Obdobje epidemije v Sloveniji se z današnjim dnem končuje. Pristojni opozarjajo, da ukrepi ostajajo v veljavi, saj se po svetu širi nova - delta različica in podobno kot lani je - ta trenutek še oddaljena - jesen ovešena z velikim vprašajem. Bistveno razliko vendarle predstavlja možnost cepljenja, ki je lansko leto še nismo imeli. A očitno je bilo lažje razviti cepivo, kot pa ljudi v zadostni meri prepričati v smiselnost cepljenja. Kljub temu, da smo v najtemnejših mesecih ob prvem zaprtju trepetali pred zlohotnim virusom, se je v enem letu razvila odpornost na strah pred njim. Mnogi so ga pač preboleli brez težav, a po drugi strani so preštevilni izgubili življenje (v Sloveniji je ta številka trenutno 4406), še več pa je takih, ki čutijo resne posledice in so (predvsem po zaslugi zdravnikov) uspeli premagati bolezen. Kot je bilo pričakovati, je odločitev za cepljenje odločno okrepilo poletje in bližajoči se dopusti s polpriprtimi mejami na hrvaške obale in otoke. Vprašanje pa je, kaj bo kasneje, ko ti pragmatični razlogi ne bodo več igrali glavne vloge in bodo morda tisti prvi že potrebovali ponovno cepljenje.

Levici se kolca po takšnih časih finančne fantazije. Zato poskakuje vsakokrat, ko izgubi univerzalni ključ za odpiranje bankomatov, in manipulira z vsemi - še več, grozi celo s smrtjo, samo da bi ga dobila nazaj. V igri je marsikaj, od bankomata z nekaj tisoč evri, ki se ga odpre za na primer domače razpise, do evropskega bankomata z milijardami. Petkovi protesti, ki smo jim priča že vse od nastopa vlade Janeza Janše, so zgolj shodi za to, da levi politični pol dobi nazaj ključ do teh bankomatov, iz katerih si plačuje tudi svojo podporo in svoje lagodno življenje.  

To da imamo svojo državo nikakor ni samoumevno. Ni nam bila prinesena na pladnju ampak smo si jo morali izboriti. Za razliko od kar nekaj evropskih narodov, ki so se zlili z večjimi okoli sebe, smo Slovenci leta 1991 postali samostojni. 

Teče mi teče vodica... Se glasi zelo znana prekmurska pesem, ki mi je v teh dneh večkrat prišla na misel. Pa ne zaradi njene žalostne vsebine, vendar zaradi ponosa, ki sem ga začutil ob gledanju nogometne tekme med Muro in Mariborom, in kot se je nekdo na enem od družabnih omrežij izrazil tokrat Maribora ni odplavila Drava, ampak Mura.

Nič več ni tako, kot je bilo. Odnosi med kmeti in zelenimi ostajajo napeti, jasno pa je tudi, da slednji zaradi navezave z mediji in odličnega lobiranja, zmagujejo. Pijani od teh zmag postavljajo vedno nove zahteve in se ne zavedajo, da si sami žagajo vejo, na kateri zdaj udobno preskrbljeni sedijo.

Družina – krhka in ranljiva, a hkrati Božja mojstrovina

V soboto bo (15. 5. 2021 - je bil) svetovni dan družin. O družini in njeni vlogi v družbi je bilo že veliko govora. V zadnjih desetletjih so nekateri mediji, tudi filmska industrija, dajali vtis, da tradicionalna družina počasi izgublja svojo vrednost in da jo lahko kadarkoli nadomestijo druge oblike sobivanja. Pomembno je le, da človek sledi svojim občutjem. Pandemija pa nas je postavila na realna tla.

Bliža se 9. maj in z njim dan Evrope, ko se simbolno spominjamo ideje združevanja držav v Evropsko unijo. 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo k združevanju proizvodnje premoga in jekla med evropskimi državami. Deklaracija se je slabo leto dni kasneje, 18. aprila 1951, uresničila v ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Vizija ustanovnih očetov je tlakovala pot k miru, svobodi, k večji enotnosti med zgodovinsko sprtimi narodi in k rasti blaginje s socialno dušo. 

Za nami je trinajst mesecev in pol upora proti novemu koronavirusu in proti novi vladi. Smo v tretjem valu epidemije in ne vem v katerem valu odstavljanja trenutne oblasti. A danes je v ospredju upor proti okupatorju aprila 1941. V nekdanji državi je bila zgodovina povsem jasna. Vse skupaj se je začelo 27. aprila v Vidmarjevi vili … A že takrat so se porajali dvomi.

Je obhajilo to-go ok? Lahko bi razmišljala o levosučnih sodržavljanih in o njihovih kritikah zdajšnje politike, ukrepov, cepljenja, pa ne bom. Omejila se bom predvsem na cerkveno občestvo, saj imamo lastni prag in lastne smeti!

Ljudje smo očitno zelo prilagodljivi in smo dandanes za resnico pripravljeni priznati še tako očitne nesmisle, ki so drugim, ali celo sprogramiranim računalniškim algoritmom, kupljeno merilo resnice.

V 1. Petrovem pismu beremo, da čeprav je bil Jezus po telesu izročen smrti, je bil po Duhu oživljen (1 Pt 3, 18) in to je le eno od besedil, ki pričajo o Jezusovem vstajenju, tem največjem čudežu, ki mu menda ne verjamejo tudi mnogi od tistih, ki se izpričujejo za kristjane.

Smrt je namreč še vedno velika skrivnost. In tudi življenje po njej.

Ob cvetni nedelji smo se spominjali Jezusovega prihoda v Jeruzalem, ki ga ljudstvo skupaj z njegovimi učenci spremlja s petjem hvalnic. Nekatere farizeje to zmoti in Jezusu naročijo, naj jih vendarle ustavi. On pa jim odvrne, rekoč: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.« (Lk 19, 40)

Vabljeni, da si celoten komentar preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Radijski misijon je pred vrati. Nekaterim ob besedi misijon zadiši po starem, zatohlem, odmaknjenem … Ali lahko ustavljanje ob zapisih, starih več kot dve tisočletji, koristi pri naših trenutnih sodobnih stiskah, problemih in izzivih? Naklonite mi dve minuti, da vas prepričam v nasprotno.

Avtor razmišlja vplivu revščine na pandemijo in ugotavlja, da bodo najrevnejše države aktualno krizo najbolj občutile. Ocenjuje tudi, da se bo revščina močno povečala tudi v razvijajočih se državah, zlasti tistih, katerih gospodarstvo je usmerjeno zgolj v eno dejavnost, turizem.

Prisluhnili ste komentarju našega odgovornega in programskega urednika. 

Vem, v današnjem komentarju ste verjetno pričakovali kakšno ostro besedo o številki 40. O včerajšnjih pričakovanjih, glasovanju, sklonjenih glavah, poudarkih ene in druge strani v parlamentu … Žal vas moram razočarati. Oprostite, a v mojem srcu odmeva precej višja in drugačna številka. Tista, ki vliva upanje ob resnici, da smo lahko enotni, da znamo stopiti skupaj in zmoremo preseči skrb le zase. 197.433. Ja, skoraj dvesto tisoč. To je številka. Skoraj dvesto tisoč evrov!

Tudi Prešernovi časi niso bili lahki, a je vendarle ustvarjal pesmi, zaradi katerih smo ga postavili na kulturni piedestal, s katerega naj bi tudi v 21. stoletju Slovencem up budil. Razmišljanje o tem, kako živeti pobudo kulture dialoga v slovenski družbi.

Komentar o dogajanju okoli avtonomne cone Rog in o “pravi strani” kulture.

Komentar govori o možnih scenarijih našega življenja čez pet let, lažnih novicah in slovenski levici.

Pred našimi očmi se dogajajo stvari, ki se po zdravi pameti ne bi smele. Če ste že pozabili afero s poljskim mesom, ki je vsebovalo veterinarska zdravila in so ga v večini primerov, še predenj so ga odkrile inšpekcije, zaužili ljubitelji kebaba, lahko zdaj vsi skupaj opazujemo, kako je Evropa preplavljena s strupenim sezamom indijskega porekla, ki je bil tako izdatno »razkužen« proti insektom in plesnim, da je v njem ostalo precej več rakotvornega etilen oksida, kot bi ga po evropskih predpisih smelo.

Za nami je leto, ki nas je vse močno pretreslo. Mnenja, kakšno je bilo, so deljena. Obstaja kar nekaj takih, ki jih je strah priznati, da je bilo to zanje najboljše leto doslej, seveda ob predpostavki, da so službo obdržali in zdravje ohranili. Več so bili z družino, imeli več časa zase. Za marsikoga pa se je vse obrnilo na slabše. Kjer je bilo v družinah že prej napeto, je v tem času prišlo do še več napetosti, prepirov, nasilja. Za nekatere najboljše leto, za druge najbolj težko in najslabše leto sploh!

Ljudje večinoma napačno dojemamo Božjokazen. To v našem svetu dojemamo v časovnem sosledju, v Božjilogiki pa se dogaja v sedanjosti. Torej ni sosledja - najprej greh,potem kazen. Storjena napaka že vsebuje tudi posledice, ki jih natodojamemo kot kazen. Če vozimo prehitro, če živimo nezdravo,skratka, če ne upoštevamo pravil, računajmo na posledice.

Tanja se je v komentarju vprašala, ali po 30-ih letih še živimo v pravljici, ki so si jo želeli ustvarjalci samostojne Slovenije. Kako na spopad z epidemijo vplivata kratkovidnost in pomanjkanje pametnega razmišljanja v slovenskem narodu?

Si predstavljate, da bi vam v tem trenutku rekli, da sedite v kabino potniškega letala in začnite pilotirati. Na krovu imate razred, dva, tri otrok, zbežati morate pred nevarnostjo in ste edini, ki imate vsaj izpit za avto.

Več pa v posnetku naše sodelavke.

Z veliko mero negotovosti vstopamo v letošnji adventi čas. Kaj bo? Kakšne spremembe se uveljavljajo v družbi, bodo zahtevne, pre-velike? Se jim bomo zmogli prilagoditi, bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Vse to in še marsikaj, se mota po glavi slehernika. Kako vstopiti ob epidemiji in ob prej omenjenih dejstvih, ko se marsikaj preobraža, v advent, se pripraviti na »veselo« novico? Razmišljala je Nataša Ličen. 

Izjava komisije SAZU za človekove pravice »Za izhod iz pandemije in avtokracije« kaže na to, da tudi akademiki »kolesarijo«, a verjetno ne vsi. Upam, da njihovo znanstveno raziskovalno delo, ne usmerja protijanševski sindrom, ki je postavil Šarčevo vlado in želi postaviti tudi naslednjo z isto vsebino in nekoliko marketinško dodelano embalažo.

Čas pandemije nas izziva v iskanju pravega odgovora. Ali ga lahko preprosto zanikamo s floskulo, da se vse zgodi z namenom?

Dva praznika, ki me vsako leto znova in vsakič tudi na malo drugačen način izzivata, sta pred nami. V nedeljo bomo obhajali praznik vseh svetih, v ponedeljek pa vernih duš dan, ko bomo še posebej povezani v molitvi za vse naše rajne, razmišlja kolega Robert Božič.

Razmišljanje o vse večji polarizaciji in radikalizaciji stališč pri nas, s pogledom na Hrvaško, kjer je včeraj mladenič straljal na policista, ki je stražil pred poslopjem vlade.

Mnogo popisanega je človek ustvari skozi čas. Med odlične zapise spadajo pisma C. S. Lewis-a, avtorja zgodb iz Narnije. V Pismih izkušenega hudiča se je lotil skušnjav, razpetosti med to kar bi torej človek rad storil in to kar sme storiti oz. je prav da stori. Izraz pogosto in skoraj izključno uporablja katoliška cerkev. Kdor si ga danes upa uporabiti, tvega, da bo označen za krelikalca, če ne že kar za srednjeveškega blazneža. ... 

Celoten komentar Silvestre Sadar si lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Poletje je čas, ko se naši vrtovi bohotijo v različnih barvah, v medijih pa se ta čas imenuje čas kislih kumaric. Obdobje dopustov je praviloma čas, ko se družbeno dogajanje nekoliko umiri, na površje pa priplavajo tiste zimzelene novičke, včasih le delno resnične, premnogokrat pa povsem nepomembne.

Živimo namreč v času, ko nas zaposlujejo novice iz najbolj oddaljenih koncev sveta, ne glede na njihovo resnično pomembnost za naš obstoj in prihodnost. Uredniki teh in onih spletnih kanalov skrbijo, da se naš pogled vedno ujame na nekaj novega, svežega, na nekaj, kar bo vredno naše pozornosti. Seveda, če urednik sploh obstaja in njegovega dela ne opravlja kompleksen algoritem, ki pa je končno mogoče še bolj uspešen, vsaj kar se izračuna pričakovanih branj, klikov ali všečkov tiče. A zmožnost človeškega dojemanja se ni bistveno spremenila. Zmožnost pozornega spremljanja in pomnjenja podatkovnih bonbončkov, ki nam jih delijo in si jih delimo med seboj, je omejena. In čeprav je Slovencu svet bližje in bolj dostopen, kot je bil stoletje ali dve nazaj, pa sta njegovo razumevanje in dojemanje verjetno še vedno tako oddaljeni kot sta bili. Ta poplava dražljajev, ki prihajajo od tu in tam, nam jemlje čas in moč, da bi živeli zdaj in tukaj. Da bi razumeli svoje domače okolje, svoje odnose, da bi svoj čas, ljubezen in žrtev darovali za svet okoli nas.

Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.