej glede poudarka na inkluzivnosti in toleranci, ki so bile izpostavljene na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger v Parizu.
Na god sv. Krištofa, 24. julija, so pred 57. leti odprli vrata prvega sodobnega hospica na svetu. Deset dni pred tem je poteklo 19. let od smrti njegove ustanoviteljice, Dame Cicely Saunders. Nič hudega, če njenega imena še niste slišali, saj tudi med njenimi rojaki ime ne sodi med najbolj prepoznavne. Njen biograf pravi, da je na področju paliativne oskrbe najbolj znana oseba, najmanj znana med Britanci. Omenjam jo zaradi njene zapuščine, ki je vsak dan dragocenejša.
Komentar je pripravila dr. Irena Švab Kavčič, direktorica Doma sv. Jožefa v Celju.
Na god sv. Krištofa, 24. julija, so pred 57. leti odprli vrata prvega sodobnega hospica na svetu. Deset dni pred tem je poteklo 19. let od smrti njegove ustanoviteljice, Dame Cicely Saunders. Nič hudega, če njenega imena še niste slišali, saj tudi med njenimi rojaki ime ne sodi med najbolj prepoznavne. Njen biograf pravi, da je na področju paliativne oskrbe najbolj znana oseba, najmanj znana med Britanci. Omenjam jo zaradi njene zapuščine, ki je vsak dan dragocenejša.
Komentar je pripravila dr. Irena Švab Kavčič, direktorica Doma sv. Jožefa v Celju.
Če bi vas ta trenutek nekdo ustavil na cesti in bi vas vprašal, kaj je najbolj zaznamovalo vaš vsak dan v teh dneh, kaj bi odgovorili? Skoraj prepričana sem, da bi bila vaša prva misel vročina. No, moja bi zagotovo bila, saj se vsak dan po službi vračam v topel, pravzaprav vroč dom, v katerem je termometer skočil tudi že do 28 stopinj. Skrb za okolje gor ali dol – očitno si bo treba omisliti klimo.
Če bi vas ta trenutek nekdo ustavil na cesti in bi vas vprašal, kaj je najbolj zaznamovalo vaš vsak dan v teh dneh, kaj bi odgovorili? Skoraj prepričana sem, da bi bila vaša prva misel vročina. No, moja bi zagotovo bila, saj se vsak dan po službi vračam v topel, pravzaprav vroč dom, v katerem je termometer skočil tudi že do 28 stopinj. Skrb za okolje gor ali dol – očitno si bo treba omisliti klimo.
Ponujamo pogled na aktualno dogajanje v družbi. Izbrani komentatorji iz različnih profesionalnih in družbenih profilov s pronicljivo mislijo zajemajo vse vidike človeškega življenja in delovanja v družbi in Cerkvi.
Oddaja Moja zgodba smo tokrat posvetili zamolčanemu pisatelju Mirku Kunčiču (1899 -1984). V studiu smo gostili njegovo hčerko Marjanco Lešer in pa nekdanjega učitelja slovenščine na OŠ Lesce Romana Gašperina, ki se je veliko ukvarjal s Kunčičevim likom. Ob koncu druge svetovne vojne sta zakonca Kunčič z nekaj otroki odšla v Argentino, hčerko Marjanco pa sta bila primorana pustiti pri sorodnikih v Braslovčah. Prvič so se srečali po 30. letih.
V oddaji Sol in luč smo pripravili povzetek oddaje Via pozitiva v kateri je pred leti kolegica Nataša Ličen (že pred leti) gostila strokovnjaka na področju varne rabe interneta in mobilnih naprav, sodelavca spletne strani Safe.si, Marka Puschnerja. Je res vredno toliko časa namenjati cenenim vsebinam številnih aplikacij? Če otrok prvič poseže po telefonu, tablici ali računalniku, zaradi zabave, je to lahko že vzrok poznejših resnejših težav v njegovem dojemanju omenjene tehnologije. Glavna težava je torej, da se otroci veliko prezgodaj srečajo z ekrani vseh vrst.
Pred nedavnim sem peljal svojo nečakinjo v ...
Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …
Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.
Oddaja Moja zgodba smo tokrat posvetili zamolčanemu pisatelju Mirku Kunčiču (1899 -1984). V studiu smo gostili njegovo hčerko Marjanco Lešer in pa nekdanjega učitelja slovenščine na OŠ Lesce Romana Gašperina, ki se je veliko ukvarjal s Kunčičevim likom. Ob koncu druge svetovne vojne sta zakonca Kunčič z nekaj otroki odšla v Argentino, hčerko Marjanco pa sta bila primorana pustiti pri sorodnikih v Braslovčah. Prvič so se srečali po 30. letih.
Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.
Pogledali smo v Južno Korejo, kjer je več kot leto živela Tjaša Salobir. V oddaji je spregovorila o omenjeni izkušnji življenja v tujini, tamkajšnjih mestih in naravi, prepletanju tradicije in modernega, pa tudi ljudeh, ki precejšen del dneva preživijo v službah, za družino pa jim ostane bistveno manj časa.