Otok

VEČ ...|19. 2. 2025
Z zamahom ptice neka roka slika

V tokratni oddaji smo prisluhnili poeziji Erike Vouk iz njene pesniške zbirke Z zamahom ptice neka roka slika.

Z zamahom ptice neka roka slika

V tokratni oddaji smo prisluhnili poeziji Erike Vouk iz njene pesniške zbirke Z zamahom ptice neka roka slika.

glasbapoezija

Otok

Z zamahom ptice neka roka slika

V tokratni oddaji smo prisluhnili poeziji Erike Vouk iz njene pesniške zbirke Z zamahom ptice neka roka slika.

VEČ ...|19. 2. 2025
Z zamahom ptice neka roka slika

V tokratni oddaji smo prisluhnili poeziji Erike Vouk iz njene pesniške zbirke Z zamahom ptice neka roka slika.

Gregor Čušin

glasbapoezija

Komentar Domovina.je

VEČ ...|19. 2. 2025
Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah. 

Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah. 

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah. 

VEČ ...|19. 2. 2025
Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let.  

Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah.  

Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. 

Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote.  

Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« 

Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« 

Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah. 

Erika Ašič

komentarpolitikadružba

Od slike do besede

VEČ ...|18. 2. 2025
Gradovi v občini Litija

V tokratni oddaji smo šli v preteklost in pogledali, kje vse so bili gradovi. O teh mogočnih stavbah v občini Litija je napisala knjigo Helena Hauptman. Pogovarjali smo se o mogočni, a žal propadajoči kulturni dediščini. Avtorica knjige je govorila tudi o primerih dobre prakse: grad Bogenšperk in grad Ponoviče.

 

Gradovi v občini Litija

V tokratni oddaji smo šli v preteklost in pogledali, kje vse so bili gradovi. O teh mogočnih stavbah v občini Litija je napisala knjigo Helena Hauptman. Pogovarjali smo se o mogočni, a žal propadajoči kulturni dediščini. Avtorica knjige je govorila tudi o primerih dobre prakse: grad Bogenšperk in grad Ponoviče.

 

spominpogovor

Od slike do besede

Gradovi v občini Litija

V tokratni oddaji smo šli v preteklost in pogledali, kje vse so bili gradovi. O teh mogočnih stavbah v občini Litija je napisala knjigo Helena Hauptman. Pogovarjali smo se o mogočni, a žal propadajoči kulturni dediščini. Avtorica knjige je govorila tudi o primerih dobre prakse: grad Bogenšperk in grad Ponoviče.

 

VEČ ...|18. 2. 2025
Gradovi v občini Litija

V tokratni oddaji smo šli v preteklost in pogledali, kje vse so bili gradovi. O teh mogočnih stavbah v občini Litija je napisala knjigo Helena Hauptman. Pogovarjali smo se o mogočni, a žal propadajoči kulturni dediščini. Avtorica knjige je govorila tudi o primerih dobre prakse: grad Bogenšperk in grad Ponoviče.

 

Mateja Subotičanec

spominpogovor

Informativni prispevki

VEČ ...|18. 2. 2025
Boštjan Perne o varnosti pred terorizmom v Evropi

Samo v tem mesecu je Evropo pretreslo večje število napadov, od streljanja Bruslju in na Švedskem do napadov v Münchnu in Beljaku. Za slednjega je policija potrdila, da je bil povezan s skrajno Islamsko državo. Da je prav terorizem še vedno ena izmed večjih groženj notranji varnosti v Evropi, je za naš radio ocenil varnostni strokovnjak Boštjan Perne. Kako bi Evropa lahko okrepila boj proti terorizmu, ki ostaja ena večjih groženj notranji varnosti?

Boštjan Perne o varnosti pred terorizmom v Evropi

Samo v tem mesecu je Evropo pretreslo večje število napadov, od streljanja Bruslju in na Švedskem do napadov v Münchnu in Beljaku. Za slednjega je policija potrdila, da je bil povezan s skrajno Islamsko državo. Da je prav terorizem še vedno ena izmed večjih groženj notranji varnosti v Evropi, je za naš radio ocenil varnostni strokovnjak Boštjan Perne. Kako bi Evropa lahko okrepila boj proti terorizmu, ki ostaja ena večjih groženj notranji varnosti?

infopogovordružba

Informativni prispevki

Boštjan Perne o varnosti pred terorizmom v Evropi

Samo v tem mesecu je Evropo pretreslo večje število napadov, od streljanja Bruslju in na Švedskem do napadov v Münchnu in Beljaku. Za slednjega je policija potrdila, da je bil povezan s skrajno Islamsko državo. Da je prav terorizem še vedno ena izmed večjih groženj notranji varnosti v Evropi, je za naš radio ocenil varnostni strokovnjak Boštjan Perne. Kako bi Evropa lahko okrepila boj proti terorizmu, ki ostaja ena večjih groženj notranji varnosti?

VEČ ...|18. 2. 2025
Boštjan Perne o varnosti pred terorizmom v Evropi

Samo v tem mesecu je Evropo pretreslo večje število napadov, od streljanja Bruslju in na Švedskem do napadov v Münchnu in Beljaku. Za slednjega je policija potrdila, da je bil povezan s skrajno Islamsko državo. Da je prav terorizem še vedno ena izmed večjih groženj notranji varnosti v Evropi, je za naš radio ocenil varnostni strokovnjak Boštjan Perne. Kako bi Evropa lahko okrepila boj proti terorizmu, ki ostaja ena večjih groženj notranji varnosti?

Radio Ognjišče

infopogovordružba

Življenje išče pot

VEČ ...|17. 2. 2025
Kljub cerebralni paralizi Agnes Kojc živi na polno

Večina študentov je vstopila v drugi letni semester, nekateri že teden dni prej. Imajo zdrave roke, zdrave noge in lahko gredo sami, kamor želijo. To pa ne velja za doktorantko prevajalstva Agnes Kojc, ki živi s cerebralno paralizo. Kaj študira in česa vse se loti v življenju? 

Kljub cerebralni paralizi Agnes Kojc živi na polno

Večina študentov je vstopila v drugi letni semester, nekateri že teden dni prej. Imajo zdrave roke, zdrave noge in lahko gredo sami, kamor želijo. To pa ne velja za doktorantko prevajalstva Agnes Kojc, ki živi s cerebralno paralizo. Kaj študira in česa vse se loti v življenju? 

cerebralna paralizapoezijaštudij

Življenje išče pot

Kljub cerebralni paralizi Agnes Kojc živi na polno

Večina študentov je vstopila v drugi letni semester, nekateri že teden dni prej. Imajo zdrave roke, zdrave noge in lahko gredo sami, kamor želijo. To pa ne velja za doktorantko prevajalstva Agnes Kojc, ki živi s cerebralno paralizo. Kaj študira in česa vse se loti v življenju? 

VEČ ...|17. 2. 2025
Kljub cerebralni paralizi Agnes Kojc živi na polno

Večina študentov je vstopila v drugi letni semester, nekateri že teden dni prej. Imajo zdrave roke, zdrave noge in lahko gredo sami, kamor želijo. To pa ne velja za doktorantko prevajalstva Agnes Kojc, ki živi s cerebralno paralizo. Kaj študira in česa vse se loti v življenju? 

s. Meta Potočnik

cerebralna paralizapoezijaštudij

Komentar Domovina.je

VEČ ...|17. 2. 2025
Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

komentarpolitikadružba

Komentar Domovina.je

Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

VEČ ...|17. 2. 2025
Danes bomo prebrali komentar Milene Miklavčič, ki na portalu Domovina.je nosi naslov (Jugo)nostalgija.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.

Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.

Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. 

V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … 

Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.

Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. 

Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. 

Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed.  Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. 

V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.

Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.

Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. 

V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. 

Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Milena Miklavčič

komentarpolitikadružba

Informativni prispevki

VEČ ...|17. 2. 2025
Politična analiza Mirka Mayerja: Trenutna razmerja in prihodnje strategije

Vse več ljudi je nezadovoljnih z aktualno vlado. To izhaja tudi iz februarske izdaje »Utrip družbe«, ki jo je objavil Raziskovalni inštitut Janeza Evangelista Kreka. Iz ankete je razvidno, da narašča podpora določenim političnim strankam, ki so v zadnjem obdobju pridobile večjo prepoznavnost zaradi svojih stališč. Na vrhu ostaja SDS s skoraj 20 odstotno podporo. Sledijo Gibanje Svoboda z 19,5 odstotka, SD 8,5 odstotka, Levica 7,8 odstotka in NSi s sedem odstotno podporo. V parlament bi se uvrstile še stranke Demokrati s sedmimi odstotki, Resni.ca s skoraj šestimi ter Vesna s pet odstotno podporo. Sledijo Pirati s tremi in SNS z 2,4 odstotno podporo. Manj kot dva odstotka podpore bi dobili Glas upokojencev, SLS, Fokus, Zeleni, Zaupanje in DeSUS. Neopredeljenih je ostalo 10 odstotkov vprašanih.

Politična analiza Mirka Mayerja: Trenutna razmerja in prihodnje strategije

Vse več ljudi je nezadovoljnih z aktualno vlado. To izhaja tudi iz februarske izdaje »Utrip družbe«, ki jo je objavil Raziskovalni inštitut Janeza Evangelista Kreka. Iz ankete je razvidno, da narašča podpora določenim političnim strankam, ki so v zadnjem obdobju pridobile večjo prepoznavnost zaradi svojih stališč. Na vrhu ostaja SDS s skoraj 20 odstotno podporo. Sledijo Gibanje Svoboda z 19,5 odstotka, SD 8,5 odstotka, Levica 7,8 odstotka in NSi s sedem odstotno podporo. V parlament bi se uvrstile še stranke Demokrati s sedmimi odstotki, Resni.ca s skoraj šestimi ter Vesna s pet odstotno podporo. Sledijo Pirati s tremi in SNS z 2,4 odstotno podporo. Manj kot dva odstotka podpore bi dobili Glas upokojencev, SLS, Fokus, Zeleni, Zaupanje in DeSUS. Neopredeljenih je ostalo 10 odstotkov vprašanih.

infopodpora strankampolitikakomentarmirko mayer

Informativni prispevki

Politična analiza Mirka Mayerja: Trenutna razmerja in prihodnje strategije

Vse več ljudi je nezadovoljnih z aktualno vlado. To izhaja tudi iz februarske izdaje »Utrip družbe«, ki jo je objavil Raziskovalni inštitut Janeza Evangelista Kreka. Iz ankete je razvidno, da narašča podpora določenim političnim strankam, ki so v zadnjem obdobju pridobile večjo prepoznavnost zaradi svojih stališč. Na vrhu ostaja SDS s skoraj 20 odstotno podporo. Sledijo Gibanje Svoboda z 19,5 odstotka, SD 8,5 odstotka, Levica 7,8 odstotka in NSi s sedem odstotno podporo. V parlament bi se uvrstile še stranke Demokrati s sedmimi odstotki, Resni.ca s skoraj šestimi ter Vesna s pet odstotno podporo. Sledijo Pirati s tremi in SNS z 2,4 odstotno podporo. Manj kot dva odstotka podpore bi dobili Glas upokojencev, SLS, Fokus, Zeleni, Zaupanje in DeSUS. Neopredeljenih je ostalo 10 odstotkov vprašanih.

VEČ ...|17. 2. 2025
Politična analiza Mirka Mayerja: Trenutna razmerja in prihodnje strategije

Vse več ljudi je nezadovoljnih z aktualno vlado. To izhaja tudi iz februarske izdaje »Utrip družbe«, ki jo je objavil Raziskovalni inštitut Janeza Evangelista Kreka. Iz ankete je razvidno, da narašča podpora določenim političnim strankam, ki so v zadnjem obdobju pridobile večjo prepoznavnost zaradi svojih stališč. Na vrhu ostaja SDS s skoraj 20 odstotno podporo. Sledijo Gibanje Svoboda z 19,5 odstotka, SD 8,5 odstotka, Levica 7,8 odstotka in NSi s sedem odstotno podporo. V parlament bi se uvrstile še stranke Demokrati s sedmimi odstotki, Resni.ca s skoraj šestimi ter Vesna s pet odstotno podporo. Sledijo Pirati s tremi in SNS z 2,4 odstotno podporo. Manj kot dva odstotka podpore bi dobili Glas upokojencev, SLS, Fokus, Zeleni, Zaupanje in DeSUS. Neopredeljenih je ostalo 10 odstotkov vprašanih.

Radio Ognjišče

infopodpora strankampolitikakomentarmirko mayer

Informativni prispevki

VEČ ...|17. 2. 2025
Komentar urednika Podjetne Slovenije o uspehih slovenskih podjetij v letu 2025

Revija Podjetna Slovenija je objavila letošnjo lestvico največjih podjetij in podjetniških skupin v Sloveniji. Poudarek lestvice ni na najbogatejših posameznikih, temveč na podjetnikih, ki pomembno prispevajo k zaposlovanju, inovacijam ter razvoju gospodarstva v Sloveniji. Za komentar smo prosili urednika Podjetne Slovenije Gorana Novkovića. 

Komentar urednika Podjetne Slovenije o uspehih slovenskih podjetij v letu 2025

Revija Podjetna Slovenija je objavila letošnjo lestvico največjih podjetij in podjetniških skupin v Sloveniji. Poudarek lestvice ni na najbogatejših posameznikih, temveč na podjetnikih, ki pomembno prispevajo k zaposlovanju, inovacijam ter razvoju gospodarstva v Sloveniji. Za komentar smo prosili urednika Podjetne Slovenije Gorana Novkovića. 

infopodjetjauspehislovenija

Informativni prispevki

Komentar urednika Podjetne Slovenije o uspehih slovenskih podjetij v letu 2025

Revija Podjetna Slovenija je objavila letošnjo lestvico največjih podjetij in podjetniških skupin v Sloveniji. Poudarek lestvice ni na najbogatejših posameznikih, temveč na podjetnikih, ki pomembno prispevajo k zaposlovanju, inovacijam ter razvoju gospodarstva v Sloveniji. Za komentar smo prosili urednika Podjetne Slovenije Gorana Novkovića. 

VEČ ...|17. 2. 2025
Komentar urednika Podjetne Slovenije o uspehih slovenskih podjetij v letu 2025

Revija Podjetna Slovenija je objavila letošnjo lestvico največjih podjetij in podjetniških skupin v Sloveniji. Poudarek lestvice ni na najbogatejših posameznikih, temveč na podjetnikih, ki pomembno prispevajo k zaposlovanju, inovacijam ter razvoju gospodarstva v Sloveniji. Za komentar smo prosili urednika Podjetne Slovenije Gorana Novkovića. 

Radio Ognjišče

infopodjetjauspehislovenija

Priporočamo
|
Aktualno

Duhovna misel

VEČ ...|19. 2. 2025
Zaslepljenost

Tovariši so se norčevali iz bosega fanta. Ti si kristjan. Če te Bog ljubi, zakaj ...

Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Zaslepljenost

Tovariši so se norčevali iz bosega fanta. Ti si kristjan. Če te Bog ljubi, zakaj ...

Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Božo Rustja

duhovnost

Pogovor o

VEČ ...|19. 2. 2025
Pravica umrlih do dostojnega pokopa

Na spletni strani vlade smo konec januarja lahko prebrali izjavo ministrice Tanje Fajon, ki se je mudila v Ženevi: »Slovenija je v celoti ali delno uresničila vseh 182 priporočil, z izjemo dveh, ki jih je sprejela v tretjem univerzalnem periodičnem pregledu stanja človekovih pravic.« Pojasnila o tem, za kateri dve priporočili gre, ni bilo ne takrat, ne pozneje, zato smo to skušali odkriti v oddaji »Pogovor o«. Naši gostje so bili akademik dr. Janez Juhant, dr. Helena Jaklitsch in Peter Sušnik, predstavniki nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za dostojen pokop žrtev več kot 700 prikritih grobišč po Sloveniji.    

Pravica umrlih do dostojnega pokopa

Na spletni strani vlade smo konec januarja lahko prebrali izjavo ministrice Tanje Fajon, ki se je mudila v Ženevi: »Slovenija je v celoti ali delno uresničila vseh 182 priporočil, z izjemo dveh, ki jih je sprejela v tretjem univerzalnem periodičnem pregledu stanja človekovih pravic.« Pojasnila o tem, za kateri dve priporočili gre, ni bilo ne takrat, ne pozneje, zato smo to skušali odkriti v oddaji »Pogovor o«. Naši gostje so bili akademik dr. Janez Juhant, dr. Helena Jaklitsch in Peter Sušnik, predstavniki nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za dostojen pokop žrtev več kot 700 prikritih grobišč po Sloveniji.    

Tone Gorjup

politikaživljenje

Moja zgodba

VEČ ...|16. 2. 2025
Pogovori z Vosovci - Edi Brajnik Štefan 3.del

Na sporedu je bilo še zadnje, tretje nadaljevanje pričevanja narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, o delovanju VOS (Varnostno obveščevalne službe OF), ki je v času okupacije pobijala nasprotnike revolucije. Pričevanje je bilo posneto maja 1979 in je zanimivo zaradi odkritosrčnosti in dobrega spomina, ki je po osamosvojitvi revolucionarje skoraj v celoti zapustil. S komentarji nam pričevanje pomaga bolje razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji. 

Pogovori z Vosovci - Edi Brajnik Štefan 3.del

Na sporedu je bilo še zadnje, tretje nadaljevanje pričevanja narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, o delovanju VOS (Varnostno obveščevalne službe OF), ki je v času okupacije pobijala nasprotnike revolucije. Pričevanje je bilo posneto maja 1979 in je zanimivo zaradi odkritosrčnosti in dobrega spomina, ki je po osamosvojitvi revolucionarje skoraj v celoti zapustil. S komentarji nam pričevanje pomaga bolje razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji. 

Jože Bartolj

spominpolitikavosovski likvidatorjipogovori z vosovciEdo Brajnik ŠtefanDamjan Hančičrevolucionarno nasiljerevolucionarno nasilje v Ljubljani

Spoznanje več, predsodek manj

VEČ ...|17. 2. 2025
Ustavni sodnik Jaklič o novem sodnem letu in vladavini prava

Začelo se je novo sodno leto. Kako na minulo in tudi, kaj pričakuje od novega leta gleda ustavni sodnik dr. dr. Klemen Jaklič je bila ena od tem v tokratni oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«.. Poleg tega je spregovoril tudi o vladavini prava. Prav v teh dneh namreč Evropska komisija pripravlja poročilo o vladavini prava v posameznih državah članicah. Oddaja je potekala v živo zato so z vprašanji sodelovali tudi poslušalci. 

Ustavni sodnik Jaklič o novem sodnem letu in vladavini prava

Začelo se je novo sodno leto. Kako na minulo in tudi, kaj pričakuje od novega leta gleda ustavni sodnik dr. dr. Klemen Jaklič je bila ena od tem v tokratni oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«.. Poleg tega je spregovoril tudi o vladavini prava. Prav v teh dneh namreč Evropska komisija pripravlja poročilo o vladavini prava v posameznih državah članicah. Oddaja je potekala v živo zato so z vprašanji sodelovali tudi poslušalci. 

Alen Salihović

politikasvpmsodstvo

Sol in luč

VEČ ...|18. 2. 2025
Sanjajte drzno

Za tokratno oddajo Sol in luč, smo izbrali delo Boba Goffa, ki skozi osebne izkušnje predstavi, kako v nepopolnem svetu živeti smiselno in polno življenje. Kako v tegobah vsakdana izkoristiti ves svoj potencial in slediti cilju, ki je samo vaš. V oddaji smo predstavili nekaj odlomkov iz knjige Sanjajte drzno, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Sanjajte drzno

Za tokratno oddajo Sol in luč, smo izbrali delo Boba Goffa, ki skozi osebne izkušnje predstavi, kako v nepopolnem svetu živeti smiselno in polno življenje. Kako v tegobah vsakdana izkoristiti ves svoj potencial in slediti cilju, ki je samo vaš. V oddaji smo predstavili nekaj odlomkov iz knjige Sanjajte drzno, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Tadej Sadar

kulturaodnosi

Otok

VEČ ...|19. 2. 2025
Z zamahom ptice neka roka slika

V tokratni oddaji smo prisluhnili poeziji Erike Vouk iz njene pesniške zbirke Z zamahom ptice neka roka slika.

Z zamahom ptice neka roka slika

V tokratni oddaji smo prisluhnili poeziji Erike Vouk iz njene pesniške zbirke Z zamahom ptice neka roka slika.

Gregor Čušin

glasbapoezija

Moja generacija

VEČ ...|19. 2. 2025
Ema in Rado

Kviz, zabavno tekmovanje med mladostjo in zrelostjo, klepet, glasba za različne generacije in dva voditelja - Jure in Marjan.

Prijavite se na moja.generacija@ognjisce.si

Ema in Rado

Kviz, zabavno tekmovanje med mladostjo in zrelostjo, klepet, glasba za različne generacije in dva voditelja - Jure in Marjan.

Prijavite se na moja.generacija@ognjisce.si

Marjan Bunič, Jure Sešek, Jakob Čuk

mladistariglasbakulturazabava

Slovenska oddaja Radia Vatikan

VEČ ...|19. 2. 2025
Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 19. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Slovenska oddaja Radia Vatikan dne 19. 2.

Rubriko pripravlja slovensko uredništvo Radia Vatikan.

Radio Vatikan

Pogovor o

VEČ ...|19. 2. 2025
Pravica umrlih do dostojnega pokopa

Na spletni strani vlade smo konec januarja lahko prebrali izjavo ministrice Tanje Fajon, ki se je mudila v Ženevi: »Slovenija je v celoti ali delno uresničila vseh 182 priporočil, z izjemo dveh, ki jih je sprejela v tretjem univerzalnem periodičnem pregledu stanja človekovih pravic.« Pojasnila o tem, za kateri dve priporočili gre, ni bilo ne takrat, ne pozneje, zato smo to skušali odkriti v oddaji »Pogovor o«. Naši gostje so bili akademik dr. Janez Juhant, dr. Helena Jaklitsch in Peter Sušnik, predstavniki nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za dostojen pokop žrtev več kot 700 prikritih grobišč po Sloveniji.    

Pravica umrlih do dostojnega pokopa

Na spletni strani vlade smo konec januarja lahko prebrali izjavo ministrice Tanje Fajon, ki se je mudila v Ženevi: »Slovenija je v celoti ali delno uresničila vseh 182 priporočil, z izjemo dveh, ki jih je sprejela v tretjem univerzalnem periodičnem pregledu stanja človekovih pravic.« Pojasnila o tem, za kateri dve priporočili gre, ni bilo ne takrat, ne pozneje, zato smo to skušali odkriti v oddaji »Pogovor o«. Naši gostje so bili akademik dr. Janez Juhant, dr. Helena Jaklitsch in Peter Sušnik, predstavniki nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za dostojen pokop žrtev več kot 700 prikritih grobišč po Sloveniji.    

Tone Gorjup

politikaživljenje