Komentar tedna Lenarta Riharja.

S predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se pogovarjali o aktualnih političnih zadevah. Koliko vroča bo politična jesen je predvsem odvisno od politike in politikov. A zaradi tega ne bo manjkalo vprašanj: Kje zaostajamo, kaj storiti najprej, kdo naj bi povezoval narod in kako, bodo pri pokrajinah zmagali politični ali strokovni interesi... In to so vprašanja, ki smo jih zastavili predsedniku državnega sveta Alojzu Kovšci. Gre za državno institucijo, ki je marsikomu trn v peti.

V komentarju, objavljenem na spletnem portalu Domovina.je, smo prebirali besede Aleša Medena.

Pogled na Prekmurje danes in odnos domovine Slovenije do Prekmurja.

Letos mineva 25 let od reforme na področju lokalne samouprave. Kot poudarjajo mnogi, je prvi del s tem, ko smo dobili več manjših občin uspel, nadaljevanja, da bi dobili pokrajine pa kar ni na vidiku. Z novimi poskusi naj bi začenjal predsednik republike Borut Pahor. Na to se je odzval profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze Marko Novak.

V konferenčni dvorani v Vatikanskih muzejih bo sicer jutri slovesno odprtje razstave Plečnik in sveto – Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec. Razstava je nastala v sodelovanju z Nadškofijo Ljubljana, Ministrstvom za kulturo ter Veleposlaništvom pri Svetem sedežu. Več pa v pogovoru, ki ga je s Silvestrom Gabrščkom z Ministrstva za kulturo posnela Marjana Debevec.

V prazničnem Mozaiku dneva na dan državnosti smo predvajali pričevanje 75-letne Terezije Moljk. Njenega sina, Miroslava Moljka namreč najdem med žrtvami vojne za Slovenijo. 20-leni pripadnik Teritorialne obrambe je umrl v juliju leta 1991 skupaj z Antonom Žakljem v prometni nesreči. Z njo se je pogovarjal Alen Salihović.

Ker je 25. junija praznik dan državnosti, smo celotno oddajo posvetili naši dragi Sloveniji. Domovino so opevale izbrane melodije, poklon pa so ji dale besede blaženega Slomška. Izbrati Slomškove besede za dan državnosti je nekaj najlepšega in najboljšega, ker iz Slomškovih številnih pridig, pisem in pesmi veje izredna ljubezen do domače zemlje, do doma in domovine.

Kaj nam sporočata danes črni maj in junij 1945, kje smo na procesu sprave in ali izjave ljubljanskega župana pri pokopu žrtev revolucije na Žalah mejijo na sovražni govor, so vprašanja, ki smo jih zastavili v Pogovoru o predsedniku Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jožetu Dežmanu, članu komisije Andreju Mihevcu, tajniku Nove slovenske zaveze Petru Sušniku in predsedniku Društva Združeni ob lipi sprave Janezu Juhantu.

V knjigi Z uganko v slovenski svet nas avtorica Alenka Konc Ambrožič popelje na sprehod po slovenskih pokrajinah. Najprej se pomudi v glavnem mestu, nato skoči na Štajersko, v Pomurje in na Notranjsko ter zatem še na Gorenjsko, Primorsko, v Belo Krajino z Notranjsko in končno tudi ob morje. Avtorica nam je v oddaji povedala, kako je knjiga nastala in kaj jo je vodilo pri pisanju ugank. Lepo vabljeni k poslušanju oddaje.

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

V 17. maja 2019, bo minilo 150 let od vižmarskega tabora. Gre za pomembno obletnico, saj tabor v Vižmarjah predstavlja največjega med vsemi, ki so bili izpeljani, po zbranih ocenah se ga je udeležilo 30.000 ljudi. Tabori pred 150-imi leti so bili množična narodnopolitična zborovanja z zahtevo po temeljnih narodovih pravicah. Več o obletnici in dogajanju pa v pogovoru, ki ga je Alen Salihović pripravil s predsednikom Društva Blaž Potočnikova čitalnica Branetom Kopačem in članom odbora za pripravo slovesnosti Jurijem Šilcem.

Pred 25 leti, 20. marca 1994, je z aretacijo tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja, ki so jo izvedli pripadniki ministrstva za obrambo, izbruhnila afera Depala vas. Izvedli so jo štirje pripadniki Slovenske vojske, ki so pri Smolnikarju odkrili zaupne dokumente. Pozneje se je izkazalo, do so bili dokumenti načrtno ponarejeni in da je šlo za spopad dveh političnih opcij. Zaradi afere je predsednik vlade Janez Drnovšek razrešil takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo, kar je državni zbor podprl. Primer je bil na sodišču, a po desetih letih je zadeva zastarala in primer se je končal brez pravnomočne sodbe. Podrobno je to zgodbo raziskoval novinar dr. Jože Možina, ki je pripravil poseben dokumentarni film Urok Depale vasi.

V prvi oddaji Iz naših krajev ste lahko slišali o letošnjih načrtih bolnišnice Ptuj, vzpostavitvi programa Dora v Mariboru, pomanjkanju kadrov v Zasavju, turistični ponudbi v Občini Sevnica in o Knobleharjevem letu v Škocjanu.