Šport, ki povezuje

Pred meseci smo Slovenci dobili nov državni praznik, dan slovenskega športa, ki ga bomo prvič praznovali prav kmalu, 23. septembra. V vsaki državi imajo državni prazniki poseben pomen: spominjajo nas na ključne dogodke in vrednote, ki državljane združujejo in s tem oblikujejo. Ob njih se krepi narodna zavest in pripadnost. Zaradi njih se čutimo bolj povezane in složne, bolj pripravljene delati za skupno dobro. Pa ima šport res lahko takšno moč, da si zasluži poseben državni praznik?

Celoten komentar Jerneja Piska si lahko preberete na spletni strani katoliškega tednika Druzina.si.

Eno dolgo kavo in malo slovenske glasbe, prosim!

Naš napovedovalec ob državnem prazniku razmišlja o jeziku, slovenski besedi, ter o spoštovanju, negovanju, ohranjanju, razvijanju in našem odnosu do nje.

Dnevi odprtih vrat slovenskih kmetij 2020

Od sobote, 22. avgusta, do prihodnje nedelje, 30. avgusta, se odpirajo vrata slovenskih kmetij. Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pravijo, da želijo na tak način predstaviti dobre zgodbe s slovenskega podeželja, ki so zaživele predvsem po zaslugi evropskih sredstev.

Slovenija in turistični boni

Že vse poletje poslušamo slogan »Lepa si, Slovenija«, in jo s pomočjo bonov tudi odkrivamo. V jutranji Svetovalnici je bil z nami Pavle Hevka, predsednik Turistične zveze Slovenije s katerim smo govorili o skritih kotičkih naše domovine in o tem kako najbolje izkoristiti turistične bone.

Dr. Pesek: Upam, da družabni mediji niso realen odsev razmer med ljudmi

Prihodnje leto bomo praznovali 30 let samostojne Slovenije. Letošnje leto je zato v znamenju začetka demokratičnih procesov, ki so pripeljali do samostojne poti naše države. Že od takrat dogodke podrobno spremlja in jih v knjigah popisuje tudi zgodovinarka in novinarka dr. Rosvita Pesek. Na posestvu Brdo pri Kranju je nedavno za prvi program Televizije Slovenija posnela intervjuje s ključnimi osamosvojitelji.

Pogovor o skavtih in 20. obletnica posvečenja škofa Jurija Bizjaka

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo slišali koprskega škofa Jurija Bizjaka, ki je nedavno praznoval 20. obletnico škofovskega posvečenja, predstavili utrip župnije Gornji Grad in govorili o najnovejšem dogajanju na področju skavtov, ki letos obeležujejo 30. obletnico organiziranega delovanja v Sloveniji.

Turistični boni

Osrednja vsebina Kmetijske oddaje so bili turistični boni. Kakšen je postopek pri koriščenju bonov, kako je s prenosljivostjo ... O aktualnih vprašanjih je spregovorila Andrejka Krt, ki je povabila, da si za oddih izberemo turistične kmetije. Aleš Volčič iz Semenarne Ljubljana pa je spregovoril o strniščnih posevkih.

Mašniška posvečenja, odnos med RS in Vatikanom

Povzeli smo dogajanje na praznik sv. Petra in Pavla, ko je Cerkev v Sloveniji dobila sedem duhovnikov. V drugem delu oddaje smo osvetlili vez med Slovenijo in Svetim sedežem, ki se je utrdila leta 1992, ko je Vatikan priznal našo državo. Za komentar o odprtih vprašanjih smo prosili moralnega teologa dr. Ivana Štuheca.

Brnik, Cirkulane, Pivka

Poročali smo o investiciji podjetja Iskra Mehanizmi na Brniku, obnovi gradu Borl nad Dravo v Halozah ter razvoju skupne blagovne znamke treh kraških znamenitosti.

Pridelava fižola

V studiu smo gostili strokovnjakinjo ga. Damjana Ilijaš, specialistka za pridelavo poljščin na KGZ Ljubljana, ki je podala nekaj nasvetov in smernic za uspešno pridelavo fižola. Z Avgustom Gombocem pa smo spregovorili tudi o kmetijskih zavarovanjih.

Znova k maši v domačo cerkev

Od jutri bodo v cerkvah znova dovoljene svete maše ob navzočnosti vernikov. A pod določenimi pogoji. V oddaji jih je generalni tajnik Slovenske škofovske konference, p. dr. Tadej Strehovec.

Podravje, Kamnik, Volčij Potok in Blejsko jezero

V oddaji smo poročali o brezposelnosti v Podravju, dobrodelnosti v Kamniku, ponovnem odprtju Arboretuma Volčji Potok in sanaciji Blejskega jezera.

Pogreb nadškofa Alojza Urana

Prisluhnili smo homiliji, ki jo je imel predsednik Slovenske škofovske konference ljubljanski nadškof Stanislav Zore, pri pogrebni maši za nadškofa Alojza Urana. V drugem delu oddaje pa smo prisluhnili pričevanju mamice 12-letnega Rožleta Valjávca, ki je k Bogu odšel januarja letos.

Franc Pen (1924 – 1944)

Stolnica v Linzu (Zgornja Avstrija), posvečena Materi božji, je bila 26. oktobra 2007 kraj posebne slovesnosti. Papežev delegat kardinal Martins je za blaženega razglasil 36-letnega kmečkega gospodarja Franza Jägerstätterja. Mož je pozorno spremljal dogajanja v nacistični Nemčiji: okupacija Porenja, priključitev Avstrije, okupacija Sudetov, teror tajne policije, zakon o evtanaziji ljudi, ki državo zgolj obremenjujejo, požar svetovne vojne… Javno je povedal, da kot veren katoličan na sme sodelovati pri nečem, kar je proti njegovi vesti, ne sme se boriti za nacistično državo. Prijatelji so ga skušali pregovoriti, naj vendar pomisli na svojo družino – imel je ženo in tri otroke – pa se ni dal prepričati. Tudi žena, ki se je zavedala posledic, ga je podpirala v njegovem prepričanju. Februarja 1943 je zavrnil poziv v vojsko, marca so ga zaprli v vojaškem zaporu, julija je bil obsojen, 9. avgusta so ga usmrtili. Mučenec za svoje krščansko prepričanje!

Ajdovščina, Ljubljana, Novo mesto

V oddaji smo poročali o stanju na slovenski južni meji, o pomoči Karitas vipavske dekanije otrokom in brezdomcem ter o preživljanju karantene v ljubljanskem živalskem vrtu.

Peterle o cvetni nedelji, ki je leta 1990 prinesla demokratično Slovenijo

»Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost!« S tem povabilom je predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle pozval sodržavljane, naj se udeležijo volitev. Zato je cvetna nedelja, ki je bila takrat 8. aprila na poseben način zapisana v zgodovini našega naroda. Na današnji dan pred tridesetimi leti smo tako dobili demokratično Slovenijo.

Rosvita Pesek: Danes imamo kljub strahu, ki nas vse preveva lažjo odločitev

Na današnji dan pred 30. leti so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado. Vodil jo je Lojze Peterle, ki ga je tisto jutro na volišču kot novinarka spremljala Rosvita Pesek. »Tisto jutro mu nihče ni pripisoval zmage na volitvah,« se spominja Peskova.

KPM: Na preizkušnji je naša državljanska zrelost

8. aprila bo minilo 30 let, odkar so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank, združenih v koaliciji Demos, ki je s tem dobil pravico sestaviti vlado. Ta je bila imenovana 16. aprila 1990, vodil pa jo je Lojze Peterle. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je ob tej priložnosti pozvala k prenehanju nedemokratičnega delovanja iz ozadja, ki ima za posledico izgubo zaupanja v demokratično ureditev. Za naš radio je izjavo predstavil predsednik omenjene komisije nadškof Anton Stres.

Škof Peter Štumpf o postu, Tomaževa proslava

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji steslišali, kako o postu razmišlja murskosoboški škof Peter Štumpf. Med drugim pravi, da po postnem času ne obhajamo samo Kristusovega vstajenja od mrtvih, ampak tudi svoje vstajenje od starega, zamorjenega, ali pa že povsem omrtvelega človeka.

Post, zaprtje kapele v Mariboru

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili oba dela pastirskega pisma slovenskih škofov za letošnji postni čas. Med drugim ste slišali tudi povabilo k preventivni postni akciji 40 dni brez alkohola ter nagovor mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla pri zadnji sveti maši v kapeli Srca Jezusovega v Mariboru.

Šturmu in Strgarju vročeni najvišji državni odlikovanji

Predsednik republike Borut Pahor je danes na slovesnosti v predsedniški palači podelil državna odlikovanja. Srebrni red za zasluge je prejel nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm, reda za zasluge pa nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar in Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom Zagreb. Medaljo za zasluge je prejel Jožef Pretnar.

Uspešne zgodbe v kmetijstvu

Lansko leto oktobra je na Brdu pri Kranju potekal Festival sirov in na njem smo za vas posneli uspešne zgodbe mladih sirarjev.

Svetovni dan miru, silvestrovanje družin in pripravljalni letnik

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo povzeli dogodke minulih prazničnih dni in vstopa v novo leto. Med drugim smo poročali, kako so silvestrovale družine v Domu duhovnosti v Kančevcih, kjer je bila tudi naša sodelavka Tanja Dominko.

Polnočni homiliji ljubljanskega in mariborskega nadškofac

V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo objavili razmišljanji obeh nadškofov metropolitov z letošnjih božičnih polnočnic. Kaj sta na prvi sveti večer v pridigah poudarila ljubljanski nadškof Stanislav Zore in mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ste slišali med 8. in 8.30 uro.

Vzgoja za ljubezen do domovine in države

Društvo katoliških pedagogov Slovenije je konec novembra pripravilo mednarodno konferenco z naslovom Vzgoja za ljubezen do domovine in države. V prispevku lahko prisluhnete mislim predsednice Društva katoliških pedagogov Slovenije Marije Žabjek, Kaldejki, Iračanki in Slovenki Sari Bevc Jonan, visokemu predstavniku mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini Valentinu Inzku, predsedniku Državnega sveta Alojzu Kovšci in izrednemu profesorju na Pravni fakulteti v Mariboru Borutu Holcmanu.

Tolerantnost na visokih obratih

Minuli knjižni sejem v Ljubljani je postregel z več žalostnimi posebnostmi. Že pred njim se je slovenska javnost ukvarjala, kot se temu grdo reče, z babjim ravsom. Zakuhali sta ga dve, od rdeče zvezde prežeti dami, Makarovičeva in Slabšakova. Običajno ju vidimo v vlogi zagovornic socialistične preteklosti, s tem pa indirektno socialne pravičnosti, enakosti in delitve dobrin. No, pa se jima je zataknilo prav pri dobrinah. Kot običajno vsem iz tega antikapitalističnega bazena.A višek kulturniške zabave je uspelo LGTB-jevskim aktivistom, ki so s hrbti in branjem protestirali zoper najbolj izpostavljenega slovenskega Freudovca, mag. Vodeba. A, zadeva se ni končala z miroljubnim protestom. Zagovorniki strpnosti in tolerantnosti so podivjali do te mere, da je organizator moral poklicati na pomoč, kar modre angele. Vodeb je tako s Freudom dobival iz minute v minuto žive dokaze, da imata z učiteljem prav. V svoji naturalistični maniri, ki je pri vsej sodobni kulturološki zmedenosti zdravilna, se ni pustil motiti pri razlagi Ojdipovega kompleksa, ki se lahko razreši samo v heteroseksualnem razmerju. LGTB-ejevci so mu naredili odlično reklamo za knjigo in upati smemo, da bodo tudi zaradi te knjige biološki fantje hoteli postati možje in biološke ženske, žene. Da feministično lezbična in gejevska ideologija, po teoriji spola postaja vse bolj agresivna, je že nekaj časa jasno.Kaj pa so parade ponosa drugega kakor javno manifestiranje identitetnih problemov? A Bog ne daj, da kakšen župan tega ne dovoli, ali celo kakšna država, kot je katoliško zagamana Poljska, te vrste marše prepove. Sodobna tolerantnost se meri po toleranci do parad ponosa. Od slovenskega knjižnega sejma naprej bi veljalo to politično korektnost zbrisati z dnevnega reda svetovne javnosti. Če ti ljudje ne prenesejo niti knjige, ki je tudi drugačna kot so drugačni oni, po tem je sleherno drugačnost potrebno prepovedati in zatirati. Vsaka drugačnost je pač samo drugačnost. In v demokratični družbi bi naj mirno sobivale.Dve področji iz seznama politične korektnosti me že dolgo motita, ker jima ne zmorem pripisati logičnosti. Če je nacizem izvajal holokavst nad Judi in istospolnimi osebami, zaradi tega ne eni, ne drugi ne morejo imeti bianko menice, da se jih ne sme kritizirati in nasprotovati njihovemu početju. Judovska politika v Izraelu in še kje, je umazana, a če to poveš, si lahko prištet med antisemite. In ko Vodeb pove, kaj si misli o feministkah in LGTB-ejevcih, je homofob in vse kar je temu podobnega. Nikjer še nisem zasledil, da se kristjanov ne sme kritično presojati, ker so nad njimi izvajali holokavste vsi, od Nerona do sodobne Sirije.Pred leti sem se ves mesec posvetil študiju pojava homoseksualnosti, ker je tudi znotraj teoloških vrst mogoče zaslediti vse mogoče. Poleg tega sem imel primere, da so me ljudje vprašali, kaj naj naredijo, ker njihova spolna identiteta ni bila jasno artikulirana. Poznam tudi istospolno usmerjene osebe, ki so blizu cerkvi ali celo njeni sodelavci. S slednjimi nisem imel nobenih osebnih težav. Pri prvih pa sem svetoval naj naredijo vse, kar lahko, da se bodo v svoji koži počutili to, kar menijo, da so. Vsi vemo, da so ljudje, ki se ne doživljajo in dojemajo kot večina, ki je heteroseksualna. To pa še ne pomeni, da je potrebno iz tega stalno ustvarjati družbeni problem in ga manifestirati pod krinko boja za enake pravice. Še najmanj pa gre za dokaze napredne in odprte družbe, kot so nam to do letošnjega knjižnega sejma dopovedovali aktivisti LGTB.Napredna družba je lahko samo tista, ki gre naprej, ki bo preživela, ki bo dovolj vitalna. Žal pa to iz istospolnih opredelitev ne izhaja. Takšna družba nima prihodnosti, ker je napovedala vojno biologiji. Brez biologije pa tudi ni ne kulture, ne družbe. In pri vsej tej zgodbi je zanimivo, da so danes največji antifroidovci tisti, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagovarjali seksualno revolucijo v najbolj seksitični maniri. Od takratnega Rousseaujevskega klica nazaj k naravi, smo danes pristali pri klicu, »sola« kultura. Noben ekstremen in noben enostranski poudarek v zgodovini antropologije ni predstavljal napredka in razvoja, pač pa regres. Vsiljevanje kakršnekoli ideologije v vrtce in šole predstavlja zavestno pohabljanje generacij.Nismo se še opomogli od komunistične pohabljenosti pa nam potomci vrednostnega nihilizma in relativizma vsiljujejo teorijo spola kot civilizacijski dosežek.Knjižni sejem je postregel tudi s podatkom, da vedno manj Slovencev bere, da na sejmu še ni bilo tako malo ljudi. To nas lahko skrbi, ker je sodobna tehnologija, ki diktira bralno kulturo, bistveno bolj površna in poplitvena, kot je knjiga. Manj knjige in več ideologije. Več ideologije, manj demokracije in tolerantnosti. Manj demokracije, več nasilja in avtokracije.LGTB-ejevski aktivizem s teorijo spola je zajezdil družbo v trenutku njene šibkosti in zbeganosti, njene moralne neodpornosti. Vodebova svarila so ključna. Kdor jih niti tolerira ne, že ve zakaj.

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu...

Predsednik Šarec ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu... je naslov komentarja Francija Feltrina, ki je objavljen na portalu Časnik.si Slovenija že desetletje postaja raj za politično in gospodarsko korupcijo. Nerazumljivo je predvsem to, da je korupcija postala privilegij in vrlina ljudi z visoko ali celo akademsko izobrazbo. Ti praviloma zasedajo vodilne položaje v naši mladi državi in so zrcalo njenega uspeha ali neuspeha.V Sloveniji je šolstvo državno, kar pomeni, da je brezplačno. Izobraževanje, od osnovne šole pa vse do visoke izobrazbe, financiramo preko davčnih dajatev, torej za šolstvo prispevamo finančna sredstva prav vsi državljani. Tudi tisti z najnižjimi dohodki, ki se skozi celo življenje soočajo s slabo plačanimi delovnimi mesti. Brez njih in njihovega prispevka še tako visoko izobražena družba ne more uspevati. Zato je »ropanje« delavcev in države, kar počnejo visoko izobraženi ljudje, ki naj bi bili elita in ponos naroda, največji kriminal in njihova osebna sramota.Če vlada in državni organi tega ne bodo zaustavili, se bomo kmalu znašli v položaju »oskubljene (okradene) kure«. In to zgolj zaradi nesposobnosti v vrhu vladne in državne politike ter sodne veje oblasti, ki jemljejo korupcijo za uspeh in ne kot kriminal.Kot državljan se že desetletje sprašujem in ugibam, zakaj imamo v Sloveniji na pomembnih in odgovornih položajih v državnih službah ljudi, ki po večini obolevajo za globoko »demenco – pozabljivostjo«. Oprostite! Svojo bolezensko stanje, že desetletje, na zaslišanjih pred raznimi parlamentarnimi komisijami, sodišči sami potrjujejo pred vso slovensko javnostjo, ko se ničesar ne spominjajo. So se pa lahko nekoč brez težav odločali o milijonih in milijardah denarja, ki so odtekali iz državne blagajne.Samo tega se še dobro spominjajo, da so delali, v dobro države, po zakonih in svoji vesti. Zanimivo? Vest je čut vsakega posameznika. A žal, kot je mnogokrat vsem vidno, je številni nimajo oz. se njihova vest nekoliko drugače odziva. Zato pri njih izobrazba, ki naj bi bila pogoj za zasedbo tako odgovornih delovnih mest, ni pomembna. In ne odigra vloge zaupanja.Ne glede na vse povedano, mislim, da bi se morala država, kot delodajalec, do teh visokih uslužbencev obnašati v skladu z njihovo boleznijo. Po njihovem priznanju, da so ostali brez spomina, kar pogosto brez sramu priznajo pred izvoljenimi predstavniki ljudstva, bi jih morali takoj odstraniti s tako odgovornih mest, da se prepreči nadaljnjo škodo.Ker so ti ljudje z visoko izobrazbo »cvet« našega naroda, svoje zdravje pa so izgubili (tako vsaj se da razumeti) med opravljanjem državnih nalog, bi jih morali poslati na zdravljene v poseben »sanatorij«. Tako bi preprečili širjenje okužbe s to, očitno zelo nalezljivo boleznijo. Da povsem slučajno ne bi prišlo do epidemije pozabljivosti belo-rdečih ovratnikov. Njihovo bolezensko (pozabljivost) stanje pa je potrebno priznati za poklicno bolezen. Tako bi jih doživljenjsko odstranili z odgovornih delovnih mestih v državnih službah in njenih ustanovah.Žal se naša vlada vede, kot da se ne zaveda te nevarnosti, saj ljudi z tako visoko demenco premešča iz enega do drugega odgovornega vodilnega delovnega mesta v državni administraciji. Pogosto se celo dogaja, da se obolele z visoko demenco postavlja na vedno bolj odgovorna mesta. Zdi se celo, da se znanje in vedenje o dejavnostih, na katero se jih imenuje, nič ne upošteva. Pomembno je zgolj to, da so iz pravega političnega gnezda. Tako državna klika belo-rdečih ovratnikov lahko nadaljuje s svojim vplivom in pomaga vladajoči politiki, da se proces korupcije ne prekine.Je pa to skregano z vsako zdravo logiko in strokovnim upravljanjem države. Še posebno s politiki, ki so s predvolilno prevaro odstranili relativnega zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev. Na sam vrh državne uprave in njenih gospodarskih družb so se postavili brez potrebnega znanja in drugih sposobnostih upravljanja.Ob današnjem političnem stanju se zdi, da so vodilni politiki, ki so se s prevaro povzpeli na sam državni vrh, že otopeli ali pa tudi njih že grabi epidemija globoke države. Da se jim to po dobrem letu vladanja že dogaja, kažejo dogodki zadnjih tednov. Med javnimi nastopi se vedno bolj opirajo na izmišljene dogodke, ki jih nikoli ni bilo. To očitno počnejo zgolj zato, da bi utišali (oblatili) vsakogar, ki si drzne s prstom javno pokazati na visoke državne uslužbenca, ki so kljub hudi »demenci« še vedno tam, kjer se upravlja in nadzoruje državno premoženje.Kdor ni z nami, je proti nas, je razmišljal že pokojni Josip Broz. Njega še vedno častijo številni politiki, ki nas vodijo po razburkanem morju, brez začrtane smeri in jasnih ciljev v prihodnosti.Upam si trditi, da je v Sloveniji »demenca« belo-rdečih ovratnikov prerasla v stanje, ki zahteva takojšno ukrepanje. In to pri ljudeh na najbolj odgovornih državnih funkcijah. Kdo bo to storil, pa je vprašanje za vse nakradene milijarde evrov.Z vsem spoštovanjem do vsake bolezni, še posebno do poklicnih. Naša država resnično potrebuje poseben sanatorij, kamor bi odlagala dementne državne uslužbence. Le tako bi lahko preprečili vedno nove bančne luknje in druge finančne malverzacije.Da ima država pozabljive politike, vemo. Zato se ne strinjam s tistimi, ki pravijo, da nam politiki lažejo. Podrobneje si poglejmo, kaj se dogaja s predsednikom Vlade RS. Šarec je že nekajkrat povedal resnico, ob tem pa pogosto pozabil, kaj je o isti vsebini govoril nekaj dni pred tem. Torej predsednik ne laže, je pa pozabljiv, spomin mu pogosto odpove.Tudi sicer je naš vrli predsednik silno previden in nikoli ne pove kaj »državniškega«, kar bi moral, kot predstavnik oblasti, vedeti in znati. Zna pa toliko bolj temeljito okrcati opozicijske poslance, ko ga v državnem zboru sprašujejo o raznih ukrepih. Takrat se mu spomin vrne, saj jim vedno odgovarja v svojem slogu, sedaj že nekoliko ponarodelem slogu. Po njegovo opozicija ne misli dobro za državo in državljane. Opozicija ga blati zgolj zato, ker njegova vlada dela dobro. Da je je v življenju pač tako, da dan ni vedno enak prejšnjemu dnevu, kot tudi njegova vlada ni enaka prejšnji, je pa sicer eden bolj običajnih Šarčevih razmislekov, ko obišče Državni zbor.

Urškina pot, Krašić 2019

Leto 2019 je v Grgárju zaznamovano kot Urškino leto, saj mineva 480 let od Marijinega prikazanja pastirici Urški. V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo kot osrednjo temo predstavili tematsko pešpot na Sveto Goro - Urškino pot.

Drnovšek podtikal videz demokracije, Kučan sistematično naskakoval državo

Kdo in kdaj si je za Slovenijo izmislil sintagmo o zgodbi o uspehu, je naloga zgodovinarjev in mogoče še koga. Ko o njej danes razmišljamo iz časovne distance, dobiva ne samo pravo vsebino, ampak tudi ime za veliko samoprevaro Slovencev. Pod njo smo skoraj dve desetletji, nekako do konca prve Janševe vlade, razumeli gospodarsko in politično preobrazbo totalitaristične Slovenije s tipično socialistično ekonomijo v demokratično in ekonomsko uspešno državo. Z prstom smo kazali na neuspešne nekdanje socialistične države in si domišljali o naši superiornosti. Sedaj so že vse pred nami!Zasluge za zgodbo o uspehu so povezovali z »vladanjem« Janeza Drnovška. Na videz politično okoren in naiven mož je bil vse prej kot to. S svojo igrano ležernostjo in navidezno nezainteresiranostjo za dnevno politiko ter nekonfliktnostjo je prikrival največji rop v slovenski zgodovini. Pri tem so mu nemalo pomagali tudi nekateri pomladniki, ki jih je stalno usmerjal proti Janši, »princu teme«. Njihova vloga pri Depali vasi, je postala trajen in usoden madež slovenskih pomladnih naivnežev. Vse bolj mi prihaja v spomin izjava Lidije Šentjurc na dan volitev za člana predsedstva proti Marku Bulcu: »Ne poznam Drnovška osebno. Sem pa ga dala preveriti in je zanesljivo naš človek!«Med tem, ko nam je Drnovšek spretno podtikal videz demokracije, je Milan Kučan sistematično in izjemno premišljeno naskakoval državo. Zanj je bila zgodba o uspehu predvsem čudežen način političnega preživetja nekdanje komunistične elite in njene preobrazbo v kapitalistično. Pri tem je bil izjemno uspešen tudi zaradi vrhunskih predpriprav še iz obdobja pred osamosvojitvijo, ko so komunisti spoznali, da se jim bliža oblastni zlom. Blagor tistim, ki bodo čez leta in desetletja dokazali, kako so to delali mednarodno povezani. Preveč je meddržavne medpartijske podobnosti, da bi bil to slučaj!Potem, ko so s pomočjo bank, ki so trajno ekonomsko orožje starih totalitarnih političnih sil uničili številna podjetja, ki niso bila sposobna tehnološkega napredka ali pa niso imeli ljudi za njihov prevzem, denar pa speljali v tujino, so nas začeli intenzivno ropati preko zdravstva in zadnja leta to poteka preko sociale. To smer je izjemno spretno utiril prof. dr. Ivan Svetlik kot minister za delo oziroma socialo, ki je začel ropati slovensko revščino. Spomnimo se tragičnih trenutkov, ko so stari in onemogli ljudje odhajali iz varovanih domov, ker so jim hoteli zapleniti desetletja pristradane nepremičnine. Za socialo bo verjetno na vrsti energija, ki je praktično že vsa v rokah nekdanjih komunistov. Energetska revščina ni izmišljotina!Zadnje vlade načrtnega razslojevanja Slovencev niti ne prikrivajo več. Ugotovili so, da smo Slovenci tako naivni in tako požrtni, da si lahko vse privoščijo. Z novo davčno reformo bodo dali plesnive drobtine revežem, bogate pa še bolj obogatili. Pri tem se sklicujejo na nujno zvišanje plač za strokovnjake, da ne bodo odhajali v tujino. Seveda ne gre za resnične strokovnjake, ampak njihove »strokovnjake« za rop in krajo. Želijo, da vse poteka zakonito, kot je potekalo odpisovanje kreditov Jankovićevim podjetjem.Dnevno lahko poslušamo, koliko je v Sloveniji revežev in kako njihovo število narašča. Analizirajte samo naraščanje cen, zlasti tistih, ki jih nadzira država. Demokracijo se najuspešneje uničuje z ustvarjalnim ropanjem revežev, ki postajajo vse dovzetnejši za manipulacije levice. Zadnje povišanje plač in pokojnin so izrabili za rop, ki je po vsoti nekajkrat večji kot milostno in skrajno žaljivo podeljene drobtine z bogatinove mize. Kot vse kaže, bodo to politiko stopnjevali. Dokler bodo mogli, bodo molzli predvsem reveže in nemočne starostnike. Ti, ki jim je dragocen vsak trenutek, saj na dolgo življenje ne morejo računati, so jim najbolj primerno orodje.Nedavno so vzklikali na Prešernovem trgu: »Rešimo Slovenijo!« Če se slovenska demokratična politika ne bo resno in učinkovito zganila, ne bo samo ostala na naslednjih parlamentarnih volitvah pod volilnim pragom, ampak bo tudi izginila iz slovenske zgodovine. Ne sme se zgoditi, da bo geslo naslednjega zborovanja: »Usmilite se Slovenije in Slovencev! Na kolenih vas prosimo!« Zadnje geslo »Milost, milost!« bo začetek konca. Ob takem tempu se bo to zgodilo že pred tridesetletnico slovenske osamosvojitve!

Andrej Marko Poznič: Slovenska pomlad mora stopiti z mladimi v dialog, razpravo, burno debato

Vsaka oblast je danes bolj ko ne odvisna od dostopa, ki ga ima do medijev. Prav vidimo in čutimo, kako sedanja vlada lahko dela ali pa ne dela (kakor vam je ljubše) dobesedno karkoli hoče.

Dr. Ivan Štuhec: Športni deliriji trajajo kratek čas, političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca

Slovensko športno obsedenost so prekinili Srbi. Odbojkarska reprezentanca je dobila samo srebro. Če bi dobila zlato, bi Slovenija norela še ves teden. Športni novinarji bi analizirali in pametovali v vsemogočih oddajah in predsednik države bi moral poseči po najvišjih državnih odlikovanjih. Za mnoge Slovence je šport edini pravi slovenski promocijski in diplomatski artikel. Ko je potrebno navijati in zastopati svojo nacijo z zastavo, to pri športu ni nikoli, ne vprašanje, ne problem. Problem je, če mora slovenska zastava viseti pred šolami ali na državne praznike.Tudi sam se ukvarjam s športi in tudi tekme rad pogledam. Ampak, kar je preveč je preveč. Ni bilo dovolj, da je Roglič zmagal na španski dirki. Moral bi zmagati še na svetovnem prvenstvu. Ni bilo dovolj da so odbojkarji premagali dva odbojkarska velikana, Rusijo in Poljsko, morali bi postati evropski prvaki. Nikoli ni dovolj. Šteje samo prvo mesto. Šteje samo zmaga. In ko je že jasno, da pač ne gre in ne gre, komentatorji še vedno v eter vpijejo, kaj vse je potrebno narediti, da bo šlo, da bo prišlo do preobrata, da se bo doseglo, kar so oni določili in kar navijači pričakujejo. In po tem se vedno zgodi, da pride trenutek streznitve zaradi človeške omejitve. Človek ni stroj, da bi deloval po nareku novinarske in navijaške nenasitnosti in obsedenosti.To, da iz dvomilijonskega naroda prihaja toliko vrhunskih športnikov v toliko različnih disciplinah, je že samo po sebi nenavadno. V senci odbojke smo dobili zlato kanuistko in bronastega kanuista. A vrhunski rezultati posameznikov so vedno v senci kolektivnih športov. Izjema je smučanje, ki je pred vrati. Zdaj bomo vse mesece, tja do pomladi, poslušali, kaj vse lahko in bi skoraj morala doseči moja soimenjakinja in naši skakalci. Poslušali bomo koliko košev je zabil Dončič in koliko podaj je asistiral. O nogometaših, ki igrajo v tujini, se govori da so legionarji. No in smo tam, kjer je bil stari Rim. Kruha in iger. Lahko bi kdo ugovarjal, tam je šlo na življenje in smrt. Kaj pa je drugega v sloganu »ubi žabarja«, kot zahteva po smrti.Najtežje prenašam komentatorske izjave, spet nas je šport povezal, šport nas edini združuje. To preprosto ni res. Vsaka tekma polarizira, vsaka tekma je med našimi in drugimi, ki niso naši. Razen tega, vsi Slovenci ne navijajo, niti za reprezentanco ne, ker jih pač šport ne zanima. Tudi na zadnji tekmi odbojkarjev niso vsi slovenski državljani navijali za slovensko reprezentanco. Najmanj deset procentov je navijalo za srbsko. In ko naši zmagujejo, slišimo, kako se piše zgodovina. Še ena prazna fraza. Kakšna zgodovina le. Gotovo športnih dosežkov, ki gredo v zgodovino kakor vse, kar se je zgodilo včeraj. Ne more samo šport pisati zgodovine in združevati, ne more samo šport predstavljati identifikacijsko točko neke nacije. To je daleč premalo in preveč minljivo. Tudi če športnikom upravičeno rečemo, da so naši ambasadorji, s tem še ni rečeno, da so opravili naloge, ki jih morajo državni predstavniki.Morda pa je prav za to potrebno vse te presežke uporabljati za športnike, ker jih poklicni predstavniki države ne upravljajo. A to kljub temu ne pomeni, da lahko šport nadomesti tiste identifikacijske elemente, brez katerih ni ne države, ne nacije. Ker pa nam ni jasno, kateri bi naj to bili, se zavestno ali podzavestno zatekamo k športu. Politiki pa to tudi prav pride, če se narod nekaj dni ali tednov ukvarja s športom, med tem ko oni delijo denar in ustvarjajo pogoje za večrazredno družbo. Če bosta Bratuškova in Pikalo dosegla svoje cilje, kako uničiti privatno šolstvo, bosta ustvarila novo obliko razredne družbe. To pa po levičarski in marksistični logiki pomeni, da je zatirani razred dolžan sprožiti revolucijo in vreči z oblasti novo oligarhijo.Sicer pa so te poteze strank v vladni koaliciji popolnoma brezglave. Minister sklicuje vesoljno Slovenijo na posvet in želi doseči konsenz o financiranju privatnega šolstva, hkrati podpira referendum, katerega cilj je ukiniti privatne šole. Gospod predsednik Vlade, jih boste v četrtek na seji vlade vprašali po zdravi pameti? Težko, ker je vaš skupni delodajalec Kučan že podpisal zahtevo po referendumu. Ribičič, sin enega od eksekutorjev iz vrst povojne komunistične elite, pa je še zadnji ustavni pravnik, ki išče pravno vzdržno rešitev za te, res zgodovinske poteze sedanje vladne garniture. Če bo demokracija preživela in če bo kdaj pravna država prevladala, potem bo vprašanje odločbe ustavnega sodišča o sto procentnem financiranju privatnega šolstva, šolski primer na fakultetah za pravne vede, kako se lahko manipulira s pravno državo in kako se jo tudi uničuje.Športni deliriji na srečo trajajo kratek čas. A ko doza, ki smo jo pričakovali, to so zmage, ni na razpolago, nastopi trenutek streznitve in identifikacijske krize. Za navijače to traja do naslednje tekme. Političnemu deliriju okrog zasebnega šolstva pa ni videti konca, ker tu ne gre za zmago ali poraz, ampak za uveljavljanje človekovih pravic, enakosti pred zakonom in enakosti države do vseh davkoplačevalcev. Očitno bo državljanom, ki svoje otroke hočejo šolati v privatnih šolah, ostala samo še pot na evropsko sodišče za človekove pravice in tožba države, da povrne za vsa leta nazaj škodo, ki jo je povzročila s sistematičnim kršenjem lastne Ustave.

Dovolj je!

Komentar tedna Lenarta Riharja.

Alojz Kovšca kritično o stanju v slovenski politiki

S predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se pogovarjali o aktualnih političnih zadevah. Koliko vroča bo politična jesen je predvsem odvisno od politike in politikov. A zaradi tega ne bo manjkalo vprašanj: Kje zaostajamo, kaj storiti najprej, kdo naj bi povezoval narod in kako, bodo pri pokrajinah zmagali politični ali strokovni interesi... In to so vprašanja, ki smo jih zastavili predsedniku državnega sveta Alojzu Kovšci. Gre za državno institucijo, ki je marsikomu trn v peti.

Leta debelih krav se iztekajo, Slovenija pa še kar brezskrbno troši

V komentarju, objavljenem na spletnem portalu Domovina.je, smo prebirali besede Aleša Medena.

Koliko smo vredni Prekmurci?

Pogled na Prekmurje danes in odnos domovine Slovenije do Prekmurja.

Profesor Novak meni, da bi pobudo pri ustanovitvi pokrajin morala prevzeti predsednik Pahor in državni svet

Letos mineva 25 let od reforme na področju lokalne samouprave. Kot poudarjajo mnogi, je prvi del s tem, ko smo dobili več manjših občin uspel, nadaljevanja, da bi dobili pokrajine pa kar ni na vidiku. Z novimi poskusi naj bi začenjal predsednik republike Borut Pahor. Na to se je odzval profesor Evropske pravne fakultete Nove univerze Marko Novak.

Vatikanski muzeji: Plečnik in sveto – Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec

V konferenčni dvorani v Vatikanskih muzejih bo sicer jutri slovesno odprtje razstave Plečnik in sveto – Jože Plečnik, slovenski arhitekt in oblikovalec. Razstava je nastala v sodelovanju z Nadškofijo Ljubljana, Ministrstvom za kulturo ter Veleposlaništvom pri Svetem sedežu. Več pa v pogovoru, ki ga je s Silvestrom Gabrščkom z Ministrstva za kulturo posnela Marjana Debevec.

Pričevanje Terezije Moljk, mame žrtve vojne za Slovenijo

V prazničnem Mozaiku dneva na dan državnosti smo predvajali pričevanje 75-letne Terezije Moljk. Njenega sina, Miroslava Moljka namreč najdem med žrtvami vojne za Slovenijo. 20-leni pripadnik Teritorialne obrambe je umrl v juliju leta 1991 skupaj z Antonom Žakljem v prometni nesreči. Z njo se je pogovarjal Alen Salihović.

Naša draga Slovenija

Ker je 25. junija praznik dan državnosti, smo celotno oddajo posvetili naši dragi Sloveniji. Domovino so opevale izbrane melodije, poklon pa so ji dale besede blaženega Slomška. Izbrati Slomškove besede za dan državnosti je nekaj najlepšega in najboljšega, ker iz Slomškovih številnih pridig, pisem in pesmi veje izredna ljubezen do domače zemlje, do doma in domovine.

Kaj nam sporočata danes črni maj in junij 1945?

Kaj nam sporočata danes črni maj in junij 1945, kje smo na procesu sprave in ali izjave ljubljanskega župana pri pokopu žrtev revolucije na Žalah mejijo na sovražni govor, so vprašanja, ki smo jih zastavili v Pogovoru o predsedniku Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jožetu Dežmanu, članu komisije Andreju Mihevcu, tajniku Nove slovenske zaveze Petru Sušniku in predsedniku Društva Združeni ob lipi sprave Janezu Juhantu.

Z uganko v slovenski svet

V knjigi Z uganko v slovenski svet nas avtorica Alenka Konc Ambrožič popelje na sprehod po slovenskih pokrajinah. Najprej se pomudi v glavnem mestu, nato skoči na Štajersko, v Pomurje in na Notranjsko ter zatem še na Gorenjsko, Primorsko, v Belo Krajino z Notranjsko in končno tudi ob morje. Avtorica nam je v oddaji povedala, kako je knjiga nastala in kaj jo je vodilo pri pisanju ugank. Lepo vabljeni k poslušanju oddaje.

Mesec maj v zgodovini Slovencev – kdor ima preteklost, ima prihodnost!

Maj je mesec kot vsi drugi, res pa je, da so se v tem mesecu v slovenski novejši zgodovini zgodile nekatere stvari, ki so se kasneje izkazale kot usodne.Peticija za Združeno SlovenijoNa celjski železniški postaji so se predstavniki dunajske Slovenije, nekakšnega takratnega vrhovnega slovenskega predstavništva, maja 1848. leta srečali z južnoštajerskimi narodnjaki. Ti so potem najbolj množično med vsemi Slovenci podpisovali peticijo za Združeno Slovenijo. Z njo so takratnim nemškim sodržavljanom in vsej ostali javnosti monarhije sporočili nič drugega kot to, da želijo biti narod kot vsi drugi, ki bodo imeli pravico in možnost v zahtevani Sloveniji živeti po slovensko. Poudarjali so, da v celoti podpirajo revolucijo, da nikomur ne želijo nič slabega. Želijo zgolj in samo biti in ostati Slovenci.Slovenski narodni program, ki se je oblikoval v prvi polovici 19. stoletja in je bil prvič javno predstavljen spomladi 1848. leta, je postal trajna politična opredelitev Slovencev. Je politično najbolj povezovalna vsebina slovenskega bitja in žitja. Sprejeli in priznavali in so jo tako levi kot desni. Zgodovina več kot poldrugega stoletja nam je dokazala, da lahko narod razglaša in uresničuje svoje temeljne pravice le v demokraciji.Majsko taborsko gibanjeMaja 1869, to se pravi pred 150. leti, so bili v Sloveniji kar trije tabori: v Sevnici, na Kalcu na Notranjskem in v Vižmarjih, kjer se je zbralo okoli 30. 000 ljudi. V bistvu so avstrijski in posredno mednarodni javnosti sporočili, da še vedno vztrajajo na zamisli iz 1848. leta. Veličina taborov ni samo v potrjevanju ideje Združene Slovenije, ampak tudi v sporočilu, da nobena politična ureditev, mišljen je takratni parlamentarizem, ki je samo nekaterim dajal volilno pravico, ni nad splošno narodno voljo, nad ljudsko suverenostjo.Organizatorji slovenskih taborov so si posebno prizadevali, da so se jih udeleževale tudi ženske, mladi in starejši. Prihajali so vsi Slovenci od dekle in viničarja do slovenskega graščaka, kajti ko gre za temeljna eksistencialna vprašanja, imajo pravico vsi govoriti in izražati svojo voljo. Takrat ostajajo samo Slovenci in neslovenci. Nihče ne more in ne sme temeljnega nacionalnega interesa, to pa je življenje na podlagi lastne in najširše narodne kulture, privatizirati ali podrediti lastni ideologiji ali stranki.Majniška deklaracija 1917Z majniško deklaracijo leta 1917 so Slovenci takratnim neslovenskim sodržavljanom povedali, da so obupali nad možnostjo iskanja narodnega preživetja v dotakratni državni obliki. Izcimilo se je, tudi zaradi mednarodnih okoliščin in konca I. svetovne vojne, da je to postala karadjordjevska Jugoslavija. Zaradi Londonskega pakta in kasneje koroškega plebiscita, je bila, kljub temu, da se je po tisoč letih upravnopolitično združilo tudi Prekmurje, daleč od slovenskih sanj in narodnih pravic. Ne glede na vse, pa je takrat prvič v javnost tudi uradno vstopila Slovenija kot državna enota. Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo, ki so jo zahtevali že 1848. leta in še vrsto inštitucij, ki so nam dale upanje dolgoročnega preživetja.Maj 1945 pomeni predvsem konec svetovnega pobijanjaPogledi na maj 1945 so zaradi njegovega krvavega nadaljevanja med Slovenci različni, ni pa mogoče zanikati velikega pomena konca svetovnega pobijanja, obdobja, v katerem so nam okupatorji namenjali narodno smrt. Med II. svetovno vojno se med Slovenci temeljni idejni nasprotniki niso zavzemali za slovensko samostojno državo, ampak za različno notranjepolitično ureditev in značaj povojne Jugoslavije. Vsak je v njej iskal svojo zamisel uresničevanja slovenske prihodnosti.Nova Jugoslavija v mnogem ni uresničila številnih pričakovanj njenih državljanov in Slovencev posebej. Nihče ne more zanikati gospodarskega in socialnega napredka. Toda tega realno lahko ocenjujemo samo v primerjavi z napredkom sosednjih Avstrijcev in Italijanov. Dejstvo je, da smo za njimi čedalje bolj stopnjevano zaostajali. Danes je vsakemu Slovencu bolj ali manj jasno, da je bil največji greh povojne Jugoslavije podcenjevanje tehnološkega razvoja in človeškega potenciala, zaradi katerih je blizu sto tisoč Slovencev odšlo na, kot smo takrat rekli, začasno delo v tujini. Danes nam jih povsod primanjkuje.Majniška deklaracija 1989 – odločitev za lastno državoZaradi gospodarskih in socialnih težav in izjemnega naraščanja vpliva nedemokratičnih pogledov in zahtev so morali Slovenci svojo dotedanjo zgodovino temeljito preanalizirati in pretehtati ter se odločiti za tisto, kar ja za vsak dozorel in samozavesten narod osnovno: lastna država. Že na mirovnih pogajanjih po I. svetovni vojni je bilo delu slovenskih udeležencev jasno, da narod brez lastne države nima dolgoročne perspektive. Res pa je, da jo lahko rešuje le v okviru globalnih mednarodnih sprememb. Po I. in II. svetovni vojni so bile zamujene oziroma Slovenci zaradi nepripravljenosti niso imeli realnih možnosti za uresničitev samostojnosti, ob evropskem zlomu komunizma ob koncu osemdesetih let, pa so se te ponudile. Naklonjene so ji bile tako domače kot mednarodne razmere. Slovenci kot dozorel narod jih niso zamudili.Majniška deklaracija, ki jo je sestavil del vodilnih slovenskih izobražencev tistega časa, je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, ki bo slonela na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem in takšni družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Svojo množično podporo je dobila najprej s podpisi, nato z plebiscitno odločitvijo 23. decembra 1990 in uresničitvijo z razglasitvijo neodvisne, demokratične in samostojne Republike 26. junija 1991. leta. Proces, začet v pomladi narodov 1848 se je po stopetdesetih letih končal. Žal ni zajel vse Slovenije in vseh Slovencev.Samostojna slovenska država je v mnogih vsebinskih ciljih še daleč od svoje uresničitve. Očitno ta zahteva veliko več časa, kot so mnogi pričakovali. Njena najboljša popotnica je v tem, da ni nastala iz sovraštva proti komur koli, ampak samo na podlagi želje po demokraciji in pravice živeti v Sloveniji po slovensko.

Kaj imate skupnega piramida in Slovenija?

V 17. maja 2019, bo minilo 150 let od vižmarskega tabora. Gre za pomembno obletnico, saj tabor v Vižmarjah predstavlja največjega med vsemi, ki so bili izpeljani, po zbranih ocenah se ga je udeležilo 30.000 ljudi. Tabori pred 150-imi leti so bili množična narodnopolitična zborovanja z zahtevo po temeljnih narodovih pravicah. Več o obletnici in dogajanju pa v pogovoru, ki ga je Alen Salihović pripravil s predsednikom Društva Blaž Potočnikova čitalnica Branetom Kopačem in članom odbora za pripravo slovesnosti Jurijem Šilcem.

Novinar dr. Jože Možina o vzporednici afere Depala vas z današnjo politično sliko

Pred 25 leti, 20. marca 1994, je z aretacijo tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja, ki so jo izvedli pripadniki ministrstva za obrambo, izbruhnila afera Depala vas. Izvedli so jo štirje pripadniki Slovenske vojske, ki so pri Smolnikarju odkrili zaupne dokumente. Pozneje se je izkazalo, do so bili dokumenti načrtno ponarejeni in da je šlo za spopad dveh političnih opcij. Zaradi afere je predsednik vlade Janez Drnovšek razrešil takratnega ministra za obrambo Janeza Janšo, kar je državni zbor podprl. Primer je bil na sodišču, a po desetih letih je zadeva zastarala in primer se je končal brez pravnomočne sodbe. Podrobno je to zgodbo raziskoval novinar dr. Jože Možina, ki je pripravil poseben dokumentarni film Urok Depale vasi.

Maribor, Ptuj, Zasavje, Sevnica, Škocjan

V prvi oddaji Iz naših krajev ste lahko slišali o letošnjih načrtih bolnišnice Ptuj, vzpostavitvi programa Dora v Mariboru, pomanjkanju kadrov v Zasavju, turistični ponudbi v Občini Sevnica in o Knobleharjevem letu v Škocjanu.