Stanko Trap

Edini slovenski duhovnik na zahodnem robu slovenskega narodnega ozemlja je 84-letni Stanko Trap. V mašnika je bil posvečen pred 56-imi leti. Med Ziljani je že 46 let. V prvi vrsti je duhovnik, ki sledi novomašnemu geslu: “Veselje v Gospodu je naša moč.” Zelo močno pa njegovo poslanstvo prepletata kultura in skrb za ohranjanje običajev Ziljske doline.

Anton Lesnik

V oddaji Naš gost smo se pogovarjali z Antonom Lesnikom, imenovali smo ga kar ambasadorjem sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, gozdnim pedagogom, skavtom, v zadnjih letih vse bolj priljubljenim predavateljem o sobivanju z gozdom in spoštovanju dreves. Poetičen je njegov odnos do gozda in vsega živega v njem. Pravi: Treba je biti učenec, vedno in pri vsem, tudi v odnosu do dreves, ne hodimo mimo njih. Sodeloval je pri ustanavljanju skavtov pri nas in bil več let načelnik te organizacije.

Marija Cvetek, pisateljica, etnologinja, pedagoginja in publicistka

Naša gostja je prevzeta z bohinjsko materialno in duhovno dediščino. Diplomirala je iz slovenščine in primerjalne književnosti, bila učiteljica, kasneje bibliotekarka slavističnega in slovenističnega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani. Je avtorica literarnih del in številnih razprav s področja ljudskega pripovedništva. Navdušena vstopa v pravljični in mitološki svet, ki ga je spoznavala preko prednikov in številnih informatorjev. Doživite skrivnost njenega sveta tudi vi in prisluhnite podkastu Naš gost.

Kmet Anton Uršič

Je ekološki kmet, ki skupaj z družino kmetuje v Iški loki na vzhodnem koncu Ljubljanskega barja. V oddaji Naš gost ste slišali nekaj izjemno zanimivih utrinkov z njegove dosedanje življenjske poti, predvsem pa zakaj rad kmetuje, zakaj ima rad živali, zakaj spoštuje naravo in zakaj ga skrbi, kaj bo z njihovo kmetijo.

Tadeja Petrovčič Jerina

V tokratnem sobotnem popoldnevu je bila naša gostja Tadeja Petrovčič Jerina, prevajalka in urednica. Prevaja iz francoščine, nemščine in angleščine. Dve desetletji je bila zaposlena kot urednica in odgovorna za urejanje tujih pravic pri Celjski Mohorjevi družbi, od leta 2021 pa deluje samostojno. Med pomembnejšimi izdajami, ki jih je uredila so Dantejeva Božanska komedija, v prevodu Andreja Capudra, Spomini Franceta Pibernika, Janeza Suhadolca in njen prevod spominov br. Rogerja. Urejala je tudi Franklove knjige ter knjige Pedra Opeke in o njem, kjer je tudi sodelovala kot prevajalka. Urejala je tudi knjige za otroke in jih nekaj tudi prevedla ter glasbene izdaje, med drugim zgoščenki taizéjskih spevov v slovenščini Pridi, Luč in Radujte se ter pesmarica Spevi in molitve iz Taizéja. Poleg obsežnega seznama del, ki jih je uredila, pa ima tudi avtorske objave v Mohorjevem koledarju in reviji Zvon.

Likovni kritik Aleksander Bassin

Naš gost je bil likovni kritik Aleksander Bassin, avtor avtobiografije Obris mojega časa, ki je izšla jeseni 2022 pri Slovenski matici. V začetku maja bo slavil 85-letnico. Njegov ded je bil dr. Fran Windiscer eden od treh ustanoviteljev Narodne galerije. Pot do umetnosti mu je bila tako rekoč položena v zibel. Prvo kritiko je napisal pri 18. letih, v času prvega ljubljanskega grafičnega bienala. Poslušate lahko pogovor o življenju in umetnosti ...

Damijan J. Ovsec: S poznavanjem vsebine živimo bolj zavestno, to nas izpolnjuje.

K pogovoru smo povabili dr. Damijana J. Ovsca, diplomiranega etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, ki je študij nadaljeval na finskih univerzah. Krajše obdobje je bil tudi urednik, leta 1988 pa je stopil v svobodni poklic. Veliko je objavljal, prejel med drugimi Murkovo nagrado za življenjsko delo. Avtor več odmevnih in zelo priljubljenih knjig, med bolj odmevnimi in v ponatisu je povezana z dnevi, v katerih smo, z naslovom: »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu.« 

Ljudje so imeli nekoč smisel za obredje. Morda sem se sam nalezel tega od očeta, ali pa je to preprosto v meni. Človek je prvenstveno kultno bitje in to nezavedno, arhetipsko, nas obrača, je močnejše od nas. Veste, življenje je bitka za zavest. 

»Dokler so bili starejši ljudje še živi in sem jih lahko posnel, sem najprej preučeval meščanstvo in o tem napisal svojo prvo knjigo. Do leta 1962 nekje, se dobro spominjam, so ljudje še nosili klobuke in se pozdravljali ob dvigu klobuka s pozdravom »Klanjam se« in podobno. Te manire so še bile in ne moreš tega kar takoj povoziti. Živel sem v obdobju, ko je bilo meščanstvo odrinjeno na rob, ampak jaz sem to identiteto ohranil. Ampak potem so se svari hitro sproletarizirale. Tragično je zanikanje nekaterih zgodovinarjev, ki trdijo, da mi meščanstva sploh nismo imeli, to je bedarija na kvadrat. Ljudje so danes zelo zmanipulirani. 

Meščanska etnologija

»Sem širok človek, na eni strani imam meščansko identiteto, vem kaj to je in kaj ga konstituira, po drugi strani pa sem šel študirat etnologijo, ki je takrat sploh veljal za izrazito poklic, ki proučuje kmete. Že takrat sem šel v to širše, v redu pirhi in plugi. Toda to je bilo zame premalo, moral sem spraševati »žive« ljudi, ne samo po kmetijah, ampak tudi tiste, ki sem jih poznal in to so bili iz Ljubljane. Začel sem s tako imenovano meščansko etnologijo. To je bilo takrat v Jugoslaviji nekaj povsem novega in so se nam v recimo Zagrebu in v Beogradu zelo čudili, kamor smo hodili na razna srečanja z etnologi, ker kaj podobnega niso imeli. Meščanstvo, ki je bilo nekoč vodilno, in ki bi se razvijalo, smo izgubili. Razvijalo bi se, če ne bi bilo, oprostite izrazu – ne morem reči drugače, te preklete druge svetovne vojne.« 

Mlajši ljudje ne vedo, kako je bilo, zdaj imajo le nekakšno nostalgijo. 

»Zatiranja je bilo v prejšnjem sistemu, v socializmu, veliko veste, sam sem razmeroma dobro prišel skozi, največkrat s humorjem. Z njim največ dosežeš. Sem ter tja so sicer pozvonili pri vratih in me spraševali kaj se grem. V povezavi s knjigami, ki sem jih omenil o meščanstvu in njihovem načinu življenja, pa ni bilo težav, ker sem bil etnolog. Družabno življenje je vendarle zanimalo tudi njih. Mesto je zelo vplivalo na podeželje, podeželje pa je zelo vplivalo na Ljubljano, saj so vanjo začeli prihajati iz vseh mogočih delov Slovenije in z marsičem seveda vplivali na celotno populacijo v mestu. Ah, jaz imam res smolo, le nekaj let po osamosvojitvi je bilo meščanstvo kar naenkrat na prvem mestu, potem pa so to področje spet zablokirali.« 

Slovenskega osamosvajanja brez meščanstva ne bi bilo 

»Kaj so meščani in kaj meščanstvo sploh je, zakaj je takšno kot je, kaj ga konstituira, o tem je bilo veste zelo težko pisati, ker literature o meščanstvu ni bilo. Človek bi si mislil, da imajo Avstrijci kot stara meščanska družba o tem kaj napisanega. “Figo freško”. Oni so za menoj začeli pisati določeno etnologijo manjših mest. Naj ljudje nikar ne mislijo, kako smo zdaj demokratični in svobodni. Ni res, ampak jaz sem spet zadrt kot meščan. Z Ljubljano se nisem poročil, že dolgo se ne ukvarjam več s tem, zdaj me bolj zanimata mitologija, simboli in nekaj drugih področij. Veste, etnologija je zelo široko področje, vanjo gre od hrčka do lokomotive. Slovenci smo hitro “užaljiva” nacija. To je ta naša provincialnost.«

Poljudna znanost pri nas ni cenjena. Vedno se najde nekdo, ki ga zmotiš z ne vem čem. Pri nas imamo knjige polne citatov, citat na citat. Pri etnologiji to ne gre. Glavna je vsebina. Oblika ne more biti nad njo.

Družina

»V Ljubljani je naša družina približno dvesto let, prej je živela v Trstu. Predniki so bili zanimivi ljudje, praded po očetovi strani je bil oskrbnik graščine Koča vas pri Starem trgu. Grofica von Lichtenberg ni imela otrok, zato sta bila njegova otroka, sin in hčerka, deležna posebne vzgoje. Igrala sta klavir, ded tudi orgle. Stara teta Andreja Ovsec je kot prva Slovenka doštudirala na pariški Sorboni, kar se v javnosti malo ve, saj je postala nuna uršulinka in poučevala; pozneje je postala sestra prednica. Ded Ivan Ovsec je v Gradcu postal vrtnarski mojster, potem pa je v Muenchnu študiral strojništvo. Bil je šef tehnike v Jugoslovanski tiskarni (danes Pravna fakulteta).

Po materini strani je imela prababica gostilno pri Kreutzerju na Gosposvetski cesti, njen prvi mož je bil oficir avstroogrske mornarice, drugi pa veletrgovec.

Drugi ded je študiral medicino na Dunaju in bil profesor okulistike na Ljubljanski univerzi ter dolgoletni predstojnik Očesne klinike in pisec znamenitih učbenikov. Zaradi novih prijemov v očesni kirurgiji je bil svetovno znan.

Moj oče je bil pesnik, književnik, bibliotekar (v mladosti je igral kitaro pri Adamičevih Veselih beračih), stric Bobi Ovsec je bil izredno nadarjen slikar (umrl je star komaj 22 let), stric Peter Ovsec pa igralec, režiser, pisec in urednik na TVS.«

Potovanja

»Začel sem potovati razmeroma zgodaj, s komponistom, kantavtorjem Tomažem Pengovom sva smelo štopala. To so bili zanimivi časi, povsem drugačni kot danes. Poleg etnologije sem končal tudi umetnostno zgodovino, in takrat sem ji bil bližje kot zdaj, hodil sem po vseh mogočih muzejih, to me je zelo zanimalo, tudi geografija, potovanje je bilo takrat relativno drago, življenje, recimo v Londonu, pa poceni.« 

Velika noč je poseben praznik, najstarejši in najdaljši krščanski praznik. Najstarejše je ravno sveto tridnevje. 

Brez praznikov ljudje zapademo v depresijo

»Ogromno šeg in navad je nastalo na podeželju. Velika noč ni samo liturgični praznik, je tudi praznik ljudske pobožnosti. Praznik prenove, obnove, vstajenja in novega upanja. Zato je ostalo toliko šeg, ki so ostanek tudi nekdanjega ostanka iz novoletnega slavja. Barve, hrup, veselje, kadila, … vedno so se ob spomladanskem enakonočju maskirali. Tako je ostalo praznovanje pomladi, kult zelenja, vegetacije ... to je bilo med ljudmi zelo močno in se je le združevalo s krščanstvom. Tudi pirhi so pozen pojav. Pogani, če si niso na kaj znali odgovoriti, so si pa izmislili. Vraže so nekdanja verovanja. Krščanstvo pa je dosti bolj zahtevna zadeva.«