Na začetku oktobra sem dva dni sedela na posvetu o dr. Jožetu Pučniku, o njegovi dramatični usodi in izjemni vlogi pri ustanovitvi slovenske države. Muzej slovenske osamosvojitve, ki je simpozij pripravil, sicer redkokdaj kdo vzame v misli - vsaj javno, mogoče je za kulisami drugače - tokrat pa je tako zakipelo, da je pokrovko odneslo z lonca. Ne zdi se mi prav koristno povzemati in interpretirati besedovanj, ki jih je simpozij sprožil. Nekaj dekorativnih besed, objavljenih ob tej priložnosti, pa mi noče iz glave.
Prevajalka in publicistka Alenka Puhar
Na začetku oktobra sem dva dni sedela na posvetu o dr. Jožetu Pučniku, o njegovi dramatični usodi in izjemni vlogi pri ustanovitvi slovenske države. Muzej slovenske osamosvojitve, ki je simpozij pripravil, sicer redkokdaj kdo vzame v misli - vsaj javno, mogoče je za kulisami drugače - tokrat pa je tako zakipelo, da je pokrovko odneslo z lonca. Ne zdi se mi prav koristno povzemati in interpretirati besedovanj, ki jih je simpozij sprožil. Nekaj dekorativnih besed, objavljenih ob tej priložnosti, pa mi noče iz glave.
Prevajalka in publicistka Alenka Puhar
Komentar tedna
Ko se bodo volitve končale, ko bodo zmagovalci še praznovali, a poraženci žalovali, se spomnimo, da pri vsaki sveti maši izgovarjamo tudi trdne in čvrste besede naše vere, ki nam dajejo oporo in nas rešujejo strahu pred drugače mislečimi ali nasilnimi. To so besede, s katerimi zagotovimo našemu Gospodu in Kralju svojo zvestobo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj! V to verujemo, s tem se ponašamo, saj skozi Božje oči še politika izgleda normalna – daleč od tega, da bi bila najpomembnejša za naše življenje. Minljiva je in vodi jo On, ki nosi vse čase v svojih dlaneh.
Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
Komentar tedna
Ko se bodo volitve končale, ko bodo zmagovalci še praznovali, a poraženci žalovali, se spomnimo, da pri vsaki sveti maši izgovarjamo tudi trdne in čvrste besede naše vere, ki nam dajejo oporo in nas rešujejo strahu pred drugače mislečimi ali nasilnimi. To so besede, s katerimi zagotovimo našemu Gospodu in Kralju svojo zvestobo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj! V to verujemo, s tem se ponašamo, saj skozi Božje oči še politika izgleda normalna – daleč od tega, da bi bila najpomembnejša za naše življenje. Minljiva je in vodi jo On, ki nosi vse čase v svojih dlaneh.
Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja.
Komentar tedna
Naj bo vstop v postni čas naše dovoljenje Bogu, da nas spremeni spremeni v to, zaradi česar nas je ustvaril - v ljudi, ki živijo iz Božje moči.
Komentar je pripravil Nejc Podobnik, glasbenik in pedagog.
Komentar tedna
Naj bo vstop v postni čas naše dovoljenje Bogu, da nas spremeni spremeni v to, zaradi česar nas je ustvaril - v ljudi, ki živijo iz Božje moči.
Komentar je pripravil Nejc Podobnik, glasbenik in pedagog.
Komentar tedna
Bliža se slovenski kulturni praznik. To je državni praznik in hkrati dela prost dan. Dejstvo, da pade letos ravno na nedeljo, je povsem nepomembno. Pomembno pa je, da vsak zase pri sebi odgovorimo: kaj mi pomeni kultura, kaj mi pomeni slovenski kulturni praznik in kako ga želim praznovati.
Komentar je pripravila Klara Levstek, profesorica angleščine in članica Društva katoliških pedagogov Slovenije.
Komentar tedna
Bliža se slovenski kulturni praznik. To je državni praznik in hkrati dela prost dan. Dejstvo, da pade letos ravno na nedeljo, je povsem nepomembno. Pomembno pa je, da vsak zase pri sebi odgovorimo: kaj mi pomeni kultura, kaj mi pomeni slovenski kulturni praznik in kako ga želim praznovati.
Komentar je pripravila Klara Levstek, profesorica angleščine in članica Društva katoliških pedagogov Slovenije.
Komentar tedna
Sporočilo tega tedna je: da Bog deluje tudi tam, kjer se nam zdi, da je vse obstalo. Da upanje ni naivnost, ampak odločitev. In da se prihodnost naše družbe začne tam, kjer dovolimo, da nas vodi Beseda – tiho, zvesto in pogumno.
Komentar je pripravil Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše.
Komentar tedna
Sporočilo tega tedna je: da Bog deluje tudi tam, kjer se nam zdi, da je vse obstalo. Da upanje ni naivnost, ampak odločitev. In da se prihodnost naše družbe začne tam, kjer dovolimo, da nas vodi Beseda – tiho, zvesto in pogumno.
Komentar je pripravil Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše.
Komentar tedna
Pred uveljavitvijo novega Družinskega zakonika leta 2019 smo mnogi v naši družbi močno nasprotovali takšnemu pojmovanju zakona in družine, kot je sedaj uzakonjen. Pri tem smo se sklicevali tudi na t. i. tradicionalno družino. Izhajali smo iz prepričanja, da je lahko zakon samo skupnost moškega in ženske. Zvezi dveh oseb istega spola naj država sicer zagotovi pravno varnost, ne pa tudi nenaravne pravice do posvojitve otrok in heterologne oploditve. Tradicijo ruši tudi izenačitev zunajzakonske skupnosti z zakonsko skupnostjo moškega in ženske, ki se poročita pred matičarjem ali v Cerkvi. Po naravi stvari je takšna izenačitev nedopustna. Kako sprevrženo je, da je cerkvena poroka v naši državi brez pravne vrednosti, čeprav je sklenjena po temeljiti pripravi, in po pravno zelo dodelanem postopku, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.
Komentar tedna
Pred uveljavitvijo novega Družinskega zakonika leta 2019 smo mnogi v naši družbi močno nasprotovali takšnemu pojmovanju zakona in družine, kot je sedaj uzakonjen. Pri tem smo se sklicevali tudi na t. i. tradicionalno družino. Izhajali smo iz prepričanja, da je lahko zakon samo skupnost moškega in ženske. Zvezi dveh oseb istega spola naj država sicer zagotovi pravno varnost, ne pa tudi nenaravne pravice do posvojitve otrok in heterologne oploditve. Tradicijo ruši tudi izenačitev zunajzakonske skupnosti z zakonsko skupnostjo moškega in ženske, ki se poročita pred matičarjem ali v Cerkvi. Po naravi stvari je takšna izenačitev nedopustna. Kako sprevrženo je, da je cerkvena poroka v naši državi brez pravne vrednosti, čeprav je sklenjena po temeljiti pripravi, in po pravno zelo dodelanem postopku, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Komentar je pripravil Milan Knep, tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije.
Komentar tedna
Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.
Komentar tedna
Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.
Komentar tedna
Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.
Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.
Komentar tedna
Vsem nam želim, da bi si v novem letu znali vzeti čas za občutenje hvaležnosti, za razločevanje in za razmislek o tem, kateri so tisti pravi zavesljaji, ki jih je potrebno narediti. Da ne bi zgolj ponavljali vzorcev, ki so pred 20 leti delovali, danes pa morda ne več. In da bi znali Jezusa povabiti medse ter mu pustiti, da ustavi močne nasprotne vetrove v naših zasebnih in v našem skupnem jezeru.
Komentar je pripravil Matej Cepin, direktor Socialne akademije.
Komentar tedna
Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.
Komentar tedna
Že pred referendumom o asistiranem samomoru sem postal pozoren na prispevke o tej tematiki. Njihov skupni imenovalec je bil nekako takšen: človek se zaradi težke bolezni, ki ji ne vidi konca, odloči za evtanazijo. Grda slovenska država mu tega ne omogoča. Zato si ta skromni in dobronamerni človek omisli evtanazijo na primer v Švici. Lepo se poslovi od svojcev. Ti še lepše od njega. Pogumno in dostojanstveno gre umret v tujino. Ampak ta grda slovenska država in še grši ljudje mu česa takega ne pustijo pri nas. Seveda ne boste zasledili prispevka, ki bi opisal drugo plat, ki bi samo nakazal na probleme evtanazije. Pa bi to nacionalna televizija že po svojem poslanstvu, kaj šele v zvestobi profesionalnim kriterijem, morala stalno delati.
Komentar tedna
Ponujamo pogled na aktualno dogajanje v družbi. Izbrani komentatorji iz različnih profesionalnih in družbenih profilov s pronicljivo mislijo zajemajo vse vidike človeškega življenja in delovanja v družbi in Cerkvi.
Naš pogled
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Doživetja narave
Tokrat so odmevale tri zgodbe festivala gorniškega filma, ki se je zaključil pred tednom dni. Film Triglav: Pot odrešitve prinaša ganljivo pripoved Dareta Vidica o soočenju s tragičnim dogodkom, ki se je na sestopu s Triglava zgodil pred petdesetimi leti. O svojih občutkih danes - po snemanju filma in pisanju knjige - je spregovoril glavni protagonist, svoje videnje sta delila tudi oba režiserja: Aleš Žemlja in Rožle Bregar. O doživljanju divjine, kamor se poda sama, brez telefona, je spregovorila katalonska alpinistka Silvia Vidál, Argentinec slovenskih korenin Marko Magister pa nam je odstrl nekaj zanimivosti iz ozadja snemanja filma Antarktika – Območje 1.
Pogovor o
Tokrat smo govorili o predlogu novega zakona, ki ureja področje osebne asistence. Potreb je veliko, a tudi stroški so vedno višji. Kako urediti plače asistentov in poskrbeti, da ne bo prihajalo do zlorab sistema? Zakaj osebni asistenti niso vključeni že zdaj v kolektivno pogodbo? Več so pojasnili državni sekretar na Ministrstvu za delo Dan Juvan, Matej Žnuderl iz Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, Sabina Kosmatin iz sindikata Osebne asistence ter Vesna Melanšek iz Gibanja za nediskriminacijo.
Za življenje
Gosta oddaje Za življenje sta bila zakonca Perko, dr. Verena in dr. Andrej. Tema pa KULTURA. Kako jo živeti v medsebojnih odnosih, kako gojiti sočutje in strpnost? Kako gojiti izročilo, vse, kar smo prejeli od naših prednikov? Kako ravnamo z jezikom, z našo ljubo slovenščino?
Beseda je zakon!
Prof. dr. Hotimir Tivadar je tokrat govoril o pravilih javnega govora v slovenščini ter kako se nanj pripraviti.
Spoznanje več, predsodek manj
Gost tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj« je bil urednik, pisatelj, duhovnik klaretinec p. Branko Cestnik. Tudi tokrat smo začeli z dobro novico in nato komentirali aktualno življenje v Cerkvi in družbi. Vabljeni k poslušanju na Radiu Ognjišče ob 17. uri in ogledu na Planet TV po večerni oddaji Planet 18.
Kulturni utrinki
Akademski slikar Jošt Snoj v tem tednu odpira kar dve slikarski razstavi. Konec tedna bo v Mokronogu potekal že 27. mednarodni festival ustnih harmonik: »Ah te orglice.« V Barceloni pa so dokončali najvišji stolp znamenite bazilike Svete družine - Sagrada Familia.
Naš pogled
Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.
Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.
Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.
Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.
»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.
Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?
Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.
Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.
Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.
Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.
Spominjamo se
Rubriko Spominjamo se pripravlja Uredništvo dokumentarnega programa na Radiu Ognjišče
Kuhajmo s sestro Nikolino
Za zeljne krpice zelje narežemo in ga pražimo na čebuli, da se v lastnem soku zmehča (brez prilivanja). Dodamo kumino, sol in poper. Večkrat pomešamo, da upade in se dobro zmehča. Nazadnje ga pokrijemo in mehčamo na nizki temperaturi. Vmes pristavimo vodo za testenine. To naj bodo metuljčki ali zdrobljeni široki rezanci ali pa sami naredimo krpice. Kuhane testenine odcedimo in dodamo zmehčano zelje ter dobro premešamo. Če ne kuhamo na postni dan, lahko dodamo ocvirke ali cvrto slanino. Granadirmarš je zloženka iz krompirja, testenine in pražene čebule. Krompir olupimo in narežemo na listke ter skuhamo (10 minut). Ko je kuhan, ga takoj odcedimo in zabelimo z raztopljenim maslom ali oljem ter pokrijemo, da ostane vroč. Hkrati skuhamo testenino in pripravimo praženo čebulo. Namesto nje lahko uporabimo tudi zaseko, ocvirke ali pa sir. Nalagamo namreč po plasteh: krompir, čebula, testenina, čebula, krompir ... Zraven lahko postrežemo še solato.