Naš napovedovalec ob državnem prazniku razmišlja o jeziku, slovenski besedi, ter o spoštovanju, negovanju, ohranjanju, razvijanju in našem odnosu do nje.

Veliko se zadnje čase govori o kolesarjih. O tistih petkovih, pa tudi o naših dveh zlatih fantih, ki vrtita pedala po Franciji. Kako različni nameni.
O tem je danes premišljevala naša sodelavka Lidija Zupanič.

Vstopili smo v novo šolsko leto. Neznanega je več kot ponavadi, , več skrbi in več veselja. Nekateri učenci so srečali vrstnike po dolgih mesecih. Pa nova pravila, negodovanja in strinjanja staršev ... Nenavadni prvi september.

Dotik je za otroka primaren vir učenja. Prek dotika se uči zaupanja in občutka varnosti. Pomanjkanje dotika v otroštvu lahko vpliva na življenje v odrasli dobi. Bolj ko je otrok deležen dotikanja v otroštvu, mirnejši in manj prestrašen bo, ko bo odrasel. Telesni stik namreč pomaga uravnati sistem za odzivanje na stres v možganih.

Komentar naše sodelavke.

Izvor vsega, saj je bila na začetku. Temelj vsakega našega koraka, naših misli in dejanj. Gradnik spominov, ogledalo sedanjega trenutka in osnova vizije prihodnosti. Brez nje ni ničesar. Vse, prav vse na tem svetu želimo ujeti vanjo. Vanjo prevajamo celo zvoke, šume, glasbo …

Tanja Dominko je v Našem pogledu med drugim razmišljala, kako bi se z danimi razmerami spopadle pretekle vlade in kakšen je nauk za vse, ki spremljajo medijske vsebine, ki so dostikrat posredovane s posebnim namenom.

Ne, to ni pamflet, kot je na primer smrt janšizmu, o čemer nekoliko kasneje, avtor tega zapisa se namreč zelo stvarno zavedam nevarnosti vsakršnega ekstremizma, tako levega, kot desnega. Liberalizem in konservatizem potrebujeta drug drugega. Leva Slovenija potrebuje desno, če želi zadihati s polnimi pljuči. Ampak, šment, kaj je levo in kaj desno, in kaj ekstremno na obeh polih? Če smo iskreni, smo ta vprašanja že nekje daleč, tako daleč, da se ne zavedamo več kdaj, izgubili na poti naše stvarnosti. Danes je pomembno samo tisto kar je moderno in hudo moderno je biti za vsakršno svobodo in za pravico in še posebej za enakopravnost. Lahko bi naštel še ducat takšnih besed, ki zelo lepo zvenijo, a so žal brez vsebine.

Celotni komentar si lahko preberete na stranehRadia Ognjišče.

Avtor v komentarju razmišlja o soočenju z novim koronavirusom, ki postaja stalnica današnjega časa. Piše o tem, kako pomembno je samozaščitno obnašanje in kakšno škodo lahko naredimo drugim z neodgovornim ali brezbrižnim ravnanjem.

Egocentrična drža pri-vzgojenega potrošništva zadnjih nekaj desetletij, kot produkt pozabljenih pogosto zasmehovanih tradicionalnih vrednot, je realnost. Je tu. Sobivamo skupaj, tisti, ki nam za potrošništvo in materialno okoriščanje ni, vsaj ne takšno, ki podjarmi ostale in nekaterim jemlje, da mi imamo. Znova se jasno kažeta dva pola, nekateri bi se odrekli delu svojega, da bi imeli vsi vsaj nekaj, drugi pa na okope, da bi obdržali vse, kar imajo in ne ravno zasluženo dobivajo. Kaj jim mar, če nekateri nimajo. Niti najosnovnejšega.

Vzporedno s koronavirusom se pri nas nevarno razrašča virus sovraštva, ki ga v izdatni meri širijo mediji, politiki, kulturni ustvarjalci, predstavniki tako imenovane civilne družbe … čakajoči na stolčke, ki so jih zapustili, misleč, da so izdelani po meri njihove zadnje plati.

Razmišljanje urednika za kulturo ob dnevu državnosti republike Slovenije.

Morda je nekemu delu učencev takšen pouk ustrezal in so pravzaprav v tem času zablesteli tako v samostojnosti kot vestnosti in pridnosti. Vendar pa večina otrok ni bila pripravljena na tako samostojno delo.

Če posluješ v Sloveniji in lahko na pragu poletja uvoziš goveje obrezine po 1 evro in jih z nekaj svinjskega mesa, po možnosti na enak način pripeljanega iz tujine, predelaš v specialitete za žar, si zmagal. Potrošniki namreč vsak lep konec tedna pridno praznijo hladilnike in spečejo vse, še posebej če jim je ponujeno v obliki takšne ali drugačne akcije. Deklaracij se ne bere, izvor mesa jih ne zanima.

Marec 2020, mesec, ki si ga bom zelo zapomnil. Pa ne zgolj zato, ker sem v njegovem začetku obrnil nov list v knjigi življenja ampak po 12. in 13. marcu, ki bosta v zgodovini Slovenije tako kot še nekateri datumi, tudi tisti, ki danes nesporno dokazujejo genocid nad lastnim narodom, ostali zapisani z velikimi črkami in jih bo na žalost za pridobivanje političnih točk vsak bral po svoje.12. marca je vodstvo NIJZ, ki je slepo verjelo in javnost prepričevalo, da gre pri koronavirusu zgolj za lažjo obliko gripe in da izolacija ni potrebna, preko vlade, ki je na srečo pred tem spoznala, da ni kos nalogi, zato je odstopila, razglasilo epidemijo. Šlo je, glede na razmere v Italiji, za nujen ukrep. Ta se je dan kasneje na petek, 13. marca, na 13. dan v mesecu, ko slavimo tudi prikazanje Marije v Fatimi in lahko s tem povežemo tudi 13. prikazovanje Marije v Lurdu, ko je „gospa preko Bernardke duhovnikom sporočila, da naj tam „zgradijo cerkev, tamkajšnji duhovnik pa ji ni verjel in ji je rekel, naj se ji »gospa« najprej predstavi in naj v dokaz resničnosti naredi kak čudež, resnično izkazal za čudežnega. Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji... Več tisoč mrtvih v sosednji Italiji, o katerih nam je zelo prizadeto in realno skoraj dnevno ob začetku krize poročal duhovnik iz Štandreža Karlo Bolčina, je bila realnost nekje tam čez, a smo se kaj hitro začeli zavedati, da ta realnost lahko kmalu čaka tudi nas. Vsi smo danes lahko generali po bitki. A je nesporno dejstvo, da ukrepi, ki so bili sprejeti, niso bili prehudi. To dokazujejo državne statistike tudi glede obolelih in smrti. V Sloveniji bi se zgodilo podobno kot v Italiji. Z žalostjo sklepam, da bi danes strici iz ozadja in kvazi organizacije ter nekatere politične stranke in posamezniki, ki poganjajo pedale, tudi več sto smrtnih žrtev izrabile, da se ni naredilo dovolj. Sedaj, ko je smrti res na srečo bilo manj pa trdijo, da so bili ukrepi prehudi. Vendar cilj je jasen: Ta vlada mora oditi, pa čeprav je ohranila več sto življenj.Ob tej žalostni zgodbi pa me še bolj skrbi to, da lahko mimo nas gredo posli z milijardo evrov opranega denarja preko banke, ki smo jo vsi dokapitalizirali pa se „piciklistom ni zdelo vredno zagnati pedala ali pa ob zgrešeni TEŠ6 investiciji ali pa ob zgodbi ob preplačanih žilnih opornicah ali pa ob praznih skladiščih zaščitne opreme ob začetku krize – ne, ni bilo protesta. Oglasila se niso niti okoljevarstvena, človekoljubna in še kakšna združenja, še manj tisti, ki s pivom v roki in s precej nejasnim izrazoslovjem ob petkih vzklikajo, da so proti korupciji in proti vladi, ko pa jih novinar vpraša, naj povedo kaj več, pa ponavljajo parole v stilu „izgini. Vse to spominja na besedo „raus, ki je s pomočjo podobnih kolesarjev dobila primat v Nemčiji in ustoličila Hitlerja za svojega „boga.Sedaj bo kdo rekel, da zagovarjam vlado, ki jo vodi Janez Janša?! Ne, je ne. Tako kot nisem nobene do sedaj, a rezultat je dejstvo. Govori v prid vladi. 109 smrtnih žrtev. Spomin na vse njih in njihove svojce tudi v tem komentarju. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Vendar, če to primerjamo z drugimi državami, smo prvi val relativno dobro prešli. Čeprav so se nekateri politiki in posamezniki trudili in se še, da vse izničijo. Vem, kaj pomeni izguba. Trije bratje skupaj z očetom so že del večnosti, zato iskren „hvala Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek, Aleksandra Pivec ter vsi ostali, predvsem pa v prvi vrsti zaposleni v zdravstvu za vsako ohranjeno življenje. Verjamem, da ni bilo lahko in tudi danes ni lahko. Priznam, da gledam na zgodbo precej čustveno, pač nimam osebnih koristi, kot jih ob vstopu v politiko imajo nekateri. Eden od snovalcev samostojne države mi je dejal, da so pred 30-timi leti levi in desni politiki imeli v očeh iskrice veselja in upanja, načrtov in želja, danes pa lahko ugotovimo, da je v njihovih očeh vse prej kot to. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. A sedaj je treba naprej. Tokrat bom nakazal zgolj en problem, ki ga je razkrila tokratna kriza, to pa je, da je Slovenija preveč zbirokratizirana. Še pred novim letom so mnogi trdili, da ni mogoče delo od doma, da nikakor ne gre razmišljati o študijskega delu na daljavo in da ni mogoče opravljati sestankov na daljavo – mimogrede za vsak prihod v Ljubljano ali kamorkoli drugam so se izplačevali potni stroški. Čas koronakrize je vse spremenil. Vse se je naenkrat dalo brez težav. Spremenili so se pravilniki, načrti, programi. Sestanki so bili naenkrat mogoči preko spleta in nihče ni vprašal za potne stroške. Vse se je naenkrat dalo. Brez težav.Ali ne gre po vsem razmišljati o tem, da je čas krize le čas priložnosti, ki nam je dana. Imamo samo dve možnosti – se iz krize kaj naučiti ali obstati v prejšnjem stanju. Vlada, ki je vajeti prevzela 13. marca je pokazala, da je mogoče iti naprej. Kolesarji nam kljub kolesom, ki naj bi jih vrteli, ponujajo stagniranje ali še slabše: pot v nasprotno smer. Vendar ne oni, ne vlada ne določajo moje poti. To določam sam. Iskreno in predano. Z vero v dobro svojih bližnjih, domačih, sosedov... Izbral sem pot naprej. Pa vi?

Ob vsem, kar je zaznamovalo prve mesece tega leta, sem slišal staro misel: »Prestopno leto veliko obeta, pa malo da.« Zdaj spoznavam, da lahko tudi veliko vzame. Nenavadno pogosto smo bili s sodelavci in družino na pogrebih. Pretresla nas je smrt v gorah, izguba mladega očeta, spremljali smo boj in slovo rosno mladega fantiča, poslovili smo se od našega direktorja msgr. Boleta, prijateljem, tudi sodelavcu in uredniku segali v roke in izrekali sožalje ob izgubi staršev … Ja, in prišel je čas, v katerem si niti roke ne moremo več stisniti. Čas, v katerem umrle zaradi bolezni v Evropi štejemo v desettisočih.

Ob vstopu v veliki teden leta 1990 se je na ulicah in na voliščih trlo ljudi. Prve demokratične volitve so dale jasno sporočilo: Gre za Slovenijo. Gre za demokracijo. Gre za samostojno in novo pot, ki jo kaže tudi velika noč. Prinaša upanje in veselje do življenja. Prinaša ju, čeprav ju morda ne zmoremo zaznati.

O povečani priljubljenosti branja in knjig; o pomenu ustvarjanja domače knjižnice ter o mednarodnem dnevu knjig za otroke in poslanici Petra Svetine.

Veste, drugače je. Zelo drugače. Čeprav najbrž niti ni slišati – program teče nemoteno, glasba, voditelj z nagovori, poročila, prispevki, oddaje … Le pogovori z gosti so malce bolj šumeči, zamolkli, saj gredo preko vseh mogočih tehničnih možnosti ali pa telefona, ker … Ker v radijskih studiih pač nikogar ne gostimo. Ali skoraj nikogar. Tudi Radio Ognjišče dela v izjemnih razmerah in v povsem novih pogojih.

Dotikamo se posledic koronavirusa za družbo in angažmaja nove vlade pri spopadanju z izzivom.

V komentarju avtor razmišlja o tem, kaj povzroča paniko v zvezi s pojavom novega koronavirusa. Pri tem omenja, da so za njo delno krivi mediji, na drugi strani pa tudi oblasti, ki so že v začetku poskušale prikriti nekatere informacije. V nadaljevanju ugotavlja, da je strah pri ljudeh glede na nekatere informacije upravičen, in dodaja, da bi panika večjih razsežnosti lahko povzročila resne težave.

Bolj uživate v miru ali v nepredvidljivosti? Imate raje zaupanje ali prevaro? Naj vprašam drugače: ste bolj za red ali za kaos?

Pustna Sobotna iskrica je imela letos veliko skrbi. Ob koncu pa neizmerno veliko veselja. Jure ešek se v komentarju zahvali za darove in spregovori o vezeh, ki bogatijo in spoznanjih, ki bodo ostala. Ne le v Burundiju, za katerega so poslušalci Radia Ognjišče darovali skoraj 125.000 evrov.

»Danes zjutraj je zaspal za večnost. Naj mu bo Gospod bogat plačnik.« je zapisal glavni urednik našega radia v kratkem sporočilu o smrti Franca Boleta. V duhu sem pred seboj zagledal nasmejan obraz očeta Franca, ki so ga na pragu večnosti pozdravili mnogi, ki so bili deležni sadov njegovega dela. Pred Gospoda ni prišel praznih rok in verjamem, da se veseli nebeške sreče.

Komentar ob svetovnem dnevu bolnikov se dotika odnosa Slovencev do zdravja, slovenskega zdravstva, kulture (ob nedavnem kulturnem prazniku) in poklicanosti k spremljanju bolnih.

Prvo se je zgodilo že leta 2007, do poroke z letalom bo prišlo marca letos. Ljudje ob takih novicah morda izustimo kakšne pridevnike, čeprav to z vidika spoštovanja dostojanstva človeške osebe ni primerno. Obsoditi bi morali sistem, ki kaj takšnega sploh dopušča. A običajno le zamahnemo z roko in si mislimo, češ to se nas ne tiče.

Zdi se, da bo potrebno precej truda, da bo tudi širši nemški družbi postalo jasno, da kakovostna hrana stane in da izsiljevanje kmetov z vse strožjimi standardi in hkrati nizko ceno, pomeni najprej njihov propad, potem pa lačne množice, je v komentarju zapisal Robert Božič.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci. Po premoru sem se spet odločil z vami deliti poglede, ki bodo predvsem politično obarvani. Najlažje mi je začeti pisanje s tistim, o katerem sem v preteklosti že pisal, sedaj pa je klavrno končal svojo politično pot.

Za nami je prehod v novo leto, za nami so novoletne zaobljube, pred nami zahtevna pot njihovega uresničevanja. Morda se vam zdijo nepotrebne, morda si ne želite nobenih sprememb … Mnogi se jih bojijo, pa vendar ob začetku novega leta vsaj pomislijo na to, da bi bilo lepo kaj novega začeti, kako staro razvado pustiti zadaj … Sem eden tistih, ki vedno znova poskušajo in vsakokrat tudi padejo. Enkrat takoj, drugič kmalu, tretjič … Padem pač. Ne, ni vam treba ugibati v katero smer gredo moje želje, dovolj me je pogledati in jasno vam je kaj bi bilo prav. A kaj, ko je Šmarna gora tako zoprno strma, naši urniki pa tako polni vsega, da težko najdem čas za redne obroke, pa za vsakodnevno gibanje, pa za … Priznam, izgovore najdem veliko hitreje. O, v tem sem pa svetovni prvak! ...

Avtorica je iskala pasti, na katere naletimo ob iskanju sreče.

Ne električna vozila, ne vetrne elektrarne, ne sončna energija niso dovolj, da premagajo potrošniško pošast, ki nenasitno golta, kar je zemlja ustvarjala milijone let.

Tokrat o hvaležnosti in vzgajanju sreče. O zdajšnjih generacijah otrok, ki ne znajo ceniti vsega, kar imajo. O besedi hvala, ki ni nikoli dovolj pogosto izgovorjena.

Tretji december je v spomin na rojstni dan pesnika Franceta Prešerna Ta veseli dan kulture. V kaj se to začetno veselje prelevi, v nasprotje kulturnega, v nakupovalno vrvenje, pretirano (brezokusno) okraševanje, v izpraznitev, namesto v obogatitev? Postaja december Ta nori mesec?

Mogoče niste vedeli, da poleg vseh talentov, je Jure tudi pesnik. Ne verjamete? Poslusajte to, kar je napisal ob 25. obletnici delovanja radia Ognjišče.

Lahko ga resnično cenimo, saj se je tudi v času delitev in vojne z velikim srcem neutrudno razdajal vsem pomoči potrebnim. Pri tem je ostal zvest slovenstvu in škofovskemu poslanstvu. A za nekatere še naprej ostaja izdajalec in nasprotnik revolucije.

Marta ob tem pravi, da misija še zdaleč ni končana. Zakaj ne? Poslušajte!

Ob prazniku vseh svetih sem kot vsako leto obiskal materin in očetov grob, pa tudi grobove sorodnikov. Na vsakem sem prižgal svečko. Predem sem to storil, sem pogledal levo in desno, da me ne bi kdo videl, ker so na grobu že gorele svečke. Lahko bi bil namreč deležen kakšnega očitajočega pogleda, morda besede, češ kaj nisem slišal, kako je s tem letos – celo priporočilo ministrstva.

Tanja Dominko v komentarju razmišlja o prevladujočem razmišljanju Slovencev, da bi morale biti plače čim bolj enotne in da so vsi, ki štrlijo iz povprečja, obsojanja vredni. Če smo si želeli postati druga Švica, se z njo primerjajmo tudi sedaj.

Ko se je 10. oktobra zgodil protest Rešimo Slovenijo na Prešernovem trgu v Ljubljani, sem se spomnila protestov v letih Janševe vlade. Kaj točno je prignalo množice predvsem na ulice Ljubljane in Maribora, da imajo na internetu, Wikipediji, kar samostojno stran z naslovom Protesti v Sloveniji v letih 2012 do 2014? Bi verjeli, če vam povem, da je bilo samo v novembru in decembru leta 2012 kar sedemnajst protestov. Pet vseslovenskih splošnih vstaj se je odvilo v samo petih mesecih. Do junija 2014 se je zvrstilo še 29 protestov in njihovih slavnih obletnic. Preteči naslovi Gotof je! Mariborska vstaja, Nesimo ga vun! Spečimo hobotnico! Pometimo jih vun! so polnili takratne medije.

O glasbi, le glasbi. Komentar ob letošnjem festivalu Ritem srca, ki smo ga pripravili na radiu Ognjišče.

Moč molitve in prežetosti z božjim duhom kažejo na dogodek pred 800 leti, ko se je sv. Frančišek srečal s sultanom. O tem, koliko zaupamo v moč molitve danes se v komentarju sprašuje avtor in opozarja na izredni misijonski mesec, v katerem smo vsi poklicani k delovanju na svoj način.

Nedavni nastop najstnice Grete Thunberg na zasedežu ZN je ponovno oživil javno debato o varovanju okolja. Kdo je za onesnaževanje najbolj odgovoren, na kakšen način naj bi se vsak med nami soočal s tem problemom? To so vprašanja, ki si jih je v komentarju zastavil avtor Jože Bartolj.

Avtor kritično razmišlja o praznovanju vrnitve Primorske k matični domovini pod rdečo zvezdo. Pod to isto zvezdo je še leta 1990 padel prebežnik, ki je skušal prečkati mejo med Jugoslavijo in italijo.

Jure Sešek je v komentarju razmišljal o duhovnih darovih nedavnega kolesarskega romanja Od Marije k Mariji, ki je letos potekalo v luči obiskovanja radijskih poslušalcev in prijateljev.

Septembra pred osemdesetimi leti sta Poljsko okupirala Hitlerjev Wehrmacht in Stalinova Rdeča armada. Danes lahko rečemo, da so bili vojaki Rdeče armade okupatorji in osvoboditelji. A »svoboda«, ki so jo prinesli, je bila ponekod hujša od tiranije nacionalsocializma in fašizma.

Pogosto izvemo le za napake, dobro pa ostaja v senci žarometov. Poleg tega ni vse kar vidite, ali slišite, tudi resnično. V tej dobi se je treba potruditi in poiskati, ter preveriti resnico.

Avtor v komnetarju razmišlja o negativnih vplivih množičnega turizma v Ljubljani. Tega vidi kot spodbujevalnik rasti cen in padca kakovosti gostinskih storitev v centru prestolnice. Hkrati pa opozarja na negativne vplive turizma na nepremičninski trg.