Novi koronavirus, kot vsak virus, ni nekaj dobrega. V resnici si želimo, da bi čim prej izginilo iz naše srede. A ker je dobro tudi v preizkušnjah najti pozitivne plati, je pred vami nekaj plusov sedanje situacije.

Slovenija je trenutno v krizi. O tem ni nobenega dvoma oziroma o tem ne bi smelo biti dvoma. Slovenci se vedno znova trepljamo po ramenih, da kadar je potrebno, znamo stopiti skupaj. Vendar, ali je tudi tokrat tako? Ukrepi vlade in priporočila uradnih institucij izgledajo približno tako kot naše zavedanje o pomembnosti udeležbe na volitvah. Pametni vsi, voli pa približno polovica.

Tudi Katoliška cerkev se je na grožnjo koronavirusa odzvala s posebnimi ukrepi, ki so nam znani tudi v Sloveniji: odstraniti blagoslovljeno vodo; opustiti stisk roke ob pozdravu miru; prejemanje svetega obhajila le z rokami. Pred nekaj dnevi je (relativno pozno) enake ukrepe uvedla tudi rimska Škofija. Roma locuta, causa finita torej, tudi ko gre za koronavirus.

Medtem ko je druga polovica Slovenije smučala v severni Italiji in so doma zadrževali dih, kdaj bodo v ambulante začeli kapljati s koronavirusom okuženi smučarji prvega počitniškega tedna, se je mimogrede sestavila nova, 3. Janševa vlada. Zunanji opazovalci so bili še minuli vikend skeptični, a bolje poučeni so vedeli, da so stvari bolj ali manj dogovorjene, vse drugo pa je stvar tehnične izvedbe in umetniškega vtisa. No, potem ko je Marjan Šarec v kamere resignirano priznal, da iz njegovih obetov “ne bo nič” in se seli v opozicijo, so upanje na predčasne volitve izgubili tudi zadnji optimisti.

Predsednik Evropske ljudske stranke (ELS) Donald Tusk je ob nedavni zamrznitvi Fidesza pozval, da je treba izoblikovati novo vizijo in opraviti temeljit premislek o vrednotah. Kot je do sedaj storil že večkrat, se je med prvimi na poziv odzval Viktor Orbán z memorandumom, ki ga je v torek poslal voditeljem ELS.

Po približno polovici političnega procesa, ki sledi odstopu vlade in vodi bodisi do odločanja o novem mandatarju ali pa mimo tega neposredno na predčasne volitve, so želje in namere različnih akterjev bolj ali manj jasne. Na volitve se mudi Marjanu Šarcu, formalno morda še Dejanu Židanu in Luki Mescu, ne bi se jih branil tudi Matej Tonin, medtem ko je Janši bolj ali manj vseeno. Za vse ostale, vključno z večino poslancev strank zgoraj naštetih predsednikov, pa velja kot je iskreno povedal poslanec SAB Marko Bandelli: “Res je, da si vsi želijo novih volitev, a še bolj res je, si jih nihče ne želi.”

Po prvem krogu pogovorov je jasno, da načelno strinjanje, da so pogovori o novi koaliciji mogoči, obstaja. Razumni politiki, ki niso nasedli na “antijanševsko paranojo” so očitno ključ do normalizacije odnosov v slovenski politiki. Levičarsko jahanje na tej paranoji pa mora pri vsakem poskusu dobiti večjo dozo pozornosti in medikamentov, da sploh še deluje. Neprikriti pritiski s strani večjih medijskih hiš, urednikov in novinarjev ter ostalih bolj zakulisnih igralcev je preprosto rečeno na ravni ostudnega. Iti tako daleč, da se dvomi v ustavne kompetence poslancev, pošilja grozilna pisma in tako naprej, samo potrjuje, kaj vse je na kocki, če pride do zamenjave vlade.

Ob odstopu Marjana Šarca in posledičnem razpadu njegove vlade se je slovenska politika še na en način znašla v novem položaju. Če je do zdaj večinoma veljalo, da so politični nasprotniki, osrednji mediji in levi javnomnenjski voditelji ob težavah, političnih krizah ali celo razpadanju levih vlad s prstom kazali na predsednika SDS Janeza Janšo, je tokrat drugače.

Prebiram našo novo Belo knjigo o obrambi, ki na lep, bralcu prijazen način razlaga, kako se bo Slovenska vojska razvijala in izpopolnjevala v naslednjih letih. Kot že tolikokrat doslej tudi letošnja izdaja premore kanček humorja. Saj veste, ne smemo je jemati preveč resno. Ali pa sploh ne, glede na vse, kar se dogaja okoli vojske, pa tudi znotraj nje. In občutek imam, da je tudi snovalcem knjige to kristalno jasno.

Nacionalna RTV Slovenija je lanskega oktobra začela serijo oddaj in prispevkov na temo predsodkov, ki se nanašajo na različne družbene skupine, predvsem obrobne. Z januarjem se začenja že druga sezona. Nekateri izmed člankov te serije so prav kakovostni in razkrivajo, kakšno je življenje, ki ga živijo ljudje z določenimi omejitvami, kot je denimo Downov sindrom ali invalidnost ali pa so sprejeli določeno odločitev v življenju, pa jih družba zaradi tega morda gleda postrani, kot denimo redovnica.

Šesterica slovenskih vojakov se je iz Iraka vrnila v domovino, javnost pa se je razdelila. Nekateri vrnitev podpirajo, nekateri ji nasprotujejo, v resnici pa se spet moramo soočati z nizkotnim dejstvom, da se na plečih Slovenske vojske in njenih pripadnikov odvija boj za politične točke.

Ena boljših strani spremljanja slovenske politike je, da navkljub prepričanju, da si v njej videl že vse, kakšna stvar, detajl, poteza … vedno znova preseneti. Saj ne, da bi, glede na stopnjo (ne)zrelosti naše demokracije, nad njimi moral biti tudi dejansko presenečen; a kljub vsemu se je ob domislicah naših politikov včasih vendarle zabavno pustiti presenetiti.

Mineva dobro leto, odkar je LPP po pozivu aktivista Domna Savića z avtobusov, ne da bi o tem sploh obvestil naročnika, odstranil oglas Zavoda Živim. Kot smo na Domovini že pisali, je v njihovem dejanju Zagovornik načela enakosti prepoznal diskriminacijo, tožilstvo pa ne naklepa, da bi LPP Zavod živim diskiminiral.Po letu, ki je sledilo, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da tožilstvo ne prepozna diskriminacije tam, kjer je za varuha načela enakosti povsem očitna, kdo je Domen Savić, da se pred njim pripogne vsako koleno v Ljubljani in na tožilstvu in kako, da na LPP avtobusih sploh še kdo lahko oglašuje, ko pa imajo vendar, kar se “zbujanja polemik” tiče, tako senzibilne standarde.O tem komentator.

»Moramo se navaditi, da imamo manjšinsko vlado, ki ima zgolj 42 poslancev,« je majanje vladnega čolna, ki je minuli teden marsikomu na krovu povzročal simptome morske bolezni, komentiral prvi med poslanci LMŠ, Brane Golubović. Nič čudnega, saj je potrjevanje nove ministrice, kar bi bil v normalni državi rutinski postopek v državnem zboru, to oblast in celotno državo pripeljalo do roba politične histerije.

»Privatizacija«, ena najbolj osovraženih besed, kar jih lahko zasliši uho pravega socialista. Takoj ga spravi k otorinolaringologu.Gre namreč za postopek, pri katerem podjetje, ki je naše, beri v rokah vladajoči eliti naklonjenih prvoborcev, preide k lastniku, ki ga taista elita ne more nadzorovati ter mu ukazovati. Adijo čudaške pogodbe, ki denarce pretakajo v žepe pravih, zbogom rente zaslužnim. Ob čisto vsaki privatizaciji se zato zažene plaz črnogledih napovedi o zlobnežih, ki kupujejo našo srebrnino, zlata vendarle ni, izključno zato, da jo bodo nemudoma uničili.

Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919 in tako letos praznujemo stoletnico njenega obstoja. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, današnji Univerzi v Ljubljani. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta.

V medijih se govori le še o Sovi, Knovsu in Toninu. Afera, ki se vleče že od arbitražnih prisluhov naprej, je presegla samo sebe. Prišel je čas, da se v vsej tej zmedi ustavimo in razjasnimo pojme.

Štiri novembrske ankete: dve od Mediane (Delo, POP TV), Parsifalova (Nova24TV.si) in Ninamedia (TV Slovenija) se v rezultatih preveč razlikujejo, da bi lahko podrobneje ocenili, kakšen je konkreten odziv volivcev na pestro novembrsko politično dogajanje.

Če je družina sposobna plačevati drage najemnine, mar ni potem sposobna tudi plačevati kreditov?

Slovenci smo pred kamerami morda zidove porušili, temelji pa so ostali. Koščke zidu pa marsikdo s ponosom razkazuje in govori o dobrih starih časih.

Habemus Papam ali če to preoblikujemo v slovenske razmere, imamo reformo. Več kot leto dni je Šarčeva vlada porabila za pripravo davčne reforme. Sicer tako skromne, da bi bilo spremembam spodobneje reči popravki, ampak v sili zlodej še muhe žre, zato se bomo pač razveselili celo drobtinic.

In zdaj bistveno – ni problem, če je dr. Matej Accetto tihi podpornik Mira Cerarja in njegove SMC. Velik problem pa je, če je Accetto tako tih podpornik, da tega ne pove niti kolegom ustavnim sodnikom, ko je na mizi vprašanje njegove izločitve pri primerih, povezanih s to stranko.

“Če samo sumim, da bi lahko moje ravnanje ali stališča vzbudila vtis, da nisem neodvisen, sem se v zadevi dolžan izločiti. Osebni prepiri, spori in zamere ne sodijo na ustavno sodišče, zato bi morali tam sedeti zelo zreli ljudje oziroma osebnosti, ki so v življenju že veliko naredile.” Tako o aktualnem – ne več internem – dogajanju na slovenskem ustavnem sodišču nekdanji predsednik tega sodišča, prof. dr. Ernest Petrič (za Siol.net). Ima prav. A ima tudi – le – pogojno prav.

Naslov tega članka je bil sprva drugačen. Prva beseda naslova je bila ‘desnica’. A že po kratkem premisleku mi je postalo jasno, da komentarja o današnjem shodu Rešimo Slovenijo ne smemo zapreti v te okvirje. Če bi storili slednje, bi naredili tisto, kar naredi večina slovenskih državljanov in državljank. Ne naredimo torej tega, temveč poglejmo malo globlje.

Adrie ni pokopal kapitalizem, pokopal jo je socializem. Pravzaprav socialistična hohštaplerija. Pokopal je ni trg, ampak prepričanje, da je trg mogoče »nadmudriti«. Pokopal jo je moralni hazard vseh dosedanjih lastnikov, ki so utemeljeno verjeli, da ima v Sloveniji javni interes prednost pred kmečko pametjo. Vsaka šola nekaj stane, mi pa ponavljamo razred. Večkrat.

Slovenska odbojkarska reprezentanca je na evropskem prvenstvu osvojila srebro. Ni izgubila zlata, čeprav mu je bila presneto blizu. Z izjemnimi predstavami so nas odbojkarji prepričali, da so lahko tudi oni najboljši in podobno kot pred dvema letoma se je zdelo, da Slovencev na poti do vrha nič ne more ustaviti. Kljub porazu proti Srbiji pa je Slovenija znova opozorila nase. Z igro, z navijanjem in še z nečim, kar ni povsem jasno, od kod izvira.

Veseljačenje se počasi končuje. Celo najbolj potratna vlada je za naslednje leto znižala proračunske odhodke za 100 milijonov. Glede na to, da Evropi preti nova gospodarska kriza, gre šele za začetek. Članek nekako povzema dogajanje na slovenskem trgu dela po recesiji 2008. Rezultati so - milo rečeno - porazni. Komentar je prebral Matjaž Merljak.

Obrisi nove Evropske komisije postajajo čedalje jasnejši. Njena bodoča predsednica Ursula von der Leyen je ta teden objavila seznam komisarjev in njihovih resorjev. Vidi se, da bo prihodnja komisija sestavljena drugače kot prejšnja. Ne gre le za spolno uravnoteženost, pač pa tudi za same prioritete delovanja. Vidi se večji pomen okoljskih in socialnih politik. Pa tudi resor z zanimivim imenom. Resor za zaščito evropskega načina življenja.

O uvedbi državljanske vzgoje kot predmeta v srednjih šolah traja debata praktično že desetletja. V osnovnih šolah smo zadevo rešili s predmetom, ki pa je v veliki meri prepuščen učitelju.

»Žrtvoval je Kralja, da je ohranil predsednika, torej sebe,« je misel, ki sem jo zadnje dni kar nekajkrat zapisal ali izrekel. Ni pa bilo do zdaj pravega časa in prostora za resnejšo analizo, kaj pravzaprav to pomeni, kakšne so posledice takšne Šarčeve odločitve.Misel napeljuje na domnevo, da je premier Šarec vedel, kaj počne njegov sekretar Brane Kralj; da njegov kamniški sopotnik in dolgoletni prijatelj kadrovskih odločitev »v imenu države« vendarle ni sprejemal brez blagoslova prvega operativca države, na katero se je skliceval.

Slovenska ustava pravi, da je naša država razdeljena na pokrajine. Tudi evropska zakonodaja govori o nujnosti pokrajin – to smo zaobšli z ustanovitvijo takoimenovanih kohezijskih regij. Da politiki, torej vlada, parlament in predsednik republike v več kot četrt stoletja niso uveljavili tega dela ustave je škandalozno ...

Komentar si lahko v celoti preberete na spletni strani www.Domovina.je.

V komentarju, objavljenem na spletnem portalu Domovina.je, smo prebirali besede Aleša Medena.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo prebirali besede Urbana Šifrarja, ki se sprašuje z naslovom: Zahodna civilizacija: jo je vredno braniti? V splošnem medijskem in akademskem ozračju je v našem času močno prisotna ideja t. i. “bele krivde, “ ki našo, zahodno civilizacijo povezuje in slabšalno označuje s pojmi, kot so materializem, kolonializem, sužnjelastništvo, seksizem … Skratka, pripisuje ji nasilje v vseh možnih oblikah, medtem ko ostale civilizacije oz. filozofije časti kot miroljubne, izkoriščane in svete.Roger Kimball, umetnostni in družbeni kritik je dogajanje povzel z besedami: “Antropolog je človek, ki spoštuje značilne vrednote in dosežke vseh kultur, razen svoje lastne. Na zahodu smo vsi postali antropologi. “Jasno je, da je kritika lastne družbe nujno potrebna za to, da se ta spreminja na bolje, vprašanje pa je, ali je kritika, kakršni smo priča danes, sploh zgodovinsko korektna ter ali temelji na resničnih dejstvih.Postkolonialistična teorija, ki izhaja iz marksizma-leninizma, pravi, da je bil svet nekoč miren, srečen kraj, kjer so ljudje živeli v medsebojni ljubezni in brez nasilja, vse dokler niso vanj vdrli zlobni, imperialistični Evropejci, uničili miroljubno in dobro kulturo in pobili ali zasužnjili njene pripadnike. Resnica je povsem drugačna. Imperializem še zdaleč ni izum zahodne civilizacije, pač pa je bil na svetu prisoten že nekaj tisočletij prej, tako je bil na primer lasten Akadskemu kraljestvu 2300 let pr. Kr., Hititskemu 600 let pozneje, Kitajskemu, Mongolskemu, Arabskemu, Perzijskemu – malone vsem velikim imperijem.V primerjavi z zavojevanji teh civilizacij je zahodna v resnici ubrala veliko milejši pristop, saj jo je ključno zaznamovalo krščanstvo, ki pozna Novo zavezo, zapoved ljubezni in odpuščanja. Čeprav je Cerkev v preteklosti dopuščala ali celo spodbujala reči ki se z njo ne skladajo, pa je v splošnem vseeno delovala po njej, ali pa vsaj veliko bolj, kot nam skušajo prikazati danes.Poleg tega tuje kulture v večini še zdaleč niso bile pacifistične, kakršne si predstavljajo postkolonialisti, pač pa prežete s stalnimi vojnami, boji za oblast, incestom, ljudožerstvom, krvoločnostjo in podobnim.Zahodna civilizacija prav tako še zdaleč ni bila tista, ki je suženjstvo začela, gotovo pa tista, ki ga je končala in prepovedala, medtem ko je ponekod na vzhodu prisotno še danes.Glavna tarča kritike postkolonialistov pa je v duhu svojega marksističnega izvora kapitalizem. Kritizirajo neenako razporeditev kapitala med ljudstvom, ne zavedajo pa se, da je le kapitalizem tisti, ki je omogočil izjemen industrijski in tehnološki napredek naše družbe in bi bil brez njega naš življenjski standard popolnoma drugačen. To lahko danes jasno vidimo, če se primerjamo z ljudmi v državah s socialističnim sistemom, kot so Venezuela, S. Koreja in druge. Kapitalizem pa ni ključen le za gospodarski napredek, neločljivo je povezan tudi z demokracijo, svobodo in enakopravnostjo – bolj kot kadarkoli in kjerkoli imamo vsi, živeči v Zahodni civilizaciji enake možnosti za uspeh in srečno življenje.Tu se pokaže absurdna dvoličnost sodobnih borcev za pravice “manjšin.” Tako npr. feministke vidijo ključni problem naše družbe v tem, da se določena francoska planota po stari legendi imenuje “Planota lepih deklet,“ saj naj bi šlo za očiten seksizem in objektivizacijo. Pred dogodkom, ko je bila v Iranu zaradi nespoštovanja islamskega prava – pomagala je ženam z nasilnimi možmi najti zatočišče – obsojena na smrt judovska žena, pa si zatisnejo oči. Vodilni mediji o dogodku niso poročali, Nizozemska, kjer je žena zaprosila za azil, pa ji ga ni odobrila. Prikaz islamske kulture kot dobre in pravilne je očitno nad vsakimi ženskimi pravicami.Kaj nam je torej storiti? Če želimo ohraniti svobodo, enakopravnost, vrednote, ki so nam jih izborili in postavili naši predniki, jih moramo najprej prepoznati, jih ceniti in jim biti zanje hvaležni. Upreti se moramo kulturnemu in moralnemu relativizmu, ki zasužnjuje današnjo javnost ter stati na trdnih temeljih zgodovinskih in znanstvenih dejstev.Naša dolžnost je dosežke Zahodne civilizacije obraniti za naše otroke, pa čeprav se je za to potrebno upreti privlačni teoriji večine.

Komentar avtorja je objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Slovenska zunanja politika je iztirila. Kljub temu, da ima to lahko katastrofalne posledice pa se zdi, da niti slehernika, niti vladajočih ni kaj posebej pretreslo.

Državni svet RS. Tista inštitucija, o kateri že tako šibko politično osveščen državljan Republike Slovenije ve bolj malo, ter obenem tista, o kateri se je pred leti govorilo, da bi jo bilo bolje ukiniti, saj da je sama sebi namen. Še sedaj se pojavljajo podobne ideje, nekateri bi z razširitvijo poslanskih mest na 120 radi dali še večjo vlogo strankarsko profiliranemu Državnemu zboru. Toda zdi se, da so leta političnih kriz, strankarskih preigravanj in izsiljevanj ob nekaj sreče pri izbiri novega predsednika, Državnemu svetu dala novo priložnost. Priložnost, da se končno uveljavi ter si izbori svoje mesto pod soncem demokratične Slovenije.

To ni zgodba o 2. svetovni vojni. Slednje se le obrobno dotakne. To je zgodba o stanju duha Slovenije enaindvajsetega stoletja.

Dejan Židan kot predsednik Socialnih demokratov vedno znova preseneti. Tako negativno kot pozitivno. V funkciji predsednika Državnega zbora ima svoje svetle in manj svetle trenutke. Vendar pa se mu dogaja zanimivo podobna zgodba, kot se je pred njim dogajala trenutnemu predsedniku Borutu Pahorju, ko je vodil Socialne demokrate in tudi sedaj, ko je predsednik Republike Slovenije.

Komentar ob ponudbi Mateja Tonina Marjanu Šarcu za nadkoalicijskega partnerja.

Javnost je nedavno razburil predlog o izrednem odstrelu zveri v naših gozdovih. Nihče si ne želi volka ob svojem žaru ali medveda v dnevni sobi, pa čeprav imajo “domovinsko pravico” v naših krajih. Nekateri ne bi nič posegali in menijo, da so odškodnine čisto dovolj – drugi se počutijo čisto preveč ogrožene in bi imeli raje nekaj ekološke škode kot pa človeške žrtve.

Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani www.domovina.je.

Slovenska demokratska stranka je spet poskrbela za polnjenje časopisnih vrstic in tviterja.

Tudi po petih letih od ugotovitve neustavnega stanja in diskriminacije otrok v zasebnih osnovnih šolah, ki kot del javnega šolskega sistema izvajajo javno veljavni program, se odprava neustavnosti zdi enako daleč kot na začetku.

Pa je stvar mnogo bolj preprosta, kot jo zapleta oblastna politika. Ustavno sodišče je enostavno presodilo, da je financiranje javno veljavnega programa potrebno izenačiti, ne glede na to ali ga izvajajo državne ali zasebne šole. Brez finančnih obveznosti do nadstandardne šolske ponudbe (denimo verouka), kar sicer velja že zdaj in ni bilo predmet ustavne presoje.

Celoten komentar Roka Čakša si lahko si preberete na Domovina.je.

V komentarju objavljenem na spletnem portalu Domovina.je bomo slišali besede Aleša Medena. Komentar je prebral sodelavec portala Leon Jagodic.

V tokratnem komentarju smo slišali besede duhovnika Sandija Korena sobratom, v katerih ostro obsoja vpletene v spolne zlorabe v cerkvi in vse, ki ne želijo razkriti storilcev.

O anketah pred volitvami v Evropski parlament je spregovoril urednik portala Domovina.je Rok Čakš.

Zdi se, da je ugrabitev nedolžnega starejšega vinogradnika v Beli Krajini popolnoma zasukala letošnjo kampanjo pred evropskimi volitvami. Dogodek je v najbolj neprimernem času ujel tako vladne stranke, ki računajo na zmago spričo zaslug za odlične trende v državi, kot tudi mainstream medije, ki so vse stavili na politični obrat na teh evropskih volitvah. Tako pa se zdi, da je ta nesrečnež sprožil plaz dogodkov, ki ga uveljavljene politične sile levice ne morejo več kontrolirati. Počakati bo sicer treba do samih volitev in do takrat se lahko zgodi še marsikaj, toda nekaj ugotovitev že lahko pokomentiramo.Z Belo Krajino je migrantska problematika dokončno postala odločujoč faktor na letošnjih volitvah. Še vedno smo sicer priče intenzivnemu omalovaževanju dogodkov in ljudi s strani določenih mnenjskih voditeljev, toda zdi se, da le-ti tudi s svojimi poskusi iz obupa ne uspejo in ne uspejo zmanipulirati javnosti.Glavni mediji so sprva poskušali s taktiko popolne ignorance dogodkov. Ker ta pristop ni obrodil sadov, so se politične konkurence lotili na način »shoot the messenger«, t.j. uničiti kredibilnost civilne družbe in politike, ki je na težave opozarjala. V tej luči je bil nedavni protestni shod v Črnomlju izveden premišljeno. Prednost na odru so dobili predstavniki javnosti, shod je bil odločen, a tudi zamejen s kulturnim programom, prisotnim političnim predstavnikom pa se namenoma ni dalo prostora na odru. Naj ljudje sami povedo, kaj čutijo in mislijo. To je zmedlo prenekatere novinarje, ki so pričakujoč blamažo ali škandal, čakali v zasedi. Z vedno večjo gotovostjo lahko trdimo, da zborovanje v Črnomlju ni bilo ne prvo in ne zadnje in da lahko pričakujemo stopnjevanje podobnih dogodkov – neodvisno od samih volitev.Ne moremo se znebiti občutka, da je letos levica tista, ki je na defenzivi, čeprav bi glede na vse dogodke morda pričakovali, da bi te volitve lahko bile dokončen obračun z »neposlušno« desnico v državi. Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo.Premešane karte na levi, konsolidacija na desniŠe več, opazimo lahko, da imajo te volitve morda celo potencial premešati pozicije moči znotraj Šarčeve vlade. Prvič: Levo sredino, ki ni bila sposobna sestaviti skupne liste za skupino ALDE, je vsem viden polom Šarčeve »spitzenkandidatke« Irene Joveve pahnil v hude škripce. Drugič: Tekom kampanje smo že videli dvakratno (evropsko ter slovensko) blamažo prve tovarišice liste Levica. Violeta Tomić je s tem v zadrego spravila trdo levi pravoverni del medijev, ki je morebiten visok odstotek liste Levica že videl kot »znamenje na nebu«, da je tudi v Slovenijo končno prišel duh Podemos-a. Tretjič: V mesecu maju, mesecu rdečih zvezd, Socialni Demokrati vedno bolj odločno prevzemajo ikonografijo svojih »nedonošenčkov« iz Levice, ki jim v resnici nikoli niso oprostili, da so jim prevzeli primat na levem polu, ki si ga SD kot uradni nasledniki KPS seveda nedvomno zaslužijo.Desnica se je medtem konsolidirala. Na pomladnem delu sta SDS in SLS jeseni zakopali bojno sekiro in nato letos pomladi postavili skupno listo ter tako naredili prvi korak v pomiritvi pomladnega tabora. NSi nadaljuje svojo jasno zgodbo že iz prejšnjih volitev v DZ in gre na te volitve s svojo listo močnih in preverjenih kandidatov, ki jo je nadgradila in razširila. Stranke pomladi z jasnimi in argumentiranimi nastopi nagovarjajo širok nabor volivcev, se medsebojno ne napadajo, lastnim članom pa dajejo motivacijo, da se volitev udeležijo ter pripomorejo h končnemu rezultatu. Tehnično in vsebinsko smo torej priča izvrstni kampanji, ki trenutno kaže na dober rezultat vseh treh strank oz. obeh list.Presenečenje te kampanje je nova desna stranka DOM, za katero se zdi, da je prva izvorno desno populistična stranka od osamosvojitve. Velik del desnice Jelinčičeve SNS zaradi njenega koketiranja namreč nikoli ni sprejel za svojo. DOM-ovci so zelo aktivni predvsem na družbenih omrežjih in se tako borijo proti medijski marginalizaciji, ki je lani (po krivici) pokopala Požarja. Požarjev »požar« so mediji še pogasili, DOM-ovega, ki ga kurijo ilegalni migranti, pa verjetno ne bodo zmogli. DOM sicer delno nagovarja iste volivce kot SNS, zato bo njena usoda na volitvah najverjetneje močno zaznamovala politiko v prihodnje. SNS si lahko upravičeno obeta poslanca na teh volitvah, toda morebiten dober rezultat Brščičeve četvorke – ne nujno s poslancem, ampak po številu glasov oz. odstotkov – lahko že pomeni, da smo dobili prihodnjega člana DZ, ki bo ključ do sestave prihodnje Vlade RS.Letošnje Evropske volitve so v zasuku ironije nerazčiščene ter potlačene problematike ilegalnih migracij morda prve po dolgem času, ko gre res za Evropo. Z evropskimi volitvami je bilo v preteklosti v različnih evropskih državah pogosto tako, da so bile tretirane kvečjemu kot priložnost, da volivci dajo oceno vladi. Letos volivci odločajo ne samo o medijsko doziranih puhlicah o posameznih področjih, ampak se bistveno bolj politično opredeljujejo do tega, kaj jim Evropa pomeni in v katero smer želijo, da bi se upravljanje Evropske unije zasukalo.Tudi v Sloveniji so volitve presegle ta namen in služijo bistveno večji politični prerazporeditvi. Kdo ve, morda pa je letošnja kampanja samo del daljšega trenda in smo priča ogrevanju za nekaj večjega. Karel Erjavec že ve.

Daljni Bruselj je kraj, kjer se sprejema vse več odločitev o naših življenjih. Med drugim Evropska unija z odločanjem o vizumih za Schengensko območje pomembno sooblikuje tudi našo migracijsko politiko. V zadnjem sklicu evropskega parlamenta je prav to vprašanje dodobra razburkalo evropsko javnost in politčno sceno.

27. april je v Republiki Sloveniji državni praznik dan upora proti okupatorju. Mnenja v slovenski družbi tako glede praznika kot zgodovinskih dogodkov, ki jih obeležuje, so deljena. Ob iskanju konsenza o teh travmatičnih dogodkih naše skupne preteklosti se hitro znajdemo na tankem ledu, saj skorajda ni slovenske družine, ki med drugo svetovno vojno ne bi izgubila kakšnega člana.Naslednje vrstice so zato zapisane z največjim spoštovanjem do naklonjenega bralca in njegovih prednikov, ne glede na to, kateremu taboru so pripadali ali katero uniformo so nosili med drug svetovno vojno, ki je našemu narodu prizadejala tako globoke rane.Če poskušamo na predmet obeleževanja praznika pogledati z državotvornega stališča, lahko zaključimo, da je OF po eni strani organizirala upor proti nasilnemu okupatorju in raznarodovanju, omogočila nastanek slovenske državne entitete znotraj povojne Jugoslavije in nam zagotovila vrnitev dela Primorske. Po drugi strani pa je z njo povezana nasilna komunistična revolucija, ki je sprožila oboroženi odpor dela slovenskega prebivalstva, povojni poboji ter totalitaristična ureditev povojne države.Kljub spravni slovesnosti, ki je pred slabimi tridesetimi leti potekala v Kočevskem Rogu, Slovenci ostajamo globoko razdeljen narod in celjenje ran bo zahtevalo še veliko časa. Pričujoči članek ima zato le en cilj, in sicer opozoriti na grozeče katastrofalne posledice, ki lahko doletijo naš narod, v kolikor Slovenci ne začnemo graditi sprave od spodaj navzgor.Najboljše svarilo pred katastrofalnimi posledicami notranjih razprtij vsake družbe nam ponuja novozavezna prigoda Jezus in Bélcebub, v kateri Odrešenik farizejem na očitek, češ da demone izganja z demonskim poglavarjem Bélcebubom, med drugim odvrne: »Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala.« (Mt 12,25–26). To modrost si velja vzeti k srcu.Čemu torej slovenska razdeljenost? Zgodovinar Ignacij Voje je v svojem intervjuju, objavljenem v Delu, 29. maja 2018, povedal: »Slovenci smo se že spravili, a politiki ta spor in problem umetno ohranjajo. Ljudje so se poročali med seboj ne glede na različno preteklost svojih družin. Ena in druga stran imata grehe, in če bi si jih vsi priznali, bi si lahko končno vsi, brez fige v žepu, segli v roke.«Cui bono? Komu v prid? Bi se ob tem načrtnem razdvajanju vprašal Cicero. Odgovor nam ponudi še ena latinska maksima divide et impera – deli in vladaj. Nemara ni naključje, da se je prilivanje olja na ogenj starih zamer začelo prav po letu 2004, ko je na oblast prišla prva »desna vlada«.Del političnega establišmenta v Sloveniji si dediščino NOB preprosto prilašča in z njo ravna kot s svojim fevdom, čeprav se zdi, da o njegovi zgodovini ve le bore malo. Predsednik državnega zbora gospod Dejan Židan je tako januarja letos v Dražgošah izjavil: “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem, …”Ob izjavi gospoda Židana se pojavi vprašanje, kako dobro gospod sploh pozna partizanske pesmi. Vsi, ki jih poznamo, namreč vemo, da imajo le-te običajno izrazito slovensko etno-nacionalistično noto. Ko bi napevi kot “Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite, požigalce slovenskih domov!” nastali danes, bi jih ta isti politik, verjetno razglasili za fašizem ali vsaj sovražni govor.Dejan Steinbuch je ob lanski proslavi dneva vrnitve Primorske k matični domovini zapisal: “Ko leta 2018 ne vidiš ene same slovenske zastave.” Politikom, ki se takšnih proslav udeležujejo, je za razliko od večine ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, domoljubje popolnoma tuje. Namesto patriotizma jih prevevata etnomazohizem in domomržnja. Stojijo na grobovih domoljubov in spomin na njihovo žrtev zlorabljajo za dosego dnevnopolitičnih ciljev. Kot pravnuku sodelavcev OF se mi zdi takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo.

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje, 20. aprila zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja« med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem. Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek, ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd.In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem oz., kot manj zboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Trenutno funkcijo katastrofe imajo kot kaže podnebne spremembe, to je zgodba zaradi katere naj bi se ljudje odpovedali svobodi in podredili skupnosti. Nekatere take zgodbe, pa naj bodo Hitlerjeve o judih ali desničarske o migrantih, po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take zgodbe kar naprej izmišljati.Podnebne spremembe in marksizem po Žižkovo ne spadata v to skupino, ni pa prepričal, zakaj ne bi bili. Niti ga Peterson okrog tega ni vrtal. Po Petersonovo krize kapitalizma ni. Take zgodbe so samo v funkciji omejevanja svobode in ustvarjanju izgovorov za to, da se ta ali oni avtokrat zavihti na oblast. Hierarhije so po Petersonu nekaj naravnega, starejšega od kapitalizma. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in novo bogastvo, drugi sistemi pa ustvarjajo neenakost – tudi v socializmu je bila – so pa dosti slabši pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.V čem je Žižek presenetil PetersonaDebata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj, v ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči. Izgovor, da se je Peterson vrnil k viru, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto pregrizel.Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval. Ker Peterson ni opravil domače naloge. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da se jih brani. Podobna taktika, kot ko je v 1990-ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive.Tisti, ki nimamo ravno pogosto opraviti z razumno levico, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da imamo ogromno stičnih točk. Npr. enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov, vlada ljudstva ne diktatura stroke ali tehnokracije, oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.Končno se poslušamoEna najboljših reči te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj ne podleže sredobežnim silam.O sreči sta se strinjala, da to ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku za stvar, npr. za podnebje ali razredni boj; Peterson širše, da gre za smisel. In da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo ampak za smisel ali za stvar. Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta.Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja. Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je pa tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov in ne cela Rusija.Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ali točka, na kateri krščanstvo postane kot religija, stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva.Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.