Jure Levart: Stati ino obstati

Preživeli smo že marsikaj in verjamem, da bomo nekega dne zaživeli tudi v svobodi v pravem pomenu besede, ki ni v leporečenju, ampak v ustvarjalnem, povezanem in spoštljivem odnosu med »lubimi Slovenci«.

Komentar je pripravil ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, Jure Levart.

Jernej Letnar Černič: Traktorji in stolpi

Vladavino prava v Sloveniji zamenjuje pravo vladajočih. Če ste z njimi, lojalni in tiho, boste prosperirali. Slovenija je z Madžarsko in Poljsko postali šolski primer kršitev vladavine prava in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. A vzpon prava vladajočih in njihovih pravic sproža in poglablja številne napetosti, trenja in razkroj javnega prostora. Namesto, da bi vladajoča politika stremela k dialogu, strpnosti in širosrčnosti, ustvarja sovraštvo, strah in nezaupanje. Kaj znova kritizira avtor, boste morda rekli bralci/poslušalci, saj se tudi v državah tipa Belorusija lahko lepo živi. Seveda, če ste na pravi strani.

Komentar je pripravil izredni profesor za pravo človekovih pravic, dr. Jernej Letnar Černič.

Pokopljimo mrtve in živimo v miru!

Obletnice v maju in juniju so nedoumljiva kalvarija in tragedija slovenskega naroda, nekaj kar se ne da misliti, kot bi dejal Justin Stanovnik. Po trpljenju in smrtnih grozotah vojne in revolucije so rodni bratje in sestre še maščevalno in genocidno dvignili roke nad svoje nedolžne sorojake. Večina jih je še vedno zasutih po breznih, jamah in drugih moriščih širom naše domovine. Tesne vezi rodov in družin so bile pretrgane, revolucija je izrezala del naroda, več kot deset tisoč pa jih še pahnila v begunstvo. Narodni razkol je tragično zaznamoval storilce in žrtve ter njihove potomce. 

O 13. maju, za vsak primer

Spomladi se zgostijo državni prazniki, kar vedno prinese s sabo tudi prepire. Nič čudnega: Gre za 27. april in 1. maj in 9. maj in zdaj še za 17. maj… Sami dnevi, ki imajo v temeljih toliko ideološkega, tudi mitološkega naboja, da kličejo po izmenjavi besed. Mnogi mislijo, da tudi po novem premisleku, popravljanju, celo ukinjanju. Spomin na žrtve komunizma je bil pravkar ukinjen. Vlada mu je pristrigla peruti, na korespondenčni seji! Tik pred zdajci! In celo med pomembno mednarodno konferenco o genocidu in podobnih nečloveških dejanjih!

Božo Rustja: Kako zbežiš z dogodka, ki ga ni bilo

Prezir do domoljubja doživlja vrh prav v zadnjem času, ko smo priče ukinitvi muzeja slovenske osamosvojitve, ko smo priča njenega sistematičnega poniževanja in zmanjševanja njenega pomena. Sistematično se jemlje pomen osamosvojitvi in umetno prestavlja poudarek na druge dogodke iz zgodovine, ki so problematični in so naš narod razdvojili. Res ne razumem tega. Zadnja leta poslušamo na partizanskih proslavah, da so se partizani borili za samostojno Slovenijo. Po moje pri tem sicer niso uspeli, saj je bil sad njihovega boja Jugoslavija, ne samostojna Slovenija, a vendar, če so se oni bojevali za to, potem je to nekaj velikega, mar ne? Sedaj nas prepričujejo, da naj bi se celo na Čebinah že ustanavljala samostojna Slovenija. Vsem bi radi pripisovali zasluge za neodvisno slovensko državo, samo tistim, ki so jo res vzpostavljali ne? Zmanjševanje pomena samostojnosti je seveda žalitev prebivalcev Slovenije, saj jih je ogromna večina – res ogromna – na referendumu glasovala zanjo. Res, nekaj je narobe s slovenskim domoljubjem.

Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Marko Pavliha: Brez besed ni misli

Skrajni čas je, da se zopet počlovečimo s pomočjo holistične vzgoje, katere ključen del je, poleg psihičnih in telesnih razsežnosti, tudi duhovnost, torej celostno oblikovanje človeka. Otroke bi vzgajali z logopedagogiko, da bi se naučili poiskati smisel, krepiti vest in uriti samopreseganje. Ponotranjili bi etiko, moralo, knjige in besede, kajti kot nas je že davno posvaril pesnik Tone Pavček, nas bo pobralo, če ne bomo brali, ker brez besed ni misli.

Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

Dr. Helena Jaklitsch: Laž z dolgimi nogami

Laž ima kratke noge, ampak ko spremljam dogajanje okoli naše polpretekle zgodovine, ko poslušam besede naših levičarjev, imam občutek, da te noge še kar rastejo in da ima resnica kar nekaj težav z dohajanjem. Iz leta v leto se ponavlja laž o uporu proti okupatorju. Kar nekoliko nelagodno mi je spet omenjati že tolikokrat povedano zgodovinsko dokazano dejstvo, da že datum spominjanja ni pravi, še bolj pa, da aprila 1941 ni šlo za odločitev o osvobodilnem boju, temveč za razglasitev imperialističnega boja komunistične partije proti Veliki Britaniji in Franciji kot nasprotnici Nemčije in njene zaveznice Sovjetske zveze.  

Janez Juhant: Preračunljiva tragika kocbekovskih epigonov

Ne vem, če si je Lambert Ehrlich, ki je napovedal uničevalno moč revolucije nad slovenskim narodom, predstavljal razsežnosti posledic posebej za slovenske kristjane, ki še kar tragično ponavljajo Kocbekovo zgodbo. Ali pač, saj je bil jasen, kako verni in drugi ljudje verjamejo komunističnim oziroma danes levičarskim obljubam o raju na zemlji. Vzroki za to so naivnost, lagodno koristoljubje, živeti brez dela in naporov na tuj račun in še kaj. Kocbek si je zaneseno in naivno predstavljal, da bo krščanstvo in slovenstvo prenavljal tako, da bo katoličane podredil terorističnim revolucionarjem. A z udarnim kladivom in morilskim srpom žal ni moč duhovno prenavljati naroda in Cerkve.