Spoštovani bratje frančiškani, sobratje duhovniki, dragi preskušani bratje in sestre, dragi romarji.Na vse vas kličem nadangelov pozdrav nebeški Materi Mariji: »Ave«. Bodite pozdravljeni in blagoslovljeni. Bodite tudi ozdravljeni v vseh vaših mislih in tegobah, v boleznih in trpljenju. Tudi danes se v molitvah in daritvi svete maše, v duhovni povezanosti v družino Božjih otrok, iz Lurda prenaša pozdrav »Ave«, tudi sem na Brezje. V Lurdu bolniki, tudi na Brezjah bolniki – ena velikanska nepretrgana veriga povezanosti neštetih trpečih ljudi okoli Marije, ki jo slavijo: Ave, Ave Marija. Ko se je nebeška Mati Marija 11. februarja 1858, v Lurdu sklonila do deklice Bernardke, se je sklonila do vsega človeštva. Prišla je s tolažbo in pomočjo. Stiske in trpljenje na tem svetu nikdar ne pojenjajo in nikoli ne bodo pojenjali. V kakršnem koli obdobju živimo, v pomanjkanju ali v blagostanju, stiske in trpljenja ne moremo odpraviti. To dvoje je namreč zarezano v dušo in telo vsakega človeka. Stiske in trpljenje sta naša nadležna spremljevalca od rojstva do smrti. Človeštvo vlaga ogromna sredstva in napore za odpravo ali pa vsaj za lajšanje teh dveh nadležnih in težavnih spremljevalcev. Ko si znanost nadeja, da napreduje pri iskanju rešitev, se že nakazujejo nove stiske in trpljenje. Vedno znova se namreč pojavljajo v novih oblikah: včasih kolera in španska gripa, danes rak, aids, nove oblike gripe in pljučnice, odporne na do sedaj znane antibiotike…Vsako leto bolj se bojimo zime, ker več ne vemo, kakšno novo bolezensko nadlogo nam bo prinesla. Ob pojavih novih bolezni pa se širijo strahovi, nezaupanja, panika, in kot vedno, tudi finančna špekuliranja. Zaradi takšnega stanja zopet najbolj trpijo tisti, ki se itak že leta in leta borijo z boleznijo ali invalidnostjo. Njihova medicinska obravnava je nemalokrat porinjena v drugi plan ali pa v dolge čakalne vrste. Stiska in trpljenje s seboj vedno prinašata dih smrti. Ta dih je strašen. Grozi pred popolnim uničenjem človeka. Grozna so občutja hladnosti groba in razpadanja. Ta občutja človeka osamijo od življenja in upanja in ga mnogokrat tirajo v popolni obup. Iz tega se poraja želja, da bi čim prej ubežali pred takšnimi občutji. Nekateri zato izberejo smrt po lastni roki ali pa evtanazijo. Za njih je padec v neobstoj lažji kot pa živeti s stisko in trpljenjem. S tako odločitvijo pa hote ali nehote Bogu pokažejo, da se ne strinjajo z njegovim načrtom o njihovem življenju. Vsekakor je bolezensko stanje človeštva nekaj, kar zdaleč presega njegove zmožnosti dojemanja in reševanja iz tega žalostnega stanja. Še vedno ostajamo brez odgovorov na stiske in trpljenje. Teh odgovor namreč v tem življenju nikoli ne bomo dobili. Tudi nam jih Bog ne daje v takšni obliki, da bi jih lahko vsi razumeli. Zato si je Kristus brez obotavljanja na svojo Božjo in človeško naravo naložil svoje trpljenje in trpljenje vseh ljudi. V tem ni samo solidaren z nami, temveč nam pove, kdo je Bog Oče. V srcu Boga Očeta imajo svoje domovališče vse človeške stiske in trpljenje. Zato je med nas poslal svojega Sina, da bi nam to povedal in da bi nam razodel Očetovo bližino najprej v svoji osebni stiski in trpljenju. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11, 28). Papež Frančišek to Kristusovo povabilo nam vsem postavi v središče svoje letošnje poslanice za letošnji Dan bolnikov. Papež nas opogumlja. V Kristusovih besedah »pridite k meni« vidi obljubo okrepitve in počitka. Kristus nam ponuja svoje usmiljenje in tolažbo, skratka sebe tolažečega. Jezus gleda ranjeno človeškost. Ima oči, ki vidijo, ki opazijo, saj gledajo v globino, ne begajo v ravnodušnosti, ampak se ustavijo in sprejmejo celotnega človeka, vsakega človeka v njegovem zdravstvenem stanju, ne da bi zavrgle kogarkoli, ampak vabijo vsakega, da naj vstopi v njegovo življenje, kjer bo začutil njegovo nežnost. Kristus sam je namreč postal šibek in je izkusil človeško trpljenje ter od svojega Očeta prejel počitek (prim. Poslanica papeža Frančiška za 28. svetovni dan bolnikov, 2020).Kraji Marijinega prikazovanja so vedno tudi kraji počitka in nežnosti. Marija nikoli ne prihaja sama. Vedno pride z Jezusom. Tam, kjer sta Marija in njen Sin Jezus, so prisotna vsa nebesa. Tudi Lurd in Brezje sta zato kraja našega počitka in pomirjenja, ker so tukaj med nami nebesa. V Marijinih cerkvah se namreč učimo, kako biti z Bogom tudi tam, kjer se nebesa ne občutijo. Na vseh krajih človeške stiske in trpljenja je namreč možnost tudi hrepenenje po Bogu. Takšni kraji so recimo tudi bolnišnice. Danes teden smo se poslovili od mojega dragega očeta Jožefa. Bil je dober oče. Rad ga imam. Mnogo svojih dni je na stara leta preživljal v bolnišnici. Tako tudi tri tedne pred smrtjo. Kljub bolezni ni miroval. Svoje sobolnike je vabil, spodbujal in hrabril, naj tudi oni gredo k Jezusu po počitek in obhajajo zakrament sv. spovedi, bolniškega maziljenja ter prejmejo Jezusa pri sv. obhajilu. Pri tem je bil nadvse prepričljiv in mnogi so mu sledili. Še tri tedne pred smrtjo sem mu skoraj vsak dan v sveti hostiji prinašal Jezusa, da ga je krepil. Dejal mi je, da mu Jezus zelo pomaga in ga tolaži. V bolnišnici je postal pravi izvedenec za življenje z Jezusom v stiski in v trpljenju ter končno za umiranje z Jezusom. Nikdar mi ni povedal, da ga je strah smrti, ker ga res ni bilo strah. Vedel je, da v svojem hrepenenju po Jezusu nikdar ne bo razočaran. Prag smrti je prestopil spokojno, z nasmehom na obrazu, ker je dočakal počitek v nebesih. Po očetovi smrti me najbolj tolaži, da ga imam rad. Nikdar ga nisem sramotil, nikdar mu nisem izrekel žaljive besede. Ko sem ga na koncu vprašal, če me ima kaj rad, je tiho dejal: Ja. To je bila njegova zadnja beseda ne tem svetu. Letos 1. oktobra bi skupaj z mojo mamo obhajala 60 – letnico poroke. Takoj po poroki sta takrat za en dan poromala sem na Brezje. Mariji sta priporočila v varstvo njun zakon in družino, ki sta si jo ustanovila. Jezus nas danes po evangeljski besedi opominjs, da nikdar ne smemo očeta in matere prinašati okrog, pa četudi gre za tako svete reči. Na njun račun se ne smemo okoriščati. Tega si niti Bog ne želi zase. Darovi za Boga ne smejo iti na račun očeta in matere, da bi onadva zato trpela škodo ali pomanjkanje (prim. Mr 7, 1-13). Darovi, namenjeni očetu ali materi so namenjeni samemu Bogu. Kdor pozna življenje sv. Bernardke, vidkinje iz Lurda, pozna, v kakšnem odnosu je bila Bernardka do svojih staršev, ki so sicer bili zanjo precej težavni, predvsem oče. Vendar se Bernardka nikdar ni pregrešila proti svojim staršem. Do njih je negovala spoštovanje in ljubezen. V odnosu do staršev se namreč določamo, kdo in kaj smo pred Bogom. Če smo vredni svojih staršev, smo vredni Boga in zato tudi njegovih milostnih darov. O starših se nikdar ne sprašujemo ali so vredni naše ljubezni ali pa je niso vredni. Kakršnikoli so že starši, nam pomenijo Božjo voljo, da smo in da živimo. Od tukaj naprej se potem dogaja vse, kar v našem življenju doživimo – tudi naše dojemanje stiske in trpljenja, kakor tudi soočanje z našimi boleznimi in boleznimi drugih. Starši so namreč tisto svetišče, kjer se Bog razodeva in proslavlja nam in tistim, ki nas poznajo. Čeprav je kralj Salomon zgradil Božji tempelj na zemlji, je vedel, da Boga ni mogoče zaobjeti na enem kraju, v samo enem svetišču. In vseeno je prosil, naj ga Bog sliši v tem templju, ki ga je spominjal na očeta Davida. Prav oče mu je namreč naročil in za to vse tudi pripravil, naj po njegovi smrti sezida Božji tempelj. Bog je Salomonu zato dal silno modrost, da je kot kralj pravilno ravnal (prim. 1 Kr 8, 22-23.27-30). Lurd, Brezje, Fatima, Medžugorje in mnogi drugi kraji Marijine prisotnosti so mnogokrat tudi spomin na naše starše, ki so že pred nami ali pa celo skupaj z nami romali na te kraje. Tako so nas utrjevali v pobožnosti do nebeške Matere Marije. Želim vam in sebi, dragi bolniki, romarji, bratje in sestre, da si danes tukaj na Brezjah nekoliko odpočijemo pri Jezusu in Mariji in s tako tudi nekoliko potolažimo in opogumimo, da gremo naprej, kljub stiskam in trpljenju. Skupaj z nami naj vedno hodita Jezus in Marija, da bi tudi mi nekoč dosegli srečno večnost v nebesih. Msgr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Gost tokratne oddaje je bil predsenik Škofijske karitas Murska Sobota in duhovnik Jože Hozjan. Predstavil nam je delovanje skupin za starejše in spregovoril o stiskah, ki jih karitativni sodelavci opažajo med upokojenci.

Za nami je 17. oktober, mednarodni dan boja proti revščini. V oddaji Karitassmo s strokovno delavko Škofijske Karitas Ljubljana Alenko Petek govorili o stiskah dolgotrajno brezposelnih, pa tudi zaposlenih, ki kljub plači le stežka shajajo iz meseca v mesec.

Paliativno oskrbo je treba vključiti v redni študij medicine, so bili na tiskovni konferenci jasni prvi možje zdravniških organizacij. Znanje spremljanja neozdravljivo bolnega človeka danes namreč zdravniki pridobivajo le na raznih seminarjih. Drug izziv pa je prostorska stiska po bolnišnicah, zaradi katere paliativni bolniki nimajo primerne obravnave.

Z Vilmo in Danijem Siter ter duhovnikom Rafkom Klemenčičem smo se pogovarjali o tem, kako spremljati pare, ki so se znašli v kakrnihkoli stiskah in živijo v neurejenih razmerah. Gre za ločene, izven zakonske skupnosti in vnovič poročene. Osrednja misel je bila, da nikoli ne moremo obsojati drugih in da Božja milost lahko deluje povsod. Zato jim je treba pomagati, da napredujejo na njihovi poti k Bogu. Mladim, ki se ne morejo odločiti za zakon in samo živijo skupaj, pa naj bi krščanske družine dale zgled lepote poročenosti. Vabljeni k poslušanju!

V prvem tednu aprila 2019 poteka ocenjevanje hladno stiskanih olj v okviru priprav na 30. razstavo Dobrote slovenskih kmetij.

Predstavili smo postno dobrodelno akcijo Ne pozabimo - za pomoč ljudem v stiski v Albaniji, Srbiji, BiH in Makedoniji.

Ali veste, da je vsak večer nekdo pripravljen moliti z vami in za vaše potrebe? Ljudje na SOS molitev pokličejo v raznoraznih osebnih stiskah in zaskrbljenosti. Prostovoljci pravijo, da se po izročitvi namena in po molitvi ljudje poslavljajo pomirjeno, spokojnejši, z večjim zaupanjem v Božjo navzočnost.

Predsednik Nadškofijske karitas Maribor predstavi aktualne stiske in akcijo Stiska 2019.

V različnih stiskah, trpljenju, v bolezni nam lahko zaupanje v moč molitve odločilno pomaga pri premagovanju težav. Če ne vemo, kako se molitve lotiti, nam je na voljo tudi SOS molitev, ki jo izvajajo v skupnosti Emanuel. Kdo in kako moli za vas? Pojasnili sta prostovoljki Urška in Mirjam.

V skupnosti Emanuel je 9. septembra 2013 začela delovati SOS molitev. O tem, kako poteka ta molitev in od kod ideja, sta spregovorili prostovoljki Urška in Mirjam.

Gostili smo magistra Cveta Uršiča, ki nam je zaupal nekaj izzivov sodelavcev in prostovoljcev v tem letu. Objavili smo tudi stisko starejšega para, ki ji lahko po svojih močeh pomagamo.

Okrašen dom, prepolna miza dobrot, polni kozarci...v duši pa stiska, zato ker nekdo preveč pije.Kako velika stiska lahko nastane ob tem pojavi, nam je zaupala članica skupine Al-anon v rubriki Iz Betanije. Z nami je Ana, bodite tudi vi.

Bog pride tja, kamor ga pustimo. Koseški župnik Igor Dolinšek je spregovoril o pomenu priprave Svetega večera v cerkvah, predvsem pa doma, v družinah, kjer so središče božjega vzdušja jaslice. V vseh opravilih svetega večera (blagoslovu jaslic, molitvi, petju) je pomembno, da si družina poišče svoj način, hkrati pa da ne pozabi na vse, ki morda ta večer doživljajo drugače, so v stiskah in preizkušnjah.

V tednu Karitas je o svojem delu spregovorila gospa Zdenka, ki kot prostovoljka pomaga starejšim. Ker tudi doma skrbi za moža invalida, bolje razume starostnike v njihovih boleznih in stiskah. Pravi, da smo jih dolžni pomagati.

V prelomnih časih, kot so tudi današnji, se ljudje zatekamo v iskanje različnih odgovorov. Najbolj privlačni so instant odgovori, ki ponujajo takojšnje rešitve. Žal pa nas ne pripeljejo tja, kamor si želimo, ampak nas še bolj oddaljijo od bistva življenja. Tudi kristjani se včasih, predvsem v stiskah zaradi bolezni ali drugih težav, obračamo na te rešitve, obenem pa se premalo zavedamo, da nas pravzaprav oddaljujejo od naše vere. Družba sama nas sicer k temu spodbuja; dovolj je prižgati televizijo in v dopoldanskem času bomo videli, kako cveti dejavnost vedeževanja. Po šolah pa je že povsem normalno, da ponujajo tudi jogo. Kako je s tem in v kakšne pasti sodobne družbe se lahko ujamemo, smo se pogovarjali s teologom Boštjanom Harijem, ki raziskuje ta mejna področja.

Naša gosta sta bila imago-terapevta Meta in Rudi Tavčar. Govorili bomo o stiskah v zakonu in vzgoji in o tem, da rešitev za težave nosimo sami v sebi, le poiskati jo moramo.

Potek našega vsakdanjega življenja je zelo odvisen od drugih, pri sožitju z njimi smo sami edina spremenljivka, ki jo lahko izboljšamo in je v naši oblasti, pravi dr. Jože Ramovš. Z njim smo se pogovarjali, katerih slepih ulic v sožitju se je treba izogibati, kaj nas uči zgodovina, kje so največje zmote in seveda katere rešitve za dobre medsebojne odnose so boljša izbira.

Vedenje ljudi, kot da smo nesmrtni, je le zaščita, je v oddaji Naš gost dejala prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije, družinska psihoterapevtka, supervizorka, ki je bila zaposlena na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Štirideset let je zavzeto delala z ljudmi in zanje.

Čustva so informacije, moramo jih zaznati in znati tudi razbrati, nekatera čustva so nam všeč, druga ne. Nobeno čustvo se ne pojavi, če ni potrebe zanj. O čustveni abecedi smo se pogovarjali z jezuitom p. dr. Silvom Šinkovcem ter Geštalt psihoterapevtkama Tatjano Verbnik Dobnikar in Julijo Pelc.