Ključni dogodki minulih tednov v življenju katoliške Cerkve so bili izhodišče tokratne oddaje. O vlogi Cerkve v današnjem svetu, o tem, kako papež s svojo držo nagovarja ateista in v čem je dostojanstvo, h kateremu je poklican vsak član Cerkve, je tekla beseda. Naša gosta v četrtem delu iz cikla Dialog z ateizmom, ki smo ga začeli z odgovori na komentarje pretekle oddaje, sta bila jezuit p. Damjan Ristić in ateist Simon Rígać.

V Katoliški Cerkvi se v devetih dneh žalovanja spominjamo papeža Frančiška in molimo zanj. Tako bo danes v baziliki sv. Petra četrta spominska maša, ki jo bo daroval državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Številnim pa ostaja v srcu vstajenjski pogreb papeža v soboto, ki se ga je v imenu slovenskih katoličanov udeležil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Saje. Tam se je zbralo 162 tujih delegacij, vključno z okrog 50 državnimi voditelji, štiri tisoč duhovnikov in skoraj tisoč škofov. In seveda veliko vernikov in turistov, med njimi precej Slovencev – družin in skupin najstnikov, ki so tja prišli na svoje jubilejno srečanje.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

V tokratni oddaji Utrip Cerkve v Slovenij smo seveda spomnili na slovo papeža Frančiška in ker se približuje Marijin mesec maj, smo prisluhnili predstavitvi letošnjih Šmarnic. Te je v sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo izdal Slovenski katehetski urad, tako za otroke kot za odrasle. Predstavili so jih s. Rebeka Kenda, dr. Gabriel Kavčič, Rok Žlender in Simona Gregorčič. 

Avtor se osredotoča na obdobje pontifikata papeža Frančiška, ki je v svojem vodstvu izkazoval izjemno empatijo in skrb za tiste, ki trpijo. Povezuje njegovo delo z likom usmiljenega Samarijana, ki je bil usmerjen k pomoči potrebnim. Frančišek je videl cerkev kot bolnišnico za duše, kar je odražalo njegovo prizadevanje za bližino in tolažbo ljudem. Primož Lorbek poudarja pomen njegove vizije, da bi evangelij postal aktiven del skupnosti. Njegova pastoralna naravnanost je bogatila cerkev in spodbujala iskanje resnice v duhu enotnosti. Ob zaključku se dotakne težav, s katerimi se je srečeval ter njegove zaveze ljubezni in sočutja, kar naj bi nas vse opogumilo k nadaljnjemu služenju drugim.

Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, ostaja svetla sled nekoga, ki ni želel biti zgolj nekdo na vrhu, temveč brat, oče in predvsem pastir. Svet se poslavlja od človeka, ki je – kot usmiljeni Samarijan – znal ustaviti svoj korak, pogledati ranjenega in se mu skloniti …

Življenje papeža Frančiška je bilo konec marca čisto na nitki zaradi bolezni. Po navodilih zdravnikov je več počival  in se le občasno pojavil v javnosti. Kako vidi vpliv papeževe bolezni in njegove odsotnosti na dinamiko svetega leta, smo vprašali narodno delegatko za sveto leto s. Boženo Kutnar. V odgovoru se skriva  duhovno sporočilo tudi za nas. 

Luč vere - tako Cerkev označuje velik dar, ki nam ga je prinesel Jezus. In s temi besedami je papež Frančišek začel svoje poslanstvo na Petrovem sedežu. Poslušali smo njegove misli, zadnjih deset minut pa smo dali prostor vašim spominom in dojemanju ponifikata papeža Frančiška.