Zdi se, da je ugrabitev nedolžnega starejšega vinogradnika v Beli Krajini popolnoma zasukala letošnjo kampanjo pred evropskimi volitvami. Dogodek je v najbolj neprimernem času ujel tako vladne stranke, ki računajo na zmago spričo zaslug za odlične trende v državi, kot tudi mainstream medije, ki so vse stavili na politični obrat na teh evropskih volitvah. Tako pa se zdi, da je ta nesrečnež sprožil plaz dogodkov, ki ga uveljavljene politične sile levice ne morejo več kontrolirati. Počakati bo sicer treba do samih volitev in do takrat se lahko zgodi še marsikaj, toda nekaj ugotovitev že lahko pokomentiramo.Z Belo Krajino je migrantska problematika dokončno postala odločujoč faktor na letošnjih volitvah. Še vedno smo sicer priče intenzivnemu omalovaževanju dogodkov in ljudi s strani določenih mnenjskih voditeljev, toda zdi se, da le-ti tudi s svojimi poskusi iz obupa ne uspejo in ne uspejo zmanipulirati javnosti.Glavni mediji so sprva poskušali s taktiko popolne ignorance dogodkov. Ker ta pristop ni obrodil sadov, so se politične konkurence lotili na način »shoot the messenger«, t.j. uničiti kredibilnost civilne družbe in politike, ki je na težave opozarjala. V tej luči je bil nedavni protestni shod v Črnomlju izveden premišljeno. Prednost na odru so dobili predstavniki javnosti, shod je bil odločen, a tudi zamejen s kulturnim programom, prisotnim političnim predstavnikom pa se namenoma ni dalo prostora na odru. Naj ljudje sami povedo, kaj čutijo in mislijo. To je zmedlo prenekatere novinarje, ki so pričakujoč blamažo ali škandal, čakali v zasedi. Z vedno večjo gotovostjo lahko trdimo, da zborovanje v Črnomlju ni bilo ne prvo in ne zadnje in da lahko pričakujemo stopnjevanje podobnih dogodkov – neodvisno od samih volitev.Ne moremo se znebiti občutka, da je letos levica tista, ki je na defenzivi, čeprav bi glede na vse dogodke morda pričakovali, da bi te volitve lahko bile dokončen obračun z »neposlušno« desnico v državi. Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo.Premešane karte na levi, konsolidacija na desniŠe več, opazimo lahko, da imajo te volitve morda celo potencial premešati pozicije moči znotraj Šarčeve vlade. Prvič: Levo sredino, ki ni bila sposobna sestaviti skupne liste za skupino ALDE, je vsem viden polom Šarčeve »spitzenkandidatke« Irene Joveve pahnil v hude škripce. Drugič: Tekom kampanje smo že videli dvakratno (evropsko ter slovensko) blamažo prve tovarišice liste Levica. Violeta Tomić je s tem v zadrego spravila trdo levi pravoverni del medijev, ki je morebiten visok odstotek liste Levica že videl kot »znamenje na nebu«, da je tudi v Slovenijo končno prišel duh Podemos-a. Tretjič: V mesecu maju, mesecu rdečih zvezd, Socialni Demokrati vedno bolj odločno prevzemajo ikonografijo svojih »nedonošenčkov« iz Levice, ki jim v resnici nikoli niso oprostili, da so jim prevzeli primat na levem polu, ki si ga SD kot uradni nasledniki KPS seveda nedvomno zaslužijo.Desnica se je medtem konsolidirala. Na pomladnem delu sta SDS in SLS jeseni zakopali bojno sekiro in nato letos pomladi postavili skupno listo ter tako naredili prvi korak v pomiritvi pomladnega tabora. NSi nadaljuje svojo jasno zgodbo že iz prejšnjih volitev v DZ in gre na te volitve s svojo listo močnih in preverjenih kandidatov, ki jo je nadgradila in razširila. Stranke pomladi z jasnimi in argumentiranimi nastopi nagovarjajo širok nabor volivcev, se medsebojno ne napadajo, lastnim članom pa dajejo motivacijo, da se volitev udeležijo ter pripomorejo h končnemu rezultatu. Tehnično in vsebinsko smo torej priča izvrstni kampanji, ki trenutno kaže na dober rezultat vseh treh strank oz. obeh list.Presenečenje te kampanje je nova desna stranka DOM, za katero se zdi, da je prva izvorno desno populistična stranka od osamosvojitve. Velik del desnice Jelinčičeve SNS zaradi njenega koketiranja namreč nikoli ni sprejel za svojo. DOM-ovci so zelo aktivni predvsem na družbenih omrežjih in se tako borijo proti medijski marginalizaciji, ki je lani (po krivici) pokopala Požarja. Požarjev »požar« so mediji še pogasili, DOM-ovega, ki ga kurijo ilegalni migranti, pa verjetno ne bodo zmogli. DOM sicer delno nagovarja iste volivce kot SNS, zato bo njena usoda na volitvah najverjetneje močno zaznamovala politiko v prihodnje. SNS si lahko upravičeno obeta poslanca na teh volitvah, toda morebiten dober rezultat Brščičeve četvorke – ne nujno s poslancem, ampak po številu glasov oz. odstotkov – lahko že pomeni, da smo dobili prihodnjega člana DZ, ki bo ključ do sestave prihodnje Vlade RS.Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo. Z evropskimi volitvami je bilo v preteklosti v različnih evropskih državah pogosto tako, da so bile tretirane kvečjemu kot priložnost, da volivci dajo oceno vladi. Letos volivci odločajo ne samo o medijsko doziranih puhlicah o posameznih področjih, ampak se bistveno bolj politično opredeljujejo do tega, kaj jim Evropa pomeni in v katero smer želijo, da bi se upravljanje Evropske unije zasukalo.Tudi v Sloveniji so volitve presegle ta namen in služijo bistveno večji politični prerazporeditvi. Kdo ve, morda pa je letošnja kampanja samo del daljšega trenda in smo priča ogrevanju za nekaj večjega. Karel Erjavec že ve.

Daljni Bruselj je kraj, kjer se sprejema vse več odločitev o naših življenjih. Med drugim Evropska unija z odločanjem o vizumih za Schengensko območje pomembno sooblikuje tudi našo migracijsko politiko. V zadnjem sklicu evropskega parlamenta je prav to vprašanje dodobra razburkalo evropsko javnost in politčno sceno.

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Med ljudi je Mesija prijezdil na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. Še pred tem pa sta dva izmed učencev morala oslička najti, ga odvezati in pripeljati do Jezusa. Glede na pregovorno trmo oslov, že to ni bilo najlažje delo. A če bi učenca kaj takega poskušala storiti v Sloveniji danes, bi bila oslovska trma njun najmanjši problem.

Pred petimi leti so evropske volitve prinesle veliko zmago za slovensko pomlad, saj so takrat pomladne stranke dobile 5 poslancev od 8. Tako kot takrat, bodo evropske volitve tudi tokrat pokazale prava razmerja v slovenski politiki, še posebej za desno-sredinske stranke.Te volitve bodo dale končni odgovor na vprašanje, katera od vodilnih slovenskih strank, LMŠ ali SDS, uživa večjo podporo volivcev. Za razliko od prejšnjih volitev leta 2014 bo tokrat SLS nastopal z SDS in ne z NSi.Obenem ostaja odprto vprašanje statusa Viktorja Orbana, ki deli Evropsko ljudsko stranko in s tem tudi njene slovenske predstavnice.Evropska ljudska stranka je največja politična skupina v Evropskem parlamentu (EP) in že več kot desetletje vodi Evropsko unijo. EPP združuje krščansko-demokratske, konservativne in liberalno konservativne stranke, ki se označujejo za desno sredinske. Stranka, ki jo bo na volitve vodil nemški Manfred Weber, se v predvolilni kampanji sooča z različnimi problematikami, kot so rast evroskeptičnih strank, migracijska kriza, Brexit in seveda notranja bitka v stranki v zvezi z discipliniranjem, oziroma izključitvijo Fidesza. O tej zadnji temi imajo naše pomladne stranke različna mnenja.Nova Slovenija: močan, novi, a nevaren pristopKljub temu, da sta SLS in NSi na prejšnjih evropskih volitvah nastopili z enotno listo, je vodstvo NSi tokrat sestavila samostojno listo, ki prinaša presenečenja in nov veter. Tokrat Nova Slovenija s pomočjo Ljudmile Novak in dr. Žiga Turka poskuša pritegniti nove, netradicionalne volivce.Izbor Ljudmile Novak za nosilko liste je presenečenje, saj je listo do sedaj uspešno vodil Lojze Peterle, ki sicer ostaja na listi, vendar šele kot tretji kandidat. To odločitev lahko razumemo kot poskus pritegnitve volivcev, ki običajno ne volijo za NSi, a vendar vidijo v Ljudmili Novak desno alternativo, ki nasprotuje SDS oziroma Janezu Janši. Sicer pa se bo šele pokazalo, ali se bodo ti volivci morda obrnili k strankam, kot so LMŠ in SNS, kar se je v preteklosti že dogajalo.Drugo presenečenje je seveda dr. Žiga Turk, ki je bil kot eden od dveh predstavnikov civilne družbe izbran za kandidata na listi NSi-ja. Tukaj se spet vidi želja NSi, da bi pridobila liberalce, ki so se doslej združili samo enkrat (v Državljanski listi), podobno kot so že poskusili na lokalnih volitvah v Ljubljani. Ta manever bi lahko pridobil volivce SMC in bi s tem lahko postavil NSi bolj na sredino. Njihov premik v smeri zahodnega modela krščanske demokracije kaže tudi reakcija v razpravi o statusu Orbana v EPP, saj je NSi edina slovenska stranka iz vrst EPP, ki je podpirala zamrznitev članstva Fidesza.Kljub novemu vetru pa je NSi tudi dala na listo močne osebnosti z dolgo kilometrino v stranki, kot sta Lojze Peterle in Jožef Horvat. Za NSi bodo te volitve preizkus, ali lahko zvišajo svojo podporo pri volivcih in s tem postanejo vplivnejša stranka na slovenski politični sceni.Slovenska demokratska stranka se reorganiziraMedtem, ko večina strank v Sloveniji nasprotuje Orbanu, SDS poleg SLS na zadovoljstvo mainstream medijev ostaja edina zagovornica madžarskega premiera pri nas. Čeprav so iz stranke večkrat prihajale evroskeptične izjave in kritike evropski podpori mednarodnim pogodbam, kot je bila Marakeška deklaracija, je SDS pred kratkim na svojem kongresu ob 30. obletnici ustanovitve stranke ponovila svoje prvotne in pro-evropske politične misli.Med obiskom »spitzen kandidata« EPP na letošnjih evropskih volitvah Manfreda Webra je SDS zagotovila svojo podporo enotni, močni Evropi in Evropski uniji, ki bi več dala na evropsko enotnost in varnost njenih državljanov.SDS je tudi zagotovila, da bo kljub svoji zavezi Evropskiuniji še vedno nasprotovala migracijski politiki odprtih vrat. Kljub poskusu SDS, da bi združila in poenotila svoje volivce, ki segajo desno od sredine pa do bolj radikalnih desnih volivcev, se je na njeni poti do zmage na letošnjih evropskih volitvah pojavila nova, čeprav majhna, nevarnost.Pred tedni se je na twitterju pojavila nova radikalno desna iniciativa imenovana Domovinska Liga, ki ostro nasprotuje Evropski uniji v obstoječi izvedbi, pro-evropskim strankam v EP, in kakršnikoli migracijski politiki EU. Do sedaj pa kaže, da se SDS-a glede te grožnje pretirano ne obremenjuje, saj je predstavila skupno listo z SLS, na kateri so večinoma klasični kandidati. Pri tem se tudi vidi, da je SLS potisnjen na rob, saj je Franc Bogovič šele na četrtem mestu in Franc Kangler mesto za njim na skupni listi.Boj za preživetje Slovenske ljudske strankeKot smo že omenili, je že odločeno, da bosta SLS in NSi na letošnjih volitvah nastopili z ločenima listama. Čeprav se zdi, da je Marjanu Podobniku do sedaj uspelo združiti nekdanje volivce SLS s prvotno skupno listo z Novo ljudsko stranko in s priključkom Zelenih Slovenije pridobiti nekatere mlade ekološke glasove, se je vodstvo stranke kljub temu odločilo za skupno listo z SDS. Že prej so nekateri člani stranke namigovali na to, a ta odločitev ostaja presenečenje, saj SLS kot stranka te možnosti prej ni omenjala.Morda je NSi za to taktiko izvedela že prej in se je zaradi možnosti, da bi padla v skupno listo z SDS, raje odločila za samostojno pot. Na drugi strani je pa morda SLS videl skupno listo s SDS kot edino rešitev pred neuspehom na volitvah oz. smrtjo stranke.Na vsak način pa je vidno, da se SLS res hoče vrniti v politiko, saj se je pripravljena povezovati z SDS, čeprav ostaja nevarnost, da bo v očeh javnosti izpadla kot kmet na šahovnici dominantne stranke desno od sredine.Bitka za osem sedežev v Evropskem parlamentu se nadaljujeVsekakor se stranke slovenske pomladi pripravljajo na volitve z različnimi strategijami. Vidimo pa tudi, da tokrat morda desne stranke ciljajo za 6 sedežev v EP. Je pa treba v zvezi s tem dodati, da se priprave strank na evropske volitve razlikujejo od priprav na državnozborske volitve, saj pri evropskih volitvah stranke poskušajo pripeljati na volišča specifične volivce, ki se običajno udeležujejo teh, sicer manj obiskanih volitev.Danes so vsi igralci te igre že predstavljeni in zdaj se bo začela prava kampanja, ki bo pri nas verjetno ostra. Slovenska pomlad se je zdaj razdelila na NSi, ki se predstavlja kot desno-sredinska stranka, ki povezuje desnico z liberalci in ostaja do sedaj edina resnična alternativa na desnici, in na SDS, ki poskuša na vsak način združevati desno usmerjene volivce preko različnih metod, tudi s skupno listo z SLS.Pomladne stranke bodo težko ponovile volilni uspeh iz leta 2014. Zato ni pomembno, koliko sedežev bo dobila posamezna stranka, ampak koliko jih bo pripadlo pomladnim strankam. Osvojitev petih sedežev bi lahko, kot je zapisal analitik Aleš Maver, lahko pomenila up za prihodnje domače volitve in prihodnost Slovenije.Komentator Domovine Peter Jerman, sicer dijak zadnjega letnika Prve Evropske Šole v Bruslju, bo na Domovini v nekaj člankih predstavil perspektive in možnosti strank iz posameznih političnih skupin na prihajajočih volitvah v Evropski parlament

Kaj pravite o vašem predsedniku države? Je Marjan Šarec voditelj kakršnega ste pričakovali? Je pristen človek ali nastopaški igralec vlog?

V Sloveniji je le nekaj takih strank, ki imajo korenine, vrednotne temelje, organizacijsko strukturo, hierarhično kadrovsko piramido, vzpostavljen sistem političnega izobraževanja, ter medgeneracijski prenos znanja.

Večkrat lahko preberemo, da je pri nas država ugrabljena, da nam vlada globoka država ipd. Vsa ta imenovanja trenutnega stanja mlade slovenske države lahko obogatimo tudi z nekaterimi političnimi pojmi iz polpretekle zgodovine. Eden takih je tudi marionetna vlada. Komentira gostujoči avtor mag. Ivo Piry.

Mineva 10 let od skrajno ponesrečene izjave Danila Turka, ki se je na novico o odkritju množičnega grobišča v Hudi jami odzval z izjavo, da je to drugorazredna tema. Nekdanji predsednik države je zanjo nekaj let kasneje plačal, saj ga je v kombinaciji še z nekaj drugimi zdrsi odnesla s političnega prostora.

Avtorjev komentar zapisa Mihe Kordiša na facebooku o rebalansu proračuna RS.

Tokratni komentar je pripravila Andreja Barat.

Aktualna razprava okrog Venezuele je primer več, kako znamo v Sloveniji odločitev nivoja mimombežne točke na seji vlade povzdigniti v vročo prvovrstno notranjepolitično vprašanje.

Namesto, da v Bruselj vozite Danico Lovenjak, raje otroke v šoli poučujte o demokraciji.

Pred letom in pol je kontroverzna političarka Violeta Tomič v javnem nagovoru doživela razsvetljenje. Za Venezuelce je v bibličnem žargonu dejala, da so naša luč, s čimer gre razumeti pridobitve komunistične revolucije v njihovi domovini.

Letošnji osrednji lik Svetovnega dneva mladih je Marija. Ob prihodu angela, ki ji je napovedal, da bo pod svojim srcem nosila Božjega sina, je Marija kljub težavam, ki jih je ta odločitev prinesla, sprejela načrt, ki je bil ustvarjen zanjo, in stopila na novo pot. K temu smo poklicani tudi mladi danes. Brati je lahko, to uresničevati pa …. Celotni komentar Špele Pucelj lahko preberete na Domovina.je

Nova afera s prepisovanjem. Tokrat niso razkrinkali kakega ministra ampak dramskega umetnika.

Na spletu pogosto najdemo odkrito zgražanje nekaterih pripadnikov politične desnice nad papežem Frančiškom in njegovimi besedami. Beremo lahko besedne zveze kot so »levi papež«, »muslimanoljub«, »Lgbt prijazen«, »preveč liberalen«, »ne ve, kaj govori«, »naiven«… to so v grobem temeljni očitki, s katerimi ga obsipavajo. Istočasno sumničavo pogledujejo proti dejstvu, da papež uživa simpatije na levi strani. Če ste med temi desničarji in ste slučajno tudi katoličan, bi morali slišati novico. Ki vam verjetno ne bo všeč.

Več na www.domovina.je

Minulo leto bo ostalo zapisano v spomin po tem, da smo v Sloveniji dobili sovražni govor. Natančneje - v 2019 smo ga začeli prepoznavati kot širši družbeni problem. Še lucidnejši opazovalec bi opredelil, da smo leta 2018 sovražni govor izzumili.

Komentar je pripravila Andreja Barat.

Kako vplivni so v Sloveniji nekateri pravoverni levičarji, ki se borijo proti “ekstremistom” na desnici, je iz dneva v dan bolj jasno. Gre za relativno nepomembne ljudi, ki s svojimi tviti in izjavami na socialnih omrežjih dosegajo na prvi pogled nemogoče stvari ...

Najprej so bili vsi ponosni in navdušeni, da imamo v Sloveniji prvo žensko načelnico general štaba narodne vojske med NATO članicami in na svetu. Šlo naj bi za zgodovinski korak. Pri nas pa so kaj kmalu ugotovili, da ima neustrezne prostočasne dejavnosti.

O Šarčevi intervenciji, podprti z odobravanjem levih mnenjskih voditeljev, ki je v resnici le uvertura v resnejši poseg na občutljiv teren urejanja slovenskega medijskega prostora preko novega zakona o medijih. Komentar Roka Čakša je prebral Blaž Lesnik.

Leve stranke so pričakovano prevzele pobudo v večjih krajih in mestnih občinah. Komentar Martina Nahtigala je prebrala Slavi Košir.

Ker ne javna RTV ne komercialne televizije konec tedna niso postregle z zanimivim TV sporedom, je za pestro dogajanje poskrbel kar sam predsednik vlade Marjan Šarec. Komentar Eve Gregorc je prebral Robert Božič.

Slovenci pokažemo željo po dejavnem državljanstvu vsaj vsake štiri leta, ko napočijo lokalne volitve. Letošnja udeležba je bila za štiri odstotke višja od lanske. Komentar Martina Nahtigala je prebral Jure Sešek.

Sprenevedanja, izmikanja, izgovarjanja in blefiranja je konec, privatizacija NLB se končno dogaja. Država je prodala prvih 59 odstotkov, z delnicami se začne poslovati na ljubljanski in londonski borzi. Banko je prodala leva oblast! Komentar Roka Čakša je prebral Matjaž Merljak.

Bližajo se lokalne volitve, kjer se vaški veljaki na vse možne načine trudijo pridobiti glasove svojih sokrajanov. Eni prepričujejo s preteklimi projekti, drugi z obljubami prihodnjih, tretji z novo plastjo asfalta na najbolj vidnih mestih v občini. Komentar Martina Nahtigala je prebral Matjaž Merljak.

Vladna večina oziroma leva politična opcija pri izbiri kadrov gleda predvsem na politično ustreznost. Ta je pogosto tudi najbolj politično ustrežljiv kader.Kot kaže bo to odločilo tudi pri iskanju novega ustavnega sodnika oziroma sodnice. Dr. Verica Trstenjak, vsem kompetencam navkljub, politično ni dovolj blizu sedanji oblasti, da bi njene možnosti bile realne. Dr. Katja Šugman Stubbs pa glede na svoje prepričanje o Patriji in glede na to, da je sodelovala s številnimi slovenskimi pravniki, ki slovijo po svoji levi politični usmeritvi, za aktualno vlado gotovo ostaja bolj politično sprejemljiva kandidatka. Komentar Martina Nahtigala je prebrala Slavi Košir

Trinajsta slovenska vlada zaenkrat uživa v relativnem miru. Opozicija je ne napada, temveč bolj ali manj molči. Tudi mediji so prizanesljivi in brez podvprašanj citirajo včasih nekoliko prekratke in dvoumne odgovore predsednika vlade. A tu so že prva težka vprašanja: odhod medicinskih sester in opomin Bruslja glede proračunskega načrta. Vlada bo morala prej ali slej pokazati, da ne opravlja le tekočih poslov. Tokratni komentar je pripravil Blaž Čermelj.

Že vse od začetka devetdesetih skušajo vrednotni temelj samostojne slovenske države potisniti izven časovnih okvirjev osamosvojitvenega procesa.

Na ravni Zahodne civilizacije se bije boj za temelje družbe. Gre za ključno dejstvo, saj se usoda Slovenije ne odloča zgolj na domačih tleh, ampak globalno. Gost Domen Mezeg pri tem navaja tudi konkretne primere.

Podoba Marjana Podobnika je neizbrisno povezana z najsvetlejšimi in najtemnejšimi trenutki Slovenske ljudske stranke.