V današnjem komentarju Domovine Erika Ašič piše o film Exodus 1945: Naša kri, ki te dni polni slovenske kinodvorane. Kot je zapisala, film prikazuje pretresljive resnične zgodbe nekaj posameznikov v težkih trenutkih ob koncu druge svetovne vojne, ko so komunisti v Sloveniji dokončno prevzemali oblast. Film gledalca čustveno potegne vase. Skupaj z glavnimi osebami gledalec zasluti težo situacije v maju 1945 in življenjski pomen odločitev, ki so jih morali ljudje sprejeti v trenutku in na podlagi takratnih informacij ter osebnih prepričanj. 

»Golobova vlada se je od prvega dne obnašala, kot da nikdar več ne želi sestopiti z oblasti. Sledile so čistke drugače mislečih, nastavljali so osebne prijatelje. Ukinili so davčno reformo prejšnje vlade, s katero bi povprečnemu državljanu v žepu na leto ostalo 700 evrov več, skoraj 2.800 evrov v štirih letih. Ukinili so celo pravico do dostojnega spomina na žrtve nekega drugega nedemokratičnega sistema,« je zapisal Luka Svetina. 

»Poleg predsednikovih laži, ki mu je menda ponarejen račun za bivanje na Ugljanu plačal nekdo iz Romunije, z ukradenega bančnega računa, se je ponovno razgalil način dela vodstva RTV, ki mu v aktivističnem boju za pravo (to seveda pomeni levo) politično opcijo ni problem cenzurirati, izvajati pritiske na svoje zaposlene in lagati javnosti, ki jih prisilno plačuje,« je zapisala Erika Ašič. 

»Celo javnomnenjske poizvedbe v medijih, sicer naklonjenih vladi, so namreč do levega trojčka neizprosne in dober mesec pred volitvami obetajo preobrat in desnosredinsko vlado. Seveda te še zdaleč niso odločene. Prava bitka se šele začenja in udarci pod pasom bodo vse pogostejši, zato jih velja v kar največji meri dojemati v luči predvolilnega obdobja,« je v komentarju zapisal Peter Avsenik.

Formalno sicer še ne, dejansko pa smo že dolgo v predvolilni tekmi. Vsaj od odločitev o božičnici in podaljšanju vinjet naprej … Volitve so instrument demokracije, ko lahko državljani izberejo in odločijo, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Predvideva se, da so državljani pred tem dobro informirani ter svoje predstavnike izbirajo na podlagi razmisleka o programih političnih strank, o kompetentnosti kandidatov, o preteklih (ne)izpolnjenih obljubah ter o (ne)realnosti obljub, ki so dane v predvolilni tekmi. 

Pisal se je 3. marec 2020. Marjan Šarec je odstopil kot predsednik vlade, ker je slabo ocenil, da lahko zmaga na predčasnih volitvah in poveča svojo moč. Namesto tega je pristal trdno na betonu praznega bazena, Janša pa je štel do 46 in tretjič prisegel kot predsednik vlade. Koronavirus je bil za vogalom, v Italiji so že odvažali krste starostnikov, Slovenija pa je drvela v neznano, na poti v zapiranje in druge ukrepe za preprečevanje novega virusa, na krilih katerih je koalicija KUL v spregi z mediji pozneje dobila redne volitve.  

»Ko na Domovino vabimo podjetnike, kmete, zdravnike, imamo velikokrat težave; osebno nam veliko povedo o tem, kaj vse je narobe, kaj jih ovira in zavira. Toda ne bi se izpostavili z imenom in priimkom. Ker se bojijo; poleg medijskega pogroma so navadno po javno izrečeni kritiki trenutne oblasti kmalu deležni obiska različnih inšpekcij, tudi pri kandidiranju za financiranje imajo manj možnosti za uspeh,« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič.

»Če v pomladnih strankah, kot je to običajno, lahko spremljamo vsebino, pospremljeno z ostro kritiko odhajajoče vlade in ščepcem sarkazma, tega za stranke tranzicijske levice ne bi mogli trditi. Kar ni nič nenavadnega,« je zapisal Avsenik.